Človeka še ni bilo, a bili so kiti, ptice, že precej vrst opic. Zaradi premikov tektonskih plošč so šele nastala Alpe in najvišje gorovje sveta – Himalaja. Vse to se je zgodilo v geološki dobi, ki jo imenujemo miocen; obdobju, ki se razteza od pet do približno dvajset milijonov nazaj v zgodovini našega planeta. Trenutno živimo v geoološki dobi holocen, ki se je začela pred dobrimi 11.000 leti in je spremljala vzpon človeške civilizacije. A pred tremi leti je skupina znanstvenikov na Mednarodnem geološkem kongresu v Cape Townu predlagala, da razglasimo nastop antropocena – geološke dobe, v kateri je človek prešel od najbolj razvitega sesalca do geološke sile, ki spreminja obličje Zemlje.
Udomačena kokoš in radioaktivni izotopi
Človek je postal novi meteorit. Trk človeka v naš planet lahko vidimo v motnjah dušikovega cikla, globalnem segrevanju, dvigu morske gladine, zakisovanju oceanov, izumiranju živali, z betonom prekritih površinah, eksploziji okostij udomačene kokoši, radioaktivnih izotopih in novih kemičnih spojinah, ki smo jih raztresili po svetu, in še bi lahko naštevali. Te spremembe na planetarni ravni bodo trajale še tisočletja. Da bi bila nova geološka doba uradno potrjena, morajo znanstveniki identificati signal oz. zlati žebljiček, na katerega bi lahko pripeli začetek antropocena. Ta signal se mora pojaviti po vsem svetu in biti prisoten v usedlinah v prihodnjem geološkem zapisu. Zlati žebljiček, s katerim smo identificirali konec krede pred 66 milijoni let, je prisotnost iridija v usedlinah. Iridij je na Zemljo prinesel meteorit, ki je ob trku v Zemljo povzročil množično izumrtje živega sveta, med drugimi tudi dinozavrov. Najboljši kandidat za zlati žebljiček, ki naj označi začetek antropocena, so trenutno radioaktivni izotopi, ki so se razpršili po svetu zaradi testiranj jedrskega orožja sredi 20. stoletja.
Doba antropocena je doba človeških smeti. To drži, v kolikor razumemo smet kot snov, ki nastane zaradi človeške dejavnosti, po tej dejavnosti za človeka ni več koristna, ostane pa v okolju. Tudi če človeška civilizacija jutri izgine, smo si postavili spomenik iz plastike, betona, ogljikovega dioksidain tako naprej, ki bo viden na Zemlji še tisočletja v prihodnosti. Še več, živimo v času, ko so se naše smeti vrnile iz čarobnega kraja tam »stran« in začele ogrožati osnovne pogoje za človeško življenje. Filozof Timothy Morton trdi, da nas sodobne okoljske grožnje pravzaprav silijo v spoznanje, da Narave z veliko začetnico ni. To je tiste Narave, za katero Morton pravi, je vedno nekje »stran«, v moji DNK, pod betonom, v gorah. Ta Narava, ločena od ljudi, ki tudi velikodušno sprejme naše smeti in povzroči njihovo izginotje. Morton v intervjuju za spletno revijo Wash Magazine pravi: »Zdaj vemo, da ni tega ‘stran’. Ko splaknete stranišče, karkoli tam je, ne gre v neko čarobno mesto, imenovano ‘stran’, gre v ocean ali v čistilno napravo. In če ne obstaja ‘stran’, potem ni Narave.« Ironično, z vso tehnologijo, s katero bi si naj podjarmili sile Narave in se rešili njenih okov, smo si ustvarili bolj sovražne razmere za človeško življenje, kot bi si kadarkoli lahko predstavljali.
Smeti in odpadki
Medtem ko javni govor o okoljskih grožnjah dominira nekakšen združeno-narodski tehnokratski diskurz, namesto o smeteh pogosteje govorimo o odpadkih, emisijah in izpustih. Spolirani tehnični termini, ki zagotovo pomagajo pri nevtralizaciji epohalnih okoljskih problemov. Smeti so vedno problematične, nekontrolirane, smrdeče, zaradi njih so naši pločniki umazani, ulice Neaplja se vsake toliko utapljajo v smeteh, Neapeljčani pa se morajo takrat v smeteh kar valjati. Odpadke, na drugi strani, lahko nadzorujemo, obvladamo, upravljamo, menedžiramo. Odpadek, se zdi, je brez vonja, lahek kot pero. Odpadek je kot strah: votel, znotraj pa ga nič ni. Odpadki morda v naših mislih nekako lažje ostanejo tam »stran«, v tovornjaku in na poti v sežigalnico, smeti pa so tako moteče tukaj. Smeti vidimo, primemo, poberemo. Morda je prav to tisti preprost pogoj za biti smet: biti čutno zaznaven, zlasti biti viden, pa naj bo to v mojem košu za smeti, na pločniku ali ob Jadranski obali.
Pojem smeti še vedno v veliki meri tudi uokvirja, kateri okoljski problem izzove (emocionalni) odziv širše javnosti oz. kateri okoljski problem se sploh najlažje čuti kot problem. To nam morda kaže dvig javne zaskrbljenosti nad onesnaženjem s plastiko, ko se zdi, da je postala plastična vrečka – naša vsakdanja smet – simbol lahkomiselnega delovanja človeka, njegove prekomerne potrošnje in uničevanja okolja. Intuitivno okoljevarstvo je še vedno močno določeno s skrbjo za čisto okolje v maniri »ne smetiti«. A kaj to pomeni za vse tiste antropocentrične smeti, ki ostajajo očem skrite in jim ne podelimo statusa smeti, temveč jih držimo na (konceptualni) distanci s tem, ko jih označimo z odpadki in izpusti?
Daleč od oči: jedrske in ogljične »smeti«
Jedrski odpadki in izpusti ogljikovega dioksida so eni glavnih spremljevalcev pobegle industrializacije v zadnjem stoletju, ki je razkrila tudi destruktivne sile družbenega razvoja. A za razliko od plastične vrečke se toplogredni plini in radioaktivno jedrsko gorivo ne ustavijo v naših domovih na isti način kot embalaža čokolade. Prepričanje, da Narava obstaja, je v teh primerih še kako jekleno. Saj nekdo požira tisti ogljikov dioksid? Saj gredo gorivne palice po porabi »stran«?
Po koncu svoje življenjske dobe bomo lahko z odpadki celotne evropske flote jedrskih elektrarn zapolnili nogometno igrišče, visoko skoraj en kilometer. Jedrski odpadki so zelo širok spekter odpadkov, kamor uvrščamo vse od delovne opreme do izrabljenega jedrskega goriva. Manj nevarne, tj. nizko in srednje radioaktivne odpadke, v Sloveniji skladiščimo v »protipotresno odporni armirani betonski zgradbi«, medtem ko izrabljeno gorivo trenutno hranimo v bazenu. Konec leta 2018 je bilo v Nuklearni elektrarni Krško 491 ton izrabljenega goriva. Pravkar poteka gradnja novega suhega skladišča, v katerem bi naj to visoko radioaktivno izrabljeno gorivo hranili nadaljnjih sto let, zatem pa iskali druge rešitve oziroma dolgoročno rešitev za skladiščenje teh odpadkov. V Nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom za obdobje 2016-2025 tako najdemo shemo, kjer se okoli leta 2060 pojavi puščica v desno s pripisom »zagotavljanje dolgoročnega vzdrževanja in nadzora«, pri nizko in srednje radioaktivnih odpadkih je zraven dodan časovni okvir »cca. 300 let«, pri izrabljenem gorivu pa tega časovnega okvira ni. Zakaj? Razpolovna doba plutonija je 24.000 let. Nobena država v svetu trenutno ne ve, kako točno bo poskrbela za dolgoročno skladiščenje najbolj nevarnih jedrskih odpadkov; vemo le, da jih bomo zakopali zelo globoko pod zemljo (t. i. globoko geološko odlaganje). Zato je presenetljivo, s kakšno lahkomiselnostjo se govori tudi v Sloveniji o jedrski energiji, pri čemer se problem »odpadkov« vzame kot neka opomba, ki ne terja večje pozornosti. Politični diskurz je popolnoma deproblematiziral jedrsko energijo in nas popeljal v nekakšno kolektivno ignoranco problemov, ki jih prinaša. In tiste odslužene gorivne palice v Krškem? Zgolj »nerešeno vprašanje«. A pravijo nam, naj si ne belimo glave. Konec koncev, odgovor na to vprašanje bodo iskale generacije za nami.
Popolnoma drugačen tip nevidnih smeti so izpusti ogljikovega dioksida. Trenutno so v naši atmosferi višje koncentracije CO2 kot kadarkoli v zadnjih 800.000 letih. Tako velike koncentracije tega plina so bile nazadnje v ozračju pred več kot tremi milijoni let, ko je bilo toplejše za približno tri stopinje Celzija, gladina morja višja za 15–25 metrov, vrsta Homo Sapiens pa še ni obstajala. Temu svetu, ki ga človeška civilizaciji še nikoli ni izkusila, se danes bližamo – vse dosedanje obljube držav glede zmanjševanja izpustov CO2 nas bodo namreč vodile prav v svet, segret za približno tri stopnje Celzija. Kako veliko izgubo živega sveta in kakšno človeško trpljenje bo to pomenilo, je težko zamisljivo. Razmere so tako resne, da tudi znanstveniki težko uporabljamo zgolj hladen jezik znanosti; nedavno jih je več kot enajst tisoč dalo jasno sporočilo: gledamo v oči podnebni krizi, za hitro znižanje izpustov moramo narediti mnogo mnogo več, sicer se ne bomo mogli izogniti neizmernemu človeškemu trpljenju (glej članek World Scientists’ Warning of a Climate Emergency, ki je bil novembra 2019 objavljen v reviji BioScience (let. XX, št. X)).
V Sloveniji vsako leto spustimo v ozračje 15,6 milijona ton CO2, približno sedem ton na prebivalca. To je kar osmi največji paket ogljičnih smeti med državami Evropke unije, podobno količino izpustov na prebivalca ima Kitajska. A če bi slovenskim izpustom dodali še emisije, ki jih uvozimo z našo potrošnjo, bi morali dodati v skupni koš še približno dva milijona ton CO2. Za razliko od betonskih struktur in bazenov za skladiščenje pa izpuste ogljikovega dioksida dejansko skladišči Narava. Iz naših avtomobilov, dimnikov in premogovnih elektrarn gredo izpusti v ozračje, oceane in drevesa. Oceani so sprejeli že toliko našega CO2, da se je njihovo zakisanost kar potrojila – večja zakisanost oceanov pa ovira morske živali pri črpanju kalcija iz vode, kar otežuje grajenje njihovih okostij in lupin. Kljub temu, da je znanost povedala že skoraj vse, kar lahko pove glede nujnosti nemudnega zmanjševanja izpustov, se ti izpusti višajo, politično pa stojimo praktično na mestu.
Zdi se, da gre navidezna prostorska oddaljenost jedrskih odpadkov in izpustov ogljikovega dioksida z roko v roko s časovnim zamikanjem ustreznega ukrepanja. S tistim, ki biva v čarobnem prostoru tam »stran«, se bo ukvarjal nekdo drug, čez nekaj časa. Je potemtakem prišel trenutek, da konceptualno onesnažimo tudi jedrske odpadke in izpuste CO2? Je čas, da jih pokličemo po njihovem pravem imenu – smeti – in nanje reagiramo kot na smeti? Bi s tem zanetili iskro široke javne zaskrbljenosti in priznali problem kot problem, ki terja odziv? Četudi jih ni v našem košu za smeti, so še kako tukaj in prav nič »stran«. Če se ponovno opremo na Mortona: šele ko opraviš z idejo »stran«, opraviš z idejo Narave, ločene od človeka, s čimer se šele odpre pot resničnega ekološkega mišljenja.