Pa je bil res pesnik, ta Pasolini?
Učitelje »je treba pojesti v pikantni omaki«, pravi krokar intelektualec v filmu Sokoli in vrabci (Uccellacci e uccellini, 1966), tik preden ga Totò in Ninetto spečeta na žaru: se pravi, učitelje je treba pojesti in prebaviti, da bi lažje asimilirali njihov duh in znanje. Marco Belpoliti je pred leti v lepem eseju izkoristil prav to poučno zgodbico in se vprašal, ali sta italijanska družba in kultura znali Pasolinija razumeti in asimilirati. Vprašanje lahko še bolj upravičeno zastavimo danes, po spominskih slovesnostih lanskega novembra.
Milo rečeno presenetljivo je bilo videti, koliko prostora so italijanske televizijske mreže posvetile štirideseti obletnici smrti Piera Paola Pasolinija: oddaje, intervjuji, debate (mnoge izmed njih so, po pravici povedano, vzbujale zadrego zaradi pomanjkljivega znanja sogovornikov); filmov je bilo na sporedu malo in še te so predvajali izključno v poznih urah; vselej zanimivi pa so bili kolaži iz intervjujev s samim Pasolinijem, če ne drugega zaradi njihove dokumentarne vrednosti.