Carlo Michelstaedter – filozof na meji


Carlo Michaelstedter

Miha Kosovel

Na judovskem pokopališču v Rožni Dolini pri Novi Gorici – pokopališču goriške judovske skupnosti, ki je v celoti izginila 23. novembra 1943 in pokopališče od takrat praktično ni več v uporabi – je redno obiskovan le en grob: to opazimo po kamenčkih, ki mu jih po judovski navadi obiskovalci puščajo na nagrobnem kamnu. To je grob komaj 23-letnega mladeniča, ki si je 17. oktobra 1910 s pištolo vzel življenje na svojem domu na Travniku, osrednjem mestnem trgu v Gorici, na isti dan, ko je dokončal in po pošti poslal na fakulteto v Firence svojo diplomsko nalogo z naslovom Prepričanje in retorika – delo, ki bo kmalu dobilo kultni status.

Že kmalu po smrti se razširi vest o tem skrivnostnem avtorju iz avstrijske mejne dežele Goriške in o njegovemu »metafizičnemu samomoru«, kot se le nekaj dni po smrti zapiše filozofu Giovanniju Papiniju v bolonjskem časopisu Il resto del Carlino. V naslednjih desetletjih, zlasti pa po integralnih izdajah njegovih spisov v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja, se je širila tudi recepcija njegove filozofije, tako da se skoraj noben večji italijanski filozof ni mogel izogniti vsaj krajšemu soočenju z njegovo radikalno, mladostno in vest izprašujočo vitalistično, vendar pesimistično filozofijo. Čeprav neznan in zapuščen na naši strani meje, velja Carlo Michelstaedter za enega bolj zanimivih italijanskih filozov 20. stoletja ter pomembnega predstavnika zgodnjega ekspresionizma, ki je na neviden način povezoval mlade Jude predvojnega časa v Mitteleuropi. Kdo je torej bil ta mladenič in kaj nam lahko pove o identitetah ljudi na mejnih področjih v tistem času?

Poreklo, identiteta, projekt

Carlo Michelstaedter sebe gotovo ni videl kot Juda. Vzgojen je bil v družini, ki ni skrivala judovskega porekla, temveč ga je, nasprotno, ponosno priznavala – oče Alberto, pomembna oseba goriškega meščanskega miljeja, je bil tudi član judovskih kulturnih družb –, vendar je bil deležen le minimalne verske in kulturne vzgoje, še te najverjetneje v zgodnjih letih, dolgo pred vpisom na goriško državno gimnazijo. Njegovo judovstvo je bilo omejeno na obhajanje glavnih praznikov z družino in, v času študija v Firencah, z družinskimi prijatelji, ter na skorajda pozabljeno hebrejščino, ki jo je poskusil znova obuditi v enem od dopustov v Gorici, med katerim se je odločil posvetiti študiju Kabale in drugim knjigam »svojega nonota«.1 In vendar je morda bil v svoji odtujenosti od judovstva kar značilen primerek evropskega Juda svojega časa.

Oče Alberto, visok uslužbenec goriške podružnice tržaške zavarovalnice Assicurazioni Generali, je predstavljal generacijo Judov, rojenih v sredini 19. stoletja, ki so politično emancipacijo želeli dokazati z izhodom iz geta s pomočjo podjetnosti, poslovne uspešnosti in vključitve v meščansko družbo. Ta pot je bila v habsburški državi izredno pogosta in je generirala sloj prebivalstva, ki bi ga lahko po Musilu imenovali »ljudi brez posebnosti«, saj so se v želji, da bi se odrešili svoje omejujoče partikularnosti, kar je pripadnost judovski narodnosti in veri nedvomno bila, dokazovali v buržoaznem okolju in se tako zlili z njim, da so bili na prehodu stoletja poleg visokega plemstva in oficirskega kadra pravzaprav edini, ki so se lahko zares polno in prvenstveno čutili kot prebivalci cesarstva. Medtem ko so drugi v veliki meri čutili svojo pokrajinsko ali narodno identiteto in tradicije, se je novopečeni judovski visoki srednji razred v celoti identificiral le s sočasno državo, meščanskimi normami in navadami, kot so bile obiskovanje gledališč in oper ali članstvo v raznih bralnih in prosvetnih krožkih (npr. Gabinetto di Minerva v Trstu ali Gabinetto di lettura goriziano, ki ga je Alberto Michelstaedter tudi vodil). Tudi Carlova pot, njegova odločitev, da ne nadaljuje očetove kariere, temveč stopi na pot književnosti in umetnosti, ni presenetljiva. Kot poudarja Hannah Arendt, se je nezmožnost polnopravne vključitve Judov v višje, aristokratske kroge, kompenzirala z vzgojo k aristokraciji duha. Ni slučajno, da v tem času na področju slikarstva, glasbe, literature, gledališča in filozofije prednjačijo mladi Judi, rojeni v 80. letih 19. stoletja. Kafka, Schoenberg, Wittgenstein, Zweig, Lukács itd. so vsi pripadniki iste generacije. Včerajšnji svet Stefana Zweiga je gotovo eden boljših popisov vpliva judovskih umetnikov v cesarstvu, predvsem na Dunaju. Družina Michelstaedter je bila v tem smislu nekoliko posebna, saj je šlo za družino z mejnega območja – in na mejnem območju ni nikoli tako, kot je drugje. Michelstaedterji, kot mnoge druge judovske družine v Gorici in Trstu, se ne identificirajo s Habsburško državo, temveč z njeno zgodovinsko sovražnico – Italijo.

Zakaj zgodovinsko sovražnico? Avstrija je bila veliki nasprotnik risorgimenta, političnega gibanja za združevanje italijanskih državic in območij pod tujo vladavino v enotno državo Italijanov. Ne le zato, ker za soseda ni hotela močnega konkurenta, niti zgolj zato, ker je gibanje predvidevalo priključitev avstrijskih ozemelj, sprva Lombardije in Benečije ter habsburške srednje Italije, nato vse bolj tudi »neodrešenih ozemelj«, ki so po združitvi ostale v okviru dvojne monarhije. Ideja o nacionalni vstaji oz. vzponu (risorgere) kot akta samovzpostavitve suverenosti je že idejno v nasprotju s temelji Habsburške države. Niti ne toliko, ker naj bi stara Avstrija – kot pravi šolsko zgodovinopisje, prevečkrat kontaminirano z nacionalistično interpretacijo – bila neke vrste ječa narodov, ki je onemogočala njihovo samouresničenje; temveč obratno, ker je avstrijski princip, po katerem so partikularne ozemeljske specifičnosti, kot so vernakularna kultura, jezik in določena tradicionalna pravila obveljala kot zakon, bil način, kako se je moderna centralna država sploh formulirala, vzpostavila podanike kot državljane in z njimi komunicirala. Ali drugače, v Avstriji tako veliko uradnih jezikov ni bilo priznanih zgolj zato, ker je na tem območju pač živelo toliko narodov, temveč ker se je država odločila, da bo svoje moderne institucije vzpostavila od spodaj, na pogojih in danostih, ki so tem modernim institucijam predhajale. S tem pa, ko je krepila svoje državne, centralne inštitucije, je krepila in razvijala tudi ozemeljske partikularnosti. V želji, denimo, da bi država na najbolj funkcionalen način uvedla in razvila obvezno javno šolstvo, se je odločila uporabiti jezike, prisotne na svojih mnogoštevilnih in raznolikih pokrajinah. Z nadaljnjim razvojem šolstva so se razvili tudi učbeniki v vernakularnih jezikih, s tem književnosti in jezikoslovne znanosti, nato pa se je ljudski jezik tako razvil, da je postal primeren za javno upravo in postal skupna točka širokega sloja ljudi ter s tem močno identifikacijsko sredstvo, ki jih je povezal v nacionalno skupnost. Ta postopni razvoj, sočasen (in ne nasproten) razvoju centralne države, je imel za posledico specifičen nacionalizem, ki ima izkušnjo srečevanja z drugimi narodi in sebe vidi kot različnega po kulturi – tj. po nečem izvornem, podedovanem. Slovenci tako še danes uporabljamo čudno formulacijo, po kateri je narodnostna razlika tudi kulturna razlika, in tako rečemo, da je denimo Ljubljana multikulturna, ker ima pač nekaj prebivalcev iz bivše Jugoslavije. Zato pa zvestoba cesarju in državi ni bila nasprotna zvestobi narodu, saj ta kulturni nacionalizem ni zahteval tudi sedanjosti in prihodnosti, temveč samo priznanje preteklega, dediščine.

Nasprotno pa je bil nacionalizem italijanskega risorgimenta revolucionarno gibanje, ki je v nacionalni samovzpostavitvi videlo univerzalni emancipatorni element: to je morda najbolj nazorno v filozofiji Giuseppeja Mazzinija, vendar ni omejeno zgolj nanj. Italijanstvo tako ni nekaj, s čimer se človek rodi. Ne, italijanstvo je treba šele vzpostaviti, to je projekt, ki se bo zgodil nekoč v prihodnosti. Italijanstvo je možno šele z vzpostavitvijo suverenosti, torej z ustanovitvijo države. »Italijanizem« je tako projekt nove civilizacije, ki bo ustvarila, poleg moderne in močne države, ki bo pomemben element globalne politike, tudi novega človeka, modernega Italijana, podjetnega, delavnega, izobraženega, predvsem pa svobodnega, odrešenega starih tiranij in omejenih partikularnosti. Pot emancipacije naroda in vzpostavitve njegove suverenosti, tj. nacionalizacije prebivalstva in kulture, je pot dviga človeka, vzpostavitev univerzalnega modernega človeka. Ne le, da italijanstvo svojega nacionalizma ni utemeljevalo na neki Kultur, temvečje svojo tradicijo v dobršni meri celo zavračalo. Zanikan je bil sam genetski material, saj naj bi Italijane tvorili (vsaj) dve rasi: južna, afriška, in severna, evropska. Svojih korenin niso videli niti v slavnem antičnem Rimu, ravno nasprotno. Italija ne sme biti novi Rim, so poudarjali, temveč mora Rim postati nova Italija. Italijanska država je tako rez s ponižujočo, dekadentno preteklostjo zaostalega ljudstva, razklanega na male tiranske državice. Nič več natakarji, postreščki in sluge tujcem, ki si hodijo ogledovati ruševine slavnih stoletij – poudarjajo očetje nacije – temveč narod inženirjev, podjetnikov, delavcev in industrialcev. Razumevanje italijanstva kot projekta – projekt, ki ima za nalogo spremeniti slab značaj sodobnih Italijanov – ima tudi posledico: ni nujno, da se Italijan rodiš, to lahko tudi postaneš. Ker je italijanstvo v bistvu tako nacionalni kot emancipatorni projekt nove moderne družbe, je v marsičem privlačen tudi tistim, ki ne nosijo italijanskega imena ali se doma ne sporazumevajo v italijanščini. V tem morda lahko vidimo privlačnost italijanskega projekta tudi za mnoge Jude iz avstrijskega primorja: sodelovanje v izgradnji velike civilizacije in osebna osvoboditev od partikularnosti, v katero si bil rojen. V tem lahko vidimo marsikatero vzporednico z visokim odstotkom Judov v socialističnih ter komunističnih gibanjih marsikje v Vzhodni Evropi.

Človek z meje

Ta – imenujmo jo kulturno-civilizacijska mejnost – je prostor rojstva in formacije Carla Michelstaedterja. On je Jud, seveda, vendar od judovstva ohranja le nekaj internih šal, obhajanje praznikov in družinski spomin na slavnega nonota. Carlo je tudi Italijan. Tako se v družini identificirajo. Njegova teta, prva ženska, ki je vodila večji italijanski časnik, je znana iredentistka, in v tem jo podpira in ji sekundira njen svak, Carlov oče Alberto. In vendar, ko mora Carlo izbrati univerzo, je njegova prva odločitev – tudi in predvsem na očetovo pobudo – Dunaj. Krajše potovanje, ki si ga privošči med počitnicami, ga ogreje za študij literature v Firencah, nekdanje italijanske prestolnice in takrat še vedno središča kulturnega in intelektualnega vretja mlade, še ne petdesetletne države. A vendar, kot lahko razberemo, je pot v Firence pot tujca v Italijo. Njegov eksplozivni, impulzivni značaj, ki mu manični preobrati sicer niso tuji, njegova fizična aktivnost in velika ljubezen do dolgih in globokih pogovorov, mu prinesejo kar nekaj zvestih prijateljev, vendar ostaja nekoliko na obrobju toskanskega mesta. Z znamenito literarno revijo Voce, ki je zagovarjala moderen, poduhovljen in svetovljanski nacionalizem, kritičen do imperialnih skomin, a se je nazadnje znašla v prvih vrstah podpornikov italijanskega vstopa v veliko vojno, za katero pišejo velikani italijanske kulture, kot so kakšnih pet let starejša Giuseppe Prezzolini in Giovanni Papini ali leto mlajši Tržačan slovenskega imena Scipio Slataper, Carlo vzdržuje osebne odnose, a k njej nikoli zares ničesar ne prispeva. Samemu Benedettu Croceju, ki pripravlja zbirko evropskih filozofov, ponudi prevod Schopenhauerja s poudarkom, da sam prihaja iz srednjeevropskega prostora, na stičišču germanskega in italijanskega jezika. Tudi ta predlog mu spodleti.

V vseh firenških letih ostaja Michelstaedter izredno vezan na goriški prostor. V prvih letih poteka korespondenca z domačimi praktično dnevno. Domotožje do sicer zaspanega, provincialnega rojstnega mesta ostaja, tudi ko začne uživati v urbanem življenju, ki ga nudijo Firence: gledališče, razstave, zanimivi liki. Svet ki ga pogreša, poleg seveda družine, je svet Soče, Julijskih Alp, istrskega morja in predvsem svet skupinice prijateljev, ki jo je spoznal v gimnazijskih letih in s katero je obdržal stike do konca: Nino Paternoli in Enrico Mreule. Vse, kar od njega zares ostane, je napisano v teh krajih. Pesmi govorijo o letovanju in jadranju na Jadranu, spisi pa večinoma nastajajo na podstrešju prijatelja Nina, ki domuje na nasprotni strani Travnika, tik pod grajskim gričem.

Interni svet, ki ga delijo trije goriški prijatelji, pa je pot do sveta, ki presega čas in kraj, presega sodobnost in modernizirajoče, industrijske države in posega v sam izvor sveta ter do prvih, zadnjih in večnih vprašanj: »Kaj je kaj? Ti estin? Kaj je to?« Ta mali svet, ki zanika govorico sveta ter standardne načine filozofskega podajanja in ki govori toliko v italijanščini kot v stari grščini, ta mali svet, odrešen od sveta, ostane ovekovečen v delu, napisanem nekaj tednov pred smrtjo, in sicer v filozofskem dialogu z imenom Dialog o zdravju. Tam protagonista Rico in Nino, ki nosita imeni avtorjevih prijateljev, v formi pogovora odpirata vprašanja o bivanju, smislu, svetu in družbi, ki jih najdemo tudi v njegovi dokončani, a nikoli ubranjeni diplomski nalogi Prepričanje in retorika. Zanimiva je tudi zgodba obeh prijateljev. Rico oz. Enrico Mreule naredi neke vrste socialni samomor: kakšno leto pred Carlovim samomorom z ladjo zbeži v Patagonijo, kjer se nato nekaj desetletij preživlja kot lovilec divjih konjev. Nino je prevzel družinsko podjetje, tiskarno in založniško hišo v palači Paternoli na Travniku, in je postal profesor, vendar je ostal zvest Carlu v svoji ljubezni do ekstremnih športov. Leta 1923 je zdrsnil na gori Poldanovec in se smrtno ponesrečil.

Prepričanje in retorika

Na podstrešju Ninove hiše, palače Paternoli, Carlo piše svojo diplomo, Prepričanje in retoriko. Vendar je to prostor, kjer so se trije prijatelji družili že kot gimnazijci in skupaj spoznavali in prebirali filozofske avtorje: nemške v nemščini, grške v stari grščini, italijanske v italijanščini. V teh jezikih med seboj tudi govorijo. Kot da svet modernih držav in nacionalnih držav ni dovolj, da bi se dotaknil resnice – našega pravega bivanja. Še več, moderna država, utemeljena na znanosti, na ideologiji, na delitvi dela, na pozicijah, uporabnih vrednotah, ustvarja jezik funkcionalnosti, že izgotovljenih, uporabnih resnic, ki služijo zgolj nadaljnjemu trajanju, razraščanju, večanju, vendar se z njim ne moremo niti dotakniti bivanja. Ta jezik sovraži celokupnost osebe, saj jo želi pretvoriti v funkcijo, v delec, v zobnik sistema. Ko si človek nadene to družbeno vlogo in začne govoriti družbeni jezik, poln tujih izrazov, ki jih ne povsem razume, in pomenov, ki mu nič zares ne pomenijo, ko se ta družbeni človek odpravi v službo, kjer za blagor domovine ali le družine vestno in repetitivno opravlja svoj delček dela, ne da bi se zanimal za celoto, takrat človek žrtvuje svoje pravo bistvo za nekaj, česar zares sploh ni, kar je le kallopísmata órfnes, okrasje teme. Je zgradba retorike, ki pomena ne išče v osebi in njenem bivanju, temveč v obvladovanju, premagovanju šibkosti in smrti. Človek si nadene družbeno vlogo iz strahu, iz želje po varnosti. Boji se smrti in ker se boji smrti, se boji resničnega sebe. Vendar retorika deluje paliativno, deluje tako, da za določen čas, ko nas zamoti z besedami in nalogami, otopi bivanjsko bolečino in prežene vprašanja o resnici, o tem, kaj sploh je vse to, kamor smo padli, kjer smo se pojavili. Ta pa se vedno znova vračajo v nočnih urah, v slutnji bolezni, v občutjih, ki jim pravimo psihološki simptomi: stres, depresija, nevroza, obsesivnost ali celo noro veselje in prekomerna aktivnost. Vsi ti trenutki razkazujejo razpoke v navidezni trdni zgradbi retorike in prek njih uzremo nič. Votlost vsega. Okrasje teme. Saj človek ne more ničesar imeti, vedno si le predstavlja, da nekaj obvladuje. Vse, kar lahko zares ima, je on sam, je njegovo bivanje. Eksistenca kot glagol – biti. Tako zapiše:

»Smrt ne jemlje drugega kot tisto, kar je bilo dano z rojstvom. Ničesar ne vzame razen tistega, kar je že vzelo isti dan, ko se je rodil, če živi, da bi živel, ker živi – ker je bil rojen. Kdor pa hoče živeti, kdor res hoče življenje, naj ne verjame, da se je zares rodil in živi v resnici že zato, ker je bil rojen. Naj ne misli, da je dovolj živeti zgolj za to, da se obdržiš pri življenju, vztrajaš in življenje varuješ pred smrtjo.«

Prepričan človek je tisti, ki živi brez strahu pred smrtjo. Ker noče za vsako ceno ohranjati življenja, njegov namen ni obvladovati prihodnost, si prilaščati nekaj, česar nima in nikoli ne bo imel – varnosti, gotovosti nadaljnjega bivanja – temveč živi iz tistega, kar ima – sebe kot bivajočega v sedanjosti. Maksima carpe diem pri našem filozofu ne pomeni užitkarjenja, temveč zanikanje utvare prihodnosti, ki naj bi jo obvladoval, in s tem poistovetenje s seboj v stalni sedanjosti, s seboj, kot sem, v dejstvenosti in dejavnosti bivanja.

»Stanovitnost posameznika /…/ zajame neskončnost v dejanskosti sedanjega in zaustavlja čas. V vsakem njegovem trenutku je strnjeno stoletje življenja drugih, dokler iz sebe dela plamen in obstane v zadnji sedanjosti. V tej bo prepričan – in v prepričanju bo dosegel mir. Di’ energeías es argían, skozi dejavnost v mir.«

Prepričan človek biva kot plamen, ki razdaja svetlobo in toploto in nima premora, dokler do konca ne izgori. Podobno bo poldrugo desetletje zapisal njegov mlajši sodeželan Srečko Kosovel:

»Ogenj smo, ki mora izgoreti, izžareti v to temo, da jo razsvetli. A ogenj ni materija, ampak poslanstvo. Zato se ne bojimo prav nič smrti, smrt je naše poslanstvo, smrt gnilemu, strašnemu življenju.«

Prepričano bivanje zato ne hodi po izgotovljeni poti, mora si utreti pot in si dobiti jezik, s katerim se bo lahko njegovo bivanje izražalo. Zavreči mora jezik korporacij, zavarovalnic, psihiatrov, jezik prekupčevalcev, oblastnikov, saj ga njihova votla varnost ne bo obvarovala pred samim seboj. Zavreči mora jezik držav ter si ustvariti svoj jezik in svoj svet.

Altra patria altra casa un altro altare

un’altra pace nel lontano mare.×

1 Isaaco Samuele Reggio, Michelstaedterjev praded, je bil eden od utemeljiteljev racionalističnega branja Tore.


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 41: Praznina jeseni 2020.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.