William Blomstedt

Čebelar v Sloveniji bom.

Ta misel me je prešinila, ko sem čisto sam sedel v anonimni hotelski sobi s pogledom na kitajsko mesto, osemkrat večje od Ljubljane. Nebo je bilo svetlo, enolično sivo, strehe avtomobilov so se plazile vzdolž ceste pod mojim oknom. Rahlo hrumenje vlakov, tovarne, nečesa, je sobi pridajalo občutek zloveščosti. Do pred dvema dnevoma še nisem slišal za to mesto, zdaj pa sem bil tu in pogledoval na par milijonov življenj, ki se vrtinčijo skozi svoj dan. In nihče izmed njih ni vedel, da sem tu. Ta pogled in moja osamljenost sta pospešila odločitev. Čebelar v Sloveniji.

Američanom, mojim rojakom, ta stavek zveni nekoliko smešno.

Marc Barnes

Težko je zagovarjati dejstvo, da je hierarhija ključna za doseganje dobrega pri človeških bitjih. Beseda ima sicer pozitiven izvor, »ureditev angelov«, a v naši razčarani dobi jo uporabljamo skoraj izključno v pomenu ureditve od najvišjega do najnižjega člena v nekem sistemu, v splošni zavesti pa se beseda nanaša na nekakšno nepresojno piramidno shemo. Odpor do tega pojma ni neutemeljen. Ljudje »hierarhijo« ponavadi izkusimo kot zatiranje in korupcijo, bodisi znotraj korporacij, kjer mezdno suženjstvo spodnjih slojev služi zaslužku zgornjih, ali znotraj birokracij, kjer tisti spodaj trpijo zaradi napak tistih zgoraj.

Anja Zidar

Ne glede na to, kako se skušamo izogniti govoru o milenijski generaciji, bolj nas dejansko preganja. Milenijska generacija je generacija, ki je stara nekje od 18 do 33 let in trenutno predstavlja okrog četrtino celotnega prebivalstva. Če gre verjeti monologom raznih internetnih uporabnikov, je to tudi generacija, ki je uničila tradicionalna oziroma do zadnjih let veljavna prepričanja o skorajda vsaki bolj ali manj relevantni temi, od koncepta oblačil (npr. hlač) do nepremičninskega trga. Sem spadajo tudi debate v okviru kulture memov, o tem, kako si milenijci ne morejo privoščiti svojih stanovanj, ker denar porabijo za svojo fair trade kavo oziroma avokado sendviče, ki posplošujejo težave, ki jih ima dotični starostni segment znotraj sodobne družbe.

Uredništvo

Uvodnik

Nelagodna vertikalnost

O hierarhijah marsikdo razmišlja kot o dediščini krivičnejših dob. Po drugi strani se zdi, da je naš čas – z vseprisotnimi Top 10 seznami, nagradami in rangiranji – z njimi naravnost obseden. Redkokdo pa pomisli, kako globoko so vpisane v naš vsakdan. Vsakdo od nas živi na naslovu, ki ga določajo kraj, ulica, hišna številka, stopnišče. Samoumevno se nam zdi, da so državni zakoni nad občinskimi uredbami, in v pravdah vselej računamo na možnost pritožbe na višjo stopnjo – vse do Strasbourga, če je treba! Na oddelku, ki je del fakultete, ki je del univerze, so nas naučili poglavja diplomske naloge označiti z 1.1, 1.1.2 … z njo smo si pridobili izobrazbo na lestvici, ki ima skoraj toliko stopenj, kot je nebeških sfer.

Ivan Krastev in Stephen Holmes

Mary Shelley v svoji grozljivki Frankenstein iz leta 1818 opisuje izumitelja, ki ga žene prometejska ambicija, da bi ustvaril humanoidno kreaturo, sestavljeno iz človeških delov, pobranih iz »secirnice in klavnice« ter celo iz »vlažnih neposvečenih grobov« (the unhallowed damps of the grave). Vendar eksperimentator Victor Frankenstein kmalu obžaluje svoj častihlepni podvig, da bi ustvaril kopijo lastne vrste. Pošast, zagrenjena in zavistna zaradi sreče svojega stvarnika, začuti, da ji bosta usojeni osamljenost in zavrnitev. Zato se nasilno znese nad prijatelji in družino svojega izumitelja ter uniči njihov svet, tako da za seboj pusti zgolj obžalovanje in zlomljeno srce kot edini zapuščini zgrešenega eksperimenta človeške samorazmnožitve.

Peter Karba

Pred mesecem ali več sem se znašel sredi pogovora o ponudbi karaok v Ljubljani oziroma v ljubljanskih lokalih in ugotovili smo, da nekdo, ki bi se želel družbeno uveljavljati kot pevec karaok, zaradi pomanjkanja priložnosti v tem okolju takih možnosti nima in je obsojen na to, da prepeva svoji družini, prijateljem ali pa zgolj samemu sebi. A seveda to ne bi držalo brez izjeme – enkrat na leto se večer karaok znajde na urniku določenega festivala in se odvije v sprejemnici oziroma v lokalu prizorišča festivala.

Soočenje z dejstvom, da so karaoke v Ljubljani dobrina, ki je redkejša od marsikatere novejše ali bolj sofisticirane ponudbe, je v meni prebudilo strast, da bi se to leto večera karaok udeležil tudi sam.

Tomaž Pipan

Odgovor na vprašanje o vesolju, življenju insploh o vsem naj bi bil 42. Po Douglasu Adamsu v kultnem Štoparskem vodniku po galaksiji je bila celotna Zemlja zgrajena z namenom razvozlati vprašanje, odgovor na katerega je kriptično kartezičen. V tragikomični paraboli sodobnega sveta se v klasični anglosaški tradiciji poleg kopice smeha skriva zelo praktičen odgovor na vprašanje, kaj je življenje. In sicer da ga je preprosto treba živeti in doživeti, da se ga razume. Z vprašanjem o pomenu mesta je podobno, saj lahko mesto vidimo kot velikanski eksperiment življenja, ki odstira pogled na vrsto biti, ki jo to mesto poraja. Tako nam osvetljuje vprašanje družbenega ustroja – kdo ima dostop do mesta in svobodo do odločanja o mestu.

Ana Geršak

Poletje je udarilo s polno (so)paro, dolgi, lenobni popoldnevi pa so nadvse primerni za epizodična branja o – klimatskih spremembah, otroških strahovih in (neuspelih) družbenih sprevračanjih. Vse napisano v primerno plažno berljivem tonu, se razume. Poletje pač terja svoj davek. In ker je tokratna številka Razpotij posvečena tematiki mesta, ni odveč razmisliti o kakšnem obmorskem sprehodu po znano-neznanih robovih Trsta, Benetk in – zakaj pa ne? – Odese! Poleg običajne predstavitve zanimivih založniških novosti nas tokrat torej čaka še tematsko razpraševanje arhivov. Torej le veselo pot pod prste!

*

Jan Morris: Trst in kaj pomeni nikjer
Prevod: Staša Grahek
Cankarjeva založba, Ljubljana 2011 (Zbirka S poti)

Ko o Trstu govori Jan Morris, postane njuna zveza emblematična.