Hannah Arendt na platnu in v prevodu


Okrogla miza o aktualnosti misli Hannah Arendt

Ob slovenskem prevodu knjige »O nasilju« Hannah Arendt pripravljamo pogovor s prevajalcema knjige dr. Vlasto Jalušič in dr. Mirtom Komelom ter s članom uredništva Razpotij Aljošo Kravanja, ki je nedavno napisal prodorno recenzijo filma. Moderiral bo Blaž Kosovel.

Vabimo vas, da se nam pridružite v Kulturnem domu Nova Gorica, v četrtek, 6. marca, 2014 ob 18. uri na projekciji filma in ob 20. na pogovoru.

Na okrogli mizi bomo poskusili odpreti osrednje teme nedvomno enega največjih avtorjev 20. stoletja (oziroma celotne zgodovine Zahodne misli nasploh) in pogledati, kako je njena misel aktualna tudi v današnjem času.
Pred pogovorom si bomo ogledali tudi biografski film »Hannah Arendt« (Margarette von Trotta, 2012).

Hannah Arendt je svoje delo »O nasilju« napisala kot odgovor na študentske proteste v šestdesetih letih, še posebej nad takratnim navduševanju nad nasiljem. To je videla kot nekaj nenavadnega, saj je sama moč protestov videla ravno v tem, da so nenasilni. Enako moč so kasneje imeli tudi protesti proti socialističnim sistemom leta 1989, ki so uspeli spremeniti sistem – na presenečenje mnogih – popolnoma nenasilno, in sicer tako, da so proizvedli svojo lastno oblast. Vseeno pa ideja, da je za spremembe nujno potrebno nasilje, še do danes ni usahnila. Še več, dobila je vse večje razsežnosti. Tako danes vse več ljudi govori o legitimnosti nasilja posameznikov v borbi proti »strukturnemu nasilju« države. Arendtova je srž problema takšnega razmišljanja videla v tradiciji, ki razmerje med oblastjo in nasiljem razume kot nujno prepletena, da torej da vsaka oblast nujno potrebuje nasilje za svojo vzpostavitev in delovanje. Arendt pa oblasti ne pojmuje le kot nekaj, kar je mogoče enostavno zasesti, saj je zato potrebna vsaj pasivna privolitev ostalih, ki se takšni oblasti ne uprejo. Oblast je namreč zanjo kratko malo politično (so)delovanje ljudi med seboj, ne pa le institucionalna oblika vlade. Uporaba nasilja pa je ravno tista točka, ko oblast izgubi svojo legitimnost, saj s tem pokaže na svojo nemoč. Takšna postavitev stavi več na odgovornost državljanov za svoja dejanja, tako da ne morejo več upravičevati svojega nedelovanja s strukturnimi razlogi, prav tako pa se ne morejo skriti za brezimnim državnim aparatom, da da jim narekuje počneti zadeve, ki jih sicer ne bi nikoli naredili.

Njeno poročilo iz procesa proti vodji koncentracijskega taborišča Auschwitz Adolfu Eichmannu, izdano v knjigi »Eichmann v Jeruzalemu«, namreč meri ravno na to: Eichmann se je odločil, da ne bo več razsojal o tem kaj je prav in kaj narobe, saj se je raje prepustil v kolesje nacističnega državnega aparata. V njem ni želela enostavno videti pošast, temveč je poskusila razumeti, kako je lahko do tega prišlo. Posledice tega njenega dejanja so osrednji del filma »Hannah Arendt«, ki pokaže kako se ljudje raje ognejo mišljenju in se skrijejo pod okrilje abstraktnih kategorij dobrega in zla, ki pa na dolgi rok pripeljejo do enakih problemov. Nenehno ponavljanje, da se kaj takšnega ne sme zgoditi nikoli več, ni dovolj, saj ljudje niso pripravljeni premisliti kaj sploh je tisto, kar se ne sme nikoli ponoviti, zaradi česar se podobni vzorci ponavljajo znova in znova.

V nasprotju z vsemi filozofi, ki so v Zahodni zgodovini gradili hierarhije, je Hannah Arendt za potrebe razumevanja totalitarizma in moralnega propada stopila na pot pluralnosti in reafirmacije originalnega pomena politike izpod vsega tistega, kar je poimenovala moderna družba in v kar spada tudi celotno moderno razumevanje politike in političnih institucij kot aparatov podrejanja, ukazovanja in nasilja. Ravno zaradi svojega izredno drugačnega pristopa do politične teorije pa je še danes večinoma nerazumljena.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja