“Hočem biti osveščen državljan. Nočem biti ovca.” – David Tasić (1962-2019)


Nevenka, Mišo in David Tasić v Ljubljani v družbi Igorja Bavčarja na dan izreka sodbe v procesu proti četverici, 27. 7. 1988. Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Marko Klavora

Davidov oče Mišo in mama Nevenka sta se spoznala na študiju v Ljubljani. Oče je bil iz Jagodine, mesta v Srbiji. Ker v Beogradu ni bilo študija metalurgije, jo je vpisal v Ljubljani. Mama je študirala psihologijo in italijanščino ter se je občasno vračala domov na Most na Soči. Zaljubila sta se na študentski zabavi. Ker je imel Mišo štipendijo tovarne 14. oktober iz Kruševca, se je po dokončanju študija moral vrniti nazaj. Tam sta dobila stanovanje, kjer se je rodil David, na Vidov dan 1962.

Po dveh letih je Mišo dobil novo službo na Višji tehnični šoli v Trsteniku, v Srbiji, kjer je poučeval predmet tehnologija materialov in bil do upokojitve profesor na tej šoli. David je vsako leto vsaj dva meseca, med šolskimi počitnicami, preživel v Sloveniji, na Mostu na Soči. Mama ni hodila v službo in oče je imel dolge počitnice, od julija pa vse do konca avgusta. Obiskov njegovih staršev v Sloveniji se vsi otroci najraje spominjamo po ratluku in halvi. Slovensko je David razumel od majhnega, vendar je s tetami in bratranci v Sloveniji govoril srbohrvaško, saj je bil v zadregi, da ga ne bi razumeli. Potem je nekega dne kar naenkrat spregovoril v slovenščini, kot da bi jo govoril od vedno. Že takrat je bil mali medo: močan, sladkosned, neroden v gibanju, poln domišljije. V osnovni šoli v Srbiji je dobil za spis Kako sem preživel počitnice na Mostu na Soči prvo republiško nagrado.

V Trsteniku je končal osnovno, kasneje tudi srednjo šolo. Rad se je pošalil, da je imel vedno same petice, razen pri telovadbi. Potem se je v srednji šoli soočil še s fiziko in matematiko. Ni ju pretirano vzljubil. Kljub temu se je na željo očeta vpisal na Fakulteto za strojništvo v Ljubljani. Ljubljana je dobila prednost pred Beogradom, ker so tam študirali njegovi bratranci, vsi na strojni fakulteti. Vendar strojništvo ni bilo zanj. Po pol leta je ugotovil, da zapravlja čas. Še istega leta se je vpisal na FSPN. Novinarstvo.

Bilo je leta 1981. Bratranca sta mu našla sobo v študentskem domu, uradno prebivališče pa si je prestavil k teti na Most na Soči. Tam ga bo tajna policija spomladi 1988 tudi aretirala.

Ko se je s strojništva prepisal na novinarstvo, je začel sodelovati z lokalnimi, kasneje tudi z mladinskimi jugoslovanskimi časopisi. Na pisni izpit iz obramboslovja je, pozor, poslal kar svojega bratranca Matjaža, ki ga je pod njegovim imenom uspešno opravil. In tukaj je še ena poteza njegovega značaja: na formalnosti in nazive se je požvižgal.

Vedno bolj je vstopal tudi v politične teme. Od leta 1984 naprej piše kolumne, komentarje in intervjuje. Slednje je imel najraje. Temeljit študij in pogovor s pričami dogodkov sta bila temelj njegovega novinarskega dela. Že v drugi polovici osemdesetih ga je začelo privlačiti založništvo. Po vrnitvi iz zapora je pustil službo na Mladini in se mu posvetil. Čeprav ga je mamilo, ni vstopil v politiko. Leto 1990 je bilo leto lažnega upanja. Potem je izbruhnila vojna in za njegova starša v nacionalistični Srbiji ni bilo več varno. Prišle so grožnje in šikaniranja in starša sta se morala leta 1991 praktično čez noč preseliti v Slovenijo. Ni bilo prijetno.

V Srbijo in Beograd se je začel vračati po Miloševićevem padcu. Pričel je z zbiranjem jugoslovanskih in kasneje še drugih odlikovanj. Najbrž malo iz inata, predvsem pa zato, ker so za temi odlikovanji zgodbe posameznikov in krajev, ki so bili njegov kulturni prostor. Založništva se je naveličal. Nekoč mi je rekel, da če se ob delu ne zabavaš, ni vredno.

V tem obdobju sem ga tudi sam bolje spoznal, ko sem konec devetdesetih prišel študirat v Ljubljano. Izstopil je iz družinske in nacionalne herojske pripovedi in postal resnična oseba. Vzljubil sem ga takoj, tudi če sem ga vedno moral čakati vsaj pol ure, preden je prišel na sestanek in z dobrodušnim nasmeškom naročil svojo kavico. David je fasciniral že s svojo pojavo. Za medvedjim stasom in rdečimi lasmi se je skrival močen, nežen, dober, samosvoj, neodvisen in pravičen človek, ki ni veliko govoril o sebi. Raje je spraševal in motril. Ali pa pripovedoval o jugorock glasbi. Skupne poti v Beograd so bile predvsem zabavne. David je pripadal generaciji, ki si je upala in znala biti zajebantska.

Intervju je nastal marca 2014, ko sem se z Davidom družil že kar nekaj let. Takrat sem kot ustni zgodovinar snemal intervjuje z nekdanjimi kolporterji Mladine, ker me je zanimalo, kako so doživljali konec osemdesetih let na ulicah Ljubljane. David me je osmega februarja nenapovedano prišel obiskat v Muzej novejše zgodovine v Ljubljani, ko sem imel na državni praznik vodstvo po stalni zbirki. Skupaj z obiskovalci smo se ob fotografiji četverice spontano zapletli v pogovor. Takrat sem ugotovil, da ga pravzaprav še nikoli nisem posnel ali izprašal kot zgodovinar. Kot ponavadi sva se dobila v baru v Savljah, blizu njegove založbe. Prišel je seveda z veliko zamudo …

Oproščen si bil služenja vojaškega roka. To je bilo preden si šel študirat v Ljubljano, kajne?

Ja. Tito je umrl leta 1980. Leto pred tem sem bil na vojaškem naboru in tam so ugotovili, da nisem sposoben, ker imam previsoko dioptrijo. To je bil eden od razlogov, da sem se odločil za Ljubljano. Prijatelji so šli v vojsko, ostale so samo punce, ki so odšle na praktično povsem druge fakultete. Nikogar od moje generacije ni bilo, ki bi šel študirat z mano, recimo v Beograd. Zato sem lažje izbral Ljubljano. V Sloveniji sem imel neko zaledje. Bratranca sta se potrudila, da sta mi našla prebivališče, najprej v dijaškem domu, nato v študentskem naselju. Logistiko sem potem lažje obvladal. Če te logistike ne bi imel, bi prevladal Beograd. Prej sem imel pač to zadrego: videl sem, da me razumejo, bal pa sem se, da ne bi pravilno govoril. Potem ni bilo več težav. V bistvu smo bili zelo povezani med sabo, Primorci.

Si že pisal, ko si prišel v Ljubljano?

Ne, objavil sem le nekaj prispevkov v lokalnih literarnih revijah. Novinarskih tekstov pa še ne. Ko sem se prepisal s strojništva na novinarstvo, sem začel sodelovati z Novimi omladinskimi novinami iz Beograda. To je bil republiški časopis srbske mladinske organizacije. Par mesecev kasneje sem prišel na Mladino. Napisal sem par prispevkov in starejši so ocenili, da sem v redu. Sprejeli so me v ekipo in potem sem redno pisal za Mladino. Sprva honorarno.

To je bilo od leta 1981 dalje?

Od leta 1981 do 1985, ko sem sprejel uredniško službo na Mladini. Ko so me zaprli, sem bil že zaposlen na Mladini. Od leta 1981 sem samo še širil krog časopisov, za katere sem delal. To mi je prišlo v kri, da sem preprosto zanemaril študij. Praksa je prevladala. V študiju nisem več videl pravega smisla.

Me pa je že od druge polovice osemdesetih privlačilo založništvo. Takrat je bilo neodvisno založništvo v povojih. Ne institucionalno založništvo, ki je bilo nadzorovano. Če nisi na nek način sodeloval pri cenzuri ali samocenzuri, praktično nisi mogel biti vpet noter. Jaz pa sem želel na založniško pot, ki bi imelo tudi politično konotacijo.

Kdaj te je začelo to zanimati? Od kje želja po politiki pri mladem Davidu?

Leta 1980 sem pisal bolj literaturo, v glavnem poezijo, kasneje sem eno pesniško zbirko tudi objavil pri Zvezi kulturnih organizacij.1 Takrat se še nisem toliko ukvarjal z novinarstvom in politiko.

V srednji šoli sem bil dober učenec in kot takega so me predlagali za partijo. Že pri sedemnajstih, osemnajstih letih so mlade ljudi pošiljali v politične šole in mene so poslali v tako šolo – Politična šola Borbe se je imenovala. Tam smo se učili o marksizmu, leninizmu in tako naprej. Si se poglabljal v teorijo. Učitelji so me predlagali za partijo, to je bila kao posebna čast. Jaz sem že po človeški naravnanosti bolj levičar. Nacionalno nisem obremenjen, zame so vsi ljudje enaki, po drugi strani pa sem za socialno pravičnost, za socialno državo. Seveda pa nisem poznal vseh ozadij, starša sta me poskušala obvarovati pred zgodbami iz preteklosti, kako je moj dedek doživel denacionalizacijo, ko so ga zaprli samo zato, da bi mu vzeli premoženje, pa ga potem takoj izpustili. Je pa zanimivo, da je bil dedek po očetovi strani socialist, kljub temu da je bil kapitalist in eden bogatejših ljudi v Jagodini. Baje je že v Budimpešti, ko je bil na šolanju, sprejel to usmeritev, podpiral partizane, zato ga po vojni niso ubili ali zaprli za dlje časa. Šolski sistem naredi svoje: Tita smo imeli vsi radi, ker so ga prikazovali, kot so ga. In tako sem sprejel poziv, da pristopim k partiji. Ampak me je zelo hitro razočaralo, da so že na prvem partijskem sestanku razpravljali o tem, komu da kuharica več mesa. Na partijskem sestanku! Si mlad človek, ki ima ideale revolucije, pravične družbe, tam se pa pogovarjajo o zelo konkretnih stvareh, komu se godi krivica in komu ne – banalnosti. Videl sem, da stvar ni čisto taka, kot sem si predstavljal, zato sem se začel oddaljevati od sodelovanja v svetovni revoluciji (smeh) in od tega, da bi še druge države osvobajal od kapitalizma.

Skratka, v Ljubljano si odšel že z nelagodjem …

Niti ne, prej bi rekel indiferenten. Šele kasneje, ko sem začel sodelovati z Novimi omladinskimi novinami v Beogradu, sem naletel na krog kritičnih intelektualcev – novinarjev. To je bil moj vstop v novinarstvo. Skoraj povsod so bile mladinske revije oaza svobode, kritičnega razmišljanja. Tam sem spoznal ljudi, ki so mi malce odprli oči, v smislu, da sem začel bolj kritično gledati na stvari, o katerih prej nisem niti razmišljal. Sprejeli so me za dopisnika iz Ljubljane. V glavnem sem poročal o koncertih, prvi sem recimo pisal o Laibach v beograjskem tisku. Čedalje bolj pa me je zanimala politična plat.

Po tej poti sem prišel na Mladino, ravno v trenutku, ko se je zamenjala generacija. Do takrat je bila Mladina klasičen mladinski časopis, namenjen bolj srednješolcem kot študentom. Tudi teme so bile temu primerne. Malo resnejša Antena. No, ko je prišel Mile Šetinc in se je oblikovala ekipa sodelavcev, bolj kritična do družbenega sistema, so začeli spreminjati podobo in tudi vsebino. To je tisti spolzki teren, ko menjuješ podobo časopisa, nimaš še novih bralcev, stari ti pa odpovedujejo. Če bi to trajalo dlje časa, bi Mladino ukinili. Tako pa so se zgodile nekatere afere, Mladina je o njih poročala in ljudje so slišali zanjo. Kritična javnost, predvsem študentje.

Govoriš o letu 1983?

Ja, leti 1982 in 1983 sta bili kritični za koncept Mladine. Ko se je koncept revije zamenjal, je del bralcev odpadel in počasi smo začeli pridobivati nove. Predvsem študentsko generacijo, ki je bila bolj ozaveščena in je rabila tak časopis. Kasneje so jo začeli brati ljudje, stari trideset, štirideset, petdeset let, univerzitetni profesorji in tako naprej. In so začeli tudi sami sodelovati. Velik preskok. Tako da je bila Mladina leta 1984 politično že precej zgrajen časopis, z jasnim konceptom in rastočo naklado. Potem se je oblikovala fronta mladinskih revij, ki so med sabo sodelovale. V tej povezavi sem, moram reči, bil tudi jaz zelo pomemben, prek srečanj mladinskih novinarjev Jugoslavije. Od 1983 in 1984 že pišem za Polet iz Zagreba, za Novo omladino, za takratni Reporter iz Beograda in druge mladinske revije. V glavnem kot dopisnik iz Ljubljane za revije v srbohrvaščini.

O čem pa pišeš leta 1983?

O lokalnih dogodkih, vezanih na Slovenijo. Kasneje jih tudi komentiram. Čedalje bolj pa pokrivam tudi politične teme. Nekje od 1984 dalje pišem tudi kolumne in intervjuje. Te sem imel zelo rad. Takrat sem začel delati na osebnostih. V Mladini smo kasneje objavili zelo veliko intervjujev, predvsem s kritičnimi intelektualci. S posamezniki, ki so na različnih področjih obravnavali družbeni sistem in dokazovali, da je bodisi ekonomsko nevzdržen bodisi problematičen z vidika človekovih pravic.

Ko sem se bolj dejavno vključil v uredništvo notranjepolitične rubrike, sem večkrat hodil na teren, ko se je zgodilo kaj pomembnega, recimo na področju bivše Juge – nekaj, kar je bilo treba obravnavati z drugačnega, ne le uradnega vidika.

Urednik na Mladini si torej postal leta 1985?

Ja, 1985/1986. Tako sva šla (s Tonetom Stojkom, op. M. K.) na teren, ko se je zgodil uboj v Paraćinu v Srbiji.2 Ko so vsi mediji precej enostransko poročali o teh zadevah, ne da bi se poglabljali v razloge, zakaj je to naredil, pa iz kakšnega okolja izhaja, smo mi naredili za tiste čase drzno potezo. Povezali smo se s kosovskimi Albanci. V Prištini sva pristala z avionom, vzela rent a car, potem pa so nas kosovski intelektualci peljali v vas, od koder je bil storilec. Šla sva k družini in spraševala, kako živijo, poizvedovala, zakaj je to naredil … Takih reportaž je bilo veliko.

Potem sem se začel ukvarjati z feljtonistiko. Od leta 1987 sem pisal feljton o Golem otoku. Dobil sem enega človeka, Dragutina Vajdića, ki je bil tam. Povedal mi je svojo zgodbo, mi dal svoje gradivo, na podlagi katerega smo kasneje objavili knjigo (Leševi s Golog. Prvo dokumentarno kazivanje o Golom otoku. Ljubljana, 1988. Op. M. K.). O Golem otoku se je do takrat sicer marsikaj vedelo iz literature, nikoli pa se ni dokumentarno pisalo ali govorilo o tem. Obstajala so književna dela, recimo Isakovićev Tren, Hofmanov Noč do jutra, Torkar je tudi pisal. Skratka, pisatelji so temo obdelovali na literaren način, nikoli pa ni bilo objavljeno kakšno direktno pričevanje.

Ko sem bral tvoje prispevke, sem opazil, da si pisal zelo realistično, faktografsko. Si se nalašč odločil za to?

Nalašč. Hotel sem pisati, kot delajo dokumentarce. Napisati tekst, ki bi pokazal vso mizerijo položaja zapornikov. Pazniki so jih pripeljali do tega, da so sami sebe mučili do neskončnosti. Da bi preživeli. Odvzeli so jim dostojanstvo, jih na nek način pustili na ravni živali, ki naj bi preživele. Feljton je opogumil mnoge, ki si do takrat niso upali ničesar povedati. Takrat sem dobil veliko klicev. Bilo je tudi nekaj provokacij, ko so grozili, da me bodo ubili, veliko ljudi pa me je tudi poklicalo, da bi delili svoje zgodbe. Tako se je pojavil Radovan Hrast, ki je potem objavil dve knjigi o Golem otoku.

Takrat si se začel zanimati tudi za Hrvaško, za sedemdeseta, MASPOK …

Vse se je dogajalo zelo hitro. Leto 1984 je bila prelomnica, tudi zame osebno. To je bilo leto olimpijskih iger v Sarajevu. Organiziral jih je Branko Mikulić kot predsednik SR Bosne in Hercegovine oziroma kasneje predstavnik Bosne v zveznem predsedstvu. V Mladini sem objavil komentar, ki je opozarjal, da olimpijske igre izkoriščajo za politično promocijo. Komentar je naletel na zgražanje v jugoslovanskem prostoru, češ, kaj si Mladina drzne pisati. Sledili so pritiski, naj Mladina neha objavljati take članke. Teme, ki smo jih odpirali, pa so se kar vrstile: vojaška parada, titova štafeta … Odzivali smo se na dogodke, družba se je začela odpirati. Moraš vedeti, da nismo bili izobraženi v demokratičnem smislu. Vse se je dogajalo sproti. Ko sem hodil na FSPN, smo imeli marksizem, razumeš. V bistvu smo bili učenci … Odzivali smo se na dogodke, na nesmisle, na te socialistične manifestacije, parade. Na izrazito ideološkost, ikonografijo. Le redki, ki so kritično razmišljali, so imeli nek izgrajen sistem. To so bili kritični intelektualci iz študentske generacije šestdesetih let.

Levičarji? Marksistično usmerjeni?

Ja. Spomnim se predvsem beograjskih, pa tudi zagrebških intelektualcev, ki so obiskovali šole, kot je bila Korčula, kjer so se izoblikovali kot generacija, ki je bila že dovolj zrela, da je razmišljala demokratično.

Zakaj Sarajevo, Zagreb in Beograd niso mogli slediti Mladini v kritiki režima? Zakaj se je prav v Ljubljani zgodil tak preskok?

Ker je Mladina hitreje odpirala določene teme. V Beogradu so tudi sledili temu, gotovo. Pred leti sem srečal takratnega glavnega urednika Poleta in ga vprašal: »Simka (Zoran Simić, op. M. K.), si vedel, da sem stvari, ki jih nisem mogel objaviti v Mladini, na predelan način objavil v svojih kolumnah pri tebi?« Odgovoril mi je: »Ne, nisem vedel. Če bi, ti jih ne bi objavil.« Je bilo pa hecno: v eni republiki si lahko objavljal stvari, ki jih v drugi nisi mogel. So bile stvari, ki jih v Sloveniji nisem mogel objaviti, sem jih pa lahko na Hrvaškem ali drugje.

Nekoč si napisal, da staršem nisi govoril o teh stvareh, ker ne bi razumeli …

Seveda. Tukaj si imel od leta 1945 pranje možganov. O nekaterih zadevah se ni govorilo. Vsi so vedeli, da te bodo izolirali takoj, ko boš ubral drugo pot. Nekatere stvari niso bile zaželene ali pa so veljale za družbeno deviantne … Zdaj, ko Omerza odkriva udbovske dosjeje, vidimo, da so bili udbovci zelo duhoviti ljudje (smeh): ljudem so dajali imena, ki so jim na nek način pristajala. Tako so denimo sodelavcu, ki je pomagal razkriti dokument pri Janši, dali ime Janičar. Skratka, precej duhovito. No, Mladino so obravnavali kot deviacijo. Tako je bilo ime dosjeju. Zanje smo bili odklon, deviacija: kritična masa intelektualcev, ki se je pač razvila v Ljubljani, v provinci pa ni bila prisotna. V provinci se ljudje že a priori niso toliko ukvarjali s tem. Ukvarjali so se s svojimi življenji, s preživetjem.

Kako si se definiral, ko si prišel v Slovenijo? Kako ste se narodnostno opredeljevali v družini?

Mama se je definirala kot Slovenka, oče kot Srb, jaz pa sem dolgo verjel v jugoslovanstvo. Predrag Matvejević je pisal o tem.3 Meni je bila ta ideja jugoslovanstva blizu. Če je Evropska unija realnost in si lahko Evropejec, si lahko tudi Jugoslovan. Ravno zato, ker nisem bil nikoli nacionalno obremenjen, sem res do vseh, od Albancev do Makedoncev in Bosancev, imel enak pristop. Čutil sem se kot pripadnik širše skupnosti, ki presega ozke okvire nacije. In čutil sem se kot neke vrste internacionalist, mogoče tudi v marksističnem smislu. Kot nekdo, ki mu v ospredju niso nacionalne vrednote, ampak druge stvari: demokracija, človekove pravice. Tako da sem se v glavnem izrekal za Jugoslovana. Praktično do moje aretacije, ko sem čedalje bolj spoznaval, da ta državna skupnost nima prihodnosti. Sem pa se še vedno počutil kot Evropejec. In seveda, če se že moram danes opredeljevati, sem Slovenec.

Iz tvoje pripovedi izhaja, da si deloval po celotnem jugoslovanskem prostoru. Kako si doživel rez, ki se je zgodil leta 1991? Tvoji starši so se morali umakniti v Slovenijo, ti pa nisi mogel v Srbijo, tudi če bi želel …

Glej, od 1988, od procesa naprej so se stvari zelo zaostrovale. Tudi za mojo družino. Stvari so se toliko zaostrile, da je bila selitev edina možnost. Potem je izbruhnila vojna …

Starša sta se preselila pred vojno?

Ne, oče je dolgo čakal na upokojitev. Leta 1990 je bil upokojen in pripravljala sta se na odhod. A dogodki so nas vse prehiteli. Veš, 1990 je bilo leto lažnega upanja, mogoče za celotno Jugo. Prihaja Marković z novim dinarjem, ki je bil naslonjen na marko v razmerju ena proti sedem. Jugoslovani kar naenkrat postanejo, kako bi rekel, materialno solventni zaradi te lažne fiksacije na marko. Naša kupna moč je celo narasla, a bilo je … leto utvare. Niti sami nismo vedeli, kaj se dogaja. Sam nisem bil politično aktiven, ukvarjal sem se z založništvom: nisem vedel, da so napetosti tako narasle, da bo že čez pol leta eksplodiralo. Bilo je lagodno leto, v nekem površinskem smislu. Pod površjem pa so se dogajale stvari.

Torej si se začel ukvarjati z založništvom takoj, ko si prišel iz zapora?

V bistvu že prej. Z [Dušanom] Cunjakom sva objavila tisto knjigo o Golem otoku. Ko sem prišel iz zapora, pa sem takoj pripravil zbornik V imenu ljudstva. Že pred aretacijo sem imel kar nekaj načrtov, bil sem pri Djilasu in smo se dogovarjali, da objavimo njegovo knjigo o Titu, z Živojinom Pavlovićem sem se menil za objavo njegove knjige Ispljuvak pun krvi, ki je bila v Beogradu prepovedana, v slovenščini. S Tripalom sem se zmenil za objavo njegovih spominov, pa se je takrat ustrašil. Skratka, proces proti četverici me je ekonomsko zajebal.

Ne me napačno razumeti: od leta 1988 do leta 1991 se je vse tako hitro dogajalo, da nisem mogel realizirati vseh načrtov. Imel sem proces, ki je zahteval pritožbe, demonstracije, moral sem hoditi na manifestacije kot član Odbora, pripravljati obrambo. Vse to mi je jemalo čas, nisem se mogel posvetiti svojim projektom. Zaradi procesa je na žalost marsikaj, kar smo načrtovali, padlo v vodo. Tripalo, denimo. Omenil sem že, da se je ustrašil. Po procesu sem ga večkrat klical. Človek, ki je bil teden pred tem pri njem, pristane v zaporu. Vedel je, kaj to pomeni. Obstajal je stalni strah, da bo vojska razpustila predsedstvo in bo sledil vojaški udar. Dokument, zaradi katerega so nas aretirali, je v končni fazi to tudi delno razkrival. Da se oni že pripravljajo, da spremljajo civilne demonstracije. Zato sem bil besen v zaporu. Rekel sem: »Zakaj? Pa saj je dokument, ki smo ga objavili, le opozorilo družbi, da vi to že počnete!« Ampak seveda se z njimi ni dalo razpravljati … Tripalova knjiga je nazadnje izšla šele po svobodnih volitvah, ko je bilo že prepozno in ko MASPOK ni nikogar več zanimal.

Zaradi procesa nisi veliko komuniciral z družino, kakšno strategijo ubrati … Ste pa pred letom 1991 le mogli občutiti, da se nekaj kuha?

Že, ampak … kaj bi pa lahko naredili? Oče je čakal na upokojitev. Seveda bi bilo najbolje, da bi se že takrat preselili. Vendar so jih šele dogodki, ki so si sledili zelo hitro, prisilili, da so se praktično čez noč preselili v Slovenijo. Šli so čez Madžarsko, z osebnim avtom, polnim stvari, kot kakšni begunci … Počakal sem jih v Lendavi. O tem se nismo veliko pogovarjali. Mama mi je samo povedala, da ju je nekdo zadnji večer, preden sta odšla, prijavil policiji.

Kdaj si se prvič vrnil v Beograd?

Šel sem enkrat leta 1992. Očetu sem pomagal, da je še nekatere stvari odnesel, prodal. Šla sva skupaj, ker ga nisem hotel pustiti samega. Prvič po dolgem času sem bil dol. Malo sem bil v strahu, kaj se bo zgodilo. Takrat je na križiščih v Srbiji stala vojska, vojaki so ustavljali promet. Bilo je napeto, a se ni zgodilo nič.

Znova sem se vrnil šele po Miloševićevem padcu, okoli leta 2000. Do takrat je bila ta dežela preveč mračna za moj okus. Ne, da bi se bal. Če bi se mi kaj zgodilo, bi se mi že leta 1992. Enostavno mi je bilo preveč mračno, potem pa še ta vojna med Srbijo in Natom in tako naprej. Ko so Miloševića odstavili in je večini Srbov odleglo, je s padcem njegove diktature vsem skupaj padlo neko breme. Tudi večini tistih, ki smo hoteli Srbijo obiskati.

Tudi moje življenje tukaj je postalo precej dinamično. Šel sem čisto drugo pot. Zdaj se mi dogaja, da me ljudje prepoznajo, ko hodim po Beogradu. Sam nisem baš dober za obraze, ampak velikokrat se mi zgodi, da me nekdo ustavi in me nagovori po imenu in priimku, jaz pa jih ne spoznam. Šele nato jih prikličem v spomin in spet smo taki, kot smo bili.

Kdaj pa si zapustil Mladino?

Leta 1989 sem dal odpoved.

Zakaj?

Ker ni šlo več vzporedno z delom v založništvu, s katerim sem se začel ukvarjati od procesa naprej. Na tem področju sem imel že vrsto uspehov, prodali smo kar nekaj uspešnic. Gradil sem podjetje in preprosto se nisem mogel več ukvarjati z novinarstvom. Pa še nekaj. Od leta 1991 so se stvari tudi v Sloveniji spremenile. Do takrat je obstajala relativna svoboda v medijih, po tistem pa so se časopisi začeli politično opredeljevali. Z našim otokom svobode je bilo torej konec. Politične stranke so prevzele vpliv nad določenimi mediji. Jaz pa, če ne čutim svobode v poklicu … Kot novinar sem bil svoboden. Hotel sem pisati svobodno. Razumeš? Poskušal si spreminjati zunanje meje tvoje svobode, vedno si šel korak dlje kot tvoji tovariši novinarji. Potem pa tega ni bilo več. Potem časopisi postanejo politična trobila. In to meni ni šlo. Tako kot mi ne gre, da bi bil član neke stranke. Nikoli nisem bil član stranke, razen v srednji šoli (smeh) … Ne vem, mogoče sem še vedno v kakšni evidenci zveze komunistov (smeh), izpisal se nisem. Ampak nikjer se nisem vključil. Če bi bil v stranki ali časopisu, ki je politično opredeljen, čutim, da bi izgubil del sebe. Del svobode, da na koncu rečeš bobu bob. Ne želim biti v poziciji, da sem od koga odvisen ali da nekomu služim.

Kdaj se je ta sprememba začutila pri časopisih?

Takoj. Že od prvih volitev leta 1990 se je čutilo, kako se prostor opredeljuje: »Kdo, kaj, zakaj?« Čutilo se je tudi znotraj levičarskega bloka, ki ni bil homogen … Mladina je šla takoj k ZSMS in kasneje tudi lastniško prišla v čisto druge roke. Ni več to, kar je bila, daleč od tega. Ampak tudi takrat, leta 1990, je zastopala stranko LDS. Jaz sem imel veliko prijateljev v mladinski organizaciji. Prosili so me, naj nastopim na njihovi listi, se pravi na prvi listi ZSMS. Zdaj pa tako: možnost za preboj v parlament je imel samo prvi na listi, vsi ostali so prinašali glasove za kandidate na začetnih mestih. Na moji listi je bil prvi Školč, tako da sem mu posredno tudi jaz pomagal, da je prišel v parlament (smeh). Mene niti ni zanimalo, na katerem mestu sem, ali bi prišel v parlament ali ne. Rekel sem si, glej, na listi poznam veliko ljudi, imel sem občutek, da so demokratično nastrojeni, nisem se kaj dosti ukvarjal z njihovim programom niti s programom drugih strank. Takrat sem bil prvič in zadnjič na kakšni listi. Kar se tiče moje politične kariere, je to to (smeh). Trajala je vsega tri tedne. Spremljam pa. Hočem biti osveščen državljan. Nočem biti ovca. Spremljam, nimam pa nobenega vpliva.×


  1. Moj život, Huaskaran (Moje življenje, Huaskaran). Zanimivo, da je knjiga leta 1989 izšla ob srečanju pesnikov in pisateljev drugih narodov v Sloveniji, op. M. K.

  2. Tretjega septembra 1987 je v vojašnici v Paraćinu v Srbiji albanski vojak Aziz Keljmendi tik pred koncem svojega vojaškega roka iz neznanega razloga postrelil štiri sovojake in jih še pet ranil. V kontekstu tedaj že odprtega kosovskega vprašanja je dobil dogodek izjemno publiciteto, beograjska Politika je pisala celo o »strelu na Jugoslavijo«. Dogodek je postal povod za mobilizacijo protialbanskega vzdušja. Kmalu zatem je krmilo CK ZK Srbije prevzel Slobodan Milošević. Op. M. K.

  3. Predrag Matvejević, Jugoslovenstvo danas. Beograd, 1984. Op. ur.

Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki hrani fotografijo družine Tasić, se zahvaljujemo za posredovanje in dovoljenje za objavo fotografije.


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 38: Smeti pozimi 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.