Državno nasilje nad ženskami na Poljskem


Foto: Iga Lubczańska / Flickr

Petra Meterc

Na Poljskem od leta 1993 glede splava velja zakon, ki ženskam splav dovoljuje zgolj v treh primerih: 1. ko je ogroženo življenje in psihično ter fizično zdravje matere, 2. ko je iz predporodnih raziskav razvidno, da je plod poškodovan oz. nepravilno razvit in 3. (le v prvem trimesečju) ko je nosečnost posledica kriminalnega dejanja, kakršna sta posilstvo in incest. Tako omejujočo zakonodajo na tem področju imajo znotraj Evropske unije le še Irska, Malta in Vatikan, predvsem pa Poljska izstopa med postkomunističnimi državami Srednje in Vzhodne Evrope.

Diskurz poljske konservativne politične struje, ki želi v zadnjem letu predvsem pod okriljem vladajoče stranke Zakon in pravičnost (PiS) ter ob močni podpori poljske Katoliške cerkve še zaostriti zakonodajo glede splava, pa tudi glede in vitro oploditev, kontracepcije in še česa, bi brez težav lahko vzporejali z mizogino govorico turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. A medtem ko se ob evropskih pogajanjih s Turčijo za vstop v EU med zadržki s strani Unije pogosto omenjata tudi pomanjkanje »evropskih vrednot« in nespoštovanje človekovih pravic (pogosto v navezavi s pravicami žensk), se je evropski parlament naslavljanju situacije žensk na Poljskem vse do množičnih protestov poljakinj zaradi predlaganih zaostritev zakona o splavu na začetku letošnjega oktobra izogibal. Januarja in aprila so predlagano diskusijo na to temo zavrnili.

Če v obdobju komunizma na Poljskem med leti 1957 in 1989 splav nikoli ni bil ideološko tematiziranženske so ob predložitvi lastne izjave z obrazložitvijo socialnih okoliščin, zaradi katerih nosečnost želijo prekiniti, to lahko storile do dvanajstega tedna – se je po spremembi sistema v politiko z zahtevo po zaostritvi zakona močno vmešala poljska katoliška hierarhija. Tako imenovani »abortivni kompromis« je posledica dogajanj leta 1993, ko sta obstajali dve pobudi glede novega zakona: prva je želela odločanje o vsebini zakona prenesti na referendum, druga pa je predlagala takojšnje sprejetje restriktivnega zakona. Referenduma kljub dovoljšnjemu številu zbranih podpisov ni bilo in sprejeta je bila restriktivna različica – torej o kompromisu, takšnem, ki bi nastal kot rezultat pogajanj dveh strani, pravzaprav ne moremo govoriti. Od takrat naprej je splav v presoji politike in katoliških lobijev ter skorajda v nikakršni meri medicinske stroke.

Že tako restriktiven zakon, ki beleži manj kot tisoč legalnih prekinitev nosečnosti ter približno 150.000 nelegalnih splavov letno, v praksi doleti t. i. »chilling effect«, torej zelo pogosto ni ali pa je slabo izvajan. Zdravniki, ki bi v zgoraj omenjenih okoliščinah posege morali izvajati, si pridržujejo pravico do ugovora vesti, zahtevajo nepotrebne dokumente (denimo soglasje moža) ali pa preprosto tako dolgo zavlačujejo s predporodnimi raziskavami, da prekinitev nosečnosti ni več mogoča. Na več območjih Poljske tako že obstajajo mesta, kjer ni niti enega zdravnika več, ki bi izvajal tovrstne (z zakonom odobrene!) posege. Ugovor vesti, ki je na Poljskem za zdravnike in farmacevte v primeru splava dovoljen z zakonom, se uporablja tudi pri predpisovanju kontracepcije, jutranja (postkoitalna) tabletka pa v lekarnah bodisi ni dostopna bodisi je ženskam preprosto ne želijo prodati. V zadnjih letih so bili pogosti tudi primeri, ko so zdravniki zavrnili celo genetske predporodne raziskave, s katerimi se ugotavlja stanje ploda in s tem njegove potencialne poškodbe, bolezni ali celo smrt, zaradi katerih bi se ženska lahko odločila za prekinitev nosečnosti.

Tovrstni ugovori vesti kljub zakonskim predpisom, ki določajo, da naj se ugovor vesti vedno obrazloži in uradno zabeleži, delujejo brez kakršnekoli dokumentacije ter presojanj in so tako le očiten primer sistemske hinavščine. Evropska unija jih ne problematizira, četudi je Poljsko kot državo Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu že dvakrat kaznovalo; v enem primeru prekinitev nosečnosti ni bila omogočena štirinajstletni žrtvi posilstva, v drugem pa močno slabovidni ženski, ki bi ob rojstvu oslepela. V medije v zadnjem času prihajajo tudi zgodbe o psihičnih zlorabah in sadističnem trpinčenju med samo izvedbo zdravniških posegov, o zavračanju možnosti posegov pod narkozo ali s protibolečinskimi sredstvi, kot tudi o siljenju žensk, da napol prisebne podpišejo dokument, ki jih zavezuje k pokopu splavljenega nekajcentimeterskega zarodka. 

Kaj torej storijo tiste ženske (149.000 letno!), ki se o svojem telesu želijo odločati same? Če uspejo zbrati približno petsto evrov, se lahko prek t. i. »abortivnega turizma« odpravijo na posege na klinike v sosednje, liberalnejše države. Najbolj popularni sta Nemčija in Slovaška, kjer je na obmejnih klinikah zaradi pogostih obiskov poljskih pacientk zaposleno celo poljsko govoreče svetovalno osebje, na spletnih straneh pa kot posebno dejavnost oglašujejo prav prekinitve nosečnosti za Poljakinje. Če ženske potrebnega denarja ne uspejo zbrati, iščejo cenejše možnosti na črnem trgu, v t. i. »abortivnem podzemlju«, kjer prekinitve nosečnosti za dodaten zaslužek opravljajo zdravniki v svojem prostem času, pa tudi veterinarji in popolni laiki. Možnosti posega se pogosto oglašujejo kar v dnevnem časopisju ali na internetu, pod gesli kot sta »Povrnemo menstruacijo« ali pa »Ginekološka klinika – vsi posegi«. V zadnjih letih Poljakinjam pomaga tudi mednarodna aktivistična organizacija »Women Help Women«, ki ženskam iz tujine pošilja sredstva za farmakološko prekinitev nosečnosti in jih informira o preostalih možnostih. Preostalih dveh, manj prijetnih možnosti, se seveda poslužujejo tiste, ki si stroškov ne morejo privoščiti, s čimer se poglablja tudi razredna neenakost med ženskami. Ženske, ki za prekinitev nosečnosti nimajo finančnih sredstev, bodisi donosijo otroka, ki si ga (zelo verjetno) ne morejo privoščiti, bodisi se odločijo za nevarne do-it-yourself posege. Pri domačih oz. do-it-yourself prekinitvah gre za uporabo različnih sredstev, ki telo tako zelo zastrupijo, da povzročijo splav, poznana pa je tudi uporaba »domačih kirurških inštrumentov« – različnih žičnatih predmetov, od obešalnikov do izvijačev in pletilk, s katerimi si ženske poskušajo iz maternice lastnoročno odstraniti plod. Izjemno pogoste posledice tako črnega trga kot tudi domačih splavov so predrte maternice, nenadzorovane krvavitve ter zastrupitve in okužbe, zaradi katerih lahko v milejših primerih pride do trajnih poškodb ženskih reproduktivnih organov in poznejše nezmožnosti zanositve, v hujših pa do resne življenjske ogroženosti ali celo smrti. Obenem so zaradi neželenih donositev pogosti detomori.

Institucionalizirana seksizem in mizoginija tako na Poljskem ne pomenita zgolj instrumentalizacije ženskih teles prek odvzema pravice do odločanja o lastnem telesu, spolnosti, plodnosti in reprodukciji. Pomenita tudi moralistično utelešenje kazni za zavrnitev edine vloge, ki ženski pritiče, če prakticira spolnost, tj. vloge matere. Gre torej za državni nadzor ter nasilje, ki ju implementira in izvaja zdravstvo.

Položaj žensk je na Poljskem dodatno ogrožen od leta 2015, ko je stranka Zakon in pravičnost zmagala tako na parlamentarnih kot na predsedniških volitvah. V katoliško-konservativnih političnih vodah in medijih se že vrsto let z nekakšno srednjeveško gonjo proti »gender ideologiji« – izraz je pred nekaj leti skovala prav katoliško-konservativna struja, uporablja pa ga za demoniziranje političnih nasprotnikov – bije bitka proti vsem s spolom in spolnostjo povezanim temam, v zadnjih dveh letih pa so se še dodatno okrepile povsem skrajno konservativne pobude. Javni prostor nenehno doživlja poskuse defeminizacije, na primer z diskusijami o primernosti dojenja v javnosti, odstranitvijo neke javne fontane, ker naj bi njena oblika spominjala na sramne ustnice, z javnim linčem žensk, ki v javnosti govorijo o lastnih izkušnjah prekinitve nosečnosti, in tako naprej. Sočasno je ta isti javni prostor na vseh korakih zasičen s katoliško moralistično (predvsem antiabortivno) propagando, ki se pogosto materializira tudi v nadlegovanju žensk pred ginekološkimi klinikami in porodnišnicami, v ogromnih plakatih s prikazi splavljenih zarodkov ter v deljenju letakov o spočetju kot začetku življenja mladim po nedeljskih mašah.

Konec letošnjega poletja sta bila po dolgih kampanjah in številnih vzporednih protestih različnih pro-choice gibanj v poljski parlament v presojo vložena dva predloga novega zakona, oba sta zbrala potrebnih sto tisoč podpisov. Prvi predlog je vložila pro-life pobuda Ordo Iuris z neuradno podporo premierke Beate Szydło in vladajoče stranke Zakon in pravičnost; njihova kampanja je nosila ime »Stop aborcji« (»Stop splavu«), zakon pa so želeli zaostriti tako, da splav ne bi bil dovoljen v nobenem od treh doslej dovoljenih primerov, zdravnike in ženske bi lahko ob vsaki prekinitvi nosečnosti preiskovali in jih v primeru suma, da splav ni bil spontan, obsodili na do pet let zapora. S tem bi se približali trenutno veljavnemu zakonu na Irskem, kjer je kriminalizacija splava najhujša v Evropi, saj je dovoljen le takrat, ko je ogroženo materino življenje. Ženske se odločajo za splave v Veliki Britaniji, za katere vključno z letalskim prevozom odštejejo približno tri tisoč evrov, vendar pa pri tem tvegajo kazen v višini do tisoč petsto evrov, za ilegalen splav, izveden na Irskem pa celo   zaporno kazen do štirinajst let. Zakon se ohranja kljub opozorilom različnih organizacij, med drugimi je na prisotnost nesprejemljivih ovir pri dostopu do varnega in legalnega splava opozarjal tudi Amnesty International, na primer leta 2014, ko so v dublinski bolnišnici klinično mrtvo žensko še štiriindvajset dni umetno ohranjali pri »življenju«, ker je bila noseča. Zdravniki pa, zaradi strahu pred kaznijo v primeru očitkov o neprimernem posegu, v kritičnih primerih pogosto čakajo prav do točke, ko je ženska že v neposredni smrtni nevarnosti. 

Drugi predlog, ki bi zakonodajo liberaliziral, je podala pobuda »Ratujmy kobiety« (»Rešujmo ženske«), po njem pa bi lahko ženske do dvanajstega tedna same presodile, ali bodo z nosečnostjo nadaljevale ali jo prekinile. Medtem ko je bil ta predlog zavrnjen, je bil prvi poslan v presojo parlamentarni komisiji. Velik vpliv na restriktivne zakone in še bolj restriktivne pobude ima poleg vodilne konservativne stranke ves čas tudi poljska katoliška cerkev, ki je spomladi svojo podporo popolni prepovedi splava izkazala z branjem oznanila poljskega episkopata pri vseh nedeljskih mašah. Na pro-life demonstracijah so se med drugim pojavljale tudi izjave, da se iz vsakega posilstva lahko rodi Jezus. V dneh pred presojo omenjenega predloga konec septembra so ogenj na že tako razjarjeno množico žensk prilile tudi različne povsem konservativno usmerjene televizijske debate, med drugim diskusija o splavu na komercialni televiziji TVN24, v kateri je sodelovalo sedem udeležencev, vsi od njih moški.

Nekaj tednov pozneje se je zgodil t. i. »črni ponedeljek«, dan vsesplošne stavke žensk, ko se je na ulicah poljskih mest zbralo več kot sto tisoč jeznih, v črno odetih protestnic in protestnikov. Poljski parlament je po protestih omenjeno presojo v strahu sicer preklical, a nato v novembru na plan prišel z lastno pobudo »Za življenje«, ki naj z enkratno denarno pomočjo devetsto evrov matere spodbuja k donositvi težko poškodovanih zarodkov, obsojenih na trajno invalidnost, životarjenje ali smrt kmalu po rojstvu. Jarosław Kaczyński, predsednik stranke Zakon in pravičnost, je pri tem dejal, da gre pri pobudi tudi za možnost, da so ti otroci lahko poimenovani, krščeni ter dostojno pokopani.

Čeprav so o »črnem protestu« pisali mediji s praktično vsega sveta, so bili protesti le ena manjša bitka v boju poljskih žensk. Tega se zavedajo tudi številne že dolgo obstoječe, pa tudi sveže nastale pro-choice in feministične pobude, ki so v zadnjem letu sicer veliko dosegle na področju vzporednih javnih debat in aktiviranja žensk proti zaostritvam zakonov. Poleg novega vladnega restriktivnega predloga zakona svoje predloge v parlament pošiljajo tudi druge pro-life pobude in nič ne kaže, da bi se jih vlada branila. Na začetku decembra je v medije prišla tudi novica, da se vlada pripravlja na odstop od Istanbulske konvencije o preprečevanju nasilja nad ženskami, ki jo je Poljska sicer ratificirala leta 2015. Glede te konvencije je svoje nestrinjanje v preteklosti izrazil tudi poljski predsednik Andrzej Duda, ki je mnenja, da v poljski pravni sistem ne smejo biti vpeljani zakoni, ki izkoreninjajo stereotipe ter tradicionalne in kulturno definirane vloge poljskih žensk in moških.

Zdi se, da se Evropska unija, ki svojo superiornost pogosto vzpostavlja prav z dokazovanjem »visokega standarda spoštovanja človekovih pravic«, v primeru kršitev na ozemlju stare celine od njih raje hinavsko ogradi oz. kršitelje, namesto da bi se vpletla v »kulturo in tradicijo« katoliške Poljske, zgolj prijazno opomni. V Evropskem parlamentu se namreč kljub vsem poskusom omejevanja pravic žensk na Poljskem v zadnjem letu z izjemo nekaj bežnih diskusij ni zganilo prav nič. Verjetno bi bilo težko priznati, da je tudi v Evropi feminizem še vedno potreben na povsem osnovnih ravneh razumevanja enakovrednosti spolov, ob čemer pa bi bilo še toliko težje s kazalcem orientalistično žugati izvenevropskim državam zaradi, denimo, ženske zakritosti.

Na Poljskem od leta 1993 glede splava velja zakon, ki ženskam splav dovoljuje zgolj v treh primerih: 1. ko je ogroženo življenje in psihično ter fizično zdravje matere, 2. ko je iz predporodnih raziskav razvidno, da je plod poškodovan oz. nepravilno razvit in 3. (le v prvem trimesečju) ko je nosečnost posledica kriminalnega dejanja, kakršna sta posilstvo in incest. Tako omejujočo zakonodajo na tem področju imajo znotraj Evropske unije le še Irska, Malta in Vatikan, predvsem pa Poljska izstopa med postkomunističnimi državami Srednje in Vzhodne Evrope. Diskurz poljske konservativne politične struje, ki želi v zadnjem letu predvsem pod okriljem vladajoče stranke Zakon in pravičnost (PiS) ter ob močni podpori poljske Katoliške cerkve še zaostriti zakonodajo glede splava, pa tudi glede in vitro oploditev, kontracepcije in še česa, bi brez težav lahko vzporejali z mizogino govorico turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. A medtem ko se ob evropskih pogajanjih s Turčijo za vstop v EU med zadržki s strani Unije pogosto omenjata tudi pomanjkanje »evropskih vrednot« in nespoštovanje človekovih pravic (pogosto v navezavi s pravicami žensk), se je evropski parlament naslavljanju situacije žensk na Poljskem vse do množičnih protestov poljakinj zaradi predlaganih zaostritev zakona o splavu na začetku letošnjega oktobra izogibal. Januarja in aprila so predlagano diskusijo na to temo zavrnili.

Če v obdobju komunizma na Poljskem med leti 1957 in 1989 splav nikoli ni bil ideološko tematiziranženske so ob predložitvi lastne izjave z obrazložitvijo socialnih okoliščin, zaradi katerih nosečnost želijo prekiniti, to lahko storile do dvanajstega tedna – se je po spremembi sistema v politiko z zahtevo po zaostritvi zakona močno vmešala poljska katoliška hierarhija. Tako imenovani »abortivni kompromis« je posledica dogajanj leta 1993, ko sta obstajali dve pobudi glede novega zakona: prva je želela odločanje o vsebini zakona prenesti na referendum, druga pa je predlagala takojšnje sprejetje restriktivnega zakona. Referenduma kljub dovoljšnjemu številu zbranih podpisov ni bilo in sprejeta je bila restriktivna različica – torej o kompromisu, takšnem, ki bi nastal kot rezultat pogajanj dveh strani, pravzaprav ne moremo govoriti. Od takrat naprej je splav v presoji politike in katoliških lobijev ter skorajda v nikakršni meri medicinske stroke.

Že tako restriktiven zakon, ki beleži manj kot tisoč legalnih prekinitev nosečnosti ter približno 150.000 nelegalnih splavov letno, v praksi doleti t. i. »chilling effect«, torej zelo pogosto ni ali pa je slabo izvajan. Zdravniki, ki bi v zgoraj omenjenih okoliščinah posege morali izvajati, si pridržujejo pravico do ugovora vesti, zahtevajo nepotrebne dokumente (denimo soglasje moža) ali pa preprosto tako dolgo zavlačujejo s predporodnimi raziskavami, da prekinitev nosečnosti ni več mogoča. Na več območjih Poljske tako že obstajajo mesta, kjer ni niti enega zdravnika več, ki bi izvajal tovrstne (z zakonom odobrene!) posege. Ugovor vesti, ki je na Poljskem za zdravnike in farmacevte v primeru splava dovoljen z zakonom, se uporablja tudi pri predpisovanju kontracepcije, jutranja (postkoitalna) tabletka pa v lekarnah bodisi ni dostopna bodisi je ženskam preprosto ne želijo prodati. V zadnjih letih so bili pogosti tudi primeri, ko so zdravniki zavrnili celo genetske predporodne raziskave, s katerimi se ugotavlja stanje ploda in s tem njegove potencialne poškodbe, bolezni ali celo smrt, zaradi katerih bi se ženska lahko odločila za prekinitev nosečnosti.

Tovrstni ugovori vesti kljub zakonskim predpisom, ki določajo, da naj se ugovor vesti vedno obrazloži in uradno zabeleži, delujejo brez kakršnekoli dokumentacije ter presojanj in so tako le očiten primer sistemske hinavščine. Evropska unija jih ne problematizira, četudi je Poljsko kot državo Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu že dvakrat kaznovalo; v enem primeru prekinitev nosečnosti ni bila omogočena štirinajstletni žrtvi posilstva, v drugem pa močno slabovidni ženski, ki bi ob rojstvu oslepela. V medije v zadnjem času prihajajo tudi zgodbe o psihičnih zlorabah in sadističnem trpinčenju med samo izvedbo zdravniških posegov, o zavračanju možnosti posegov pod narkozo ali s protibolečinskimi sredstvi, kot tudi o siljenju žensk, da napol prisebne podpišejo dokument, ki jih zavezuje k pokopu splavljenega nekajcentimeterskega zarodka. 

Kaj torej storijo tiste ženske (149.000 letno!), ki se o svojem telesu želijo odločati same? Če uspejo zbrati približno petsto evrov, se lahko prek t. i. »abortivnega turizma« odpravijo na posege na klinike v sosednje, liberalnejše države. Najbolj popularni sta Nemčija in Slovaška, kjer je na obmejnih klinikah zaradi pogostih obiskov poljskih pacientk zaposleno celo poljsko govoreče svetovalno osebje, na spletnih straneh pa kot posebno dejavnost oglašujejo prav prekinitve nosečnosti za Poljakinje. Če ženske potrebnega denarja ne uspejo zbrati, iščejo cenejše možnosti na črnem trgu, v t. i. »abortivnem podzemlju«, kjer prekinitve nosečnosti za dodaten zaslužek opravljajo zdravniki v svojem prostem času, pa tudi veterinarji in popolni laiki. Možnosti posega se pogosto oglašujejo kar v dnevnem časopisju ali na internetu, pod gesli kot sta »Povrnemo menstruacijo« ali pa »Ginekološka klinika – vsi posegi«. V zadnjih letih Poljakinjam pomaga tudi mednarodna aktivistična organizacija »Women Help Women«, ki ženskam iz tujine pošilja sredstva za farmakološko prekinitev nosečnosti in jih informira o preostalih možnostih. Preostalih dveh, manj prijetnih možnosti, se seveda poslužujejo tiste, ki si stroškov ne morejo privoščiti, s čimer se poglablja tudi razredna neenakost med ženskami. Ženske, ki za prekinitev nosečnosti nimajo finančnih sredstev, bodisi donosijo otroka, ki si ga (zelo verjetno) ne morejo privoščiti, bodisi se odločijo za nevarne do-it-yourself posege. Pri domačih oz. do-it-yourself prekinitvah gre za uporabo različnih sredstev, ki telo tako zelo zastrupijo, da povzročijo splav, poznana pa je tudi uporaba »domačih kirurških inštrumentov« – različnih žičnatih predmetov, od obešalnikov do izvijačev in pletilk, s katerimi si ženske poskušajo iz maternice lastnoročno odstraniti plod. Izjemno pogoste posledice tako črnega trga kot tudi domačih splavov so predrte maternice, nenadzorovane krvavitve ter zastrupitve in okužbe, zaradi katerih lahko v milejših primerih pride do trajnih poškodb ženskih reproduktivnih organov in poznejše nezmožnosti zanositve, v hujših pa do resne življenjske ogroženosti ali celo smrti. Obenem so zaradi neželenih donositev pogosti detomori.

Institucionalizirana seksizem in mizoginija tako na Poljskem ne pomenita zgolj instrumentalizacije ženskih teles prek odvzema pravice do odločanja o lastnem telesu, spolnosti, plodnosti in reprodukciji. Pomenita tudi moralistično utelešenje kazni za zavrnitev edine vloge, ki ženski pritiče, če prakticira spolnost, tj. vloge matere. Gre torej za državni nadzor ter nasilje, ki ju implementira in izvaja zdravstvo.

Položaj žensk je na Poljskem dodatno ogrožen od leta 2015, ko je stranka Zakon in pravičnost zmagala tako na parlamentarnih kot na predsedniških volitvah. V katoliško-konservativnih političnih vodah in medijih se že vrsto let z nekakšno srednjeveško gonjo proti »gender ideologiji« – izraz je pred nekaj leti skovala prav katoliško-konservativna struja, uporablja pa ga za demoniziranje političnih nasprotnikov – bije bitka proti vsem s spolom in spolnostjo povezanim temam, v zadnjih dveh letih pa so se še dodatno okrepile povsem skrajno konservativne pobude. Javni prostor nenehno doživlja poskuse defeminizacije, na primer z diskusijami o primernosti dojenja v javnosti, odstranitvijo neke javne fontane, ker naj bi njena oblika spominjala na sramne ustnice, z javnim linčem žensk, ki v javnosti govorijo o lastnih izkušnjah prekinitve nosečnosti, in tako naprej. Sočasno je ta isti javni prostor na vseh korakih zasičen s katoliško moralistično (predvsem antiabortivno) propagando, ki se pogosto materializira tudi v nadlegovanju žensk pred ginekološkimi klinikami in porodnišnicami, v ogromnih plakatih s prikazi splavljenih zarodkov ter v deljenju letakov o spočetju kot začetku življenja mladim po nedeljskih mašah.

Konec letošnjega poletja sta bila po dolgih kampanjah in številnih vzporednih protestih različnih pro-choice gibanj v poljski parlament v presojo vložena dva predloga novega zakona, oba sta zbrala potrebnih sto tisoč podpisov. Prvi predlog je vložila pro-life pobuda Ordo Iuris z neuradno podporo premierke Beate Szydło in vladajoče stranke Zakon in pravičnost; njihova kampanja je nosila ime »Stop aborcji« (»Stop splavu«), zakon pa so želeli zaostriti tako, da splav ne bi bil dovoljen v nobenem od treh doslej dovoljenih primerov, zdravnike in ženske bi lahko ob vsaki prekinitvi nosečnosti preiskovali in jih v primeru suma, da splav ni bil spontan, obsodili na do pet let zapora. S tem bi se približali trenutno veljavnemu zakonu na Irskem, kjer je kriminalizacija splava najhujša v Evropi, saj je dovoljen le takrat, ko je ogroženo materino življenje. Ženske se odločajo za splave v Veliki Britaniji, za katere vključno z letalskim prevozom odštejejo približno tri tisoč evrov, vendar pa pri tem tvegajo kazen v višini do tisoč petsto evrov, za ilegalen splav, izveden na Irskem pa celo   zaporno kazen do štirinajst let. Zakon se ohranja kljub opozorilom različnih organizacij, med drugimi je na prisotnost nesprejemljivih ovir pri dostopu do varnega in legalnega splava opozarjal tudi Amnesty International, na primer leta 2014, ko so v dublinski bolnišnici klinično mrtvo žensko še štiriindvajset dni umetno ohranjali pri »življenju«, ker je bila noseča. Zdravniki pa, zaradi strahu pred kaznijo v primeru očitkov o neprimernem posegu, v kritičnih primerih pogosto čakajo prav do točke, ko je ženska že v neposredni smrtni nevarnosti. 

Drugi predlog, ki bi zakonodajo liberaliziral, je podala pobuda »Ratujmy kobiety« (»Rešujmo ženske«), po njem pa bi lahko ženske do dvanajstega tedna same presodile, ali bodo z nosečnostjo nadaljevale ali jo prekinile. Medtem ko je bil ta predlog zavrnjen, je bil prvi poslan v presojo parlamentarni komisiji. Velik vpliv na restriktivne zakone in še bolj restriktivne pobude ima poleg vodilne konservativne stranke ves čas tudi poljska katoliška cerkev, ki je spomladi svojo podporo popolni prepovedi splava izkazala z branjem oznanila poljskega episkopata pri vseh nedeljskih mašah. Na pro-life demonstracijah so se med drugim pojavljale tudi izjave, da se iz vsakega posilstva lahko rodi Jezus. V dneh pred presojo omenjenega predloga konec septembra so ogenj na že tako razjarjeno množico žensk prilile tudi različne povsem konservativno usmerjene televizijske debate, med drugim diskusija o splavu na komercialni televiziji TVN24, v kateri je sodelovalo sedem udeležencev, vsi od njih moški.

Nekaj tednov pozneje se je zgodil t. i. »črni ponedeljek«, dan vsesplošne stavke žensk, ko se je na ulicah poljskih mest zbralo več kot sto tisoč jeznih, v črno odetih protestnic in protestnikov. Poljski parlament je po protestih omenjeno presojo v strahu sicer preklical, a nato v novembru na plan prišel z lastno pobudo »Za življenje«, ki naj z enkratno denarno pomočjo devetsto evrov matere spodbuja k donositvi težko poškodovanih zarodkov, obsojenih na trajno invalidnost, životarjenje ali smrt kmalu po rojstvu. Jarosław Kaczyński, predsednik stranke Zakon in pravičnost, je pri tem dejal, da gre pri pobudi tudi za možnost, da so ti otroci lahko poimenovani, krščeni ter dostojno pokopani.

Čeprav so o »črnem protestu« pisali mediji s praktično vsega sveta, so bili protesti le ena manjša bitka v boju poljskih žensk. Tega se zavedajo tudi številne že dolgo obstoječe, pa tudi sveže nastale pro-choice in feministične pobude, ki so v zadnjem letu sicer veliko dosegle na področju vzporednih javnih debat in aktiviranja žensk proti zaostritvam zakonov. Poleg novega vladnega restriktivnega predloga zakona svoje predloge v parlament pošiljajo tudi druge pro-life pobude in nič ne kaže, da bi se jih vlada branila. Na začetku decembra je v medije prišla tudi novica, da se vlada pripravlja na odstop od Istanbulske konvencije o preprečevanju nasilja nad ženskami, ki jo je Poljska sicer ratificirala leta 2015. Glede te konvencije je svoje nestrinjanje v preteklosti izrazil tudi poljski predsednik Andrzej Duda, ki je mnenja, da v poljski pravni sistem ne smejo biti vpeljani zakoni, ki izkoreninjajo stereotipe ter tradicionalne in kulturno definirane vloge poljskih žensk in moških.

Zdi se, da se Evropska unija, ki svojo superiornost pogosto vzpostavlja prav z dokazovanjem »visokega standarda spoštovanja človekovih pravic«, v primeru kršitev na ozemlju stare celine od njih raje hinavsko ogradi oz. kršitelje, namesto da bi se vpletla v »kulturo in tradicijo« katoliške Poljske, zgolj prijazno opomni. V Evropskem parlamentu se namreč kljub vsem poskusom omejevanja pravic žensk na Poljskem v zadnjem letu z izjemo nekaj bežnih diskusij ni zganilo prav nič. Verjetno bi bilo težko priznati, da je tudi v Evropi feminizem še vedno potreben na povsem osnovnih ravneh razumevanja enakovrednosti spolov, ob čemer pa bi bilo še toliko težje s kazalcem orientalistično žugati izvenevropskim državam zaradi, denimo, ženske zakritosti.


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 25/26: Hannah Arendt in Lenoba in dolgčas, jesen/zima 2016

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.