Uredništvo

DRŽA(VA)

Predvsem gre za vprašanje drže. Recimo: strumna drža, resen pogled naravnost predse s fokusom na horizontu, orošeno oko, roke so sklenjene na hrbtu, pripravljene na salutiranje. Ali pa: ravno tako strumno, morda še malo bolj izbočenih prsi, le da z jeznim obrazom in pogledom, roka (ali obe) je dvignjena v pest, nemara še z iztegnjenim sredincem.

To sta dve ekstremni, toda kar tipični drži ljudi, ko se je treba opredeliti do nacionalne države.

Ta dvoznačnost države je v resnici notranja, izhaja že iz samega pojma. Namreč, nacionalna država si je svoj status samoumevnosti pridobila na podlagi tega, da je naravna.

Blaž Kosovel

predstavitev knjige:

David E. Stannard
Ameriški holokavst – Osvajanje Novega sveta
Prevod: Zoja Skušek (prvi zvezek), Irena Duša (drugi zvezek)
Založba *cf., Ljubljana 2018

»Tri majhne ladje so iz pristanišča Palos izplule ‘pol ure pred sončnim vzhodom’, je 3. avgusta v svoj dnevnik zapisal Kolumb, ‘in izbrale smer proti Kanarskim otokom’, na poti pa so naletele na zadnje jude, ki so jih z zamudo zgnali na ladje in izgnali iz domovine. Ta majcena razbojniška flota, predstavnica skoraj povsem obubožane države s sramotno cerkvijo, je odplula na svojo imperialistično in sveto misijo.

Objavljamo odprto pismo treh učiteljev ob njihovem izstopu iz Učiteljskega združenja Slovenije.

Jana Bučar, Andrej Jelen, Andreja Vetrih Humar

Namenoma se ne sprašujemo, čemu učiteljska zbornica, saj bi vprašanje sugeriralo, da bomo iskali smotrnost in dobrobit institucije v podporo učiteljem. Kar smo kot aktivni člani Učiteljskega združenja Slovenije (UZS) do sedaj zaznali in premislili ob prizadevanjih različnih akterjev za njeno ustanovitev, je mogoče predvidevati, da bi zbornica bila le še ena interesna, strankarsko profilirana institucija, ki ne bi dajala učiteljem ugleda, temveč ravno obratno, pokrivala bi polje šolstva, ki je sedaj avtonomija učiteljev.

Miha Kosovel, Luka Lisjak Gabrijelčič, Ožbej Peterle

»Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Te besede, izrečene na predvečer osamosvojitve in zapisane v zgodovino, so v veliki meri ostale način, kako razmišljamo o lastni državi: kot o mladi državi, ki si mora še utreti pot in zgodovino. Pogosto vprašamo quo vadis, razmišljajoč, kje smo morebiti skrenili z nje, in kateri veter bi bilo dobro ujeti, da se vrnemo na pravo smer. Ugotavljamo, da smo se dovolj ali premalo modernizirali, da je naš nacionalni značaj bolj ali manj primeren globalnim izzivom, da smo preveč socialistični, da bi zmogli ujeti premožne zahodnjake, ali preveč neoliberalni, da bi lahko nudili splošno blaginjo, kakršno imajo na Zahodu.

Članek je bil napisan aprila 2021.

Aljaž Potočnik

Za začetek razjasnimo nekaj stvari o tem, kaj avtor teh vrstic sem in kaj nisem. Nisem maček in tudi ekonomist ne. Ne upravljam s hedge skladom, nimam strank in tudi s finančnim svetovanjem se ne ukvarjam profesionalno. Sem zgolj filozof in v zadnjih letih predvsem novinar. V teh vlogah sem januarja letos tudi sam pozorno spremljal, kako je podjetje Gamestop postalo eno najneprepričljivejših imen tekočega leta. Njegova delnica je 28. januarja 2021 sredi ameriškega trgovalnega dneva dosegla vrednost 469,42 dolarja, čeprav je bila 4. januarja 2021 vredna le 17,25 dolarja – 3.

Uredništvo

Vsako desetletje, ki se bliža koncu, nam rado vzbuja nelagoden občutek, da je minilo nekam hitro, morda celo brez večjih zgodb ali prelomnih dogodkov. Pogled nazaj na minulo desetletje – ki je tudi prvo desetletje izhajanja revije Razpotja – pa nam omogoča uzreti globino sprememb, pred katerimi smo se znašli leta 2020. Desetletje, ki je za nami, ni imelo prevratnega duha osemdesetih, ki je pripeljal do padca Berlinskega zidu, ne svobodnjaškega in reformističnega duha devetdesetih, v spominu nam ne bo ostalo niti po usodnih dogodkih, kakršni so bili 11. september, vstop nekdanjih socialističnih držav v EU (in s tem združitev evropskega vzhoda z Zahodom) ali zlom borze, ki so zaznamovali prvo desetletje tega tisočletja.

Uredništvo

»Meje Sredozemlja niso le zemljepisne. Niso vrisane ne v prostoru ne v času. Niso ne zgodovinske ne državne, še nacionalne ne: podobne so krogu s kredo, ki se nenehno izrisuje in briše, širi in oži. Tu so potekale in se prepletale poti olja in vina, žita in začimb, svile in jantarja, znanja in znanosti. Z Vzhoda so prihajala sporočila modrecev in prerokov, molitve in oznanila apostolov. V Sredozemlju se je začela Evropa.«
~Predrag Matvejević, Mediteranski brevir

Mediteran, prostrano območje okoli največjega zaprtega morja, je izmuzljiv koncept – tako s stališča geografije kot tudi iz zgodovinskega ali antropološkega pogleda.

Članek je bil napisan in prvič objavljen poleti 2011

Luka Lisjak Gabrijelčič

V trenutku, ko pišem te vrstice, protestniki v Madridu izpraznjujejo svoj improvizirani tabor na trgu Puerla del Sol. Po dolgi razpravi so se odločili, da zapustijo trg, ki so ga pred slabim mesecem samoiniciativno zasedli prek mobilizacije s pomočjo interneta in socialnih omrežij. Gibanje, ki so ga z demonstracijo vzpostavili, pa se s tem ni končalo: nadaljevalo se bo, pravijo, z »organskim delom« v mestnih četrtih, predmestjih, debatnih krožkih in grassroots organizacijah. Zelo verjetno je, da bo ta sklep sprožil podobne odločitve tudi v drugih španskih mestih, v katerih so v teh dneh potekali protesti.