Objavljamo odprto pismo treh učiteljev ob njihovem izstopu iz Učiteljskega združenja Slovenije.

Jana Bučar, Andrej Jelen, Andreja Vetrih Humar

Namenoma se ne sprašujemo, čemu učiteljska zbornica, saj bi vprašanje sugeriralo, da bomo iskali smotrnost in dobrobit institucije v podporo učiteljem. Kar smo kot aktivni člani Učiteljskega združenja Slovenije (UZS) do sedaj zaznali in premislili ob prizadevanjih različnih akterjev za njeno ustanovitev, je mogoče predvidevati, da bi zbornica bila le še ena interesna, strankarsko profilirana institucija, ki ne bi dajala učiteljem ugleda, temveč ravno obratno, pokrivala bi polje šolstva, ki je sedaj avtonomija učiteljev.

Miha Kosovel, Luka Lisjak Gabrijelčič, Ožbej Peterle

»Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Te besede, izrečene na predvečer osamosvojitve in zapisane v zgodovino, so v veliki meri ostale način, kako razmišljamo o lastni državi: kot o mladi državi, ki si mora še utreti pot in zgodovino. Pogosto vprašamo quo vadis, razmišljajoč, kje smo morebiti skrenili z nje, in kateri veter bi bilo dobro ujeti, da se vrnemo na pravo smer. Ugotavljamo, da smo se dovolj ali premalo modernizirali, da je naš nacionalni značaj bolj ali manj primeren globalnim izzivom, da smo preveč socialistični, da bi zmogli ujeti premožne zahodnjake, ali preveč neoliberalni, da bi lahko nudili splošno blaginjo, kakršno imajo na Zahodu.

Članek je bil napisan aprila 2021.

Aljaž Potočnik

Za začetek razjasnimo nekaj stvari o tem, kaj avtor teh vrstic sem in kaj nisem. Nisem maček in tudi ekonomist ne. Ne upravljam s hedge skladom, nimam strank in tudi s finančnim svetovanjem se ne ukvarjam profesionalno. Sem zgolj filozof in v zadnjih letih predvsem novinar. V teh vlogah sem januarja letos tudi sam pozorno spremljal, kako je podjetje Gamestop postalo eno najneprepričljivejših imen tekočega leta. Njegova delnica je 28. januarja 2021 sredi ameriškega trgovalnega dneva dosegla vrednost 469,42 dolarja, čeprav je bila 4. januarja 2021 vredna le 17,25 dolarja – 3.

Uredništvo

Vsako desetletje, ki se bliža koncu, nam rado vzbuja nelagoden občutek, da je minilo nekam hitro, morda celo brez večjih zgodb ali prelomnih dogodkov. Pogled nazaj na minulo desetletje – ki je tudi prvo desetletje izhajanja revije Razpotja – pa nam omogoča uzreti globino sprememb, pred katerimi smo se znašli leta 2020. Desetletje, ki je za nami, ni imelo prevratnega duha osemdesetih, ki je pripeljal do padca Berlinskega zidu, ne svobodnjaškega in reformističnega duha devetdesetih, v spominu nam ne bo ostalo niti po usodnih dogodkih, kakršni so bili 11. september, vstop nekdanjih socialističnih držav v EU (in s tem združitev evropskega vzhoda z Zahodom) ali zlom borze, ki so zaznamovali prvo desetletje tega tisočletja.

Uredništvo

»Meje Sredozemlja niso le zemljepisne. Niso vrisane ne v prostoru ne v času. Niso ne zgodovinske ne državne, še nacionalne ne: podobne so krogu s kredo, ki se nenehno izrisuje in briše, širi in oži. Tu so potekale in se prepletale poti olja in vina, žita in začimb, svile in jantarja, znanja in znanosti. Z Vzhoda so prihajala sporočila modrecev in prerokov, molitve in oznanila apostolov. V Sredozemlju se je začela Evropa.«
~Predrag Matvejević, Mediteranski brevir

Mediteran, prostrano območje okoli največjega zaprtega morja, je izmuzljiv koncept – tako s stališča geografije kot tudi iz zgodovinskega ali antropološkega pogleda.

Članek je bil napisan in prvič objavljen poleti 2011

Luka Lisjak Gabrijelčič

V trenutku, ko pišem te vrstice, protestniki v Madridu izpraznjujejo svoj improvizirani tabor na trgu Puerla del Sol. Po dolgi razpravi so se odločili, da zapustijo trg, ki so ga pred slabim mesecem samoiniciativno zasedli prek mobilizacije s pomočjo interneta in socialnih omrežij. Gibanje, ki so ga z demonstracijo vzpostavili, pa se s tem ni končalo: nadaljevalo se bo, pravijo, z »organskim delom« v mestnih četrtih, predmestjih, debatnih krožkih in grassroots organizacijah. Zelo verjetno je, da bo ta sklep sprožil podobne odločitve tudi v drugih španskih mestih, v katerih so v teh dneh potekali protesti.

Aljoša Kravanja

Že nekaj let, morda desetletje, se na spletu širi intelektualno gibanje, imenovano akceleracionizem. Gibanje je očitno povezano z idejo pospeška. Natančneje rečeno, akceleracionisti verjamejo, da je mogoče obstoječe tehnološke in politične trende pospešiti, jim dati nov zagon – in da nas bodo torej bolje in hitreje pripeljali do neke nove družbene oblike. Zveni abstraktno, zato vzemimo primer: kriptovalute. Kriptovalute so (poleg vsega drugega) finančna tehnologija, ki ne potrebuje osrednjega odločevalca in garanta, kot je centralna banka. Je plačilno sredstvo, vendar je vzdrževanje infrastrukture te valute razpršeno med uporabniki.

Uredništvo

Vznik podobe

Kakor o marsičem drugem, se zdi letošnjo pomlad govoriti o podobi razmeroma nehvaležno početje, saj bi se pričujoči uvod lahko nanašal tako na mesto, ki ga je pojem podobe zavzemal do nastopa epidemije, kot na mesto, ki ga zavzema po dobrem letu trajanja epidemioloških razmer.

Če smo bili v času pred tem vajeni reči, da sta postala naše okolje in bivanje prežeta s podobami, so sedaj v življenja, ki so ostala prikrajšana za obiskovanje predavanj, kulturnih prireditev, protestov in opijanjene izlete v javne prostore petkovih noči, skozi računalniška programska orodja prodrli digitalizirani informacijski tokovi, ki se pred nami na ekranih utrinjajo kot spletna predavanja, koncerti in bizarne rojstnodnevne zabave ter ki v živo prenašajo tudi bolj nevralgična družbena dogajanja, omenimo zgolj slikovit »veliki pohod« Trumpovih privržencev na kongresno palačo.