Jernej Kaluža

Po ulicah Beograda so ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih letih strašile trenirkarske dizelaške mafijske tolpe. V istem času so v podalpskem raju, čigar osamosvojitev je morda bolj kot katerikoli drugi politični projekt povezana s filozofijo (kar sicer ne pomeni, da je ta povsem nepovezana z mafijo), potekali povsem drugačni spopadi; spopadi med heglovci, heideggerjanci, postmodernisti, marksističnimi silami kontinuitete, itd. Z današnjega gledišča, ki ga zaznamuje post-vsebinska piarizacija javnega, družbeno-političnega prostora, se zdijo tovrstne sektaške identitarne delitve, ki so se oblikovale glede na pripadnost določenemu filozofskemu sistemu, povsem nadrealistične.

Uredništvo

Uvodnik

Zabava

Filozofija mora predvsem zabavati – ali vsaj vznemirjati. To ne bi smelo biti tako presenetljivo stališče, saj enako pravzaprav velja za vso znanost. To morda ni očitno le zato, ker se resnost neke znanosti meri po tem, kako osrediščen in discipliniran je njen sistem vznemirjanja: določanja, katere izjave so dolgočasno trivialne, katere usodnega pomena in katere tako škandalozne, da nujno zahtevajo odziv.

Filozofija kot akademska disciplina v tem oziru ni posebej osrediščena. Zoprna posledica je, da v notranji ekonomiji sodobne znanosti (igra objav, točk in zasedanja stolov) obstajajo realni ekonomski pritiski k varnim strategijam gojenja specialistično zamejenih vrtičkov, ograjenih z ogradami nezanimivosti navzven; ljubosumna privatizacija vznemirljivosti, tako rekoč.

Ana Svetel

I.

Sedim na topli, položni skalici na Visu, gledam, deček v plitvem priobalnem pasu dela stoje, »Tata, gledaj me,« kliče proti plaži. »Tata, gledaj me,« pravi. Deček se ne vidi, a si predstavlja, da je kaj videti, da nekaj zna, da bi ga vendar moral kdo pogledati, pa ne kdor koli, ne na primer neka punca, ki iz svoje skalice spremlja vsak njegov obrat, »Tata, gledaj me.« Oziram se proti skupinici odraslih, ki poseda po brisačah in je družabna. Kdo izmed njih je tata malega plavalca? Zakaj se ne odzove? Starši govorijo eden čez drugega, ženske so negovane, lepe, smejijo se dovtipom svojih partnerjev in s kotičkom pozornosti registrirajo zagorela telesca otrok v morju.

Uredništvo

Zdi se, da je mnogo stvari v našem vsakdanjem življenju prežetih s praznino, da pa se posebnostim teh praznin kar nekako izogibamo. Zato se je treba vprašati, o kakšnih in katerih prazninah sploh govorimo? So tank za gorivo, mesto, duša ali želodec enako prazni? Kaj sploh določa praznino? V katerem trenutku ali stanju rečemo, da je nekaj prazno ali pa izpraznjeno? Mar takrat, ko jo nujno potrebujemo, da se nam neka celovita ali vsaj zaključena predstava o svetu izpolni? Gre preprosto zgolj za rob nekega mišljenja ali zaznave?

Kaj se s praznino dogaja v času?

Robert Kuret

Trash in vzpostavitev koordinat

Območje trasha lahko zarišemo znotraj dveh nasprotij: namernost/spodletelost, margina/center. Če lahko prvo razširimo v namernost/spodletelost bodisi producenta bodisi režiserja, lahko drugo razširimo v margino/center finančnega zaledja, dostopa do publike, pozicije v kulturnem polju … Prav v teh razširitvah se nakazuje več vzporednih polij, ki soobstajajo in ki jih radi ubesedimo kot visoko in nizko kulturo. Rečeno drugače: film, knjiga itd. ima lahko visok proračun, honorarje, medijsko pokritost in dostop do publike, a še vedno ostaja na periferiji (ali pa še to ne) kulturnega imaginarija oz.

Igor Bijuklič

Let je trajal 8 ur, brez posebnosti. Potniki so bili mirni. Reguliran zrak v kabini ima manj kisika, to se čuti. Vsak od nas je imel pred seboj svoj zaslon in večina se je kmalu zatopila vanje, potem so pocepali. Tako bo kmalu tudi v avtomobilih, ko bodo ti postali samovozeči. Gledam skozi okno. Na desetih kilometrih višine to nima kaj dosti smisla. Nerazločna belina. Dan pred odhodom sem pred trafiko srečal znanca, ki mi je povedal, da na določenih linijah letalsko osebje naroči potnikom naj zastrejo okna, in sicer zato, da lahko nemoteno spuščajo chemtrailse, s katerimi pasivizirajo prebivalstvo. Naročil mi je, naj v takem primeru ne ubogam in zadevo slikovno dokumentiram.

Barbara J. Falk

Leto 1989 lahko razumemo bodisi kot sinonim za agendo nenehnega raziskovanja, zakaj in kako so se dogodki tistega leta zgodili, kakor so se, kot tudi za niz zgodovinskih naukov in dediščin za organiziranje družbenih gibanj in aktivizma, zlasti proti avtoritarnim režimom.

Ko rečemo, da ima oporečništvo »agendo« in »dediščino«, mislimo na dve različni zadevi. »Agenda« namiguje na bodočo uporabnost, medtem ko »dediščina« napotuje k ponovnemu preizpraševanju preteklosti. Pri tem ne gre le za pogled na preteklost kot preteklost (takšno, kot smo jo tedaj videli), temveč je vsaj toliko pomembno, kako smo svoje pripovedi o preteklosti spremenili skozi prizmo sedanjosti.

William Blomstedt

Čebelar v Sloveniji bom.

Ta misel me je prešinila, ko sem čisto sam sedel v anonimni hotelski sobi s pogledom na kitajsko mesto, osemkrat večje od Ljubljane. Nebo je bilo svetlo, enolično sivo, strehe avtomobilov so se plazile vzdolž ceste pod mojim oknom. Rahlo hrumenje vlakov, tovarne, nečesa, je sobi pridajalo občutek zloveščosti. Do pred dvema dnevoma še nisem slišal za to mesto, zdaj pa sem bil tu in pogledoval na par milijonov življenj, ki se vrtinčijo skozi svoj dan. In nihče izmed njih ni vedel, da sem tu. Ta pogled in moja osamljenost sta pospešila odločitev. Čebelar v Sloveniji.

Američanom, mojim rojakom, ta stavek zveni nekoliko smešno.