Članki


Normalni populizem

Martin Hergouth

Že nekaj časa vemo, da živimo v izrednih časih. Sredinski konsenz se razkraja, z vseh strani mu, se zdi, grozijo razne jezne radikalne ideje ljudi, ki se v sistemu ne znajdejo prav.

Nemčija je bila zadnja od velikih sil Zahoda, kjer politični sistem ni doživel večjih pretresov in so normalne sredinske stranke ohranile hegemonijo. Tudi koronaodziv ostaja med uspešnejšimi. Toda prav v Nemčiji se je konec avgusta pripetil eden vpadljivejših protestov v zvezi s koronakrizo – 31. avgusta so protestniki naskočili kar Reichstag. Pozornost je vzbudilo predvsem dejstvo, da je bila večina najbolj zagretih odeta v dovolj sumljivo rdeče-bele-črno barvno kombinacijo (sicer razporejeno v zakonsko še dopustne vzorce cesarske zastave).


Razpotja 41: Praznina

Ilustracije naslovnice in tematskega sklopa: Tina Volarič

Uredništvo

Uvodnik

Prazno, ko je polno

Krščanstvo prepoznava sedem smrtnih grehov, eden njih je požrešnost (lat. gula) in po nauku naj bi bila odraz pomanjkanja prave mere, zmernosti. Nenavadno, saj bi naj požrešnost vendar vodila do polnosti in izpolnjenosti.

V slikovitem prizoru iz filma Monty Phyton’s The Meaning of Life (1983) letos preminuli Terry Jones odigra gospoda Creosota. Stalni gost restavracije z izrazito prekomerno težo pride na večerjo in mimo nabora z jedilnega lista izbere nedoločen »the lot«. Strežaj (John Cleese) mu prinaša jedi in pijačo ter odnaša vedra tekočega izbljuvka, ki jih gospod brez zadrege polni med večerjo.


Džihadizem: mladostni upor

Slika: Wouter Engler , CC BY-SA 4.0, Wikimedia Commons

Članek je bil napisan leta 2017.

Olivier Roy

Po 11. septembru se je zdelo, da Francija ni tako močno izpostavljena grožnji terorističnega napada v slogu Al Kaide kot druge evropske države. Nevarnost naj bi veliko bolj pretila Veliki Britaniji, Španiji, Nizozemski in Danski.

Toda po nenadnem in krvavem valu terorističnih napadov, ki so se začeli z ubijalskim pohodom Mohameda Meraha v Toulousu leta 2012, je Francija v očeh svetovne javnosti postala glavna tarča Al Kaide in Islamske države. Nič čudnega: po napadu v Toulousu je januarja 2015 sledil pokol na uredništvu satiričnega tednika Charlie Hebdo, v katerem je umrlo 12 ljudi; v terorističnih napadih v Parizu novembra 2015 je umrlo 137 ljudi; v napadu v Nici julija 2016 je umrlo 84 ljudi; avgusta 2016 je bil ubit duhovnik; junija 2016 sta bila umorjena dva policista.


Med kliki in kriki: Ekspedicija v svet šaha

Honoré Daumier, Šahista; Wikimedia Commons

Danijela Tamše

Gotovo poznate tisto obrabljeno šalo, da je najhujša poškodba pri šahu izpah čeljusti zaradi zehanja. Šala ni samo neumna, ampak je tudi faktično povsem napačna. Najprej zato, ker naj bi bilo zehanje v njej posledica dolgčasa – šah pa nikakor ni dolgočasen. In drugič zato, ker zna biti vzdušje na šahovskih turnirjih prav vroče in so kakšne drugačne poškodbe še kako mogoče.

O šahu v resnici ne vem veliko. Vem, kako se po igralni plošči razporedijo figure, vem, kako se premika katera izmed njih, vem, da obstajajo nekakšne standardne otvoritve in standardne končnice. Tudi mi je približno jasno, kako se igra, če ostaneta na šahovnici poleg kraljev po ena trdnjava na vsaki strani.


Vabilo k pisanju – Razpotja 42: Meso

Uredništvo

V zadnjih letih se pogosto izpostavlja kontroverznost mesa kot hrane; najpogosteje v navezavi na skrb za pravice živali ali okoljsko vzdržnost; nas pa bo tokrat zanimal sam fenomen mesa. Očitno gre za substanco, do katere ne moremo zavzeti nevtralnega odnosa.

Je predmet edinstvene sorte poželenja – naj gre za použitje ali dotik. Toda obenem je tudi vir specifične, morda največje odvratnosti, celo groze. Zdi se, da meso zgošča vso konfliktnost našega odnosa do človeškosti in živosti.

Od kod ta konfliktnost? V kakšnem odnosu tujosti/domačnosti smo navsezadnje do nas samih kot mesenih bitij? Razni odrešenjski nauki pogosto ponujajo vizijo odrešitve kot rešitve od mesa, pa naj gre za religijo (čeprav je v krščanstvu, s poudarkom na pojmu inkarnacije, zadeva pomembno bolj zapletena) ali za sodobni digitalni transhumanizem.


Državno nasilje nad ženskami na Poljskem

Foto: Iga Lubczańska / Flickr

Petra Meterc

Na Poljskem od leta 1993 glede splava velja zakon, ki ženskam splav dovoljuje zgolj v treh primerih: 1. ko je ogroženo življenje in psihično ter fizično zdravje matere, 2. ko je iz predporodnih raziskav razvidno, da je plod poškodovan oz. nepravilno razvit in 3. (le v prvem trimesečju) ko je nosečnost posledica kriminalnega dejanja, kakršna sta posilstvo in incest. Tako omejujočo zakonodajo na tem področju imajo znotraj Evropske unije le še Irska, Malta in Vatikan, predvsem pa Poljska izstopa med postkomunističnimi državami Srednje in Vzhodne Evrope.

Diskurz poljske konservativne politične struje, ki želi v zadnjem letu predvsem pod okriljem vladajoče stranke Zakon in pravičnost (PiS) ter ob močni podpori poljske Katoliške cerkve še zaostriti zakonodajo glede splava, pa tudi glede in vitro oploditev, kontracepcije in še česa, bi brez težav lahko vzporejali z mizogino govorico turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana.


Porazdružbljenje

Martin Hergouth

Moderno družbo preči dvojnost. Po eni strani gre za družbo, ki se stabilno naraščajoče prepleta, in torej obstaja kot celota. V tem se izrazito razlikuje od predmodernih družb z večinskim kmečkim prebivalstvom, ki vsaj kratkoročno živi samozadostno, malodane kot del narave. Ves centralni aparat, ki je iz družbe šele napravil celoto, je bil tedaj le relativno majhen del, ki je slonel na tej osnovi. Moderna družba pa naseljuje vsak svoj del enako.

Po drugi strani pa je, presenetljivo, ta razvoj porodilo prav dejstvo, da je bilo bolj kot kdajkoli prej posameznikom zapovedano delovati individualno in omogočeno, da pozabijo na vsakršne predpostavljene hierarhije in fiksna mesta znotraj njih, ki so jim zapovedana.


»Imperiji in države izginjajo, družine pa tako ali drugače ostajajo« – Milenko Jergović, pisatelj

Anja Medved

Miljenko Jergović je nedvomno eden najbolj prepoznavnih in najbolj prevajanih živečih avtorjev iz prostora nekdanje skupne države. Rojen v Sarajevu leta 1966, tam odrašča in doštudira, v prvem letu vojne v Bosni pa zbeži in pristane v Zagrebu, kjer ostane – zaradi ljubezni, kot pravi – vse do danes. Leta 1994 se proslavi s proznim prvencem Sarajevski Marlboro, ki v nizu kratkih zgodb opisuje življenje v obleganem Sarajevu. V svoji pisateljski karieri je izdal že več kot 40 knjig, redno pa objavlja tudi v časopisih in na spletni strani, kjer lahko prebiramo njegove zapise tudi dvakrat tedensko. Poleg pisateljske plodovitosti Jergovića kot avtorja zaznamuje eruditsko zanimanje za družbene in zgodovinske teme iz našega širšega prostora.