“Hočem biti osveščen državljan. Nočem biti ovca.” – David Tasić (1962-2019)

Nevenka, Mišo in David Tasić v Ljubljani v družbi Igorja Bavčarja na dan izreka sodbe v procesu proti četverici, 27. 7. 1988. Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Marko Klavora

Davidov oče Mišo in mama Nevenka sta se spoznala na študiju v Ljubljani. Oče je bil iz Jagodine, mesta v Srbiji. Ker v Beogradu ni bilo študija metalurgije, jo je vpisal v Ljubljani. Mama je študirala psihologijo in italijanščino ter se je občasno vračala domov na Most na Soči. Zaljubila sta se na študentski zabavi. Ker je imel Mišo štipendijo tovarne 14. oktober iz Kruševca, se je po dokončanju študija moral vrniti nazaj. Tam sta dobila stanovanje, kjer se je rodil David, na Vidov dan 1962.

-najst

Martin Hergouth

Decembrske volitve v Britaniji so bile kot zbodljaj, ki je v primernem tonu zaključil desetletje. Spomnimo se njegovega začetka. Desetletje se je že začelo v krizi, toda ta kriza ni bila brez upanja: to je bila »njihova« kriza in proti »njim« se je vsepovsod dvigovalo ljudsko vrenje: po arabskih, evropskih in ameriških trgih. Družabna omrežja so bila sveža zadeva in v zraku je visela obljuba »twitter revolucij«, torej ideja, da bodo nove komunikacijske tehnologije nudile infrastrukturo za nov, transparentnejši in egalitarnejši način kolektivnega organiziranja in javnosti nasploh.

Splošno nezadovoljstvo, internetna komunikacija, trikotnik ZDA-Evropa-Bližnji vzhod: do konca desetletja so se ti isti elementi sestavili v bistveno bolj morasto konfiguracijo.

Vabilo k pisanju za Razpotja 39: HIERARHIJE

Ilustracija: Sandro Boticcelli, Karta pekla

Moderni čas je v konfliktnem razmerju do ideje hierarhije. Z egalitarizmom, ki ga je kot normo postavila najpozneje francoska revolucija, je ideja stabilne hierarhije med ljudmi postala načeloma nevzdržna (kar pa ne pomeni, da se tega premika ni poskušalo zaobrniti). Znanstveni razvoj je podobo hierarhično urejene stvarnosti zamenjal s podobo plosko raztezajočega se univerzuma. Pa vendar najraznovrstnejše hierarhičnosti, v socialni organizaciji in drugod, še vedno očitno ne izginjajo; je nemara v resnici egalitarnost tista, ki je nevzdržna?

Še več, v nekaterih vidikih – z vseprisotnimi Top 10 seznami, nagradami n vsakovrstnimi rangiranji – se zdi naš čas s hierarhijami naravnost obseden.

Razpotja 38: Smeti

Ilustracija: Enej Gala

Uredništvo

Uvodnik

Prihodnost plastičnih pošasti

»Teme vsakdana, ki ostanejo premalo premišljene,« se glasi vodilo, ki usmerja izbiro razpotniških tem. Malokaj ustreza temu opisu tako kot smeti. Niso le vsakdanja, so uporno vsakdanja. Človek je ponosen na svoje stvariteljske sposobnosti, toda edino smeti zna ustvariti dobesedno z zamahom roke. Očitno smo torej, ko govorimo o smeteh, hitro na terenu hudih metafizičnih čarovnij in ni presenetljivo, da se članki pred vami vedno znova zaustavljajo pri temeljnem vprašanju: »Kaj je smet?«

Čudnosti v zvezi s smetmi lahko kar naštevamo, že če ostanemo v vsakdanu. So predmeti, ki nam ne služijo, so nam grdi, če ne kar odvratni, smrdijo nam – toda obenem so nekaj kar se da intimnega, glede njih čutimo sram; nočemo, da nam nekdo brska po smeteh.

Štiri stoletja brexita

George Cruikshank: The Massacre of Peterloo, Wikimedia Commons

Dragan Nikčević

Malo pred referendumom leta 1975 o ohranitvi britanskega članstva v Evropski gospodarski skupnosti (EGS), predhodnici današnje Evropske unije, je vidni nasprotnik evropskih integracij, britanski zgodovinar E. P. Thompson zapisal, da je ozkogledno zvesti “idejo Evrope” na blagovno menjavo med nekaj zahodnimi tržišči (in spotoma še pozabiti na Varšavo, Beograd in Prago).

Dve generaciji kasneje, po referendumu leta 2016 in predčasnih parlamentarnih volitvah konec 2019 (ki so bile v osnovi ponovljeni referendum o brexitu, ki so si ga nekateri tako želeli), se je dokončno izkazalo, da ideja Evrope na Otoku ni pognala dovolj globokih korenin.

Evropeizacija spomina na holokavst

Ferenc Laczó

Danes je malo resnic o evropski zgodovini tako splošno znanih in sprejetih, kot dejstvo, da je genocid nad evropskimi Judi med drugo svetovno vojno začela ter izvedla nacistična Nemčija in da osrednjo odgovornost za umor šestih milijonov žrtev nosita tedanja nemška država in družba. In vendar vsakdo, ki se je le malo detajlno poglobil v vprašanje, ve, da je bil holokavst evropski dogodek. Ne le, da je z obličja sveta izbrisal judovske skupnosti od obal Atlantika do preddverja Moskve, temveč so pri njem sodelovali številni pomagači, zavezniki in storilci z vse celine, od Ukrajine do Francije, od Bolgarije do Norveške.

Kolaboracija raznoraznih zaveznikov nacistov je bila nujna pri implementaciji te zločinske politike.

Psihogeografija Londona

Foto: Jess J, Flickr

Muanis Sinanović

Ko mi ob vstopu v postajališče podzemne železnice South Kensinghton prodajalec južnoazijskega porekla postreže z v mikrovalovki pogreto zelenjavno samoso za funt in petindevetdeset penijev, se mu zahvalim v naših jezikih: hvala. Medtem ko hitim popravljat svojo napako, pomislim, da ni nič nenavadnega, še več, da je to v svoji redkosti in nenavadnosti nekaj povsem običajnega.

***

Vilinske graščine, varovane soseske in puste podeželske hišice, vse opremljene z nezgrešljivo rdečkasto opečnato fasado, pred katerimi so ob praznih cestah parkirani vrhunski, toda ne športni avtomobili, med njimi kakopak kakšna nova verzija mini morisa; v somraku soseska dobiva zlovešče podtone, iz enega od vhodov pride ženska z zatemnjenimi očali in pravi čas se spomnim, da se tu vozi po levi, zato moram tudi sam zamenjati stran pločnika; pri srečnem izogibu se najina pogleda za hip srečata in na njenem obrazu razberem tihi obup, ki preveva ulice Chealseaja, milijonarske naselbine, ki zaudarja po večno trohneči idili buržoazije, buržoazije, ki je ves čas v krizi, ves čas na robu ovrženja in prehoda v avtentični družbeni red, s tem, da se to ovrženje na njeno nesrečo nikoli ne zgodi.

Novo rentniško zavezništvo v Angliji

William Davies

Britanski razkol med Remain in Leave se je analiziralo že iz vsake možne perspektive: kulturne, ekonomske, geografske in psihološke. Toda ta razkol ne bo nujno politično najpomembnejši v naslednji fazi brexita, še posebej, če se 31. oktobra udejanji izstop iz EU brez dogovora. Kot sem nedavno pisal za London Review of Books, je izjemnost trenutnega udara dvojice Johnson-Farage v tem, da udejanja voljo 30 % volilnega telesa, ne da bi mu to bilo treba pretvoriti v hegemonijo (v strogem pomenu posebnega interesa, ki se prikaže kot splošni interes). Dokler preostalih 70 % ni sposobnih sestaviti koalicije, ki bi izrazito presegla teh 30 %, imata Johnson in Farage pred sabo odprto pot.