Miha Kosovel

Knjiga Čefurji raus je predstavljala neke vrste prelomnico: s tem, ko je izkušnjo potomcev priseljencev v ljubljanskih Fužinah in njihov jezik dvignila v nacionalno literaturo, je v nekem smislu, v tistem še zadnjem optimističnem letu pred krizo, dovršila neke vrste simbolno integracijo. Avtor knjige Goran Vojnović je tako dosegel dvoje: po eni strani je dvignil jezik fužinskih ulic v visoko slovensko literaturo; po drugi pa je vključil izkušnjo slovenskih povojnih priseljencev in njihovih v Sloveniji rojenih potomcev v slovensko nacionalno zgodovino . Izraz čefur je po tem v veliki meri izgubil nacionalni naboj in začel izražati bolj kot ne določeno subkulturo.

Simona Škrabec

V letalu, s katerim se vračam iz Mehike v Evropo, berem Sprachgitter Paula Celana v katalonskem prevodu Arnaua Ponsa. Že na prvi strani se ustavim, kot bi me besede pribile ob tla, oblije me nekakšna čudna mrščavica. Le nekaj ur je minilo, kar sem se poslovila od udeležencev pisateljskega srečanja v Chiapasu. Med toplimi latinskimi objemi sem se za trenutek zapletla v pogovor s Ciceronom Aguilarjem. Omenjeni glasbenik je bil namreč eden od pobudnikov čudovitega projekta, ki je omogočil, da smo se v San Cristóbalu de las Casas srečali literati, ki v Južni Ameriki ustvarjajo v jezikih staroselcev, in raziskovalci, ki kakor sama preprosto ljubimo jezikovno raznolikost.

Martin Hergouth

Že nekaj časa vemo, da živimo v izrednih časih. Sredinski konsenz se razkraja, z vseh strani mu, se zdi, grozijo razne jezne radikalne ideje ljudi, ki se v sistemu ne znajdejo prav.

Nemčija je bila zadnja od velikih sil Zahoda, kjer politični sistem ni doživel večjih pretresov in so normalne sredinske stranke ohranile hegemonijo. Tudi koronaodziv ostaja med uspešnejšimi. Toda prav v Nemčiji se je konec avgusta pripetil eden vpadljivejših protestov v zvezi s koronakrizo – 31. avgusta so protestniki naskočili kar Reichstag. Pozornost je vzbudilo predvsem dejstvo, da je bila večina najbolj zagretih odeta v dovolj sumljivo rdeče-bele-črno barvno kombinacijo (sicer razporejeno v zakonsko še dopustne vzorce cesarske zastave).

Uredništvo

Uvodnik

Prazno, ko je polno

Krščanstvo prepoznava sedem smrtnih grehov, eden njih je požrešnost (lat. gula) in po nauku naj bi bila odraz pomanjkanja prave mere, zmernosti. Nenavadno, saj bi naj požrešnost vendar vodila do polnosti in izpolnjenosti.

V slikovitem prizoru iz filma Monty Phyton’s The Meaning of Life (1983) letos preminuli Terry Jones odigra gospoda Creosota. Stalni gost restavracije z izrazito prekomerno težo pride na večerjo in mimo nabora z jedilnega lista izbere nedoločen »the lot«. Strežaj (John Cleese) mu prinaša jedi in pijačo ter odnaša vedra tekočega izbljuvka, ki jih gospod brez zadrege polni med večerjo.

Članek je bil napisan leta 2017.

Olivier Roy

Po 11. septembru se je zdelo, da Francija ni tako močno izpostavljena grožnji terorističnega napada v slogu Al Kaide kot druge evropske države. Nevarnost naj bi veliko bolj pretila Veliki Britaniji, Španiji, Nizozemski in Danski.

Toda po nenadnem in krvavem valu terorističnih napadov, ki so se začeli z ubijalskim pohodom Mohameda Meraha v Toulousu leta 2012, je Francija v očeh svetovne javnosti postala glavna tarča Al Kaide in Islamske države. Nič čudnega: po napadu v Toulousu je januarja 2015 sledil pokol na uredništvu satiričnega tednika Charlie Hebdo, v katerem je umrlo 12 ljudi; v terorističnih napadih v Parizu novembra 2015 je umrlo 137 ljudi; v napadu v Nici julija 2016 je umrlo 84 ljudi; avgusta 2016 je bil ubit duhovnik; junija 2016 sta bila umorjena dva policista.

Danijela Tamše

Gotovo poznate tisto obrabljeno šalo, da je najhujša poškodba pri šahu izpah čeljusti zaradi zehanja. Šala ni samo neumna, ampak je tudi faktično povsem napačna. Najprej zato, ker naj bi bilo zehanje v njej posledica dolgčasa – šah pa nikakor ni dolgočasen. In drugič zato, ker zna biti vzdušje na šahovskih turnirjih prav vroče in so kakšne drugačne poškodbe še kako mogoče.

O šahu v resnici ne vem veliko. Vem, kako se po igralni plošči razporedijo figure, vem, kako se premika katera izmed njih, vem, da obstajajo nekakšne standardne otvoritve in standardne končnice. Tudi mi je približno jasno, kako se igra, če ostaneta na šahovnici poleg kraljev po ena trdnjava na vsaki strani.

Uredništvo

V zadnjih letih se pogosto izpostavlja kontroverznost mesa kot hrane; najpogosteje v navezavi na skrb za pravice živali ali okoljsko vzdržnost; nas pa bo tokrat zanimal sam fenomen mesa. Očitno gre za substanco, do katere ne moremo zavzeti nevtralnega odnosa.

Je predmet edinstvene sorte poželenja – naj gre za použitje ali dotik. Toda obenem je tudi vir specifične, morda največje odvratnosti, celo groze. Zdi se, da meso zgošča vso konfliktnost našega odnosa do človeškosti in živosti.

Od kod ta konfliktnost? V kakšnem odnosu tujosti/domačnosti smo navsezadnje do nas samih kot mesenih bitij? Razni odrešenjski nauki pogosto ponujajo vizijo odrešitve kot rešitve od mesa, pa naj gre za religijo (čeprav je v krščanstvu, s poudarkom na pojmu inkarnacije, zadeva pomembno bolj zapletena) ali za sodobni digitalni transhumanizem.

Petra Meterc

Na Poljskem od leta 1993 glede splava velja zakon, ki ženskam splav dovoljuje zgolj v treh primerih: 1. ko je ogroženo življenje in psihično ter fizično zdravje matere, 2. ko je iz predporodnih raziskav razvidno, da je plod poškodovan oz. nepravilno razvit in 3. (le v prvem trimesečju) ko je nosečnost posledica kriminalnega dejanja, kakršna sta posilstvo in incest. Tako omejujočo zakonodajo na tem področju imajo znotraj Evropske unije le še Irska, Malta in Vatikan, predvsem pa Poljska izstopa med postkomunističnimi državami Srednje in Vzhodne Evrope.

Diskurz poljske konservativne politične struje, ki želi v zadnjem letu predvsem pod okriljem vladajoče stranke Zakon in pravičnost (PiS) ter ob močni podpori poljske Katoliške cerkve še zaostriti zakonodajo glede splava, pa tudi glede in vitro oploditev, kontracepcije in še česa, bi brez težav lahko vzporejali z mizogino govorico turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana.