Ex libris – poletje 2019


Ana Geršak

Poletje je udarilo s polno (so)paro, dolgi, lenobni popoldnevi pa so nadvse primerni za epizodična branja o – klimatskih spremembah, otroških strahovih in (neuspelih) družbenih sprevračanjih. Vse napisano v primerno plažno berljivem tonu, se razume. Poletje pač terja svoj davek. In ker je tokratna številka Razpotij posvečena tematiki mesta, ni odveč razmisliti o kakšnem obmorskem sprehodu po znano-neznanih robovih Trsta, Benetk in – zakaj pa ne? – Odese! Poleg običajne predstavitve zanimivih založniških novosti nas tokrat torej čaka še tematsko razpraševanje arhivov. Torej le veselo pot pod prste!

*

Jan Morris: Trst in kaj pomeni nikjer
Prevod: Staša Grahek
Cankarjeva založba, Ljubljana 2011 (Zbirka S poti)

Ko o Trstu govori Jan Morris, postane njuna zveza emblematična. Morris (1926), ki je »živela in pisala kot James Morris, dokler leta 1972 ni dokončala spremembe spolne vloge«, se prepoznava v prehodnosti kraja, ki se definira per negationem: Trst je, kar ni; je prostor, ki ga tudi v sedanjosti opredeljuje vztrajna raba preteklika, kot pričevanje o tem, kaj vse je mesto nekoč bilo, da bi razumeli, kaj danes ni več. Ideja o Trstu kot kulturnem talilnem loncu, iz katerega so skupaj s paro uhajali povprečni verzokleparji, anemične grofice, goslači s kompleksom grandioznosti, kultni lamparetti (z nič manj kultnimi brki), stremuški bankirji in mornarji, je plod Morrisove fikcije ravno v tolikšni meri, kolikor celotno mesto prehaja in prevzema svojo imaginarmo podobo. Trst »pomeni nikjer«, je kraj, ki ga je treba vsakič znova izumiti, še najraje tako, da popotnik vanj projicira sebe. Mesto se osmišlja z Drugim in v Drugem ter si skozi zgodbe tke novo, literarizirano podobo, resničnejšo od resnice. Morris v pretekli slavi glavnega habsburškega pristanišča spira blišč britanske monarhije, fura »tržaški efekt« (obmorska verzija spleena) in v kavarni San Marco sreba Illy espresso; zamišljeno se ozira k obrisu istrske obale. Pot je končana. Začenja se mit.

*

Jan Morris: Benetke
Prevod: Staša Grahek
Cankarjeva založba, Ljubljana 2013 (Zbirka S poti)

Sliši se neverjetno, toda mesto v katerem se prepotena, brezoblična človeška gmota na odprtem poletnem soncu meša z golobjimi fekalijami, vonjem razcvetenega morja in odprte kanalizacije je za britanske turiste od nekdaj bilo – in je, če gre verjeti Morris, očitno še vedno – emblem romantičnega zanosa. In verjeli ji bomo, kajti njen očarljivo kramljajoči slog je preveč prepojen z montypythonovskim humorjem, da se mu ne bi prepustili. Poleg tega je v avtoričinem vnetem iskanju umirajočih mest nekaj ossianovsko privlačnega: kot šolski primer prave “romantične duše” se naslaja nad dekadentnim vzdušjem tesnih, kamnitih ulic in plesnivih fasad, kjer se staro in sključeno preobražata v sinonima za veličastno in vzvišeno. Saj ne, da Morris nasprotuje modernizaciji ali turistom ali poletni pripeki – toda to je tako prozaično! Kje je tu »patos propada«, destilat dekadence? Benetke Jan Morris so Smrt v Benetkah za telebane, in če je Trst pomenil nikjer, potem je Serenissima povsod, kjer zadiši po Viscontiju. Važno, da ima pravi Benečan »verjetno v sebi slovansko kri« in da so stebri, na katerih počiva Markov trg, uvoženi s Krasa. Avtorico, ki izreka tako simpatično sporočilo, pa je preprosto treba vzljubiti.

*

Mauro Covacich: Trst, obrnjen na glavo (Petnajst sprehodov po mestu vetra)
Prevod: Vasja Bratina
LUD Literatura, Ljubljana 2011 (Zbirka Stopinje)

Skrivnost je v (pod)naslovu: na glavo obrnjeni Trst združuje petnajst potopisnih utrinkov tržaškega pisatelja Maura Covacicha (1965), ki v tem neobičajnem, a še kako zabavnem alternativnem turističnem vodiču bralkam in bralcem razkriva skrite kotičke »mesta vetra« in jim poleg zgodovinskih in socioloških paberkov ob tem zaupa še nekaj spominkov v obliki intimnih in družinskih anekdot. Tako kot pri Jan Morris, ki jo Covacich občasno prikliče v spomin med svojimi sprehodi, Trst prehaja v mitsko entiteto, ki je kljub avtorjevi zasidranosti v materialnost – tu so ulice in spomeniki, turisti in kavarne, pokopališča in osmice, Rižarna in Bazovica kot dve odprti rani, Oberdan in Miramare ter Barkovlje, Ausonia in Revoltella – še najbolj podobna neotipljivi sanjski izkušnji ali kakšnemu fellinijevsko navdahnjenemu filmu. Zdi se, da Trst lahko polno zaživi šele v svoji odsotnosti, kot iz spomina priklicano mesto, ki bo v odnosu do svoje aktualnosti vedno v nekakšnem zamiku – slednjega avtor prepoznava tudi v jezikovni specifiki tržaškega dialekta nasproti kasneje posvojeni italijanščini, v kateri se mesto, tako Covacich, morda ne prepozna povsem. Trst je emblem melanholije, in čeprav se avtor izrecno in eksplicitno otepa tipične tržaške melanholije, je ta ves čas prisotna: na primer v načinu, kako se pripovedovalec spominja obiskov pri babici, ki so se vselej zaključili s tistim pregovornim »speta un atimo« (»čakej moment«) in steklenico trape de casa obupnega okusa, ali babičinega prav voajerskega navdušenja nad opazovanjem, kako se pešci borijo s tržaško burjo. V takšnih malih doživetih trenutkih Covacichev Trst dobesedno zablesti.

Pričujoča knjiga je v italijanščini izšla leta 2006, od takrat pa se je Covacich v »mesto vetra« zares vrnil le še enkrat, s še večjim zamikom – z vračanjem v očetovo in nato svoje otroštvo v dokumentarnem romanu Mesto v meni (La città interiore; v slovenščini izšel pri založbi Totaliteta), za katerega je leta 2018 prejel nagrado Tomizza.

*

Antonio Di Benedetto: Zama
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica
Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2018 (Zbirka Kondor)

Zama je pravzaprav ena bolj neoprijemljivih knjig, kar sem jih brala v zadnjem času. Njenega protagonista, Diega de Zamo, bi še najlažje opisala kot alternativnega (in bolj življenjskega) Godota, kot izgubljenega prebivalca Grumove Goge, cepljenega s tipično williamovsko resignacijo à la Stoner. Kajti Zama čaka in ni naključje, da je roman posvečen »žrtvam čakanja«. Zamovo čakanje ima sicer zelo konkretno obliko in cilj: premestitev v drug kraj in s tem na boljše delovno mesto, ki obeta višji zaslužek (»Zama se dogaja v Paragvaju, deloma v Braziliji«). Obenem avtor že kar takoj jasno namigne, da bo Zama čakal zaman. Pripovedovalec, sam Zama, pove več kot bi želel, in tako se med opazovanjem opičjega trupla v morju spomni prilike o ribi, »ki je voda ne mara, ona, riba, pa mora živeti v njej«. Ko sklene, da je riba v hujšem položaju kot opica (slednja je pač mrtva in je opravila svoje, medtem ko mora riba kljub vsemu vztrajati v okolju, ki ga zavrača in ki zavrača njo), razkrije svojo tragedijo: Zama je večni neprilagojenec, toda ne na romantični način samosvojega in samozadostnega junaka (nasprotno, Di Benedetto je v odnosu do svojega lika ves čas zelo ciničen), temveč človeka, ki položaj v katerem se je znašel sicer sprejme, se pa z njim ne zna sprijazniti. Protislovje je zgolj navidezno: Zama kar naprej niha med željo, da bi končno odšel, in vse bolj vztrajnim zavedanjem, da je premik nemogoč. In tudi, ko se končno zgodi, ostane Zamov položaj dejansko nerazrešen.

Zamova razklanost je neodtujljiva od njegove identitete: kot »Amerikanec«, otrok španskih priseljencev, je v odnosu do kolonizatorjev evropskega izvora v neenakem položaju; godi se mu sicer bolje kot avtohtonemu prebivalstvu (Di Benedetto kolonialističnega nasilja sicer ne nagovarja neposredno, vendar je kritika zajeta v načinu opisovanja medčloveških odnosov, prignanih do roba absurda), toda meje njegove svobode so jasno opredeljene. Predstavlja obenem zatiralca in zatiranega. Poleg tega je Zama otrok razklanega časa; roman je razdeljen na tri poglavja, od katerih je vsako umeščeno v konkreten zgodovinski čas: 1790, 1794 in 1799. Z vidika evropske zgodovine (in pri tem se vnaprej opravičujem za očitni evrocentrizem) gre za tri stopnje razvoja francoske revolucije: razširitev revolucionarnih idej in sprejetje ustavne monarhije, »konec terorja« in Napoleonov vzpon na oblast. Di Benedetto je bil sam strasten bralec zahodnoevropske literature, predvsem eksistencializma, in čeprav v knjigi ni navezav na romanesknemu dogajanju sočasne evropske dogodke, se je težko upreti določenemu paralelizmu pri interpretaciji. Tako se zdi, da Zamov razvoj na nek način zrcali tedanje zgodovinske premike: začetnemu zdolgočasenemu udobju, ki ga kljub vsemu težijo želje po spremembi, sledi Zamov notranji zlom, ki ga v zadnjem poglavju prisili v akcijo.

V odnosu do življenja je Zama zelo sodoben lik. Njegova nesreča je posledica neizrečenih in neosnovanih pričakovanj do drugih. Ne pomaga, da je njegov značaj izrazito bartlebyjevski: »V odgovor na obe vprašanji je zadoščala ena sama beseda: ne. Napisal sem: da.« Premore pa dovolj avtorefleksije, da prepozna in imenuje tragedijo (svojega) bivanja: »Vprašal sem se, ne za kaj živim, ampak za kaj sem živel. Sklepal sem, da za čakanje, in zanimalo me je, ali čakam še kaj. Zdelo se mi je, da. Da vedno čakamo še več.«

Di Benedetto je roman napisal leta 1956 in velja za njegovo najuspešnejše delo. Podobno kot Williamsov Stoner je tudi Zama pritegnil pozornost kritike, ne pa tudi zadostno pozornost bralcev. Glede na to, da letos tudi v slovenske kinematografe prihaja po romanu posnet film, je Zama vendarle dočakal boljše čase.

*

Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese
Prevod in spremna beseda: Sara Špelec
Beletrina, Ljubljana 2019 (Zbirka Beletrina)

Zgodbe iz Odese je danes težko brati povsem ločeno od usode, ki je doletela njihovega avtorja. Tako kot za Mandelštama, Cvetajevo, Majakovskega ter številne druge ruske (sovjetske) ustvarjalke in ustvarjalce, je tudi Babljeva usoda tesno povezana z razburkano zgodovino Ruskega imperija in kasnejše Sovjetske zveze. Čeprav so Zgodbe napisane v ruskem jeziku, ruščina ni bila Babljev prvi jezik. Kot v spremni besedi zapiše Sara Špelec je Babelj »prvo zgodbo v ruščini Stari Šlojme […] napisal šele leta 1913, ko je nameraval ustvariti judovski cikel in Rusom predočiti tragično judovsko usodo.« Babljeva pisava je bila pregnetena z močnim družbenim angažmajem in čeprav je treba perspektivo prvoosebnega pripovedovalca ločiti od avtorjeve (Babelj je razumel pomen distance v snovanju literarnih svetov), je motivacija nedvomno osebno pogojena. V »Zgodbi o mojem golobnjaku«, nemara najboljšemu besedilu v zbirki, pripovedovalec popiše enega od zloglasnih pogromov nad Judi, ki so se dogajali med 18. in 22. oktobrom 1905 in so bili med najnasilnejšimi v zgodovini mesta (tudi prvi pogrom v zgodovini Ruskega carstva se je zgodil v Odesi leta 1821). Pri tem je težko izbrisati iz zavesti biografski podatek, da bila v teh pogromih ubita tudi avtorjeva babica. Ne preseneča, da je gibalo zgodb vselej zaničevalen, če ne kar odkrito sovražen in nasilen odnos oblasti ter Rusov in Ukrajincev do judovske skupnosti. V besedilih s humorno podstatjo sta posledično izpostavljeni predvsem judovska domiselnost in (kljub vsemu) veselje do življenja, ki ju najbolje pooseblja lik legendarnega roparja Bena Krika. Krikovi podvigi v marsičem spominjajo na otroške pripovedke o ljudskih junakih, le da realnost, v katero so postavljene, vseeno namiguje na širše družbene probleme.

Struktura Zgodb iz Odese je – vsaj v tej ediciji – ciklična. Babelj je zbirko baje večkrat predrugačil, tako da obstaja v več različicah; pričujoča je morda nekoliko nenavadna, saj se v nekem trenutku zdi, da se zgodbe spletajo v niz časovno linearno povezanih epizod (te povzemajo obdobje od preloma stoletja do vzpostavitve sovjetske oblasti), dokler se zadnja zgodba »Zaton« ne sklene z dogodki iz uvodne zbirke »Poglavar«. Izbira napeljuje na misel, da je Babljeva pisana druščina likov obvisela v času, obsojena na večno podoživljanje groze, a tudi smeha. Babelj ni zaman naslednik Gogolja v vzbujanju smeha skozi solze, a tudi v uporabljanju močnih, zgovornih podob. Če bi morali Zgodbe iz Odese upodobiti z enim samim simbolom, bi bil ta zajet v podobo žgočega sonca (prisotnega tudi v avtorjevi drugi zbirki Rdeča konjenica); tistega, ki je »nad dvorano zavihtelo meč« in »rabinom prerešetalo obraze« v zgodbi »Karl Jankel«. Ali onega, ki z vročino »razjeda […] cape«, v katere so odeti »starke in starci, ki so jih pregnali iz ubožnice« in se po »otožni požgani kamniti poti« odpravljajo lastni smrti naproti (»Ta nepopisno žalostna odeška pot je nekoč vodila od mesta proti pokopališču.«) v »Propadu ubožnice«, še eni izjemni zgodbi zbirke.

Babelj je sprva zagovarjal boljševiško revolucijo; verjel je, da bo nova oblast bolj naklonjena judovski skupnosti in deprivilegiranim slojem družbe – vsaj bolj, kot jima je bila naklonjena caristična ureditev (car Aleksander III., pod katerim je število pogromov zaskrbljujoče naraslo, je veljal za zagrizenega antisemita; njegov naslednik Nikolaj II. pa si za izboljšanje položaja Judov tudi ni posebej prizadeval). A tako kot za številne umetnike in intelektualce se je tudi za Bablja položaj spreobrnil v svoje nasprotje: v času velike čistke leta 1939 je bil aretiran zaradi »protisovjetske propagande in vohunstva«, podvržen dolgotrajnemu mučenju in 27. januarja 1940 ustreljen v zloglasni moskovski Lubjanki.

Med branjem Zgodb iz Odese odzvanja misel starca Arje-Lejba iz »Zatona«: »Ne nasprotuj življenju, ruski človek, in prisluhni njegovemu skrivnostnemu žuborenju.« Motivacija Babljevih likov morda ni vedno najbolje razdelana; v tem so blizu značajem iz ljudskih pripovedk. Kar očara je poetični jezik in močne, vizualne podobe, zgovornejše od vseh besed.

*

J. G. Ballard: Potopljeni svet
Prevod: Petra Meterc
KUD Police Dubove, Vnanje Gorice 2019 (Zbirka Solaris)

»Kmalu bo prevroče.« Biolog Robert Kerans se nikakor ne more pripraviti do tega, da bi zapustil hlad hotelske sobe in se odpravil na raziskovalno postajo v laguni. Prešine ga, da njegovo delo nima več smisla: voda narašča, rastlinje postaja vse bujnejše, svet počasi zavzemajo plazilci in ogromen mrčes. Piše se leto 2145 in Kerans ne ve ali so ostanki nekoč znamenitega hotela Ritz pripadali Parizu, Londonu ali Berlinu.

Ballard je usodne posledice klimatskih sprememb popisal že daljnega leta 1962 v enem svojih najboljših in nemara najbolj znanih antiutopičnih romanov, ki svoj navdih črpa pri Vernu, Doylu (Izgubljeni svet, 1912) in vsaj malo tudi pri H. G. Wellsu (navezava, ki bi jo avtor ogorčeno zavrnil). Čeprav so pri Ballardu naraščajoče temperature posledica sončnih neviht in nenadne nestabilnosti sonca (in torej ne človeškega izvora), kar rezultira v povišanih temperaturah na zemlji, zveni popis katastrofe neverjetno aktualno: »Zaradi nadaljnjega segrevanja ozračja so se začeli topiti polarni ledeniki.« Vodna gladina se je dvignila. »Območja, ki so nekoč imela zmerno podnebje, so postala tropska. […] Evropa je postala sistem velikanskih lagun.« Spremembe pa niso zgolj geografsko-klimatske; naraščajoče vodne površine med člane raziskovalne skupine vnašajo nemir, spanec jim kratijo neobičajne sanje o soncu in džungli, dokler jim na koncu ne zmešajo glave in odrešijo vsakršne identitete. Zunanji kaos se tako prevesi v notranjost, in tudi Kerans, znanstvenik, se ukloni klicu narave.

Roman je bil prvotno zasnovan kot kratka zgodba in morda bi bilo bolje, da bi to tudi ostal, saj se drugi del nekoliko vleče. Poleg tega se je kljub odlikam besedilo vsaj v enem segmentu zelo slabo postaralo: opisi Strangmanove posadke v drugi polovici romana izpadejo danes precej rasistično. Pa tudi nasploh je motivacija likov potisnjena v ozadje – ampak dobro, zgodba tako ali drugače ne počiva na značajih, temveč v atmosferi. Ta pa je podana mojstrsko.

Meglice na vodni površini lomijo sončne žarke v podobo izjemne lepote; a v tej čudoviti pokrajini ni prostora za človeka. Potopljeni svet je izjemen, tudi nekoliko tesnoben roman: če je bil svet kot ga je opisal Ballard leta 1962 še špekulacija, se avtorjeva upodobitev danes nevarno približuje uresničenju.

*

J. G. Ballard: Stolpnica
Prevod: Iztok Osojnik
KUD Police Dubove, Vnanje Gorice 2019 (Zbirka Solaris)

Če je Potopljeni svet lepa, a precej nazorna antiutopična metafora ekološke katastrofe, ki prerase v krizo subjekta, potem je Stolpnica nič manj nazoren komentar družbene razslojenosti. Simbol stolpnice kot hierarhične lestvice se zdi pravzaprav precej očiten: višina nadstropja je pogojena z blagostanjem stanovalca. Skladno s tem čisto na vrhu, na terasi, živi arhitekt, nekakšen brezbrižni bog, ki je stavbo zasnoval, a je v resnici ni sposoben nadzorovati ali se soočiti z njenimi (očitnimi) pomanjkljivostmi. Obenem tako kot pri Potopljenem svetu zunanje okolje odseva v in vpliva na notranjost subjektov – od tod na primer interpretacija stolpnice kot ilustracije freudovske hiše, kjer nižja nadstropja predstavljajo nezavedno, srednja ego, višja pa superego. Tudi sami prebivalci stolpnico pogosto primerjajo s telesom in o njej govorijo kot o entiteti z lastno logiko in značajem. Ballardu je skozi tekst uspelo preprosto, tako rekoč banalno podobo uspešno preleviti v večplastno metaforo.

Stavba ima vse: je mesto v malem. Ima osnovno šolo, banko, dva plavalna bazena, supermarket in športne dvorane. Zasnovana je kot samooskrbovalno telo, prostor, ki zadovolji vse potrebe in ga zato ni potrebno zapuščati. Kljub vse večjemu nasilju se tudi prebivalci kar nočejo umakniti iz stavbe; kot bi bili nanjo privezani z nevidnimi verigami se prepuščajo toku dogodkov, nekateri v prepričanju, da jih lahko spremenijo, tudi v spoznanju, da se nimajo kam umakniti. In so takšni kot Robert Laing, ki jim prisostvovanje propadu-v-živo nudi poseben, cinično-perverzen užitek.

Zdi se, da zaplet Ballardovega romana izvira iz nezmožnosti, da bi stanovalci svoje konflikte prepoznali kot posledico gradnje in torej sistema: stavba je dobesedno zasnovana z namenom, da izziva nesoglasja in spodbuja neenakost. Premožnejši prebivalci imajo pravico do bližjih parkirišč in posebna hitra dvigala, medtem ko morajo revnejši puščati avtomobile na obrobju. Pa vendar katastrofa nima pravega izvora: tako kot vsaka revolucija je izbruh nasilja v stavbi posledica potlačenih nezadovoljstev in skupka malenkosti, ki so – zaradi nenagovorjenosti oziroma apriorne nepripravljenosti na dialog – prerasle v nezajezljivo uničevalno gmoto.

Podobno kot Potopljeni svet se Stolpnica ne odlikuje toliko z zapletom, temveč pripovedno atmosfero. Ta pa je v Stolpnici še prav posebej intrigantna.

*

Stephen King: Tisto
Prevod: Marko Košan
Založba Beletrina, Ljubljana 2019 (Zbirka Beletrina)

Poletje je čas za Stephena Kinga. In to kljub temu, da se njegovi romani in zgodbe tematsko bolje skladajo s kakšnim jesensko-zimskim obdobjem. Ne, če je poletje čas za plažno čtivo, potem je tudi idealen trenutek za Kinga. Posebno glede na obseg: Tisto (It) je v slovenskem prevodu razdeljeno na dve knjigi, ki skupaj obsegata celih 1379 strani. In če Marcel Štefančič meni, da je treba Balzaca (in debele knjige nasploh) brati na plaži, je krog končno sklenjen.

Pa vendar imata King in plaža lahko tudi kakšno manj laskavo konotacijo. Odnos literarne kritike do enega najbolj priljubljenih ameriških pisateljev ni bil vedno prijazen. Kot izrazito »žanrski« avtor je bil King označen za »modno muho«, za slednje pa se ve, da ne morejo dolgo trajati (v nasprotju s prepričanjem, da je dobra literatura »večna« in ne le del kompleksne igre zgodovinskih, institucionalnih, teoretsko-kritiških in družbenih vzgibov). Ne glede na vse se je King ves čas vztrajno in navdušeno bral, vse od Carrie (1973), ki je s filmsko upodobitvijo v režiji Briana de Palme avtorju široko odprla vrata v svet – in v založniške hiše. King je samega sebe opisal kot brand name, svoj slog pa kot literarni ekvivalent Big Maca in velike porcije McDonald’s krompirčka. Kar seveda ni za vsak dan – ima pa svojo mero (teoretske) privlačnosti. Nekako tako kot razbeljena plaža pod babljevsko rdečim soncem.

King sodi danes med najbolje prodajane in brane avtorje z verjetno enim najobsežnejših seznamov filmskih in televizijskih adaptacij – med njimi Tisto, ki bo prav letos septembra doživelo še en prenos na filmsko platno z nadaljevanjem prvega dela iz leta 2017. Tisto predstavlja pomemben mejnik v Kingovem opusu; po objavi leta 1986 se je avtor kar nekaj časa otepal pisanja grozljivk, žanra, ki mu je prinesel mednarodno slavo in po katerem je še danes najbolj prepoznaven. Kar je po svoje razumljivo: Tisto je obsežen projekt, koncentrat vseh dotedanjih značilno kingovskih tem: otroških strahov in travm, odsotnosti empatije na družbeni ravni, brezbrižnosti oblasti, ki jo poosebljajo odrasli, v odnosu do najranljivejših skupin. Tisto je v marsikaterem pogledu do skrajnosti prignan razvojni roman, ki svoje junake prisili v soočenje ne le s svojimi individualnimi strahovi, temveč s samim pojavom zla. Tisto je staro toliko kot človeška družba iz katere se hrani in rase, je destruktivno in skrajno strašljivo, a obstaja upanje, da ga je s skupnimi močmi mogoče – če že ne za vedno ustaviti, pa vsaj zajeziti. Ni čudno, da velja Tisto za Kingov masterpiece – prenaša sporočilo, vredno vsakega časa.×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 36: Mesto poleti 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.