Peter Verovšek

Kriza evroobmočja in migracij predstavljata potencialno eksistenčne probleme za Evropsko Unijo. V času naraščajočega skepticizma, uperjenega proti ideji nadnacionalne integracije, je pomembno, da se spomnimo izvora tega projekta. Nadnacionalna integracija, kot jo v Evropi poznamo danes, je namreč zakoreninjena v izkušnji totalne vojne v prvi polovici dvajsetega stoletja. Evropsko gibanje je bilo, kljub vsem svojim problemom, uspešno pri integraciji različnih družb in ekonomij svojega kontinenta do te mere, da si nasilja med njenimi članicami skoraj ne moremo predstavljati. Po koncu dobe imperijev in kolonizacije je evropsko gibanje omogočilo majhnim narodom, da so preživeli kot samostojne entitete v vse bolj globaliziranem svetu velikih držav in mogočnih multinacionalih korporacij.

Uredništvo

»Noben dogodek se ne more primerjati s tem dogodkom iz leta 1957, tudi cepitev atoma ne, in lahko bi bili domnevali, da ga bodo ljudje kljub zaskrbljujočim vojaškim in političnim okoliščinam, ki so ga spremljale, pozdravili z velikim veseljem. Toda čudno, veselje je umanjkalo in triumfa ni bilo zaslediti, pa tudi kakšnega občutka groze ne, ker zdaj z zvezdnatega neba na nas svetijo naši lastni aparati in orodja. Namesto tega je bila prva reakcija poseben občutek olajšanja, ker je bil ‘storjen prvi korak, da lahko pobegnemo iz zemeljske ječe.«.

Uredništvo

DRŽA(VA)

Predvsem gre za vprašanje drže. Recimo: strumna drža, resen pogled naravnost predse s fokusom na horizontu, orošeno oko, roke so sklenjene na hrbtu, pripravljene na salutiranje. Ali pa: ravno tako strumno, morda še malo bolj izbočenih prsi, le da z jeznim obrazom in pogledom, roka (ali obe) je dvignjena v pest, nemara še z iztegnjenim sredincem.

To sta dve ekstremni, toda kar tipični drži ljudi, ko se je treba opredeliti do nacionalne države.

Ta dvoznačnost države je v resnici notranja, izhaja že iz samega pojma. Namreč, nacionalna država si je svoj status samoumevnosti pridobila na podlagi tega, da je naravna.

Blaž Kosovel

David E. Stannard
Ameriški holokavst – Osvajanje Novega sveta
Prevod: Zoja Skušek (prvi zvezek), Irena Duša (drugi zvezek)
Založba *cf., Ljubljana 2018

»Tri majhne ladje so iz pristanišča Palos izplule ‘pol ure pred sončnim vzhodom’, je 3. avgusta v svoj dnevnik zapisal Kolumb, ‘in izbrale smer proti Kanarskim otokom’, na poti pa so naletele na zadnje jude, ki so jih z zamudo zgnali na ladje in izgnali iz domovine. Ta majcena razbojniška flota, predstavnica skoraj povsem obubožane države s sramotno cerkvijo, je odplula na svojo imperialistično in sveto misijo.

Objavljamo odprto pismo treh učiteljev ob njihovem izstopu iz Učiteljskega združenja Slovenije.

Jana Bučar, Andrej Jelen, Andreja Vetrih Humar

Namenoma se ne sprašujemo, čemu učiteljska zbornica, saj bi vprašanje sugeriralo, da bomo iskali smotrnost in dobrobit institucije v podporo učiteljem. Kar smo kot aktivni člani Učiteljskega združenja Slovenije (UZS) do sedaj zaznali in premislili ob prizadevanjih različnih akterjev za njeno ustanovitev, je mogoče predvidevati, da bi zbornica bila le še ena interesna, strankarsko profilirana institucija, ki ne bi dajala učiteljem ugleda, temveč ravno obratno, pokrivala bi polje šolstva, ki je sedaj avtonomija učiteljev.

Miha Kosovel, Luka Lisjak Gabrijelčič, Ožbej Peterle

»Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Te besede, izrečene na predvečer osamosvojitve in zapisane v zgodovino, so v veliki meri ostale način, kako razmišljamo o lastni državi: kot o mladi državi, ki si mora še utreti pot in zgodovino. Pogosto vprašamo quo vadis, razmišljajoč, kje smo morebiti skrenili z nje, in kateri veter bi bilo dobro ujeti, da se vrnemo na pravo smer. Ugotavljamo, da smo se dovolj ali premalo modernizirali, da je naš nacionalni značaj bolj ali manj primeren globalnim izzivom, da smo preveč socialistični, da bi zmogli ujeti premožne zahodnjake, ali preveč neoliberalni, da bi lahko nudili splošno blaginjo, kakršno imajo na Zahodu.

Članek je bil napisan aprila 2021.

Aljaž Potočnik

Za začetek razjasnimo nekaj stvari o tem, kaj avtor teh vrstic sem in kaj nisem. Nisem maček in tudi ekonomist ne. Ne upravljam s hedge skladom, nimam strank in tudi s finančnim svetovanjem se ne ukvarjam profesionalno. Sem zgolj filozof in v zadnjih letih predvsem novinar. V teh vlogah sem januarja letos tudi sam pozorno spremljal, kako je podjetje Gamestop postalo eno najneprepričljivejših imen tekočega leta. Njegova delnica je 28. januarja 2021 sredi ameriškega trgovalnega dneva dosegla vrednost 469,42 dolarja, čeprav je bila 4. januarja 2021 vredna le 17,25 dolarja – 3.

Uredništvo

Vsako desetletje, ki se bliža koncu, nam rado vzbuja nelagoden občutek, da je minilo nekam hitro, morda celo brez večjih zgodb ali prelomnih dogodkov. Pogled nazaj na minulo desetletje – ki je tudi prvo desetletje izhajanja revije Razpotja – pa nam omogoča uzreti globino sprememb, pred katerimi smo se znašli leta 2020. Desetletje, ki je za nami, ni imelo prevratnega duha osemdesetih, ki je pripeljal do padca Berlinskega zidu, ne svobodnjaškega in reformističnega duha devetdesetih, v spominu nam ne bo ostalo niti po usodnih dogodkih, kakršni so bili 11. september, vstop nekdanjih socialističnih držav v EU (in s tem združitev evropskega vzhoda z Zahodom) ali zlom borze, ki so zaznamovali prvo desetletje tega tisočletja.