Članki


“Hočem biti osveščen državljan. Nočem biti ovca.” – David Tasić (1962-2019)

Nevenka, Mišo in David Tasić v Ljubljani v družbi Igorja Bavčarja na dan izreka sodbe v procesu proti četverici, 27. 7. 1988. Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Marko Klavora

Davidov oče Mišo in mama Nevenka sta se spoznala na študiju v Ljubljani. Oče je bil iz Jagodine, mesta v Srbiji. Ker v Beogradu ni bilo študija metalurgije, jo je vpisal v Ljubljani. Mama je študirala psihologijo in italijanščino ter se je občasno vračala domov na Most na Soči. Zaljubila sta se na študentski zabavi. Ker je imel Mišo štipendijo tovarne 14. oktober iz Kruševca, se je po dokončanju študija moral vrniti nazaj. Tam sta dobila stanovanje, kjer se je rodil David, na Vidov dan 1962.


-najst

Martin Hergouth

Decembrske volitve v Britaniji so bile kot zbodljaj, ki je v primernem tonu zaključil desetletje. Spomnimo se njegovega začetka. Desetletje se je že začelo v krizi, toda ta kriza ni bila brez upanja: to je bila »njihova« kriza in proti »njim« se je vsepovsod dvigovalo ljudsko vrenje: po arabskih, evropskih in ameriških trgih. Družabna omrežja so bila sveža zadeva in v zraku je visela obljuba »twitter revolucij«, torej ideja, da bodo nove komunikacijske tehnologije nudile infrastrukturo za nov, transparentnejši in egalitarnejši način kolektivnega organiziranja in javnosti nasploh.

Splošno nezadovoljstvo, internetna komunikacija, trikotnik ZDA-Evropa-Bližnji vzhod: do konca desetletja so se ti isti elementi sestavili v bistveno bolj morasto konfiguracijo.


Štiri stoletja brexita

George Cruikshank: The Massacre of Peterloo, Wikimedia Commons

Dragan Nikčević

Malo pred referendumom leta 1975 o ohranitvi britanskega članstva v Evropski gospodarski skupnosti (EGS), predhodnici današnje Evropske unije, je vidni nasprotnik evropskih integracij, britanski zgodovinar E. P. Thompson zapisal, da je ozkogledno zvesti “idejo Evrope” na blagovno menjavo med nekaj zahodnimi tržišči (in spotoma še pozabiti na Varšavo, Beograd in Prago).

Dve generaciji kasneje, po referendumu leta 2016 in predčasnih parlamentarnih volitvah konec 2019 (ki so bile v osnovi ponovljeni referendum o brexitu, ki so si ga nekateri tako želeli), se je dokončno izkazalo, da ideja Evrope na Otoku ni pognala dovolj globokih korenin.


Evropeizacija spomina na holokavst

Ferenc Laczó

Danes je malo resnic o evropski zgodovini tako splošno znanih in sprejetih, kot dejstvo, da je genocid nad evropskimi Judi med drugo svetovno vojno začela ter izvedla nacistična Nemčija in da osrednjo odgovornost za umor šestih milijonov žrtev nosita tedanja nemška država in družba. In vendar vsakdo, ki se je le malo detajlno poglobil v vprašanje, ve, da je bil holokavst evropski dogodek. Ne le, da je z obličja sveta izbrisal judovske skupnosti od obal Atlantika do preddverja Moskve, temveč so pri njem sodelovali številni pomagači, zavezniki in storilci z vse celine, od Ukrajine do Francije, od Bolgarije do Norveške.

Kolaboracija raznoraznih zaveznikov nacistov je bila nujna pri implementaciji te zločinske politike.


Psihogeografija Londona

Foto: Jess J, Flickr

Muanis Sinanović

Ko mi ob vstopu v postajališče podzemne železnice South Kensinghton prodajalec južnoazijskega porekla postreže z v mikrovalovki pogreto zelenjavno samoso za funt in petindevetdeset penijev, se mu zahvalim v naših jezikih: hvala. Medtem ko hitim popravljat svojo napako, pomislim, da ni nič nenavadnega, še več, da je to v svoji redkosti in nenavadnosti nekaj povsem običajnega.

***

Vilinske graščine, varovane soseske in puste podeželske hišice, vse opremljene z nezgrešljivo rdečkasto opečnato fasado, pred katerimi so ob praznih cestah parkirani vrhunski, toda ne športni avtomobili, med njimi kakopak kakšna nova verzija mini morisa; v somraku soseska dobiva zlovešče podtone, iz enega od vhodov pride ženska z zatemnjenimi očali in pravi čas se spomnim, da se tu vozi po levi, zato moram tudi sam zamenjati stran pločnika; pri srečnem izogibu se najina pogleda za hip srečata in na njenem obrazu razberem tihi obup, ki preveva ulice Chealseaja, milijonarske naselbine, ki zaudarja po večno trohneči idili buržoazije, buržoazije, ki je ves čas v krizi, ves čas na robu ovrženja in prehoda v avtentični družbeni red, s tem, da se to ovrženje na njeno nesrečo nikoli ne zgodi.


Novo rentniško zavezništvo v Angliji

William Davies

Britanski razkol med Remain in Leave se je analiziralo že iz vsake možne perspektive: kulturne, ekonomske, geografske in psihološke. Toda ta razkol ne bo nujno politično najpomembnejši v naslednji fazi brexita, še posebej, če se 31. oktobra udejanji izstop iz EU brez dogovora. Kot sem nedavno pisal za London Review of Books, je izjemnost trenutnega udara dvojice Johnson-Farage v tem, da udejanja voljo 30 % volilnega telesa, ne da bi mu to bilo treba pretvoriti v hegemonijo (v strogem pomenu posebnega interesa, ki se prikaže kot splošni interes). Dokler preostalih 70 % ni sposobnih sestaviti koalicije, ki bi izrazito presegla teh 30 %, imata Johnson in Farage pred sabo odprto pot.


Glasbeno-naravoslovni croquis

Kolaž: Klavdija Jeršinovec

Domen Vaupotič

Ura odbije osem in virtuozna argentinska pianistka Marta Argerich se po odru sprehodi do veličastnega črnega klavirja ter ob bučnem aplavzu množice mirno usede. Dirigent pogleda po orkestru, v dvorani se vzpostavi nemirno pričakovanje, dirigent naznani začetek, pianistka povzdigne svojo desno dlan in po polni Gallusovi dvorani se v delčku sekunde razleže zvok prvih sedmih dvaintridesetink Šostakovičevega Koncerta za klavir in trobento. Želim se zatopiti v glasbo in se prepustiti občutjem ob poslušanju interpretacije teh glasbenikov, podoživeti in ponotranjiti vse tisto, kar sta mi skladatelj in izvajalka s skladbo želela predati, a prešine me misel: »Kaj se pravzaprav trenutno dogaja?


Moči (ne)znanja ne gre podcenjevati

Agata Tomažič

Kolescem iz neke temne kovine, ki so jo oblizovali zeleni madeži, je bilo že na prvi pogled videti, da se ponašajo s častitljivo starostjo. Kar je, kakopak, značilno za vse eksponate v grškem Narodnem arheološkem muzeju v Atenah. Toda delci mehanizma, ki so bili pod steklom tudi obilno osvetljeni, so si zaslužili mnogo več kot rahlo utrujen ošvrk obiskovalke, za katero je bil že nekajurni maraton po orjaških muzejskih sobanah. Zraven je bila replika mehanizma, rekonstruirana na podlagi peščice najdenih delcev: zlata škatlica s še več kolesci in kazalci. Priznam, da brez napisa na ploščici – pisalo je »Mehanizem z Antikitere« – ne bi razvozlala, za kaj gre in čemu je reč rabila.