Nacionalna država: dobro orodje za slabe čase

Ilustracija: Adrijan Praznik

Aljoša Kravanja

V tem članku bom podal kratek zagovor nacionalne države. Argumenti za nacionalno državo so praviloma precej redki in za to obstaja vsaj en dober razlog. Če hočemo na nekem teritoriju ustanoviti nacionalno državo, to pogosto zahteva nacionalno homogenizacijo. Takšen postopek homogenizacije lahko vključuje izgon dela prebivalstva (kot velja npr. za moderno Poljsko), v skrajnem primeru pa (kot pri moderni Turčiji) celo genocid. Če pogledamo na evropske nacionalne države, lahko vidimo, da je velika držav nastala iz zgodovine izključevanja, agresivnih kulturnih politik, izganjanja in zlasti vojn. Torej, ker ustanovitev nacionalne države neredko implicira nasilje nad delom prebivalstva, je včasih slabo ali celo katastrofalno argumentirati za ustanovitev nacionalne države, posebej na teritoriju, ki je etnično raznolik (pomislimo npr.


Vabilo k pisanju za Razpotja 48: Slovani

Uredništvo

Z rusko agresijo na Ukrajino se je v političnih analizah in politoloških ter historiografskih razmišljanjih v središče ponovno postavilo slovansko vprašanje. To je namreč po vstopu večine srednje in vzhodno-srednjeevropskih držav v Evropsko unijo (med njimi tudi večine slovanskih držav) in njihovi bolj kot ne uspešni integraciji vanjo povsem izginilo. Še zadnja država, kjer je diskurz o (pan)slovanstvu nekako preživel, je bila Rusija in še to v obliki bolj ali manj prikritega imperialističnega projekta združevanja drugih slovanskih narodov z Rusijo kot izvorno matico.

V poletnih Razpotjih bomo pozornost tako usmerili na to protislovno etnično skupino in sicer preko naslednjih podtem in podpvprašanj.


Orbán je otrok svojega časa – in njegov čas je kadarizem. – intervju, Stefano Bottoni

Luka Lisjak Gabrijelčič

Stefano Bottoni je ime, ki vsaj na Primorskem ni povsem neznano. Že leta se namreč javlja kot gost ene najboljših političnih oddaj na Slovenskem, Il vaso di Pandora, ki jo na Radiu Koper–Capodistria v italijanskem jeziku vodi Stefano Lusa. V njej nastopa kot strokovnjak za Madžarsko in je v preteklosti, zlasti med migrantsko krizo, izstopal s stališči, precej bolj naklonjenimi vladi Viktorja Orbána, kot je običajno za zahodne opazovalce, zlasti če prihajajo iz akademskih krogov. Bottoni je italijanski zgodovinar, ki raziskuje komunistično obdobje na Madžarskem in v Romuniji. Rodil se je v Bologni italijanskemu očetu in madžarski materi, študij zaključil v Italiji in se kot strokovnjak za položaj madžarske manjšine v socialistični Romuniji zaposlil na Inštitutu za zgodovinske študije pri Madžarski akademiji znanosti.


Izkrivljajoče zrcalo – pogovor med Igorjem Pomerantsevom in Petrom Pomerantsevom

Igor in Peter Pomerantsev; slika iz arhiva Petra Pomerantseva

Peter Pomerantsev: Ta pogovor snemava v Pragi, kjer ti živiš in kjer se jaz udeležujem konference, ki obeležuje trideseto obletnico leta 1989 in postavlja vprašanje, ali ideali leta 1989 še imajo pomen. Govorila bova o Vzhodu in Zahodu in o tem, kaj se je spremenilo od leta ‘89 dalje. Praga je dobro mesto za začetek razmišljanja o tem vprašanju. Naj te najprej vprašam, kako dolgo si že tu?

Igor Pomerantsev: V Pragi sem že kakšnih 26 let. Najprej sem delal za Radio Free Europe/Radio Liberty. Svojo radijsko kariero sem začel v Londonu leta 1980 v BBC-jevi ruski službi, preden sem odšel na na Radio Liberty, čigar londonski urad se je potem zaprl in za tem še münchenski.


»Ne pusti dejstvom, da pokvarijo dobro zgodbo«: rusko novinarstvo od Gorbačova do Putina

Ilustracija: Katja Pahor

Ilija Jablokov

Mihail Gorbačov, mladi in energični generalni sekretar komunistične partije Sovjetske zveze, je skoraj pred tridesetimi leti uvedel ukrepe glasnost. Z njimi je hotel sovjetskim državljanom ponuditi svobodo govora. To je bil velik korak naprej za družbo, ki je šestdeset let živela v stanju totalne državne cenzure. V nekaj letih so nastale prve neodvisne medijske platforme. Novinarji so pričeli preizpraševati avtoritete; v očeh milijonov sovjetskih državljanov so hitro postali heroji.

Sredi te nenadne liberalizacije se je ob avgustovskem udaru leta 1991 znova uvedla državna cenzura. Ukinilo se je vodilne kritične medije.


Vaša tišina nas ne bo ščitila

Sofi Oksanen

V mojih šolskih letih so na zidovih učilnic viseli zemljevidi, na katerih so bile meje Finske – in tudi Sovjetske zveze – jasne. Estonija se na zemljevidu ni pojavljala. Država, ki ni označena na zemljevidu, kakršenkoli je že razlog za to odsotnost, pa ne obstaja. O tej vrsti naroda je težko je govoriti z ljudmi, ki tega ne poznajo, kot je težko govoriti tudi o nepravičnostih in grožnjah ki jih občutijo ljudje te države. Obstoj takega naroda je težko dokazati, ker se ga ne da pokazati na zemljevidu, ki visi na steni učilnice, ali ki je natisnjen v šolskem učbeniku ali v časopisu, niti se ne da pokazati njegove zastave. Zemljevidi pa v spominu pustijo močan, viden vtis, kar je daljnosežno.


Zgodovina je veda o možnem, ne o neizogibnem

Timothy Snyder

Vera v »konec zgodovine« je predstava, da se bo politika odvijala v lastni avtonomni sferi, neomadeževana z aktualnimi dogodki in določena s pravili, ki jih vsi poznamo. Ta vera in z njo povezano pojmovanje, češ da, v dobrem in slabem, »ni nobene alternative«, sta bili ideji posebne, samozanikovalne vrste. Reči, da »je zgodovine konec«, pomeni spreminjati zgodovino in v isti sapi zanikati, da to počnemo. Reči, da »ni alternative«, se pomeni vezati na določene alternative, ne da bi se tega zavedali. Pot v nesvobodo začenjam s pojmom »politike neizogibnosti« kot opisa trenutka v intelektualni zgodovini, ki grobo ustreza zadnjemu četrt stoletju – trenutka, ko so intelektualci zanikali tako ideje kot zgodovino.


Prostorske meje somestja – Urbanistični predlog k trajnostni rešitvi obmejnega območja

Eva Sušnik

Foto: Eva Sušnik

Ko rišemo s temperami ali z akvarelnimi barvami, je pomembno, da izbrane barve ravno prav zmešamo med sabo. Dobljeni mešanici za svetlost lahko dodamo primerno količino bele ali črne barve in tako nadaljujemo, dokler nimamo vseh barv, ki jih potrebujemo za slikanje. Živost in raznolikost barv sta pomembni za lep rezultat. Včasih se zdi, da bi lahko skupaj zmešali dve zelo lepi barvi in dobili še lepšo, a večinoma je rezultat teh poskusov žalostna rjava barva, grša od prvih dveh.

Tudi somestje dveh obmejnih mest, slovenske Nove Gorice in italijanske Gorice, ni zlitje dveh krajev v eno, bognedaj rjavkasto poenotenost, ampak stik in sobivanje dveh različnih prostorov, zgodovin in jezikov ter oplajanje obeh mest z različnostjo drugega.