Petra Meterc

Na Poljskem od leta 1993 glede splava velja zakon, ki ženskam splav dovoljuje zgolj v treh primerih: 1. ko je ogroženo življenje in psihično ter fizično zdravje matere, 2. ko je iz predporodnih raziskav razvidno, da je plod poškodovan oz. nepravilno razvit in 3. (le v prvem trimesečju) ko je nosečnost posledica kriminalnega dejanja, kakršna sta posilstvo in incest. Tako omejujočo zakonodajo na tem področju imajo znotraj Evropske unije le še Irska, Malta in Vatikan, predvsem pa Poljska izstopa med postkomunističnimi državami Srednje in Vzhodne Evrope.

Diskurz poljske konservativne politične struje, ki želi v zadnjem letu predvsem pod okriljem vladajoče stranke Zakon in pravičnost (PiS) ter ob močni podpori poljske Katoliške cerkve še zaostriti zakonodajo glede splava, pa tudi glede in vitro oploditev, kontracepcije in še česa, bi brez težav lahko vzporejali z mizogino govorico turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana.

Martin Hergouth

Moderno družbo preči dvojnost. Po eni strani gre za družbo, ki se stabilno naraščajoče prepleta, in torej obstaja kot celota. V tem se izrazito razlikuje od predmodernih družb z večinskim kmečkim prebivalstvom, ki vsaj kratkoročno živi samozadostno, malodane kot del narave. Ves centralni aparat, ki je iz družbe šele napravil celoto, je bil tedaj le relativno majhen del, ki je slonel na tej osnovi. Moderna družba pa naseljuje vsak svoj del enako.

Po drugi strani pa je, presenetljivo, ta razvoj porodilo prav dejstvo, da je bilo bolj kot kdajkoli prej posameznikom zapovedano delovati individualno in omogočeno, da pozabijo na vsakršne predpostavljene hierarhije in fiksna mesta znotraj njih, ki so jim zapovedana.

Anja Medved

Miljenko Jergović je nedvomno eden najbolj prepoznavnih in najbolj prevajanih živečih avtorjev iz prostora nekdanje skupne države. Rojen v Sarajevu leta 1966, tam odrašča in doštudira, v prvem letu vojne v Bosni pa zbeži in pristane v Zagrebu, kjer ostane – zaradi ljubezni, kot pravi – vse do danes. Leta 1994 se proslavi s proznim prvencem Sarajevski Marlboro, ki v nizu kratkih zgodb opisuje življenje v obleganem Sarajevu. V svoji pisateljski karieri je izdal že več kot 40 knjig, redno pa objavlja tudi v časopisih in na spletni strani, kjer lahko prebiramo njegove zapise tudi dvakrat tedensko. Poleg pisateljske plodovitosti Jergovića kot avtorja zaznamuje eruditsko zanimanje za družbene in zgodovinske teme iz našega širšega prostora.

Tomaž Ivešić

Konec prve svetovne vojne je globoko zarezal v slovensko narodno bit. Črno-žolta monarhija je seveda imela svoje težave glede zagotavljanja enakopravnosti narodov in Slovencem je dala številne razloge za nezadovoljstvo, toda Avstro-Ogrska je bila vendarle politično-državna tvorba, v kateri so živeli vsi Slovenci. Konec vojne pa je prinesel izgubo tretjine slovenskega narodnostnega ozemlja kot posledice medvojnih zavezniških dogovorov, pariške mirovne konference in dvostranskih dogovorov v letih po vojni. Med letošnjimi stoletnicami velja omeniti tri za Slovence usodne dogodke: julijski požig Narodnega doma v Trstu, ki je napovedoval intenzivnejše preganjanje in italijanizacijo Slovencev pod fašizmom, in novembrsko Rapalsko pogodbo, ki je po tridnevni konferenci dokončno rešila vprašanje zahodne meje ter italijansko priznanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Andreja Cimprič

Minulo desetletje je bilo brez vsakega dvoma prelomno, če gledamo iz vidika politike in idej, saj je po eni strani predstavljalo zmagoslavje progresivnih idej, po drugi strani pa sunkovito reakcijo proti njim. Videli smo vzpon identitetnih politik, razširitev varstva manjšin, uveljavitev istospolnih porok v večini zahodnih državah, kritiko stereotipnih upodobitev manjšin znotraj popularne kulture, ipd. Obenem pa se je začela tudi reakcija proti liberalnemu konsenzu zahodnega sveta. Populistične in nacionalistične stranke so dobivale vse več podpore in marsikje prevzele oblast. Sledili so izvolitev Donalda Trumpa, migrantska kriza in izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije.

Jernej Kaluža

Po ulicah Beograda so ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih letih strašile trenirkarske dizelaške mafijske tolpe. V istem času so v podalpskem raju, čigar osamosvojitev je morda bolj kot katerikoli drugi politični projekt povezana s filozofijo (kar sicer ne pomeni, da je ta povsem nepovezana z mafijo), potekali povsem drugačni spopadi; spopadi med heglovci, heideggerjanci, postmodernisti, marksističnimi silami kontinuitete, itd. Z današnjega gledišča, ki ga zaznamuje post-vsebinska piarizacija javnega, družbeno-političnega prostora, se zdijo tovrstne sektaške identitarne delitve, ki so se oblikovale glede na pripadnost določenemu filozofskemu sistemu, povsem nadrealistične.

Uredništvo

Uvodnik

Zabava

Filozofija mora predvsem zabavati – ali vsaj vznemirjati. To ne bi smelo biti tako presenetljivo stališče, saj enako pravzaprav velja za vso znanost. To morda ni očitno le zato, ker se resnost neke znanosti meri po tem, kako osrediščen in discipliniran je njen sistem vznemirjanja: določanja, katere izjave so dolgočasno trivialne, katere usodnega pomena in katere tako škandalozne, da nujno zahtevajo odziv.

Filozofija kot akademska disciplina v tem oziru ni posebej osrediščena. Zoprna posledica je, da v notranji ekonomiji sodobne znanosti (igra objav, točk in zasedanja stolov) obstajajo realni ekonomski pritiski k varnim strategijam gojenja specialistično zamejenih vrtičkov, ograjenih z ogradami nezanimivosti navzven; ljubosumna privatizacija vznemirljivosti, tako rekoč.

Ana Svetel

I.

Sedim na topli, položni skalici na Visu, gledam, deček v plitvem priobalnem pasu dela stoje, »Tata, gledaj me,« kliče proti plaži. »Tata, gledaj me,« pravi. Deček se ne vidi, a si predstavlja, da je kaj videti, da nekaj zna, da bi ga vendar moral kdo pogledati, pa ne kdor koli, ne na primer neka punca, ki iz svoje skalice spremlja vsak njegov obrat, »Tata, gledaj me.« Oziram se proti skupinici odraslih, ki poseda po brisačah in je družabna. Kdo izmed njih je tata malega plavalca? Zakaj se ne odzove? Starši govorijo eden čez drugega, ženske so negovane, lepe, smejijo se dovtipom svojih partnerjev in s kotičkom pozornosti registrirajo zagorela telesca otrok v morju.