En klasiko z delitvijo političnih točk


Lan Dečman

Vsaj od boja med poganskim Črtomirjem in krščanskim Valjhunom sèm je prisojno podalpsko pleme kronično razdeljeno. Na grobo: mladoslovenci, staroslovenci … liberalno meščanstvo, ljudsko kmetstvo … partizani, raznobarvne garde … komunisti, protidržavni elementi … pomladniki, kontinuiteta … anarhokomunjarji, klerofašisti … črni, rdeči … Janša, Kučan … Janša, Janković … džamiJA, džamiNE … proti posvojitvam otrok v istospolne skupnosti, padli zakon, ki tega sploh ni reguliral … realni sektor, javni sektor … žabarji, plavžarji … Zahovič, Katanec … Viole, Močvirniki … kavbojci, Indijanci …

V kriznih časih bi namesto vsesplošne panike in čezpalčnih delitev znal biti bolj uporaben kanec pragmatizma. Ali pa vsaj ustvarjalnosti. Priporočilo velja za vse: upravljavce realnih vzvodov oblasti, medije, kot tudi bolj ali manj kritično javnost. Dejstva, da je družba zaradi demografskih, podnebnih, globalizacijskih in drugih procesov na pomembnem razpotju, verjetno ni potrebno več dodatno utemeljevati. V širšem geografskem smislu nas je vse več, v ožjem smo vse starejši. Vsi skupaj pa dihamo smog in trepetamo pred naslednjim potresom, cunamijem, meteorjem, taljenjem katerega od polov, atomsko vojno, pomanjkanjem vode, monopolizacijo naravnih virov ali katerokoli poljubno nevšečnostjo. Prej omenjene delitve so v tej luči malenkostne. Za bivšo delavko in delavca izropanega, prežvečenega, izpljunjenega in pohojenega Primorja ter tisoče njunih »kolegov«, pa žaljive.

Jasno, diametralno nasprotje situacije v obliki dogmatskega normiranja je mogoče. Uradni Hanoi je po koncu vojne sredi sedemdesetih in dolga leta po tem aktivno tabuiziral poststresne sindrome svojih severnovietnamskih borcev. Namesto tega jih je za nedoločen čas uniformiral: vsi so bili omniimuni heroji, na katere naj vojne grozote ne bi imele trajnega vpliva. Eden redkih, ki se je umetelnemu primežu sodobnega vietnamskega diktata izvil, je bil Bao Ninh. Nekdanji vietkongovec je v mednarodnem prostoru zaslovel z objavo in prevodi romana Žalost vojne. Na frontah je avtor preživel od svojega sedemnajstega do petintridesetega leta. »Preteklost mi je o moji prihodnosti lagala. Sivi sedanjosti ni videti konca,« je obupano zapisal, razmišljujoč o izgubljeni mladosti in najbolj potentnem obdobju življenja.

Čas, prostor ter odvodi trenutnih okoliščin pogojno dopuščajo le eno vrsto delitve, ki bi v zatohlo družbenopolitično ozračje vnesla prepotrebno burjo. Klasični razcep »levo–desno«. Tisti, ki nas, magari nominalno, deli po liniji pričakovanj glede vloge države pri njenem odzivanju in razreševanju izzivov sodobnosti. Polarizacija, v katerem je pasivna/aktivna država najmanjši skupni imenovalec. Del rešitve ali del težave. Ne glede na delovne smernice in programske ločnice imata »ideologiji«, če si priznata ali ne, skupen cilj. Maksimalno državo blaginje, s polnim davkoplačevalskim fondom na strani fizičnih in pravnih oseb, s prokreativnim svobodnim trgom ter dostojno varnostno mrežo za skupine na margini, ki se tam ne znajdejo nujno po lastni krivdi.

Temu civilizacijskemu dogovoru je mogoče slediti od biblijskih časov do sleherne resolucije OZN, EU, OECD, G-8 … V Sloveniji se na tem polju dogajata dve dobri in ena slaba stvar.

Prvič: prihod Virantove Državljanske liste je odprl vrata klasični delitvi. Zaradi dnevnopolitičnih potreb se stranka predsednika Državnega zbora sicer promovira kot sredinska, vsebuje pa neoliberalne nastavke, ki so korenine pognali pri žlahtnem konservatizmu. Res pa je, da pravi izziv ministra Šušteršiča v obliki končne rešitve vprašanja Nove ljubljanske banke šele čaka.

Drugič: domoljubje, ki je bilo v preteklih desetletjih skoraj v ekskluzivni domeni skrajnejših kvazidesničarskih gibanj, se lahko preseli, kamor mu je ljubo. Definicija države kot geografsko zaokrožene in kulturno koherentne enote s pripadajočimi simboli je danes pomanjkljiva. Država niso le šengen, ustava, zastava, grb, himna in voljeni poglavar, ki jih je potrebno – tudi z nasiljem – braniti pred zunanjimi epidemijami. Tu tiči priložnost za klasično levico: da državo vendarle definira na podlagi njene upravičene vloge korektorja na poti do načrtovanega družbenega ideala. Če na tej poti omeji vpliv fašistoidnih pojavov – bo temu pač težko oporekati. Je mar nedomoljubno od države pričakovati več namesto manj?

Tretjič: potrebujemo še levico. Do takrat se pa lahko tolažimo s tem, da nas delijo zgolj delivci. Naše usode nas združujejo.

Če plava življenje s tokom
in smrt proti toku –
ne moreš spoznati ustja.

Če plava življenje proti toku
in smrt s tokom –
ne moreš spoznati izvira.

Vladimir Holan

Članek je bil prvotno objavljen v 8. številki Razpotij (poletje 2012).

Foto: Thomas Guingard / Flickr

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja