Članki


Vabilo k pisanju za Razpotja 41: Praznina

Slika: Popotnik nad morjem oblakov, Caspar David Friedrich, priredba David Bokeh, http://davidbokeh.com

Uredništvo

Zdi se, da je mnogo stvari v našem vsakdanjem življenju prežetih s praznino, da pa se posebnostim teh praznin kar nekako izogibamo. Zato se je treba vprašati, o kakšnih in katerih prazninah sploh govorimo? So tank za gorivo, mesto, duša ali želodec enako prazni? Kaj sploh določa praznino? V katerem trenutku ali stanju rečemo, da je nekaj prazno ali pa izpraznjeno? Mar takrat, ko jo nujno potrebujemo, da se nam neka celovita ali vsaj zaključena predstava o svetu izpolni? Gre preprosto zgolj za rob nekega mišljenja ali zaznave?

Kaj se s praznino dogaja v času?


Demarginalizacija trasha in njegova samoparodija

Ilustracija: Enej Gala

Robert Kuret

Trash in vzpostavitev koordinat

Območje trasha lahko zarišemo znotraj dveh nasprotij: namernost/spodletelost, margina/center. Če lahko prvo razširimo v namernost/spodletelost bodisi producenta bodisi režiserja, lahko drugo razširimo v margino/center finančnega zaledja, dostopa do publike, pozicije v kulturnem polju … Prav v teh razširitvah se nakazuje več vzporednih polij, ki soobstajajo in ki jih radi ubesedimo kot visoko in nizko kulturo. Rečeno drugače: film, knjiga itd. ima lahko visok proračun, honorarje, medijsko pokritost in dostop do publike, a še vedno ostaja na periferiji (ali pa še to ne) kulturnega imaginarija oz.


»This machine kills fascists«

Foto: John Gillespie / Flickr

Igor Bijuklič

Let je trajal 8 ur, brez posebnosti. Potniki so bili mirni. Reguliran zrak v kabini ima manj kisika, to se čuti. Vsak od nas je imel pred seboj svoj zaslon in večina se je kmalu zatopila vanje, potem so pocepali. Tako bo kmalu tudi v avtomobilih, ko bodo ti postali samovozeči. Gledam skozi okno. Na desetih kilometrih višine to nima kaj dosti smisla. Nerazločna belina. Dan pred odhodom sem pred trafiko srečal znanca, ki mi je povedal, da na določenih linijah letalsko osebje naroči potnikom naj zastrejo okna, in sicer zato, da lahko nemoteno spuščajo chemtrailse, s katerimi pasivizirajo prebivalstvo. Naročil mi je, naj v takem primeru ne ubogam in zadevo slikovno dokumentiram.


Dediščina leta 1989 za oporečništvo danes

Viktor Orbán. Hősök tere, 16.6.1989, Foto: Tóth István Csaba (MTI)

Barbara J. Falk

Leto 1989 lahko razumemo bodisi kot sinonim za agendo nenehnega raziskovanja, zakaj in kako so se dogodki tistega leta zgodili, kakor so se, kot tudi za niz zgodovinskih naukov in dediščin za organiziranje družbenih gibanj in aktivizma, zlasti proti avtoritarnim režimom.

Ko rečemo, da ima oporečništvo »agendo« in »dediščino«, mislimo na dve različni zadevi. »Agenda« namiguje na bodočo uporabnost, medtem ko »dediščina« napotuje k ponovnemu preizpraševanju preteklosti. Pri tem ne gre le za pogled na preteklost kot preteklost (takšno, kot smo jo tedaj videli), temveč je vsaj toliko pomembno, kako smo svoje pripovedi o preteklosti spremenili skozi prizmo sedanjosti.


Ameriški čebelar v Sloveniji

Slika: Čebelarski muzej Radovljica

William Blomstedt

Čebelar v Sloveniji bom.

Ta misel me je prešinila, ko sem čisto sam sedel v anonimni hotelski sobi s pogledom na kitajsko mesto, osemkrat večje od Ljubljane. Nebo je bilo svetlo, enolično sivo, strehe avtomobilov so se plazile vzdolž ceste pod mojim oknom. Rahlo hrumenje vlakov, tovarne, nečesa, je sobi pridajalo občutek zloveščosti. Do pred dvema dnevoma še nisem slišal za to mesto, zdaj pa sem bil tu in pogledoval na par milijonov življenj, ki se vrtinčijo skozi svoj dan. In nihče izmed njih ni vedel, da sem tu. Ta pogled in moja osamljenost sta pospešila odločitev. Čebelar v Sloveniji.

Američanom, mojim rojakom, ta stavek zveni nekoliko smešno.


Idiotska hierarhija. Skupno dobro v katoliški perspektivi

Jean Bourdichon: Sv. Dionizij hodi s svojo glavo (15. stoletje)

Marc Barnes

Težko je zagovarjati dejstvo, da je hierarhija ključna za doseganje dobrega pri človeških bitjih. Beseda ima sicer pozitiven izvor, »ureditev angelov«, a v naši razčarani dobi jo uporabljamo skoraj izključno v pomenu ureditve od najvišjega do najnižjega člena v nekem sistemu, v splošni zavesti pa se beseda nanaša na nekakšno nepresojno piramidno shemo. Odpor do tega pojma ni neutemeljen. Ljudje »hierarhijo« ponavadi izkusimo kot zatiranje in korupcijo, bodisi znotraj korporacij, kjer mezdno suženjstvo spodnjih slojev služi zaslužku zgornjih, ali znotraj birokracij, kjer tisti spodaj trpijo zaradi napak tistih zgoraj.


Milenijsko branje

Anja Zidar

Ne glede na to, kako se skušamo izogniti govoru o milenijski generaciji, bolj nas dejansko preganja. Milenijska generacija je generacija, ki je stara nekje od 18 do 33 let in trenutno predstavlja okrog četrtino celotnega prebivalstva. Če gre verjeti monologom raznih internetnih uporabnikov, je to tudi generacija, ki je uničila tradicionalna oziroma do zadnjih let veljavna prepričanja o skorajda vsaki bolj ali manj relevantni temi, od koncepta oblačil (npr. hlač) do nepremičninskega trga. Sem spadajo tudi debate v okviru kulture memov, o tem, kako si milenijci ne morejo privoščiti svojih stanovanj, ker denar porabijo za svojo fair trade kavo oziroma avokado sendviče, ki posplošujejo težave, ki jih ima dotični starostni segment znotraj sodobne družbe.


Razpotja 39: Hierarhije

Ilustracije naslovnice in tematskega sklopa: Leon Vidmar

Uredništvo

Uvodnik

Nelagodna vertikalnost

O hierarhijah marsikdo razmišlja kot o dediščini krivičnejših dob. Po drugi strani se zdi, da je naš čas – z vseprisotnimi Top 10 seznami, nagradami in rangiranji – z njimi naravnost obseden. Redkokdo pa pomisli, kako globoko so vpisane v naš vsakdan. Vsakdo od nas živi na naslovu, ki ga določajo kraj, ulica, hišna številka, stopnišče. Samoumevno se nam zdi, da so državni zakoni nad občinskimi uredbami, in v pravdah vselej računamo na možnost pritožbe na višjo stopnjo – vse do Strasbourga, če je treba! Na oddelku, ki je del fakultete, ki je del univerze, so nas naučili poglavja diplomske naloge označiti z 1.1, 1.1.2 … z njo smo si pridobili izobrazbo na lestvici, ki ima skoraj toliko stopenj, kot je nebeških sfer.