Džihadizem: mladostni upor


Slika: Wouter Engler , CC BY-SA 4.0, Wikimedia Commons

Članek je bil napisan leta 2017.

Olivier Roy

Po 11. septembru se je zdelo, da Francija ni tako močno izpostavljena grožnji terorističnega napada v slogu Al Kaide kot druge evropske države. Nevarnost naj bi veliko bolj pretila Veliki Britaniji, Španiji, Nizozemski in Danski.

Toda po nenadnem in krvavem valu terorističnih napadov, ki so se začeli z ubijalskim pohodom Mohameda Meraha v Toulousu leta 2012, je Francija v očeh svetovne javnosti postala glavna tarča Al Kaide in Islamske države. Nič čudnega: po napadu v Toulousu je januarja 2015 sledil pokol na uredništvu satiričnega tednika Charlie Hebdo, v katerem je umrlo 12 ljudi; v terorističnih napadih v Parizu novembra 2015 je umrlo 137 ljudi; v napadu v Nici julija 2016 je umrlo 84 ljudi; avgusta 2016 je bil ubit duhovnik; junija 2016 sta bila umorjena dva policista. In ta seznam terorističnih dejanj sploh ne vključuje številnih spodletelih ali preprečenih napadov.

Toda ta nenaden vzpon terorističnih napadov islamistov v Franciji, do katerega je prišlo v zadnjih petih letih, zakriva kontinuiteto s preteklimi dogodki. Pravzaprav se fenomen »domačih teroristov«, ki je zajel Evropo in ZDA, ni zdaj kar iznenada pojavil tudi v Franciji. Pravzaprav se je v Franciji začel leta 1995 z napadi na pariški metro, ki jih je organiziral islamist Khaled Kelkal, in s spodletelim poskusom razstrelitve srečanja G7 v Lillu leta 1996 s strani tako imenovane Gang de Roubaix, manjše skupinice, povezane z Al Kaido.

V obeh primerih so bili vpleteni muslimanski priseljenci druge generacije ali spreobrnjenci; približno polovica jih je v preteklosti storila manjše prestopke; nekaj jih je bilo vernih pred radikalizacijo, a v večini primerov je šlo za zakasnelo vrnitev k veri (ali spreobrnitev v islam); skoraj vsi so umrli med svojim delovanjem; in, nenazadnje, vsak izmed njih je svoje napade povezoval z globalnim džihadom (najsibo to v Bosni ali Afganistanu).

Presenetljivo, da je ta vzorec, ta teroristična tipologija, v zadnjih 20 letih ostal nespremenjen: profil bratov Kouachi (ki sta umorila novinarje revije Charlie Hebdo) je zelo podoben profilu Khaleda Kelkala. Danes skoraj 90 % teroristov in skrajnih džihadistov v Franciji – kot v primeru njihovih predhodnikov iz 90-ih – izvira iz druge generacije priseljencev ali spreobrnjencev. Med njimi je malo priseljencev prve generacije in še manj priseljencev tretje generacije (katerih število bi se moralo znatno povečati v zadnjih dveh desetletjih).

Ta kontinuiteta z devetdesetimi je ponazorjena tudi z naslednjim vzorcem: vsako skupino ali posameznika je uvajal član prejšnje radikalne celice. Tako sta bila na primer Djamer Beghal, ki je bil leta 2005 zaprt zaradi načrtovanja samomorilskega napada, in salafistični pridigar Farid Benyettou, tudi zaprt leta 2005, mentorja sojetniku Chérifu Kouachiju, enemu od bratov, ki sta izpeljala napad na Charlie Hebdo. Celo navidezni »samotni volkovi«, ki se sami radikalizirajo na spletu, imajo virtualne stike z izkušenimi islamisti iz Sirije. Verižni učinek, ki sega od ustanovitve Beghalove teroristične skupine leta 1997 do celice, ki je leta 2015 izvedla napade v Parizu, je dobro dokumentiran. Edina očitna sprememba pri novih rekrutirancih, odkar je Islamska država zamenjala Al Kaido kot magnet za radikalizem, je v tem, da so džihadistični prostovoljci zdaj mlajši in da je med njimi več žensk.

Toda kljub kontinuiteti je jasno, da se je v zadnjih petih letih povečalo število terorističnih napadov in novačenje džihadistov v Franciji. Zakaj je do tega prišlo?

Ena možna razlaga je, da se je Islamska država strateško odločila napasti Francijo v povračilo za sodelovanje z ZDA v vojaških akcijah v Iraku in Siriji. Toda to ne pojasnjuje, zakaj so teroristični napadi ponovno vzniknili leta 2012. Navsezadnje se je Francija pridružila koaliciji proti Islamski državi septembra 2014.

Poleg tega pa, kot sem že izpostavil, se proces radikalizacije med letoma 2001 in 2012 ni ustavil. Točneje je reči, da smo bili od leta 1995 naprej priča tako kontinuiteti kot povečanju novačenja prostovoljcev za globalni džihad. Ta trend dejansko ni povezan s specifično dinamiko lokalnega konflikta, naj bo to v Iraku ali Siriji. Ti, ki se danes zgrinjajo v Sirijo, bi se v 90-ih letih odpravili v Bosno, Afganistan ali Jemen.

Pravzaprav je bolj kot porast terorističnih napadov v zadnjih petih letih potrebno razložiti, zakaj je med letoma 2000 in 2012 prišlo do njihovega zatišja. Sam menim, da je razlog bolj povezan z učinkovitostjo in uspešnostjo policije kot pa s problemom rekrutiranja ali strateškimi odločitvami Al Kaide ali Islamske države.

Če je Francija leglo radikalizacije, to ni postala zaradi mednarodne situacije, temveč zaradi notranjepolitičnih razlogov.

Mnogi poudarjajo, da je do tega prišlo, ker je Francija država z največjim številom muslimanov v Zahodni Evropi. Vendar to ne pojasnjuje domačega džihadizma. Prave povezave med številom muslimanov in številom skrajnežev ni.

Obstajata še dve pogosti razlagi, zakaj naj bi Francija imela poseben problem z domačimi džihadisti: prva govori o francoski kolonialni preteklosti, druga pa o vnetljivi mešanici družbene izključenosti in rasizma, ki je nedavno v pariškem predmestju zanetila proteste proti policiji. Toda, ali ti dve razlagi resnično odgovarjata na vprašanje, kaj se dogaja?

Vsi, ki so radikalizirani, nedvomno izražajo občutek ponižanja in željo po maščevanju. Vendar pa nikakor niso vsi brezposelni in neizobraženi. Še bolj presenetljivo je dejstvo – glede na vlogo, ki se pripisuje francoski kolonialni preteklosti, – da je bilo le majhno število teh mladih džihadističnih radikalcev kakorkoli vpletenih v politične ali verske boje, bodisi v levičarskih antikolonialističnih, propalestinskih gibanjih ali v okviru verskih institucij.

Ker mnogo od njih živi in so živeli zelo sekularno življenje, se nihče ni pritoževal nad islamofobijo – razen bolj nedavnih aktivistk (ki protestirajo proti prepovedi nošenja burk). In nikoli ne povežejo svojega upora s kolonialno preteklostjo; govorijo o »križarjih«, ne o francoskih padalskih enotah v Alžiriji. Palestinski boj preprosto ni pomemben. Če bi bil, se ne bi pridružili Islamski državi, ki se je borila proti Hamasu in se bori proti Hezbolahu, edinima dvema učinkovitima vojaškima nasprotnikoma Izraela. Vrh tega nam veliko število spreobrnjencev, vpletenih v džihadistični terorizem, govori o tem, da se problem ne skriva v izključenosti, v neuspehu integracije muslimanskih migrantov. Veliko se jih odloči, da postanejo muslimani.

Ne, zatekanje velikega števila ljudi k radikalnemu islamu je očitno generacijski fenomen. Tako je bilo od leta 1997 naprej v vseh radikalnih celicah nenavadno visok odstotek sorodnikov, ki so se radikalizirali skupaj, vključno s spreobrnjenci, ki so v veliko primerih bratje. Tu smo priča čistemu generacijskemu konfliktu. Veliko staršev ne razume radikalizacije svojih otrok in veliko radikalcev obsoja svoje starše, ker niso muslimani ali ker so slabi muslimani. Mladina zavrača kulturni islam svojih staršev. In iz očitnih razlogov ta kulturna vrzel najgloblje zeva med prvo in drugo generacijo muslimanskih migrantov. Torej, medtem ko prva generacija stremi k tradicionalni obliki islama, tretja pa ima dolgoletno izkušnjo s tem, kako je biti musliman v Franciji, se druga generacija sooča z največjim konfliktom, razpeta med islam, ki ga komajda pozna, in domačo kulturo, do katere je sovražna.

Zdi se, da je ta vrzel med kulturo in vero globlja med muslimani, ki živijo v francoskem kulturnem okolju. Zato je smiselno govoriti o prekomerni zastopanosti francosko govorečih teroristov in džihadistov med domačimi skrajneži Zahodne Evrope. Ta »francoska povezava« vpliva na druge države celinske Evrope. Zato je druga generacija muslimanov, ki izhaja iz nekdanjih francoskih kolonij s severa Afrike, prekomerno zastopana med islamskimi skrajneži v flamsko govorečem delu Belgije, v Nemčiji in na Nizozemskem (večina muslimanov v teh državah je sicer iz Turčije). Iz istega razloga prihaja iz druge nekdanje francoske kolonije, Tunizije, neobičajno velik odstotek teroristov in džihadistov v primerjavi z drugimi arabskimi državami.

Zakaj je torej antagonizem med religijo in kulturo v francoskem kulturnem okolju tako močan? Prikladno je obtoževati francosko politiko laicizma (laïcité), vendar to v resnici ne vzdrži presoje. Spomnimo, laicizem na turške muslimanske migrante, ki se ne radikalizirajo, vpliva prav toliko, kolikor vpliva na severnoafriške muslimanske migrante, ki se radikalizirajo. In laicizem nima nobene vloge pri radikalizaciji francosko govorečih muslimanov v Belgiji ali na Nizozemskem, kaj šele pri radikalizaciji navadnih Tunizijcev.

Ne, glavni dejavnik, ki razloži antagonizem med religijo in Zahodno kulturo se skriva v mladostni izkušnji, ki jo ima ta druga generacija z dekulturizacijo, izkoreninjenjem, v občutku, da je domača, pozahodnjena francoska kultura njihova življenja oropala tradicionalnega religioznega pomena in smisla. Gre za dekulturizacijski učinek, ki izhaja iz paradoksne integracije (mešanih zakonskih zvez je v Franciji več kot v Nemčiji, na Nizozemskem in Danskem).

Salafizem cveti, ko je v s stiku z izkušnjo dekulturizacije. Radikalni pridigarji tu vidijo dobro priložnost, da se »kulturni muslimani« obrnejo k »pravi doktrini« prvotnega, pristnega islama. Zaradi bližine med salafizmom in versko pripovedjo džihadizma so bili nekateri opazovalci pogosto mnenja, da je salafizem prvi korak, ki vodi do džihadizma – na kratko, da je radikalizacija islama poglavitni vzrok terorizma. Toda ta povezava ni podkrepljena z življenjskimi zgodbami francoskih skrajnežev. Res je, ko bijejo džihad, se ponovno rodijo; prepričani so, da bodo šli v nebesa; in ta boj ima jasno versko dimenzijo. Vendar niso obsedeni s strogimi dnevnimi verskimi praksami na tak način, kot je to v primeru gorečih salafistov.

V bistvu je vsa radikalizirana mladina del iste zahodne mladostniške kulture, le da je ta v islamizirani obliki. Propaganda Islamske države je prepojena z njo (video igre, estetika nasilja, zgodba o samotnem junaku, ki maščuje trpeči ummah – narod). Njihov mladostni upor je preoblikovan v skladu z islamsko pripovedjo Al Kaide in Islamske države, kar je – jasno – lažje izpeljati pri tistih, ki imajo muslimansko ozadje.

Ko na to gledamo kot na generacijski antagonizem, lahko primerjamo današnji terorizem s preteklimi terorističnimi izbruhi, kot so bili tisti Rdečih brigad v 60-ih letih: džihad je zavzel mesto revolucije, globalni ummah mesto mednarodnega proletariata, Sham (Sirija) pa mitsko mesto, ki so ga nekoč imele Kitajska, Vietnam ali Kuba. Toda v nasprotju s prejšnjimi levičarskimi generacijami je delovanje islamskih skrajnežev močno povezano s fascinacijo nad smrtjo, ki lahko pri branjenju izmuzljivega kalifata nastopi ob terorističnih dejanjih ali samomorilskih napadih. To fascinacijo nad smrtjo lahko najdemo tudi v drugih, neislamističnih pobojih, kot so streljanja v šolah v ZDA, kakršno je bilo v šoli Columbine. Takšen je tudi modus operandi islamskih skrajnežev, kot npr. uprizoritev in snemanje nasilja, ki ga izvaja maščevalec, ki nenadno zapusti svoje samotarsko življenje zavoljo kratkega in dokončnega izbruha samomorilskega nasilja. To na površje prinaša zaskrbljujoč vidik skrajnega džihadizma: ti novi barbari so popolnoma moderni.×

Olivier Roy je francoski profesor na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah. Je avtor številnih knjig, med katere spadata Holy Ignorance: When Religion and Culture Part Ways (Sveta nevednost: ko se religija in kultura razideta), ki jo je objavila britanska založba Hurst (2010); in, najnovejše, Jihad and Death (Džihad in smrt), Hurst (2017).


Članek Jihadism: a Youthful Revolt je bil prvotno objavljen v spletni reviji Spiked februarja 2017. Avtorju in reviji se zahvaljujemo za dovoljenje za prevod in objavo.

Slovenski prevod je bil objavljen Razpotja 29: Krhka Evropa jeseni 2017.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.