Angela Merkel, kanclerka malih korakov in velikih kompromisov ali Kako velike težave razkuhati v redko omako

Foto: kremlin.ru, CC BY 4.0, Wikimedia Commons

Boštjan Anžin

»Wir schaffen das«, po slovensko »zmoremo« ali »uspelo nam bo«: eden od citatov Angele Merkel, ki je najbolj zaznamoval njenih 16 let vladanja. Ponavljala ga je v času migrantske krize, ki je sovpadala z začetkom konca njenega obdobja, v resnici pa bi v kako zgodovinsko knjigo, ki bo nekoč analizirala čas, ki ga je zaznamovala Angela Merkel, bolj sodila neka njena druga misel, da je vsaka kriza lahko priložnost. O tem ali in koliko kriz je zares izkoristila, bi lahko razpravljali, ni pa dvomov, da jih je v svoji politični karieri preživela ogromno. Kriza, to je njen teren. Bančna leta 2008, evrska 2010, migrantska 2015 in na ciljni črti kanclerstva leta 2020 še zadnje srečanje z globalizacijo in zgodovino – pandemija koronavirusa.


Lekcija iz 2004

Miha Kosovel

Pred kratkim smo doživeli bližnje srečanje z zgodovino 21. stoletja, ko je kot argument proti kandidatu za ustavnega sodnika priromal vidoespot neke etnopop glasbene skupine iz leta 2004, v katerem omenjeni kandidat na manifestno sarkastičen način v prvi osebi poje o rasistu, ki sovraži vse nacionalne in spolne manjšine. Mnogi, dnevno soočeni z današnjim diskurzom vidnejših politikov na družabnih omrežjih, niso razbrali sarkazma, drugi so menili, da je takšen način hecanja že vpisan v aktualno strategijo skrajne desnice, ki z domnevno ironičnimi napadi na politično korektnost rahlja konsenz glede zaščite manjšin. Mene pa je celotna zgodba – kot magdalenica – ponesla nazaj v čas, ko takšne provokativne pesmice niso bile stvar dnevne politike.


Ogorčenje in motnja

Martin Hergouth

Živimo v letih, ki jih bomo nekoč v prihodnosti s težavo razločevali med sabo, tako da so koristne katerekoli razmejitve, ki jih lahko zagrabimo. Lani sem na teh straneh ugotavljal, kako je koronakriza, ki je politiko sprva reducirala na vprašanje zapiranja, globinsko zabrisala ustaljene razlike v političnem pozicioniranju in dokazala razširjenost alergičnega individualizma po celotnem političnem spektru.

Letos, vendarle, popravek. Lansko politično nezadovoljstvo je bilo nekam amorfno, splošna nestrpnost spričo ukrepov in politično bolj specifično nasprotovanje vladi Janeza Janše sta se prelivala druga v drugo brez jasne ločnice: nekateri se nasprotovali samo vladi, nekateri samo zapiranju in mnogi obojemu.


Razpotja 45: Mediteran

Uredništvo

Na razpotjih Mediterana

Če bi naključno povprašali ljudi, na kaj jih asociira beseda Mediteran, bi večina verjetno odgovorila v smeri poletja, milega vremena in odlične kulinarike, spomnili bi se tudi na temperamentne prebivalce, prostrane plaže in lična obmorska mesta. Gotovo bi omenili Grčijo, Italijo in Španijo, manjkrat pa Bosno in Hercegovino, Albanijo ali Izrael. O Mediteranu radi razmišljamo v bukoličnih terminih, ob tem pa pozabljamo na zimsko vlago, burjo in morske nevihte na eni strani, davčne oaze, trgovino s sužnji ali križarske vojne na drugi. Pozabljamo, da je lična arhitektura mediteranskih mest z njihovimi slikovitimi obzidji služila obrambi pred zavojevalci.


Srednja Evropa Václava Havla

Članek je bil napisan leta 2012.

Foto: Henryk Prykiel – Dziennik Dolnośląski nr 38 (105), 22-24 II 1991, CC BY-SA 3.0, Wikimedia Commons

Jernej Letnar Černič

V drugi polovici decembra, na predbožično nedeljo, nas je razžalostila novica, da je po dolgotrajni bolezni umrl dramatik, humanist, prvi češki predsednik in predvsem pogumen človek odprtega ter širokega srca Vaclav Havel. Havel je bil in bo ostal vzor sodobnega srednjeevropskega humanista in zagovornika človekovih pravic, ki se zoper avtokratsko oblast bojuje z besedo in satiro, pri čemer mu ne gre samo za dobro svoje dežele, ampak tudi za dobro širše regije in sveta.

V srednjeevropskem prostoru je ustvarjalo že veliko odličnih in sposobnih posameznikov.


Kako spremeniti potek človeške zgodovine (ali vsaj tistega dela, ki se je že zgodil)

Pieter Bruegel starejši, Babilonski stolp, CC BY 4.0, Wikimedia Commons

 

David Graeber in David Wengrow

1. Na začetku je bila beseda

Stoletja smo si o izvorih družbene neenakosti govorili preprosto zgodbo: ljudje so večji del svoje zgodovine živeli v majhnih egalitarnih skupinah lovcev in nabiralcev. Nato je prišlo kmetijstvo, ki je prineslo zasebno lastnino, kasneje pa so nastopila mesta, ki so pomenila nastanek civilizacije v pravem smislu besede. Civilizacija je vključevala veliko slabih stvari (vojne, davke, birokracijo, patriarhat, suženjstvo …), a je omogočila tudi zapisano književnost, znanost, filozofijo in večino drugih velikih človeških dosežkov.


In stoletje bo zardelo

Andrej Inkret
In stoletje bo zardelo. Kocbek: življenje in delo
Modrijan, zbirka Poteze 2011, 639 str.

Luka Lisjak Gabrijelčič

V slovenskem prostoru so resne in poglobljene biografije pomembnih zgodovinskih osebnosti velika redkost, zato je vsak poskus, da bi to pomanjkljivost vsaj deloma odpravili, vreden pohvale. To še toliko bolj velja, če gre za biografijo ene od najpomembnejših (na intelektualnem področju pa verjetno najpomembnejše) osebnosti, ki je oblikovala slovensko stvarnost minulega stoletja. Toda biografija Edvarda Kocbeka izpod peresa Andreja Inkreta je mnogo več kot prepotrebna zapolnitev nedopustne (in – če ne bi šlo za slovenske razmere – skoraj neverjetne) vrzeli v domači historiografiji in literarni zgodovini: je odlično napisana, premišljena in dodelana, predvsem pa berljiva knjiga, ki bi morala najti prostor na knjižnih policah slehernega slovenskega izobraženca ter sploh vsakogar, ki ga zanima slovensko 20.


Groza tipične najstniške izkušnje

Charles Burns
Črna luknja
Stripburger/Forum Ljubljana, 2021
380 strani, črno in belo, 23,5 x 17 cm

Igor Harb

Črna luknja se je v slovenskem prevodu znašla četrt stoletja po začetku izhajanja v serializirani obliki in petnajst let po izidu integralne različice, kar ni nujno slabost, saj je s tem ujela trenutek ponovnega vzpona zanimanja, popularnosti in preučevanja popularne kulture devetdesetih, ki je prisotna v koreninah zgodbe v vsem svojem grungeu. Hkrati je roman ob izidu leta 2005 naletel na mešane kritike, saj se je strip po desetletju izhajanja znašel v precej drugačnem, do njegove bizarnosti precej manj naklonjenemu okolju kot ob začetku. Čeprav je Črna luknja že od izdaje prvega zvezka imela kultni status v krogih blizu ameriški neodvisni stripovski sceni, pa so bile kritike v osrednjih medijih manj pozitivne.