Referendum za dostojanstvo

Iztok Potokar

V sredo, 20. septembra 2017, zjutraj. Ravno sem odložil najmlajšo v vrtcu in čakam na metro, ki me bo zapeljal do službe. Kot vedno, izkoristim teh petnajst minut, da se prek tviterja na hitro pozanimam o glavnih novicah dneva. Že vse od konca poletnega oddiha je temperatura pred napovedanim referendumom o katalonski neodvisnosti rasla in moj timelime je kot vedno zasičen z novicami in mnenji na to temo. V prejšnjih dneh je španska policija zaprla več spletnih strani, vdrla v tiskarne in obiskala uredništva glavnih medijev v deželi; vzdušje je napeto. A tokrat je nekoliko drugače; vzdušje se bliža vrelišču. Novica dneva je, da je španska policija vdrla na več katalonskih ministrstev in aretirala nekaj vidnih katalonskih politikov (predvsem sekretarjev) in nekatere javne uslužbence, ki so – ali naj bi – sodelovali pri organizaciji referenduma, ki sta ga španska vlada in sodstvo razglasili za nezakonitega.


Kulturna politika in umetniške prakse med urbanim in ruralnim

Instalacija v Topolovem, nastala v sklopu delavnice društva Robida, A Tangible Encounter, z arhitekti biroja Studio Wild.

Miha Kosovel

Razmerje med ruralnim in urbanim je tema, ki je v zadnjih letih pogosto v ospredju programov evropskih prestolnic kulture. Eden izmed razlogov je nedvomno ta, da se je strategija podeljevanja naziva usmerila v manjša, bolj periferna mesta, za katere bi podelitev naslova utegnil imeti vidne in merljive preobrazbene učinke, zlasti, ko gre za turistično prepoznavnost, razvoj infrastrukture in zlasti kulturnih institucij ter civilne sfere nasploh. Nova Gorica je eno najmanjših mest, ki so si doslej pridobila ta naziv: omenjena problematika zato ne bo zgolj teoretične narave, temveč jo bo za smiseln razvoj projekta EPK treba tudi uspešno nasloviti.


Začarani krog italijanskega zatona

Declino. Una storia italiana

Andrea L. Capussela.

Roma: Luiss University Press, 2019.

Igor Guardiancich

V zadnjih dveh desetletjih so bili mednarodni opazovalci vse prej kot prijazni do Italije. Mednarodni denarni sklad je leta 2017 pisal o dveh izgubljenih desetletjih italijanskega gospodarstva (Italy Staff Report, 2017), tednik Economist pa je 19. maja 2005 našega zahodnega soseda ožigosal kot pravega bolnika Evrope, medtem ko sta ugledna ekonomista Bruno Pellegrino in Luigi Zingales poskušala diagnosticirati »italijansko bolezen« (NBER Working Paper, 2017). Z vidika gospodarske rasti je bilo zadnje desetletje najslabše v zgodovini Italije, vse od združitve dalje – vključno z obema svetovnima vojnama.


EU in državni kapitalizem: bavbav in rešitev v enem

Ilustracija: Adrijan Praznik

Jaša Veselinovič

Javier Solana, prvi visoki zunanjepolitični predstavnik Evropske unije, je pred petnajstimi leti o EU govoril kot o edinstveni svetovni sili. V globalizacijski utopiji, ki smo jo živeli pred izbruhom krize 2008, je bila državam na mednarodni ravni pripisana vloga koordinatorjev. Pri governance oziroma vladovanju ploskega in vedno bolj brezmejnega sveta naj bi bile države le eden izmed »deležnikov« ali kvečjemu prvi med enakimi, ki skupaj z mednarodnimi organizacijami, nevladnimi ustanovami in skupinami ekspertov deliberativno krmilijo svetovno politiko. Solana je EU razumel kot že dovršeno obliko teh procesov, ki ostalemu svetu kaže pot – njena moč se ni skrivala v presežnih geopolitičnih kazalnikih, kot sta število letalonosilk in gospodarska špijonaža.


Funkcija, estetika in simbolni narativ

Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić

Plečnik.

Založba Stripburger/Forum Ljubljana in Muzeji in galerije mesta Ljubljana, Slovenija, 2021;

Igor Harb

Tandem Vurnik in Smiljanić se je v svojem tretjem projektu biografskega stripa lotil najvidnejšega predstavnika slovenske arhitekture, Jožeta Plečnika. Tako kot pri njunem prejšnjem stripu Ivan Cankar – Podobe iz življenja tudi tukaj spremljamo protagonistovo pot od rojstva do smrti z dodanim kontekstom časa, v katerem je živel, in krajev, ki so ga v začetku kariere zaznamovali, v nadaljevanju pa on njih. Podobno kot pri Cankarju je tudi tukaj umetnikovo življenje konkretizirano skozi prikaz njegovih stvaritev in njihovega učinka.


Zakaj sem levi konservativec (in ali sem res)?

Ilustracija: Katja Pahor

Muanis Sinanović

Povabljen sem bil, da v kontekstu izida slovenskega prevoda knjige Vrnitev v Reims uveljavljenega francoskega levičarskega intelektualca Didierja Eribona napišem tekst na temo delavskega konservativizma – oziroma konservativizma med delavskim razredom. Samega eseja, razen odlomkov, na žalost nisem utegnil prebrati. Sem pa zato pogledal istoimenski film, pravzaprav filmski esej, v katerem pripovedovalka preko zgodovinskih posnetkov bere odlomke iz dela. Tudi ti porajajo številna izhodišča in spoznanja. Eno pomembnejših je, da je bil Mitterand kot socialistični predsednik tisti, ki je francoski delavski razred odvrnil od levice in jo pravzaprav potisnil v naročje skrajne desnice.


Jezik Roberta Goloba

Foto: Barbara Jakše Jeršič, CC BY-SA 4.0, Wikimedia Commons

Luka Lisjak Gabrijelčič

Dr. Tjaša Miklič, moja profesorica italijanskega jezikoslovja na filofaksu, je po volitvah leta 2000 obžalovala, da se Andrej Bajuk ne bo več tako često pojavljal v medijih. V izogib nesporazumom je nemudoma dodala, da je njena skrb strogo lingvističnega značaja: očarana je bila nad Bajukovo slovenščino, v katero so bile primešane skladenjske prvine romanskih jezikov. Dr. Mikličevo (znanstvenico stare šole, ki me je morda bolj kot kdorkoli drug naučila misliti) si zlahka predstavljam, kako v tajnosti volilne kabine glasuje za Bajuka zgolj zato, da bi bilo njegovo govorico čim pogosteje slišati v javnosti.


Kolpa teče v Črno morje

Foto: Blaž Kosovel

Simona Škrabec

Z zadnjega potovanja v Chiapas sem se vrnila v začetku marca 2020, le deset dni pred vsesplošno in planetarno prepovedjo gibanja zaradi pandemije. Tja grede sem na barcelonskem letališču vstopila v letalo družbe iz Arabskih emiratov, ki je vzletelo v Dubaju, postalo v Barceloni in končalo pot v CDMX, torej v Ciudad de México, glavnem mestu Mehike. Vonj v letalu, ki je bilo na poti že dobrih šest ur, me je presunil, ker me je močno spomnil na avtobus, ki se je okrog sedmih zjutraj ustavljal na postajališču ob ribniški cerkvi. Rekli smo mu »travar« in če je bilo le mogoče, smo se vožnji z njim izognili, pa čeprav na poti proti Ljubljani ni več dosti postajal in je bil hitrejši od drugih povezav.