Ameriški čebelar v Sloveniji


Slika: Čebelarski muzej Radovljica

William Blomstedt

Čebelar v Sloveniji bom.

Ta misel me je prešinila, ko sem čisto sam sedel v anonimni hotelski sobi s pogledom na kitajsko mesto, osemkrat večje od Ljubljane. Nebo je bilo svetlo, enolično sivo, strehe avtomobilov so se plazile vzdolž ceste pod mojim oknom. Rahlo hrumenje vlakov, tovarne, nečesa, je sobi pridajalo občutek zloveščosti. Do pred dvema dnevoma še nisem slišal za to mesto, zdaj pa sem bil tu in pogledoval na par milijonov življenj, ki se vrtinčijo skozi svoj dan. In nihče izmed njih ni vedel, da sem tu. Ta pogled in moja osamljenost sta pospešila odločitev. Čebelar v Sloveniji.

Američanom, mojim rojakom, ta stavek zveni nekoliko smešno. Vzemimo si trenutek in ga razčlenimo v njihovi glavi. Prvi del, »čebelar«, je poznan koncept (med je neka zadeva, nekako pride od čebel in obstajajo ljudje, ki se z njimi ukvarjajo), vendar pa, tako kot pri oblikovalcih vrtiljakov ali mrliških oglednikih, ne poznaš nikogar, ki bi to počel. Zdaj pa k drugemu delu: »v Sloveniji«. Kje, za vraga, je to? Med sledilci Ricka Stevesa je to vedno manj pogosto, za vse preostale Američane pa omemba Slovenije v misli prikliče neko nerazločno geografsko področje v črevesju Evrope (iztočnica za zamenjavo s Slovaško). Če ju združimo, oba dela stavka ustvarita še bolj nenavadno celoto. Čebelar v Sloveniji.

Misel se ni kar pojavila. Korak proti uresničitvi prvega dela – čebelarstva – sem napravil, ko sem pri dvajsetih na Novi Zelandiji blodil v iskanju nečesa, kar bi zapolnilo zoprn, brezciljen občutek, ki se me je polotil med študijem. Delal sem na različnih kmetijah, kar je bilo čisto prijetno, ko pa sem nekega dne zagledal znak »Prodajamo med«, me je prvič prevzela zamisel o čebelarjenju. Nepovabljen sem poklical lokalnega čebelarja in ga vprašal, če potrebuje pomoč. Po enem dnevu v družbi čebel sem vedel, da me bodo spremljale do konca življenja.

Za odločitev o drugem delu, »kje« v enačbi, sem potoval po svetu. Kot poklicni čebelar sem delal od Teksasa do Havajev, Avstralije in Čila – delno zaradi dogodivščin, delno v iskanju bodočega doma. Ko sem bil star 27 let, sem se prvič znašel v Sloveniji kot Fulbrightov štipendist in kmalu po prihodu se je izstrelila na vrh mojega seznama. Ko sem kasneje nadaljeval pot poklicnega čebelarjenja po svetu, se nobena druga lokacija ni mogla primerjati s Slovenijo po ljudeh, kulturi in kakovosti življenja. Vendar pa sem drugi del enačbe našel šele, ko sem se soočil s tem ogromnim, nerazumljivim kitajskim mestom. Dela sta se prilegala kot med in satje.

Moram omeniti tudi, da me je vmes vzljubila lepa, mlada Slovenka, jaz pa njo. In četudi rad pripovedujem, da so me v to deželo pripeljale čebele, se to ne bi zgodilo samo zaradi njihovih čarov. Ko sem se torej odločil, da bom svoje življenje preselil sem, nisem bil brez pomoči pri herkulskih kvotah papirologije in birokracije, ki jih mora dandanes izpolniti imigrant v novi državi. Zadnja poved naj nadomesti esej, ki bi ga lahko napisal o kafkovskih pripetljajih, ki jih je prinesel ta proces.

Z ožigosanimi dovoljenji za prebivanje sem prispel v Slovenijo poln navdušenja pred začetkom samostojne čebelarske kariere. Toda kako? Čeprav ima Slovenija izjemno čebelarsko kulturo – kar je bil eden glavnih razlogov, da sem se odločil za ta kraj – je njena priljubljenost obenem pomanjkljivost. Čebele so povsod. Slovenija ima verjetno največ čebel na prebivalca, Ljubljana pa je najverjetneje s čebelami najgosteje poseljeno mesto na svetu. Ker je število cvetov na drevesih omejeno, bi preveliko število čebeljih družin na enem območju zmanjšalo donose medu, olajšalo prenašanje bolezni in prizadelo čustva kolegov čebelarjev. Tukaj sem, prišlek, tujec z veliko in malo izkušnjami obenem, poskušal določiti svoj položaj na že tako preveč zasedenem področju.

Na moje presenečenje so me tukajšnji čebelarji lepo sprejeli. Prvič, ko sem bil v Sloveniji in sem pripravljal raziskavo o spremembah v donosih medu v prejšnjem stoletju, sodelovanje s Slovenci name ni pustilo najboljšega vtisa. Podatke, ki sem jih preučeval (raziskava je bila financirana preko javnih sredstev), je ugrabil nekdo s čebelarske zveze in mi prepovedal njihovo uporabo. Z mentorjem sva pisala številnim organom, a brez uspeha. Ostal sem skoraj brez vsega. To je bilo moje prvo srečanje z ozkosrčnostjo, nad katero se pritožujejo mnogi Slovenci. Po tem dogodku so bili vsi moji nadaljnji odnosi dobri, če ne kar odlični. Preko družinskih zvez mojega dekleta sem našel mentorja, Janka iz Horjula, ki mi je pomagal najti čudovito lokacijo v hribih, me povezal s prodajalci opreme in rojev ter me nato vodil skozi moje prvo leto. Ob koncu sezone mi je celo dovolil, da sem uporabil opremo za stiskanje medu v njegovi delavnici.

Naslednjo sezono sem se osamosvojil, nato pa sem postal selitveni čebelar: kupil sem majhno prikolico, izdelal nosilce za panje in začel prevažati svoje čebele po Sloveniji. Nenadoma sem moral postati še slovenski botanik: kje so akacije in kdaj cvetijo? Kaj pa kostanj? In kje naj parkiram svojo prikolico? S pomočjo prijateljev in družine sem našel nekaj koščkov zemlje po vsej državi, kjer sem lahko za nekaj tednov pustil prikolico, da so moje čebele nabrale nektar določenih cvetov preden sem jih preselil na drug kraj. Tisto leto je bilo vreme čisto zmešano in moj skrbno zakoličen plan se je začel podirati. Kaj narediti?

Na sončen pomladni popoldan sem se zapeljal v vijugasto dolino jugozahodno od Ljubljane. Janko mi je povedal, da bodo kmalu vzcveteli javorji, zato naj prikolico premaknem v gozdnato hribovje, če se ne bojim morebitnega napada medveda. Rekel je, da mi bo območni poverjalnik svetoval, kam naj postavim prikolico, vendar pa mi ni znal povedati njegove telefonske številke ali naslova ali imena, navodila za pot do njegove hiše pa so bila komično nejasna: pojdi do vasi »X«, pelji se nekaj kilometrov proti jugu dokler ne prispeš do naslednje vasi (Janko ni vedel, kako se imenuje), zavij levo in našel boš veliko hišo na vogalu. Ko sem svojo ženo vprašal, kaj pomeni beseda poverjalnik, ji ni bilo jasno koga ali kaj bi naj iskal.

Ko sem zapustil vas »X«, ki je bila edina trdna opora na moji poti, je načrt sledenja navodilom kmalu propadel. Peljal sem mimo hiš na levi, ampak, a je to vas? Je katera izmed teh hiš »velika«? Ker nisem vedel, kaj drugega bi naj storil, sem avto ustavil ob cesti in se naprej odpravil peš. Svež majski zrak mi je napolnil pljuča in poln življenja sem stopal po trdnih tleh. Ena izmed prvih hiš, mimo katerih sem šel, je imela na široko odprta vrata garaže, v kateri je mlad tip nekaj delal. Kaj potem, sem si rekel, stopil na dovoz in začel govoriti po slovensko.

Precej smešen prizor: nekdo se briga zase na svoji posesti daleč na podeželju, ko ga nenadoma začne nadlegovati tujec in ga v grdi, polomljeni slovenščini sprašuje nekaj o čebelah in poverjalniku. V trenutku sva se zapletla v brezglav pogovor, v katerem sva se oba trudila najti luč na koncu tunela.

Po nekaj besednih spotikanjih in vračanju nazaj po isti poti, se mi je zazdelo, da sem mu uspel razložiti, kaj iščem. Pokazal je vzdolž ceste in rekel, da morda tam, ker ima sosed nekaj čebel. Nadaljeval sem peš. Nekaj hiš naprej sem opazil živahen čebelnjak, vendar pa ni kazalo, da bi bil doma tudi kak človek. Pri hiši zraven sem opazil soseda, ki je okopaval vrt, zato sem pristopil k njemu in odvila se je prav tako absurdna interakcija kot prej. Nisem ga povsem razumel, vendar se mi je zdelo, da mi je rekel, naj grem v sosednjo vas. Ko sem se sprehajal nazaj proti avtu, sem se spomnil nasveta Wernerja Herzoga mladim filmarjem: najboljši način za spoznavanje ljudi je hoja po podeželju.

V sosednji vasi sem, spet peš, šel mimo napol porušene hiše, pred katero je mož v zbledeli kapi s šiltom in raztrganem modrem delovnem pajacu popravljal motor svoje kosilnice. Ta tip, Stanko, me je v trenutku zaštekal in bil povsem navdušen. Ujel sem le četrtino besed. Kmalu sva se že sprehajala čez trato proti hiši njegovega soseda (nisem prepričan, mogoče je bil brat). Spoznal me je s sosedom – očala, pleša, čopki las, ki štrlijo s senc –, ki je nato opravil klic. Medtem je iz hiše prišla sosedova žena, Stanko pa ji je razložil situacijo. Po končanem klicu so besede letele sem ter tja v ritmu onkraj mojega razumevanja. Kmalu zatem so postregli s kavo in šilcem žganja. Na njihova nova vprašanja sem uspel odgovoriti z: kdo sem, od kod prihajam in nekaj domislicami v, mislim da, precej spodobnih sklonih (sem iz OKOLICE (2. sklon) Boston = BostonA). Zazvonil je sosedov telefon in sledil je še en petminutni pogovor. Potem sta se s Stankom še nekaj prijateljsko prerekala. Spili smo kavo, Stanko si je nadel čepico in tako sva se poslovila. Vodil me je nazaj do svoje garaže, nato pa sva pot nadaljevala še kakšnih deset metrov, ko sva se ustavila. Stanko je pokazal na kotiček svojega dvorišča.

»Tam.« je rekel in s tem povedal, da lahko na tistem mestu parkiram svojo prikolico.

»Really? Hočem reči, a res?« sem ga vprašal. Kot kaže sem našel nov prostor za svoje čebele.

Od takrat se je ta prizor ponovil že večkrat. Med hojo po podeželju se nekajkrat pozanimam, dokler ne srečam koga, ki ve za košček zemlje, kjer bi se lahko naselile moje čebele v zameno za lonček medu ali dva ob koncu sezone. Bi ti ljudje s slovenskega podeželja naredili enako za kaj drugega? Ne morem trditi, vendar mi nekaj pravi, da je reja čebel zadeva, ki odpira več vrat kot bi jih na primer reja piščancev.

Pred kratkim sem se na čebelarskem sejmu v Celju znašel ob še enem ameriškem čebelarju, Marku. Mark ima okrog sedemdeset let in je upokojeni ribič, v Sloveniji pa je pogosto na obisku pri svojih sorodnikih iz Semiča. Poleg tega je Mark odličen promotor slovenskega čebelarstva v ZDA: uvaža slovenske AŽ panje, zgradil si je svoj čebelnjak, poleg tega pa vodilne ameriške čebelarje vodi na enotedenske ture po Sloveniji. Pravkar sva zaključila precej zanimivo srečanje z dvema različnima skupinama, ki ju je povabil: prvo je predstavljala hrvaška čebelarka, ki se zavzema za čebelarjenje invalidov, drugo pa čebelarski par iz Črnomlja, ki vodi projekt čebelarjenja za ljudi z Downovim sindromom. Z Markom sva jih dve uri intervjuvala za članek, ki sva ga pripravljala, na koncu pa se je fokus usmeril na naju.

»Zakaj vi, Američani, prihajate sem?« naju je vprašal belokranjski čebelar. »Ti živiš v Sloveniji,« je pokazal name, »ti pa prihajaš sem in s seboj odnašaš slovenske panje,« je pokazal na Marka, »celo Susan Colby je bila lani tukaj.« Omenjal je slavno gojiteljico čebel in genetičarko, ki je ena izmed svetovnih avtoritet na področju umetne oploditve čebeljih matic. »Za kaj gre?«

Z Markom sva se spogledala. Ta tip nama je pred manj kot dvajsetimi minutami razlagal, koliko mu je do njegovih čebel: koliko časa se ukvarja z njimi, koliko denarja porabi, kako pravzaprav živi z njimi, kako mu izguba čebelje družine ni pomenila izgube 100 evrov, temveč izgubo družinskega člana, kako je bil »totalno na tleh.« Ujel sem Markov pogled in vedel, da razmišlja o istem kot jaz. Kako naj mu razloživa, da nama njegove besede zvenijo hkrati tako tuje in tako mikavne?

»Poglej skladovnico drv,« je začel Mark z drugačnim pristopom. »Vsaka skladovnica ima streho. Poglej kako lepo so drva posekana in kako enakomerno so zložena. Nekatera so zložena zelo ustvarjalno. Pomisli, koliko skrbi to zahteva. Če greš kamorkoli v Maine, boš za hišo videl nemaren kupček drv, na katera dežuje, sneži, karkoli.« Lahko sem se le strinjal. »Prijatelj, ki me je lani obiskal, je verjetno naredil prav toliko fotografij skladovnic drv kot Alp. Vsako je prek whatsappa poslal svojemu očetu in dodal klicaj.«

Morda se bo uvod v obrazložitev zdel nenavaden, vendar je vprašanje veliko, zapleteno in kot nalašč za posploševanje, moj odgovor pa se s spoznavanjem države nenehno spreminja. Razmišljanje o skladovnicah drv z lahkoto prenesemo na svet čebelarstva. Ameriški čebelnjaki so skriti pred pogledi, odmaknjeni iz strahu pred piki in posledičnih tožb, panji pa so nametani na razbitih paletah ali vrženi na betonske zidake. V Sloveniji na robu z rožicami posejanega travnika vidimo čebelnjak s streho v naklonu, urejeno okolico, prebarvanimi končnicami – »galerija na prostem«, kot pravijo: ličen ščepec človeškosti, ki dopolni naravni svet. Ko vstopimo vanj, nas ovije prelep občutek: star les, oprema, vonj po vosku, med in žuželke. Je kot vstop v katedralo, le da utrip življenja ne prihaja iz religioznega prepričanja, temveč iz čisto pravega življenja, ki naseljuje notranjost objekta. Ko sem danes v čebelnjaku, se počutim tako prizemljenega kot v le malokaterem prostoru.

Zadnjo misel bi lahko še razvijal, saj se je beseda »prizemljeno« pojavila tudi v drugih mojih pogovorih z ameriškimi izseljenci. Če si čebelar, kmet ali celo vrtnar – s čimer se po mojih opažanjih ukvarjajo mnogi Slovenci – moraš biti pozoren na zemljo. Razumeti moraš vreme, prebirati spremembo letnih časov in se temu primerno obnašati: moraš biti prizemljen. Ko vidimo, kako je tukaj ta vez še vedno močna, se delu Američanov, vključno z mano, zdi, da naša država počasi pluje v vesolje. »Move fast and break things.« je nekdanji móto Facebooka, ki bi ga lahko vgravirali v sodobno ameriško ustavo. Četudi je premikanje meja lahko razburljivo, je pogled na vse razbite stvari, ki jih pod sabo pušča stroj, moreč. Za Američane, ki niso pod popolnim vplivom te pošasti, predstavlja Slovenija osvežujočo in popolno alternativno resničnost.

Na zadnjem obisku v ZDA sem se na zabavi pasel pri mizi s hrano, ko je sosed, ki se je pasel ob meni, začel čvekati. Nedolgo zatem je na dan prišlo standardno ameriško vprašanje: »Kaj počneš?« V ZDA lahko začnemo ocenjevati osebo po tem, ko izvemo odgovor na to vprašanje (za razliko od Velike Britanije, kjer te vprašajo, katero šolo si obiskoval).

»Čebelar sem,« sem rekel. Lahko bi odgovoril na več različnih načinov, vendar se rad pogovarjam o čebelah, reakcija sogovornika pa mi omogoča, da ga ocenim.

»Oh,« je rekel in si postregel z novo pestjo čipsa, »to je nekaj, kar bi zanimalo mojo ženo. Grem ponjo.« S polnim krožnikom se je sprehodil stran. Nikoli nisem dobil priložnosti, da bi spoznal njegovo ženo.×

Prevod: Katja Pahor


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 36: Intimnost jeseni 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.