Miha Kosovel
Si predstavljate enega tistih mučnih trenutkov, da ste na obisku pri zakonskem paru, ki se vam je vedno zdel nekoliko zadržan in miren, a vendar lep, urejen, skorajda idiličen, in se že pri aperitivu začneta med seboj žolčno prepirati in se obmetavati z najbolj intimnimi in vulgarnimi očitki? Vi pa sedite za mizo in ne veste, kam bi se dali.
Luka Lisjak Gabrijelčič
Pred kratkim sem na spletnem portalu Časnik.si naletel na pojem vsegliharstvo. Izraz se mi je nemudoma prikupil. Že dlje časa sem namreč iskal besedo, ki bi povzemala tisto značilno posplošeno »kritiko vsega«, v kateri moralna diskvalifikacija elit sovpade z brezbrižnostjo ali celo sovražnostjo do institucionalnih in političnih vidikov medčloveškega sobivanja.
Aljoša Kravanja
Albert Hirschman, nedavno preminuli ekonomist in kultni politični teoretik, ni v svojih razmišljanjih nikoli zamudil priložnosti za sijajno anekdoto. Ko je med obiskom v Čilu poskušal dobiti številko znanca, so ga prijatelji enoglasno svarili, da je ne bo našel v telefonskem imeniku. »Tako je brezupen,« mu je pojasnil neki sociolog, »da beleži le številke umrlih ali odseljenih ljudi.« Ker tudi po daljšem poizvedovanju ni dobil nesrečne številke, se je obupani ekonomist naposled odločil preveriti zloglasni imenik – tam je na svoje presenečenje našel ime prijatelja, zavrtel številko in na drugi strani telefona kljub drugačnim napovedim zaslišal znani glas.
Zdi se, da imajo Slovenci napačno mnenje o sebi. Verjetno tudi zato, ker ponavadi nimajo toliko mnenja o sebi, temveč prej o svojih sodržavljanih. Prevečkrat se o njih izražajo, kot da so nevedni, neumni, apatični, zakrknjeni, zabiti, zavedeni, ali pač z eno besedo, s konceptom vseh konceptov v naši politični govorici – hlapci.
Ta posebnost naše državljanske skupnosti se je dobro pokazala tudi v nedavni anketi o korupciji med menedžerji v Evropi, kjer je naša država dosegla neslavno prvo mesto in tako prehitela tudi tradicionalne zastavonoše korupcije. Ta pripetljaj je veliki karikaturist in stripar Tomaž Lavrič pokomentiral v svoji Diareji. Tam je 98 odstotkov vprašanih odgovorilo: »Vsi so skorumpirani, razen mene.«
Odgovorni urednik revije Razpotja, Miha Kosovel, je v zadnji številki štirinajstdnevnika Pogledi objavil komentar o vlogi intelektualca v političnem telesu.
Miha Kovač
Slovenija ni vedno bolj revna zato, ker bi se javni sektor podrejal zasebnemu, saj je slednji za tovrstno agresivnost veliko prešibak. Prej bi lahko govorili o divji privatizaciji proračunskih sredstev, o socializmu za bogate in o gospodarski politiki, ki je z mešanjem izključujočih se ekonomskih doktrin skuhala neprebavljiv golaž.
V zgodovino je položena zakonitost, da dogodki potekajo drugače, kot akterji želijo, zato včasih ti svoje uspehe spregledajo. Protestniki so zavračali politične elite in zahtevali nove obraze. Obrazi so se spremenili, toda ne tako, kot so pričakovali oni: uveljavili so se radikalno višji standardi, ki že ustvarjajo povsem novo krajino našega demokratičnega življenja. Kot po tekočem traku odstopajo kompromitirani poslanci, funkcionarji se odpovedujejo nadomestilom, podpora strankam, ki so razočarale, se zdesetka itd. Prav to so novi obrazi: politika je zrcalo volivcev, in šele ko pred zrcalo stopi drugačna oseba, v njem zagledamo drugo podobo.
Blaž Kosovel
Sledeči zapis boste mogoče mnogi želeli razumeti kot neoliberalni napad na delavske pravice, čeprav je v bistvu ravno obramba delavskih pravic, ki jih noben sindikat ne vzame resno. Zapis namreč obravnava obstoječe stanje, o katerem se premalo zares govori, če pa se že, vedno površno, polovično in še posebej idealistično, prav tako pa nihče ne ponuja nikakršne oprijemljive rešitve zanj. Edino do sedaj predlagano (delno) rešitev – malo delo pa je na referendumu zavrnilo 80 odstotkov udeležencev. Tema zapisa je sindikalna zaščita začasnih oblik zaposlitev, pri čemer te niso razumljene kot vice pred odrešitvijo v zaposlitvi za nedoločen čas, temveč kot legitimna oblika dela, kateri naj pripada tudi primerna legalna zaščita.
“Če starejšo generacijo mogoče še razumemo (čeprav je ravno tako neopravičljivo), da ni zmogla misliti zunaj svojih kategorij, je za mlajšo to nesprejemljivo in dolgoročno za razvoj občanske družbe na Slovenskem škodljivo. Lahko zgolj pogledamo sodobno kulturno produkcijo (tako umetnosti kot publicistike) in vidimo, kako je mlajša generacija prevzela štafeto kulturnega boja in jo ponekod tudi radikalizirala. Ta namenski kulturnobojni aktivizem je pripeljal do tega, da se ljudje sploh ne berejo več zares, ne poskušajo razumeti drugega, se odpreti misli drugega, kritično prisluhniti argumentaciji tujega, temveč je kulturno delovanje namensko, ciljno naravnano.