Uredništvo

Vsako desetletje, ki se bliža koncu, nam rado vzbuja nelagoden občutek, da je minilo nekam hitro, morda celo brez večjih zgodb ali prelomnih dogodkov. Pogled nazaj na minulo desetletje – ki je tudi prvo desetletje izhajanja revije Razpotja – pa nam omogoča uzreti globino sprememb, pred katerimi smo se znašli leta 2020. Desetletje, ki je za nami, ni imelo prevratnega duha osemdesetih, ki je pripeljal do padca Berlinskega zidu, ne svobodnjaškega in reformističnega duha devetdesetih, v spominu nam ne bo ostalo niti po usodnih dogodkih, kakršni so bili 11. september, vstop nekdanjih socialističnih držav v EU (in s tem združitev evropskega vzhoda z Zahodom) ali zlom borze, ki so zaznamovali prvo desetletje tega tisočletja.

Uredništvo

»Meje Sredozemlja niso le zemljepisne. Niso vrisane ne v prostoru ne v času. Niso ne zgodovinske ne državne, še nacionalne ne: podobne so krogu s kredo, ki se nenehno izrisuje in briše, širi in oži. Tu so potekale in se prepletale poti olja in vina, žita in začimb, svile in jantarja, znanja in znanosti. Z Vzhoda so prihajala sporočila modrecev in prerokov, molitve in oznanila apostolov. V Sredozemlju se je začela Evropa.«
~Predrag Matvejević, Mediteranski brevir

Mediteran, prostrano območje okoli največjega zaprtega morja, je izmuzljiv koncept – tako s stališča geografije kot tudi iz zgodovinskega ali antropološkega pogleda.

Članek je bil napisan in prvič objavljen poleti 2011

Luka Lisjak Gabrijelčič

V trenutku, ko pišem te vrstice, protestniki v Madridu izpraznjujejo svoj improvizirani tabor na trgu Puerla del Sol. Po dolgi razpravi so se odločili, da zapustijo trg, ki so ga pred slabim mesecem samoiniciativno zasedli prek mobilizacije s pomočjo interneta in socialnih omrežij. Gibanje, ki so ga z demonstracijo vzpostavili, pa se s tem ni končalo: nadaljevalo se bo, pravijo, z »organskim delom« v mestnih četrtih, predmestjih, debatnih krožkih in grassroots organizacijah. Zelo verjetno je, da bo ta sklep sprožil podobne odločitve tudi v drugih španskih mestih, v katerih so v teh dneh potekali protesti.

Aljoša Kravanja

Že nekaj let, morda desetletje, se na spletu širi intelektualno gibanje, imenovano akceleracionizem. Gibanje je očitno povezano z idejo pospeška. Natančneje rečeno, akceleracionisti verjamejo, da je mogoče obstoječe tehnološke in politične trende pospešiti, jim dati nov zagon – in da nas bodo torej bolje in hitreje pripeljali do neke nove družbene oblike. Zveni abstraktno, zato vzemimo primer: kriptovalute. Kriptovalute so (poleg vsega drugega) finančna tehnologija, ki ne potrebuje osrednjega odločevalca in garanta, kot je centralna banka. Je plačilno sredstvo, vendar je vzdrževanje infrastrukture te valute razpršeno med uporabniki.

Uredništvo

Vznik podobe

Kakor o marsičem drugem, se zdi letošnjo pomlad govoriti o podobi razmeroma nehvaležno početje, saj bi se pričujoči uvod lahko nanašal tako na mesto, ki ga je pojem podobe zavzemal do nastopa epidemije, kot na mesto, ki ga zavzema po dobrem letu trajanja epidemioloških razmer.

Če smo bili v času pred tem vajeni reči, da sta postala naše okolje in bivanje prežeta s podobami, so sedaj v življenja, ki so ostala prikrajšana za obiskovanje predavanj, kulturnih prireditev, protestov in opijanjene izlete v javne prostore petkovih noči, skozi računalniška programska orodja prodrli digitalizirani informacijski tokovi, ki se pred nami na ekranih utrinjajo kot spletna predavanja, koncerti in bizarne rojstnodnevne zabave ter ki v živo prenašajo tudi bolj nevralgična družbena dogajanja, omenimo zgolj slikovit »veliki pohod« Trumpovih privržencev na kongresno palačo.

Tina Poglajen

Čeprav bi težko rekli, da ima film zadnjega desetletja skupno prepoznavno estetiko – tako, kot jo je imel na primer film sedemdesetih let prejšnjega stoletja – se je v drugem desetletju 21. stoletja v filmski industriji vseeno zgodilo mnogo premikov, celo gibanj, ki so film, če že ne izrazito estetsko, zaznamovali v smislu tehnologije, načinov distribucije in gledanja, pa tudi v smislu večjega vključevanja manjšin in deprivilegiranih skupnosti v filmsko produkcijo in v najvplivnejše mehanizme distribucije in nagrajevanja.

Netflix

V prvem desetletju novega tisočletja smo govorili o prestižnih televizijskih serijah, pri katerih je prednjačil HBO, tesno za petami pa so mu sledili drugi ameriški ponudniki kabelske televizije in za njimi še spletne platforme videa na zahtevo, ki so začele poleg ponudbe vsebin drugih tudi same producirati vsebine.

Uredništvo

Kje smo danes z nacionalno državo? Zdi se, da v nekakšnem zgodovinskem pregibu. Nazadnje, ko smo vedeli, kje smo z zgodovino – namreč, da je je konec –  je nacionalna država še štela med reči, ki so ta konec preživele; toda ne na način, da bi se jo še smelo jemati preveč resno. Razumeli smo o jo bolj ali manj kot najmanj vsiljiv okvir političnega življenja, sicer pa naj bi svoje pristojnosti zlagoma preložila navzdol in navzgor: na nepolitične tržne in civilnodružbene institucije, ter na institucije mednarodnih povezav. 

Kot še toliko drugih stvari, danes vsega tega ne vemo več tako trdno. V preteklem desetletju so se vrstili upori, uperjeni proti transnacionalnemu globalnemu redu, ki so se sklicevali na nacionalno državo – Brexit, Trump, vrsta drugih bolj ali manj uspešnih populističnih evroskeptičnih projektov – ideja močna nacionalne države je ponovno našla mesto na desnem političnem polu.

Aljaž Škrlep

‘V začetku je bila Beseda.’ Zakaj je temu tako, očka?
~ Mali mož v filmu Žrtvovanje (1986) Andreja Tarkovskega

Zakaj – film?

O filmu je Dušan Pirjevec napisal eno samo razpravo z naslovom Kriza, ki jo je objavil leta 1973 v filmski reviji Ekran. Vprašanje je torej, zakaj se lotiti teme, ki ji je sam avtor posvetil zgolj eno samcato sedem strani dolgo razpravo in torej ni zasedala omembe vrednega mesta v Pirjevčevi bibliografiji. Eden izmed razlogov je gotovo ta, da je ta članek nastal kot osnova za simpozij o Dušanu Pirjevcu, ki se je zgodil junija 2017 v Kromberku. In ko govorimo o Pirjevcu, smo seveda v mislih vedno tudi v Novi Gorici, takratnem Solkanu, torej na samem obrobju slovenskega ozemlja.