Evropeizacija spomina na holokavst


Ferenc Laczó

Danes je malo resnic o evropski zgodovini tako splošno znanih in sprejetih, kot dejstvo, da je genocid nad evropskimi Judi med drugo svetovno vojno začela ter izvedla nacistična Nemčija in da osrednjo odgovornost za umor šestih milijonov žrtev nosita tedanja nemška država in družba. In vendar vsakdo, ki se je le malo detajlno poglobil v vprašanje, ve, da je bil holokavst evropski dogodek. Ne le, da je z obličja sveta izbrisal judovske skupnosti od obal Atlantika do preddverja Moskve, temveč so pri njem sodelovali številni pomagači, zavezniki in storilci z vse celine, od Ukrajine do Francije, od Bolgarije do Norveške.

Kolaboracija raznoraznih zaveznikov nacistov je bila nujna pri implementaciji te zločinske politike. Brez nje preprosto ne moremo razumeti njenega uspeha na izjemno različnih območjih, ne glede na tako osnovne dejavnike, kot so velikost lokalnih judovskih skupnosti, stopnja njihove vključenosti v družbo ali oblike njihove politične ali kulturne organiziranosti (pomislimo zgolj na ogromne razlike med Nizozemsko in Grčijo ali Belorusijo in Italijo). Z drugimi besedami, za razliko od drugih večjih genocidov v preteklem stoletju (denimo armenskega, ruandskega ali kamboškega), genocid proti evropskim Judom ni imel tako rekoč ničesar opraviti s specifičnimi okoliščinami določene regije ali države. Šlo je za ideološko motiviran program, sistematično izveden po vsej evropski celini.

Nekaj tez o evropski razsežnosti holokavsta

Ne glede na nekaj izjem v obe smeri – Španija ali Švedska na eni ter Ukrajina, Belorusija in vzhodne republike nekdanje Jugoslavije na drugi strani – zemljepisni obseg holokavsta tesno sovpada z današnjimi mejami Evropske unije. Ključno je, da te trditve ne bi mogli izreči pred evropskimi širitvami na začetku tega stoletja.

Skoraj vsa območja, ki so danes del evropskega projekta, so izkusila holokavst, vendar nikakor ne na enak način. V tridesetih letih 20. stoletja je pet največjih judovskih skupnosti na evropski celini prebivalo na Poljskem, v Sovjetski zvezi, Romuniji, na Madžarskem in Češkoslovaškem – vse te države so se po vojni znašle v Vzhodnem bloku. Judje iz vzhodnoevropskih držav so predstavljali veliko večino, precej čez pet milijonov oziroma 90 odstotkov vseh žrtev holokavsta, pri čemer so zgolj Judje iz predvojne Poljske predstavljali približno polovico žrtev. Številne judovske žrtve iz Nemčije, Nizozemske, Belgije in Francije, po drugi strani predstavljajo vsega 6 odstotkov žrtev holokavsta. To pomeni strašljivo visoko število več kot 350.000 posameznih umorov – genocid, ki nima precedensov v sodobni zgodovini Zahodne Evrope. Toda število žrtev v vsaki izmed omenjenih štirih držav je bilo znatno nižje od števila umorjenih v manj znanih primerih, kot so Ukrajina, Romunija, Madžarska, Belorusija ali Litva.

Če velja, da se mora sleherna zgodovina storilcev osredotočiti na Nemce in Avstrijce, ne da bi jim posvetila izključno pozornost, prav tako velja, da bi se morala vsaka ustrezna zgodovina žrtev začeti na Poljskem in v Vzhodni Evropi ter nato preiti na vseevropsko raven. Presenetljivo je, da glede prvega obstaja konsenz vse od druge svetovne vojne, drugo pa je še danes vse prej kot ustaljena praksa. Številni izmed najboljših zgodovinarjev holokavsta, ki se posvečajo judovskim izkušnjam pod nacizmom, se pogosto osredotočajo izključno na Jude v nacistični Nemčiji pred letom 1939 – pomislimo le na najuglednejši primer, upravičeno slavljeno delo The Years of Persecution (Leta preganjanj, 1997) Saula Friedländerja. Tovrstne knjige praviloma zanemarjajo Jude, ki so v istem obdobju živeli v drugih evropskih državah in so predstavljali 98 odstotkov žrtev holokavsta.

Še več, zločin holokavsta je bil večinoma storjen na predvojnem ozemlju Poljske in Sovjetske zveze. Glavna uničevalna taborišča v operaciji Reinhard – zloglasni Bełżec, Sobibór in Treblinka, ki so bila komaj kaj drugega od objektov za ubijanje in v katerih je bila umorjena večina poljskih Judov v osrednji fazi holokavsta med letoma 1942 in 1943 – so stala na ozemlju današnje Poljske; glavna prizorišča pobojev v »holokavstu s kroglami«, ki se je začel poleti 1941 in že istega leta dosegel vrhunec, so v Ukrajini: Mikolajev in soteska Babin Jar pri Kijevu. Celo ozemlje Rajha, pod katero je med drugo svetovno vojno spadal Auschwitz (dejstvo, ki je v današnji Nemčiji presenetljivo malo znano), je tako pred vojno kot po njej pripadalo Poljski. Ne da bi pozabili na ključne izjeme, kakršna sta Bergen-Belsen ali Dachau, lahko vendarle zatrdimo, da se skoraj vsa prizorišča, kjer je bil storjen holokavst, in skoraj vsa prizorišča, kjer lahko najdemo človeške ostanke na desetine ali celo na stotine tisočev judovskih žrtev, se nahajajo na vzhodni strani nekdanje železne zavese.

Vsa prizorišča judovske smrti so se po vojni torej znašla na območjih pod sovjetsko zasedbo – a sprva je enako veljalo tudi za vsa prizorišča judovskega življenja v povojni Evropi. V prvih letih po drugi svetovni vojni sta najštevilnejši judovski skupnosti v Evropi živeli v Sovjetski zvezi in Romuniji – čeprav je v naslednjih desetletjih njuno število drastično upadlo zaradi množičnega izseljevanja. Splošneje se je zaradi neprecedenčnega uničenja evropskega judovstva med drugo svetovno vojno središče judovstva preselilo na druge celine: v svetu po holokavstu so ZDA in novoustanovljena država Izrael vzniknile kot glavni središči judovskega življa. Zaradi valov izseljevanja iz Vzhodne Evrope in množičnega bega Judov iz arabskih dežel danes v teh dveh državah živi več kot 80 odstotkov svetovnega judovskega prebivalstva – zemljepisna koncentracija, kakršne v moderni dobi pred tem nismo videli.

Posledica tega premika je, da posamezniki, ki so preživeli holokavst, in njihovi potomci danes večinoma živijo zunaj Evrope. Evropeizacija spomina na holokavst se je torej odvijala v kontekstu obrobne judovske prisotnosti na Stari celini. Podobno je tudi vrsta pomembnejših institucij, posvečenih raziskovanju in komemoraciji holokavsta, kakršna sta Jad Vašem v Jeruzalemu in Ameriški muzej spomina na holokavst v Washingtonu, lociranih zunaj naše celine, čeprav jih številni Evropejci obiskujejo in imajo mnogi njihovi projekti pomemben vpliv tudi v Evropi.

Obnovljeni fokus na Vzhodno Evropo in njegove posledice

Rodil sem se »za železno zaveso« v osemdesetih letih. Konec hladnovojne delitve je bil morda oddaljen manj kot desetletje, a se je zdel skorajda nedosegljiv. Odraščal sem v Budimpešti, mestu, v katerem je tedaj verjetno živelo več posameznikov, ki so preživeli holokavst, kot kjerkoli drugje v Evropi. Vendar to ni bilo del javne zavesti. V moji mladosti mi tega nihče ni omenil. Šele v obdobju vsesplošnega pozahodnjenja in evropeizacije na Madžarskem v poznih devetdesetih letih, ko sem bil že v srednji šoli, je holokavst postal pomembno javno vprašanje. Besedo »preživeli« je bilo vse pogosteje slišati tudi v zasebnih pogovorih, čeprav je bila večinoma še vedno izrečena precej diskretno.

Šele v devetdesetih letih – vzporedno z velikim transnacionalnim valom spominjanja na holokavst – je bilo v moji domovini mogoče jasno in glasno slišati dejstvo, da so bili Judje iz Madžarske največja posamezna skupina, ubita v taborišču Auschwitz-Birkenau. Natančna povezava tega presenetljivega in šokantnega dejstva z vlogo madžarskih storilcev pa je bila veliko redkeje predmet razprave. To je poglavje naše zgodovine, ki ga do danes nismo povsem pripoznali.

Na prelomu tisočletja se je med liberalnejšimi in proevropskimi krogi na Madžarskem razširil popularen slogan, češ da mora država še veliko postoriti, da bi se zapoznelo soočila s svojo nedavno preteklostjo. Veljalo je, da bi lahko nemška pot soočenja z lastno temno preteklostjo, zlasti s svojo odgovornostjo za holokavst, služila kot zgled. Na prelomu tisočletja, ko sem bil že mlada odrasla oseba in sem razvijal strastno zanimanje za zgodovinske diskusije, je bil Nemčiji pogosto prisojen status vzora: v Bildungsromanu, ki so ga vedno znova orisovali v intelektualnih krogih v mojem rojstnem mestu, se je dežela, ki je povzročila najhujše zločine v zgodovini, bolj kot druge izkazala za sposobno učenja iz svoje pretekle zločinskosti in je znala razviti novo, pojunaško zgodovinsko kulturo.

Kot je bilo značilno za intelektualna obzorja zgodnje postkomunistične Vzhodne Evrope, kjer so nekdanji disidenti tvorili pomemben in, zame osebno, najbolj intrigantni del razumniškega establišmenta, je bila preobrazba zahodnonemške ponacistične družbe v razsvetljeno in moralno občutljivo Zvezno republiko povezana s skoraj magičnim letom 1968. Hvalevredna samokritična nemška perspektiva na zgodovino naj bi bila jasno dokazana v sporu zgodovinarjev, tako imenovanem Historikerstreit, v letih 1986 in 1987. Spomenik umorjenim evropskim Judom, odprtem leta 2005 v samem jedru Berlina, naj bi (kljub svojemu gigantskemu obsegu) dodatno poudaril, da je kult junaštva in slave šel iz mode in da sta nova norma postali trezna analiza in samokritična refleksija.

Ko sem kakšnih pet let kasneje, leta 2010, kot še vedno sorazmerno mlad zgodovinar prispel v Nemčijo, me je zelo zanimal ta sloviti proces soočenja s preteklostjo; kako se je razvijal skozi desetletja in česa se lahko mi, Evropejci z Vzhoda, naučimo od tega procesa in njegovih izidov. Kmalu sem se odločil za potovanje po Nemčiji, a tudi onkraj njenih meja, da bi se srečal z vrsto vodilnih zgodovinarjev, direktorjev raziskovalnih institucij in raziskovalcev z inovativnimi odkritji, povezanimi z zgodovino nacistične Nemčije in holokavsta, pa tudi z vodji spominskih središč in relevantnih muzejev.

Eno od odkritij, do katerih sem prišel med poslušanjem osebnih in intelektualnih življenjepisov teh posameznikov, je bila močna prisotnost generacije, rojene v prvi polovici šestdesetih let. Če pogledam nazaj, se mi zdi povsem razumljivo: navsezadnje gre za ljudi, ki so dovolj mladi, da so svoje akademske in profesionalne kariere začeli okoli leta 1989, in so imeli izjemne koristi od velike intelektualne odprtosti, ki je sledila padcu Berlinskega zidu.

Eno od takšnih prebojnih del je v devetdesetih letih izdal Dieter Pohl, zgodovinar, rojen leta 1964. Pohl je v svojih študijah Lublinskega okrožja in Vzhodne Galicije izpostavil avtonomijo delovanja na nižjih upravnih ravneh; še pomembneje pa je, da je obenem dokazal ključni pomen lokalnih pobud, ki so radikalizirale genocid v njegovem epicentru, ki je dolgo veljal za periferijo v razmerju do središča v Berlinu. Drug primer je integrirana zgodovina okupacije Belorusije izpod peresa Christiana Gerlacha, zgodovinarja, rojenega leta 1963, ki na 1.200 straneh z izredno natančnostjo prikaže holokavst v kontekstu nemških množičnih zločinov in hkrati precizno oriše obrise judovske katastrofe. Ali pa vzemimo izjemno pomembno delo nekoliko starejšega Volkharda Kniggeja, ki je pri štiridesetih prevzel vodenje Spominske fundacije Buchenwald in Mittelbau-Dora ter med svojim direktorovanjem uspel podati pretanjen prikaz nacističnega in sovjetskega taborišča, ki sta drugo za drugim delovali v Buchenwaldu – prikaz, ki izpričuje moralno občutljivost in integriteto na nadvse kontroverznem področju.

Dosežki teh treh zgodovinarjev so trije ključni primeri, ki nam kažejo, kaj je odprtje arhivov v državah, kot so Poljska, Ukrajina, Belorusija in Rusija, v letih 1989–1991 pomenilo za nemško historiografijo nacističnega obdobja. Šele ta odprtja so omogočila raziskovanje največjih nacističnih zločinov v okolju, kjer so se dejansko zgodili, in na podlagi dokumentov iz najpomembnejših prizorišč. Dejansko je šele liberalno-demokratično odprtje Vzhodne Evrope po letu 1989 – ki je danes v resni nevarnosti – fokus nemških zgodovinskih raziskav nacistične Nemčije premaknilo od prvih šestih let obstoja režima k šestim letom vojne. Evropeizacija in demokratizacija v devetdesetih letih in bolj poglobljeni spoprijem z nacistično zgodovino sta neločljiva procesa.

Od nečesa, kar nikoli ne more biti Wiedergutgemacht, do univerzalnega potenciala človeškega zla

Revolucije 1989 označujejo konec povojnega reda v strogem pomenu. To je bilo leto, v katerem so se neposredne posledice vojne nenadoma zaključile. Doba zasedbe Nemčije s strani štirih velesil in njene delitve se je končala s ponovno združitvijo Nemčije leta 1990. Dežela je torej znova vzniknila kot najvplivnejša država na celini in se hkrati odločno zavezala k poglobitvi in razširitvi evropskega projekta.

Ključni vidik te ambicije je bila vzpostavitev odnosov z vzhodnoevropskimi državami na na novi, odprtejši podlagi. To območje je v nemških diskurzih dolgo veljalo za simbol zaostalosti. Bilo pa je tudi tarča nemškega ter medevropskega imperializma in kolonializma, bilo je območje, kjer so potekale najbolj surove bitke druge svetovne vojne, kjer so bili izvedeni najhujši nacistični zločini in od koder je večina Nemcev, ki so tod živeli stoletja, zbežala ali bila izgnana.

V letih 1989–1990 se je nemška drama in tragedija dvajsetega stoletja nenadoma končala, toda ta nepričakovani zgodovinski obrat je lahko človeške katastrofe, ki so jih povzročile nemške nacistične politike, popravil zgolj v smislu, da je odprl nove priložnosti za njihovo raziskavo ter transnacionalno znanstveno in javno razpravo. Z drugimi besedami, s polnopravno rehabilitacijo Nemčije se je nemško-evropska drama končala, hkrati pa se je v nemški družbi okrepil občutek, da za katastrofo evropskega judovstva ne more biti pokore, da nikoli ne bo mogla biti wiedergutgemacht.

Mislim, da s tem postane razumljivo, zakaj so se prav v devetdesetih letih raziskave in razprave o NS-Zeit tako znatno spremenile in zakaj je prav tedaj in šele tedaj holokavst postal osrednja preokupacija tako nemških zgodovinarjev kot širše javnosti. Kot je poudaril Frank Bajohr, predstojnik raziskovalnega oddelka, posvečenega holokavstu, na Inštitutu za sodobno zgodovino v Münchnu, so se v diskurzu o pregonu in umoru evropskih Judov visoko abstraktne refleksije v zadnjih desetletjih umaknile nizu empiričnih študij in konkretnih odgovorov. Topos o nepopisljivosti, celo nepredstavljivosti holokavsta, ki je bil vseprisoten v sedemdesetih in osemdesetih letih, so vse bolj zamenjale grozljivo podrobne in natančne podobe.

Različni vidiki nacistične zgodovine so ostali vir ostrih debat in ponavljajočih se javnih škandalov v združeni Nemčiji, čeprav so v zadnjih letih tovrstni spori nekoliko izgubili na ostrini. V obdobju po koncu hladne vojne so se ti spori pretežno sukali okoli sodelovanja ne specifično nacističnih institucij pri nacističnih zločinih: od nemške vojske, prek nemških podjetnikov do, v zadnjih primerih, raznih državnih ministrstev.

Z distanco dveh generacij so nemški zgodovinarji sedaj dobili tudi priložnost, da na bolj realističen način opišejo razloge za privlačnost, pravzaprav množično podporo, ki so jo uživali nacisti, brez strahu, da bi bili deležni očitkov o revizionizmu in apologetičnosti. Najboljša ilustracija tega je pojem Volksgemeinschaft, etnično-rasnega občestva, ki so jo v prejšnjih desetletjih praviloma zavračali kot gol nacistični propagandni slogan, zdaj pa je doživel pravcato kariero kot koncept znanstvene analize. In ne nazadnje, zgodovina storilcev ni več prvenstveno napisana v obliki elitne politične zgodovine, temveč je postala tudi predmet raziskave socialnih zgodovinarjev.

Skupni učinek teh trendov je bil, da je bila enostavna dihotomija med običajnim in dostojnim Nemcem na eni strani ter fanatičnim zlobnim nacistom na drugi, ki je bila tako čaščena v povojni Nemčiji zaradi očitnih političnih in družbenih razlogov, resno postavljena pod vprašaj. Zgodovinske študije v Nemčiji po letu 1989 so privedle do vse bolj konkretnega in natančnega védenja o zgodovini holokavsta; širši intelektualni nauk je bil, da na storilce ne moremo več gledati kot na »nacistične Druge«. Na njihove zgodbe so namesto tega začeli gledati kot resna opozorila o univerzalnem človeškem potencialu za radikalno zlo, ki ga lahko obrzdajo le močna institucionalna jamstva in družbene norme.

Paradoksna ponovna vključitev Srednje Evrope

Če hočemo razumeti današnje odnose med Nemčijo in vzhodnoevropskimi državami, je treba razumeti, da je pojem Srednje Evrope v osemdesetih letih doživel pravo renesanso. Njegove novoodkrite priljubljenosti ni bilo moč opazovati le v Nemčiji in Avstriji, temveč pri njunih vzhodnih sosedah, predvsem Čehih, Slovakih in Madžarih ter, v manjši meri, Poljakih in Slovencih. Ta skorajšnja idealizacija Srednje Evrope in zlasti njene belle époque pred prvo svetovno vojno se je razširila le nekaj desetletij po tem, ko je sobivanje med Judi in Nejudi, pa tudi med Nemci in Nenemci v Srednji Evropi trčilo ob svoj katastrofalni in malodane dokončni konec.

V 19. in zgodnjem 20. stoletju se je proces konsolidacije jezikovne meje med nemškimi in nenemškimi govornimi območji približal koncu: Judje so v njem pogosto igrali ključno, a vse bolj ogroženo vlogo posrednikov. Ta jezikovna meja med nemško in nenemško govorečimi območji je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja postala izjemno ostra in v osemdesetih letih je bila videti že skoraj kot naravno dejstvo. Gledano vzvratno, je fascinantno opazovati, kako malo udeležencev razprave o »dediščini Srednje Evrope« v osemdesetih letih je odnos med Nemci in Nenemci imelo za relevantno sodobno vprašanje. Nemci so se jim, podobno kot Judje, zdeli bolj kot subjekti zgodovinskega spomina.

Medtem pa v prevladujočih nemških diskusijah zemljepisno bližnja, vendar simbolno veliko bolj oddaljena območja Srednje Evrope niso bila asociirana le z zaostalostjo, temveč tudi z nemško krivdo in delno kompenzacijskim spominom na nemško trpljenje. Med hladno vojno je bil nemški mainstream trdno zavezan temu, kar je Heinrich August Winkler imenoval »normativni projekt Zahoda«, spomin na nemško prisotnost in vpliv v vzhodno-srednjeevropski regiji pa so gojile predvsem politično vse manj relevantne organizacije pregnancev. V letih pred koncem hladne vojne so se tudi Zahodni Nemci začeli dejavneje angažirati v vse globljem procesu globalizacije. Posledično so se številni izmed njih čutili bližje Parizu, Barceloni ali Washingtonu kot pa Gdańsku ali Pragi. Vse to je pomenilo, da so nepričakovani dogodki leta 1989 predrugačili odnose med Nemci in Nenemci v Srednji in Vzhodni Evropi v trenutku, ko so bili le redki izbranci intelektualno dovolj izurjeni za razpravo o temeljito spremenjeni stvarnosti, še manj pa se jih je bilo z njo pripravljenih iskreno soočiti.

Trdil bi, da so bili odtlej odnosi med Nemčijo in deželami Vzhodne Srednje Evrope ambivalentni, skoraj paradoksni. Institucionalno integracijo so spremljale velike razlike v politični kulturi, tesno gospodarsko povezovanje je šlo z roko v roki z velikimi vrzelmi v stopnjah razvoja, vse večja jezikovna odtujitev pa je spodkopavala podedovani občutek skupnega kulturnega prostora. V državah Srednje in Vzhodne Evrope se nemščina namreč ni več množično govorila niti kot tuji jezik, zato je sporazumevanje prek nacionalnih meja v srednjeevropski regiji, pa tudi sporazumevanje prek nekdanje vzhodno-zahodne ločnice, potekalo v angleščini.

Pobuda periferij in vloga nemških vzhodnoevropskih zaveznic

Kako je vse to povezano s preobrazbo zgodovinopisnih kultur v Vzhodni Srednji Evropi od leta 1989 dalje, kar se tiče holokavsta? Spomnili se boste, da so se predvsem v prvih desetletjih hladne vojne zgodbe in miti antifašizma in protinacističnega odpora skrbno gojili tako v Zahodni kot v Vzhodni Evropi – to je, precej ironično, veljalo tudi za obe Nemčiji. Te zgodbe in miti so služile kot najkoristnejši prikazi preteklosti v raznoraznih državah na celini, ki se je dvigala iz ruševin fašističnega osvajalnega pohoda in njegovega poraza.

Naj dodamo, da so zunaj Nemčije antifašizem in protinemške interpretacije zgodovine pogosto tvorile neločljivo celoto. Pri tem je zanimivo, da interpretacije preteklosti, ki so stigmatizirale Nemčijo in Nemce, niso prevladale le v javnih sferah dežel, ki so utrpele surovo zatiranje pod nemško nacistično okupacijo (denimo na Poljskem, v Grčiji in ponekod v nekdanji Jugoslaviji), temveč – precej ironično, naj znova omenim – tudi v nekdanjih nemških zaveznicah, kakršni sta bili Italija ali Madžarska. Ideja, naj Francozi, Italijani ali Slovaki, ki so svoje politične skupnosti v povojnih desetletjih utemeljevali na tradiciji odporništva, odgovarjajo za svojo kolaboracijo in se osredotočajo na svojo vlogo storilcev, bi se veliko ljudem zdela nenavadna in celo žaljiva.

Kljub svojemu hvalevrednemu in celo potrebnemu političnemu gonilu je imel antifašizem prvih povojnih desetletij pristranski interes po razlikovanju med zločinskostjo ozkih elit in domnevnim junaškim odporom širokih ljudskih množic. Ponekod v Zahodni Evropi, denimo na Nizozemskem ali v Franciji, so se takšni koristoljubni pogledi znašli na udaru že pred letom 1989, v komunistični Vzhodni Evropi pa so se večinoma obdržali: bodisi zato, ker se je antifašizem tako tesno ujemal s temeljno vojno izkušnjo lokalnih družb (kot je očitno veljalo na Poljskem in v Sovjetski zvezi), ali pa, obratno, zato, ker je antifašizem v bistvu opravljal politično-ideološko funkcijo legitimacije komunističnega režima, čeprav je bil v nasprotju z dejansko vojno izkušnjo nekaterih držav – takšni primeri so Romunija, Madžarska in Bolgarija.

Z odprtjem Vzhoda po letu 1989 so se zgodovina okupacij, vloga periferij v holokavstu, pa tudi vprašanja, povezana s kolaboracijo oziroma, rečeno bolj nevtralno, sodelovanjem z Nemci, znašla v priostrenem fokusu. Ključna agenda je bila ponovno napisati zgodovino holokavsta kot evropsko zgodovino, kar je impliciralo posvetiti večjo pozornost nenemškim storilcem, podpornikom in okoriščencem. Takšna ambicija po internacionalizaciji razprave in razširitvi kritične refleksije je bila povezana s politiko medvladnih organizacij, kakršno je Mednarodno zavezništvo za spominjanje holokavsta (International Holocaust Remembrance Alliance), ustanovljeno leta 1998 pod nekoliko drugačnim imenom. Vselej obstaja tveganje, da takšni medvladni sporazumi izpadejo kot pobude, ki delujejo z vrha navzdol, vendar so se k sreči v istem obdobju razrasle horizontalne povezave med državami, ki si zaslužijo enake pozornosti.

Proces vse izrazitejšega osredotočanja na vzhodni del celine pri raziskovanju holokavsta je privedel do enega večjega odkritja in do enega večjega izziva.

Naj najprej naštejem nekaj dejstev, ki bi leta 1989 izjemno presenetila raznoliko evropsko javnost, vendar so danes jasno dokazana. Pomislite na dejstvo, da je bilo romunsko protijudovsko nasilje neposredno po napadu na Sovjetsko zvezo surovejše in smrtonosnejše od nasilja, ki ga je nad Judi dotlej izvajala nacistična Nemčija; spomnite se, da je bila Slovaška prva država, ki je deportirala svoje judovsko prebivalstvo v Auschwitz-Birkenau (leta 1942) in da tega ni storila pod prisilo, temveč pretežno na lastno pobudo; spomnite se, da je hrvaški ustaški režim leta 1941 izvedel množične poboje srbskega prebivalstva, ki so jih celo njegovi nemški nacistični in še zlasti italijanski fašistični zavezniki ocenili za pretirane, in da je taisti režim pobil na desetine tisočev Romov, ne da bi Nemci to zahtevali od njega, in pravzaprav brez neposredne nemške vpletenosti; ne pozabite, da so madžarski skrajneži, ki jih je leta 1944 imenoval regent Horthy, v svojem radikalizmu presegli nemške okupacijske génocidaires in pokazali izjemno vnemo pri pospeševanju deportacij in torej razširjenju morilske kampanje; pomislite na litvanski Sonderkommando, ki je dejavno sodeloval pri množičnih pobojih Judov in ki je, glede svojih namer in smotrov, predstavljal litvansko različico bolj znanih in razvpitih nacističnih Einsatzgruppen; pomislite tudi na vse nenemške nabornike v SS, ki so tvorili ključne stebre tega, kar so nekateri imenovali »evropska vojska pod nemško zastavo«; ali pa pomislite na skrajno kontroverzne »može iz Trawnikov« (Trawnikimänner), pripadnike raznih sovjetskih narodnosti, ki so jih Nemci rekrutirali med vojnimi ujetniki in so odigrali izjemno pomembno vlogo pri vsakodnevni implementaciji nacistične operacije Reinhard (načrt za popolno izničenje Judov v okupirani Poljski med oktobrom 1941 in novembrom 1943; op. prev.); pomislite na druge nedržavne akterje, kot denimo na poljske vaščane v Jedwabnah, ki so svoje judovske sosede žive zažgali v skednju takoj po okupaciji njihovega območja s strani Nemčije med napadom na Sovjetsko zvezo; in nazadnje ter splošneje, razmislite o dejstvu, da so nacisti sklenili, da je popolno uničenje evropskih Judov mogoče izvesti že med vojno, šele potem, ko je napad na Sovjetsko zvezo razkril vnemo pomembnih slojev lokalnega prebivalstva, da sodelujejo pri genocidnem nasilju proti Judom.

Upam, da ti primeri dovolj dobro ponazarjajo mojo širšo poanto: glavno odkritje zadnjih desetletij je, da številne vzhodnoevropske države in številni pripadniki teh družb niso le dejavno pripomogli k holokavstu in povezanim grozodejstvom, temveč so pogosto prevzeli pobudo in včasih radikalizirali genocidni proces, s čimer so nacističnim oblastem omogočili dragocen vpogled glede možnega dosega njihovih protijudovskih politik.

Če k temu dodamo dejstvo, da je bilo vseh pet držav, ki so naknadno pristopile k trojnemu paktu – izvorno podpisanim med Nemčijo, Italijo in Japonsko leta 1940 – lociranih v Srednji in Vzhodni Evropi (Madžarska, Romunija, Slovaška, Hrvaška in Bolgarija), moramo o silah osi v Evropi začeti razmišljati kot o širšem zavezništvu. To zavezništvo sta dominirali nacistična Nemčija in, v manjši meri, fašistična Italija, vendar je bilo vanj vključeno širše število držav.

Teza o »krvavih deželah« in glavni izziv skupnega evropskega spomina

Glavno kontroverzno vprašanje pri evropeizaciji holokavsta, če upoštevamo storilce, se tiče ravnovesja: kako uravnovesiti našo podedovano podobo genocida, ki je bil voden in usmerjan iz Nemčije – ki sem ga na začetku članka omenil kot enega izmed najbolj znanih dejstev evropske zgodovine – z relativno avtonomijo nenemških akterjev, ki so dejavno pripomogli k njegovi izvedbi? V današnji zgodovinski politiki je uradno nemško in evropsko stališče, da ima nemška odgovornost nekakšno absolutno prvenstvo. Nemškim predstavnikom se utegne zdeti dobrodošlo, če se druge države soočijo s svojo soodgovornostjo, vendar nikakor nočejo izpasti, kot da bi hoteli ta proces vsiliti in svojo prvenstveno odgovornost prevaliti na druge.

Čeprav utegne zveneti kot niansa, sem prepričan, da bi pripomoglo k znatni spremembi, če bi »absolutno prvenstvo« nemške odgovornosti in »soodgovornost« drugih, zamenjali z manj kategorično in hierarhično perspektivo, ki bi sicer poudarjala prvenstvo nemške odgovornost, hkrati pa tudi neposredno odgovornost različnih držav in družb, ki so sodelovale pri genocidu. Takšna subtilna sprememba bi nas po mojem sčasoma privedla veliko bližje k evropeizaciji spomina na holokavst. Vendar pa trenutno ne Nemčija, še manj pa katerikoli drug pomembnejši akter, ni pripravljen iskreno spodbujati takšne spremembe. Potencial za tovrstno evropeizacijo je torej za zdaj precej omejen.

Interakcije med nemško in vzhodno-srednjeevropskimi kulturami spominjanja po letu 1989 so bile torej izjemno pomembne pri spremembi naših predstav o holokavstu in to je treba razumeti kot velik dosežek. Toda diskurzi o skupni evropski soodgovornosti za holokavst si kljub temu niso utrli poti v mainstream, kar kaže na meje evropeizacije spomina na holokavst v našem času. Pri tem je zanimivo, čeprav ne presenetljivo, da je zgodovinski diskurz, ki izpostavlja skupno evropsko soodgovornost, veliko bolj razširjen v ameriški in seveda izraelski historiografiji – predvsem politični razlogi preprečujejo, da bi postal del širše evropske zavesti.

Vendar mislim, da je največji izziv, pred katerega je odprtje Vzhoda leta 1989 postavilo študije holokavsta, drugje. Izhaja iz vse globljega zavedanja o medsebojni prepletenosti zgodovin nacistične Nemčije in Sovjetske zveze. Kot nas je nedavno pravilno opomnil Timothy Snyder, se je holokavst začel na okupiranih ozemljih predvojne Sovjetske zveze in na tistih območjih, ki so jih Sovjeti zasedli med letoma 1939 in 1941. Ni nam treba sprejeti vseh Snyderjevih mestoma kontroverznih trditev o ključni vlogi dvojne, sovjetsko-nacistične okupacije pri omogočanju holokavsta, da bi se zavedali izjemnega pomena, ki ga je odigrala predzgodovina sovjetske vladavine na Baltiku, v vzhodni Poljski ali sovjetski Ukrajini, in da sprejmemo dejstvo, da se je množično nasilje proti Judom zgodilo na ozemlju in v času, ki so ga zaznamovale druge velike kataklizme. Ni nam treba deliti Snyderjevih specifičnih interpretacij o »krvavih deželah«, da bi spoznali, da je identificiral pomembno vprašanje in nujo. Gre za nujo po integrirani zgodovini nacističnega in stalinističnega nasilja v Srednji in Vzhodni Evropi, ki naj razišče povezave med njima in hkrati jasno razloči med njunimi različnimi oblikami in s tem tudi dokaže, kaj je bilo resnično brezprecedenčnega pri holokavstu.

Soočena s to nujo, se mora agenda evropeizacije soočiti z resnimi preprekami. Primerjave med nacistično in stalinistično vladavino – tu mislim na primerjave, ki so pazljive tako glede podobnosti kot glede razlik – so v Rusiji ostale tabu, niso pa jih spodbujali niti v Nemčiji, čeprav iz zelo drugačnih razlogov. Medtem pa je v državah, ki ležijo med tema velesilama, postalo priljubljeno preprosto enačiti zločinskost obeh diktatur. Na območjih južne Evrope, ki so izkusila svojo različico državljanske vojne pod nacistično okupacijo ali z nacističnim posegom – v to kategorijo spadajo Italija, Španija, Grčija in večina držav nekdanje Jugoslavije – sta omenjena pristopa povečini trčila na podlagi obstoječih politično-ideoloških polarizacij, holokavst pa ostaja na obrobju zgodovinskih polemik, ki se sučejo predvsem okoli medsebojno izključujočih se antifašističnih in antikomunističnih pripovedi.

Ostaja nam torej še veliko dela, da bi prišli do vseobsegajoče predstavitve nacistične in sovjetske vladavine, ki bi raziskala njuni deloma povsem neodvisni, deloma pa prepleteni zgodovini na izjemno zapletenem območju Srednje in Vzhodne Evrope. Prepričan sem, da bi takšna vseobsegajoča zgodovina, če bi bila dovolj niansirana, lahko znatno pripomogla k izboljšanju evropskih razprav o nedavni zgodovini. Ker pa se zdi, da nobenega izmed večjih nacionalnih akterjev takšna sprememba ne zanima, so možnosti, da bi do nje prišlo, še manjše od možnosti za nadaljnjo evropeizacijo spomina na holokavst.×

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 37: Intimnost jeseni 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.