»Imperiji in države izginjajo, družine pa tako ali drugače ostajajo« – Milenko Jergović, pisatelj


Anja Medved

Miljenko Jergović je nedvomno eden najbolj prepoznavnih in najbolj prevajanih živečih avtorjev iz prostora nekdanje skupne države. Rojen v Sarajevu leta 1966, tam odrašča in doštudira, v prvem letu vojne v Bosni pa zbeži in pristane v Zagrebu, kjer ostane – zaradi ljubezni, kot pravi – vse do danes. Leta 1994 se proslavi s proznim prvencem Sarajevski Marlboro, ki v nizu kratkih zgodb opisuje življenje v obleganem Sarajevu. V svoji pisateljski karieri je izdal že več kot 40 knjig, redno pa objavlja tudi v časopisih in na spletni strani, kjer lahko prebiramo njegove zapise tudi dvakrat tedensko. Poleg pisateljske plodovitosti Jergovića kot avtorja zaznamuje eruditsko zanimanje za družbene in zgodovinske teme iz našega širšega prostora. Predvsem je v njegovi literaturi v ospredju tragični trk med osebnimi zgodbami in zgodovinsko usodo, ki iz ljudi naredi žrtve ali krvnike, ki njihovo eksistenco morda celo naključno dvigne na raven junaka ali pa jim omogoča, da svojo banalno eksistenco prikrijejo z insignijami moči in zločini. Jergovićeva zazrtost v preteklost in njeno beleženje tako ni le – kot je zase nekoč zapisal Claudio Magris – želja po arhiviranju in urejanju, po katerih se nam sčasoma zasveti resnica, temveč ima odločnejšo bivanjsko komponento. Zgodovina se nam kaže kot osebna in kolektivna krivda, ki jo raziskujemo, ne le, da bi razumeli sami sebe, temveč da vanjo lahko posežemo, se odpiramo v dialogu z akterji in njihovimi tragičnimi eksistencami ter da prepoznavamo in imenujemo demone, ki so posameznike obsedli in ki so še vedno prisotni v današnjem svetu. Ukvarjanje z zgodovino ima tako v Jergovićevem opusu katarzično nalogo, saj je možno odreševati le preteklost. Nekoč je zapisal: »Prihodnost me ni nikoli zanimala. /…/ Prihodnost pripada samozavestnim in lahkomiselnim. Pripada tistim, ki vedo, kaj bi s sabo, tistim, ki jim je domišljija zakrnela. Kajti domišljija je vselej obrnjena v preteklost, velike zgodbe se dogajajo v času, ki ga človek pozna in v katerem se počuti varnega, saj je ta čas že minil.« Pred nekaj meseci je v slovenskem prevodu izšla Rodbina, monumentalno delo, ki na skoraj tisoč straneh po drobcih in zgodbah poveže kroniko svoje lastne družine (od časa Avstro-Ogrske do smrti svoje mame), v kateri se odseva zgodovina našega širšega prostora.

Miljenko Jergović je Novo Gorico obiskal kot gost lanskega festivala Mesto knjige. Z njim se je pogovarjala filmska režiserka in dokumentaristka Anja Medved, ki je zadnji dve desetletji posvetila beleženju spomina in nasprotujočih si zgodovinskih narativ na področju na dve državi razdeljene Goriške.

Veseli me, da se pogovarjava prav v Novi Gorici, na obmejnem območju, kjer so se vedno srečevale in se mešale različne narodnosti in govorice. Zdi se mi, da se v takem prostoru počutite najbolj doma. Štejemo vas za hrvaškega avtorja, že desetletja živite in delate v okolici Zagreba, a izhajate iz Bosne. Rodili ste se v Sarajevu in kot marsikateri Sarajevčan ste tudi sami verjetno mešane krvi. Še več, zasledila sem, da je nekaj vaših genov prav iz našega konca, in sicer iz Kneže pri Tolminu.

Da, moj dedek Franjo Rejc je bil Slovenec. To danes zveni drugače, kot je zvenelo v njegovem času, in pomeni nekaj drugega kot to, kar je pomenilo njemu. Največji del življenja je preživel v Bosni. Kot železničar je delal v Doboju, Zenici, Kaknju, Sarajevu itd., a je bil Slovenec. Imel je tri brate, ki pa nikoli niso bili Slovenci. To jim preprosto ni bilo pomembno – na koncu so postali Hrvati. V Bosni je vsakdo, ki ni bil pravoslavec ali musliman, torej katoličan ali celo protestant, pa četudi Poljak, Čeh, Nemec ali Avstrijec – teh je bilo nekoč v Bosni precej – po liniji najmanjšega odpora nazadnje postal Hrvat. Če bi se Hrvati zavedali tega dejstva, bi se ovedli lastne hegemoničnosti in imperializma, a danes so na to povsem pozabili. V nasprotju s trendom pa je moj dedek vse življenje ostal Slovenec. Bil je celo naročen na Primorske novice, kar je bilo povsem ekscentrično, saj so prihajale s kakim tednom zamude. On pa jih je kljub temu redno prebiral. Njegovo slovenstvo je imelo, kako bi rekel, zelo globoko, razkošno vsebino, ki se ni nujno nanašala na nacionalno pripadnost, temveč na globlje identitetne plasti. Na njegovo otroštvo v Kneži, na njegove stare tete, ki se niso nikoli poročile in so ga preprosto oboževale, na njegova formativna leta, ki so bila zaznamovana z občutkom grenkobe do tistega, kar je ostalo od njegove pradomovine in kar se je z njo dogajalo ob razmejitvi Italije in Jugoslavije po prvi svetovni vojni. Njegovi prvi bratranci so bili člani TIGR-a, on, ki je živel v Sarajevu, pa je služil kot nekakšna dislocirana tigrovska celica in varuh njihove dokumentacije. Moj dedek je torej bil – in to danes rečem malo za šalo, malo pa zares – čisto pravi terorist. No, TIGR je bil tudi iz današnje perspektive teroristična organizacija in zanj, ki ni bil kdovekako pogumen človek, je to bila zelo pomembna in izpolnjujoča stvar. Bila je del njegovega slovenstva. Na neki način je ostal človek z meje, ne le zato, ker na meji leži njegova Kneža, temveč tudi zato, ker se je med prvo svetovno vojno boril na soški fronti. Kje pa drugje, vsi Bosanci so se bojevali na soški fronti. Ostale so pošiljali na normalne fronte, v razne Galicije, kaj jaz vem kam, neumne Bosance pa na Sočo, kjer se nihče normalen ni bojeval. Osvajali so vrhove neosvojljivih gora in umirali, ne da bi sploh vedeli, čemu.

Človek z meje pa je bil tudi zato, ker je odraslo življenje preživel v Bosni, ki je na neki način dežela ljudi z meje – ne glede na to, da je terra interior. Bosna je notranja dežela, a ljudje iz Bosne niso notranji ljudje. Niso ljudje jasnih in nedvoumnih identitet, temveč, milo rečeno, ljudje sumljivih identitet: identitet, ki niso zgolj nekaj, ampak še nekaj povrh. In če slučajno niso še nekaj povrh, so pa proti nečemu. In tudi ta identiteta, ki je nastrojena proti drugi identiteti, je obmejna identiteta. Midva se danes nahajava na najlepšem kraju te mejne identitete – identitete, ki je proti drugi identiteti – kajti Nova Gorica je nastala (nas)proti Gorici, ki je (nas)proti Novi Gorici.

Drži, poleg nuje je nastala tudi zato, »da bi sijala preko meje«: nalašč, tako rekoč, bolj kot zase zato, da bi jo na Zahodu opazili kot zavidljivo mesto socialistične Jugoslavije. A zanimivo, da je vaš praded prav tako živel v neki drugi skupni državi, Avstriji, in se znotraj nje preselil v Bosno. Zdaj smo izgubili še drugo skupno državo, Jugoslavijo. Občutek imam, da imperiji pridejo in grejo, družine pa ostajajo. Tudi v vaših knjigah preživijo – morda klavrno, ampak ostanejo. Zanima me, kaj vam pomeni osebni spomin v odnosu do pripovedovanja preteklosti nekega prostora?

Da imperiji in države izginjajo, družine pa tako ali drugače ostajajo, je zelo pomembna resnica, o kateri pa ljudje ne razmišljajo. Če bi o njej več razmišljali, bi bili bolj odgovorni tako do lastnih spominov kot tudi do izginulih držav in imperijev. V mojem konkretnem primeru to pomeni, da je bil moj praded, torej oče mojega deda, o katerem sem govoril, kovač iz Kneže oziroma iz Tolmina, ki je leta tisoč osemsto devetdeset in nekaj, v času gradnje sarajevske katedrale, šel v Sarajevo, da bi tam koval kljuke in drugo okovje za vrata nove stolnice. Tako je ta nori kovač verjetno prvič slišal za Sarajevo in se odpravil tja. Bil je sicer grozen, neznosen človek, nepopravljiv alkoholik in družinski nasilnež. Oziroma družinski nasilnež je bil zato, ker je bil nepopravljiv alkoholik. Alkoholik pa verjetno zato, ker je bil kovač. Njegov alkohol je moril in frustriral vse okoli njega, le njega ni zmogel pokončati. Živel je skoraj devetdeset let, umrl je v bolnišnici v Zenici zaradi pljučnice, ker je januarja 1943 pijan zaspal v snegu. Smrtno bolan s pljučnico je v zadnjih tednih življenja otrokom pod okni bolnišnice metal denar, da so mu v ambulanti kupovali medicinski alkohol. Takšen norec je bil. Ko je Jan Cvitkovič snemal Kruh in mleko, sem mu rekel, da je pravzaprav posnel film o mojem pradedu v nekem drugem času. On je bil prednik likov iz Cvitkovičevega filma, popoln norec, manijak, alkoholik, kreten, hkrati pa tudi fascinantna osebnost. Ni bil zaman kovač … In tudi on je človek z meje.

Ded pa je bil človek z meje na še bolj nenavaden način. Iz Bosne je šel na soško fronto, kjer se je bojeval tako rekoč v lastni domovini in nato padel v italijansko ujetništvo. Po koncu vojne je še celi dve leti ostal v ujetništvu. Vrnil se je z odličnim znanjem italijanščine in s prekrasnimi zgodbami o življenju v italijanskem ujetništvu. Njemu je bilo v ujetništvu bolje kot z norim očetom alkoholikom in njegovo nesrečno, raztrgano družino. Pa tudi zato, ker so to bili časi, ko se z ujetniki še ni ravnalo kot z živino; časi, ko odnosi med Italijani in Slovenci oziroma Slovani na splošno niso bili slabi. Eni in drugi so živeli v Avstro-Ogrski, Italijani s severa sicer niso bili prav zadovoljni z Avstro-Ogrsko, a tudi Slovani ne, kljub vsemu pa je to bila zanje skupna država, ki je vendarle dobro delovala.

Če se vrneva v Sarajevo: pred kratkim sem zopet naletela na skeč slovite sarajevske TV oddaje Top lista nadrealistov iz konca osemdesetih z naslovom Sarajevski zid, v kateri parafrazirajo padec Berlinskega zidu. V skeču se smetarji z dveh ločenih strani Sarajeva čez zid obmetavajo s smetmi, dokler ne ugotovijo, da so stari znanci. Skeč ni le vizionarski, ampak tudi izjemno duhovit, vendar iz današnje perspektive prav nič smešen. Kako je mogoče, da je ta vrhunski skupni humor v začetku devetdesetih tako bedno zatajil?

Top lista nadrealistov je bila zares dobra oddaja: na ravni naracije, pripovedi, skeča, šale … Temeljila je na pretiravanju. Njihov humor je tisti bosanski humor, ki temelji na absurdu, paradoksu in pretiravanju, in oni so pretiravali s političnimi temami. Naša težava je, da smo v vsaki naslednji fazi uspeli dohiteti tisto, kar je bilo v prejšnji še pretiravanje. Oddaja Top lista nadrealistov nazadnje ni izginila le zaradi vojne, temveč zato, ker je postalo pretiravanje nemogoče. Nemogoče si je bilo izmisliti nekaj, kar bi bilo bolj noro od resničnosti. Nato smo naslednjih trideset let živeli v državah in časih, v katerih pretiravanje ne more preseči resničnosti.

To je bila naša situacija na začetku devetdesetih let. Slovenska ni bila povsem takšna, čeprav tudi v Sloveniji obstajajo povsem nori, krvavi in kretenski elementi, na najbolj balkanski način. Zmago Jelinčič je denimo lik naravnost iz Top liste nadrealistov, popolnoma je neverjeten! On je zares najbolj balkanska pojava v Sloveniji. No, prava težava se bo seveda pojavila, ko bo cel svet postal Balkan. Poglejte Donalda Trumpa – on je lik iz Top liste nadrealistov. Neverjetno je, da je to resničen človek: da je to, kar tvita ali govori, dejansko resnično. Deluje kot kakšen bosanski skeč.

Tudi sami se v literaturi poslužujete pretiravanja, da bi se približali resnici. V vaših delih nismo nikoli povsem prepričani, ali se nahajamo v imaginarnem ali realnem svetu. Čeprav vas izrazito zanimajo vprašanja osebne in družbene zgodovine, ostajate predvsem pisatelj fikcije. Ali je to zato, ker se nobeni preteklosti ne moremo zares približati, ne da bi vstopili vanjo skozi imaginarno?

Imaginarno mora biti prisotno iz drugega, mislim, da pomembnejšega razloga. Resničnost je slaba snov za književnost, ker deluje neprepričljivo in neverjetno. Razen če se rodite kot Lojze Kovačič v popolnoma norih okoliščinah, v neki popolnoma nori družini in vas iz Švice, kjer ste se rodili in odraščali, ne preženejo v Slovenijo – in to ne katerokoli Slovenijo, temveč prav v najbednejšo in najrevnejšo vas v Sloveniji. Evo, takšna resničnost lahko deluje v književnosti, medtem ko naša navadna, light resničnost, ni verodostojna. Je popolnoma neprepričljiva, trivialna, nemogoča in izmišljena.

Smoter fikcije je prav v tem, da resničnost naredi možno in verjetno. Obožujem književnost, za katero ne morete biti povsem gotovi, kaj je res in kaj ni: je popis resničnosti ali izmišljena zgodba? Nekoč je živel genialen, nor in podcenjen italijanski pisatelj, ime mu je bilo Curzio Malaparte. Napisal je vsaj dve genialni knjigi, Kaputt in Koža, v katerih ni povsem jasno, kaj je dejansko pisal. V drugi svetovni vojni je bil vojni dopisnik, tudi z Balkana. Njegove reportaže so na ravni faktografske oziroma žurnalistične resnice zelo dvomljive, v nekem višjem smislu pa resničnejše od česarkoli, kar bi lahko napisal kot verodostojni poročevalec.

Ostaniva pri vprašanju naracije: tu na meji obstajata dve različni interpretaciji zgodovine, isti datum v Gorici pomeni nekaj drugega kot v Novi Gorici. Ko je meja padla, smo morda naivno pričakovali, da bomo našli skupno povezovalno zgodbo, a izkazalo se je, da ni mogoča. V vaših uvodnih mislih v Zgodovinsko čitanko sem našla nekaj, kar je osmislilo tudi naše delo zbiranja spomina obeh Goric. Podali ste zelo lep primer družinskega spominskega albuma kot narativne oblike, ki najbolj ustreza pripovedovanju mesta – mislim, da tudi obmejnega prostora. V družinskem albumu namreč lahko sobiva več protagonistov, več zgodb in več resnic …

Z eno stvarjo se ne strinjam: nikoli ni več resnic. To mi ogromno pomeni – resnica je samo ena. Resnica je lahko samo ena. Ne more jih biti več. Ne obstaja italijanska resnica o Gorici in slovenska resnica o Gorici. To enostavno ne gre. Resnica je nedeljiva, ena in edina, različni pa so lahko – in tudi so – pogledi nanjo. Če na koncu štiridesetih let iz Gorice gledate proti tej grozni Jugoslaviji in strašni betonski modernistični metastazi, ki nastaja na druge strani meje, je vaš pogled na stvarnost popolnoma drugačen od pogleda, ki je iz Nove Gorice usmerjen na italijansko stran in v vsakem Italijanu in vseh Italijanih vidi male mussolinije, ki se od triinštiridesetega leta dalje pretvarjajo, da niso mussoliniji, medtem ko je vam popolnoma jasno, da so enaki, kakršni so bili vseh dvajset let pred tem. To sta dva različna pogleda, ki tvorita eno samo, fantastično resnico. In ta resnica je literarno zelo privlačna, razburljiva in zanimiva. Jaz vam jo zavidam, ker se celo življenje lahko ukvarjate s to noro resnico, sestavljeno iz dveh komplementarnih pogledov, kajti obstoj dveh pogledov pri posameznikih ustvarja zelo razburljive odzive … Obstajajo ljudje, v katerih se prebuja manično sovraštvo do tistih z druge strani, in obstajajo ljudje, ki so radovedni in sprejemajo vse tisto, kar se dogaja na drugi strani, ne glede na to, ali je meja odprta ali zaprta. Nenazadnje se čez mejo vse izve. In verjetno se je več izvedelo čez zaprto kot čez odprto mejo – to je še en paradoks.

A tudi tisti, ki se odzivajo sovražno, se vseeno odzivajo z interesom: v sebi nosijo nekaj od tistih drugih. Pravzaprav so Slovenci iz Nove Gorice neke vrste Antiitalijani ali neke vrste Italijani, prav tako, kot so Italijani iz Gorice neke vrste Antislovenci ali neke vrste Slovenci. Pri tem je pravzaprav vseeno, ali gre za antitezo – ljudje z meje so vedno ljudje z obeh strani meje. To se v praksi kaže na najrazličnejše načine. En tak strašen, najbolj skrajen negativen primer je bil človek z imenom Odilo Globočnik, eden najbolj surovih esesovskih poveljnikov, verjetno najhujši nemški zločinec na Poljskem v drugi svetovni vojni. Bil je, kot je razvidno iz priimka, Slovenec. Ne le po očetu, Slovenec je bil po očetu, po materi in po domovini. Bil je tukajšnji človek. Njegova peobrazba v Nemca je tipičen primer odzivov, značilnih za ljudi z meje. Verjetno mi ni treba navajati tudi nasprotnih primerov, ki bi pokazali, da je lahko tudi obratno, to je menda vsem jasno.

Sama sem šele, ko je Jugoslavija propadla, ugotovila, da nisem bila niti v Sarajevu niti v Beogradu. V najstniških letih se mi je zdelo, da se vse, kar je zanimivega, dogaja na Zahodu. In potem nenadoma odkriješ, da domovine ni več, čeprav je še nisi uspel spoznati. Z branjem vaših knjig pa odkrivamo, da smo bili v tej državi še kako doma, ne zaradi prepričanja, temveč zaradi majhnih, vsakodnevnih stvari, ki kot Proustove magdalenice vsebujejo naše prve spomine in zavedanja sebe. V mnogih svojih tekstih nas v refleksijo zgodovine vodite po takšnih, na videz banalnih detajlih. Eurokrem, o katerem pišete, naju pripelje v isti svet. Z nostalgijo pa se vedno poraja grozljiva misel, kako smo ta svet uspeli tako hudo sesuti. Kaj je nostalgija? Običajno je to zelo močan občutek, povezan s časom otroštva in odraščanja, zato je za našo generacijo ta hočeš nočeš tudi jugonostalgija. Ne zaradi države, ampak zaradi skupnega bazena emocij, ki me povezujejo z vami in še z marsikom, ki ga ne poznam.

Mislim, da razpad države ni v ničemer tragično dejstvo. Tragičen je način, kako je ta država razpadla, in tragično je to, kar je po njej nastalo. Tragične so te male, nefunkcionalne in provincialne države, ki so nastale na pogorišču Jugoslavije. Z razpadom Jugoslavije sicer nismo izgubili ničesar: vse tisto, kar smo imeli prej, lahko imamo tudi danes, če začutimo potrebo po tem. In če smo, nenazadnje, pismeni in kulturni ljudje. Knjige jugoslovanskih pisateljev, ki smo jih brali, so še vedno knjige naših jugoslovanskih pisateljev. Sam brez težav dojemam vse, kar nastaja v prostorih bivše Jugoslavije, kot svoje, naše pisatelje, našo književnost in našo kulturo. Zaradi tega nisem nikakršen jugonostalgik ali jugoslovenar, želim le poudariti splošno znano dejstvo. Naša jezikovna in kulturna bližina je samorazvidna: Novogoričan pač bolje razume nekoga iz Skopja kot nekoga iz Bruslja. Če ga ne, z njim nekaj ni v redu, saj ne pozna svojega maternega jezika. Gre za poznavanje lastnega maternega jezika in vprašanje identifikacije z lastno kulturo, ne s kulturo tistih v Makedoniji. Tisti v Makedoniji so del vaše kulture, ker se je zgodila ta nesreča, da smo eni in drugi pač Slovani in poleg tega delimo zajeten del skupne zgodovine. V bistvu je vsa naša zgodovina bolj ali manj skupna, s to razliko, da ste vi dlje časa živeli pod Habsburžani, mi pa dlje pod Turki in Istanbulom. V mojem primeru to ne drži povsem, saj je bila le ena moja babica iz tiste Bosne, turške Bosne, vsi ostali pa so se vanjo priselili pod cesarjem Francem Jožefom. Kljub temu sem vendarle nekakšen naslednik Osmanskega cesarstva … A vse ostalo nam je skupno. Dejstvo, da sem tu predstavnik Osmanskega cesarstva, vi pa me vseeno razumete skozi svoj jezik, svoje kulturne kode in občutja, na neki način pomeni, da imate tudi sami nekaj skupnega z Osmanskim cesarstvom.

Podali ste dobro definicijo Evrope. Oziroma natančneje, kaj Evropa ni, a bi morala postati, če bi hotela biti zares združena. Kako vidite prihodnost našega prostora v evropskem kontekstu?

Nimam pojma … A mi imamo težavo in Evropa ima težavo. Naša težava se razlikuje od evropske, a pri tem smo tudi mi del evropske težave. Slednja tiči v nečem, kar se mi zdi zelo resna zadeva, in to je pomanjkanje vezivnega materiala v stavbi. Na teh koncih in dlje proti jugu obstaja nekaj, čemur se reče suhozid – umetnost suhozida. To je oblika zidanja brez malte. Kamen se zlaga na kamen, ne da bi ju kaj vezalo skupaj. To obstaja v teh krajih, a v evropskem okviru tega ni in tudi ne more obstajati. Evropa danes deluje kot majav suhozid, kot skupnost bank in finančnega, gospodarskega interesa. To je zelo slabo. Evropa nima identitete oziroma, če se govori o identiteti Evrope, potem o tem govorijo neki klerofašisti – na žalost jih moram tako poimenovati – ki vam pravijo, da je identiteta Evrope krščanska. Za božjo voljo, kot da kristjanov ni ne v temnopolti Afriki ne v Latinski Ameriki ne v Avstraliji ali na Pacifiku! Evropska identiteta je skupek vseh evropskih identitet. Evropska identiteta je identiteta drugega – to je njena definicija. Podobno je z jezikom – kateri pa je jezik Evrope? Jezik Evrope ni fuckin’ angleščina, ki se danes kot materni jezik znotraj EU govori tako rekoč le še na Irskem in na Malti. Ne – jezik Evrope je jezik prevajanja.

Težava tiči v tem, da bi se morali počutiti zelo slabo, ker delu naše domovine, vseh naših domovin, vlada Viktor Orbán. To dejstvo bi na nas moralo učinkovati kot ledvični kamen. Resda malo manj za Slovence ali Hrvate, malo bolj pa za Nemce ali Francoze. Hočem reči, da bi jaz zaradi Orbána malodane skočil iz lastne kože, če bi bil Francoz ali Nemec na dolžnosti v Bruslju. Njim pa je bolj ali manj vseeno, ker Orbán ne moti miru bankirjev in težke industrije, kolikor je je še ostalo. Ne moti brezcarinske cone, ne moti Schengena, ne moti odnosov z, denimo, Kitajsko … In potem lahko imate fašista za predsednika. Če kaj, bo to uničilo Evropo.

Občutek imam, kot da smo dvakrat potegnili kratko: imamo vse več nacionalizmov, obenem pa izgubljamo majhne in posebne identitete, tradicije, nianse, ki nas delajo drugačne in zanimive. Poglejmo zgolj današnja evropska mesta – vse bolj enaka postajajo! Kako dojemate ta paradoks?

To ni paradoks. Nacionalizem je negacija identitete. Je nadomestek za identiteto. Nacionalizem je invalidna oblika identitete. Če ne bi bilo tako, bi največji Srb bil Šešelj, največja Hrvatica gospa Kolinda Grabar-Kitarović, največji Slovenec pa bi bil, naj ga še enkrat omenim, Zmago Jelinčič. Mi pa vemo, da ni tako, da Šešelj, Kolinda in Zmago v bistvu ne vedo ničesar o Srbih, Hrvatih in Slovencih ter nimajo pojma o identitetah, na katere se sklicujejo. Jelinčič ni bral ne Lojzeta Kovačiča ne Vladimirja Bartola, nima pojma, kdo so ti ljudje. Nacionalistična drža pa ni nastrojena zgolj proti lastni kulturi, temveč tudi proti ljudem. Težava nacionalistov ni le, da sovražijo ljudi tuje narodnosti, temveč da sovražijo ljudi nasploh. Poglejmo denimo Hitlerja: njegova ideja o Lebensraumu je posledica tega, da ni bil sposoben živeti z Nemci in jih je hotel razseliti čim dlje od sebe. Strah pred begunci ni nič drugega kot strah pred ljudmi. Tiste, ki niso begunci, moraš pač prenašati, ker imajo osebno izkaznico in jih ščiti policija. Nato pa zagledaš nesrečnika iz Sirije in znoriš: rad bi ga nemudoma dotolkel, ker to namreč smeš in moreš – saj nima osebnega dokumenta. In tako je to z nacionalisti. Na žalost ne le pri nas, tudi v Washingtonu imate oranžnega poglavarja, nacionalista, ki o Ameriki in Američanih nima pojma.

Ko omenjate Trumpa: kako bo ta absurdni človek iz skeča Top liste nadrealistov, kot ste rekli, spremenil svet?

Vselej obstajata dve viziji prihodnosti: »vizija minus« in »vizija plus«. Vizija minus pravi, da bo vse šlo k vragu in da je svet danes videti kot Evropa v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vizija plus po drugi strani pravi, da svet ni nikoli bolje živel, da diktatorji nikoli niso bili bolj pod nadzorom in da že sam pojav Donalda Trumpa kaže na to, kako varen je pravzaprav naš svet. Nenazadnje že skoraj štiri leta gledamo, kako Trump ni sposoben narediti prav ničesar, saj mu nasproti stoji demokratični sistem, ki mu tega ne dovoli. In ko pomislim na to, se mi Amerika danes zazdi še lepša in veličastnejša kot kadarkoli. Tam lahko, denimo, neki sodnik iz Arkansasa zagreni življenje noremu diktatorju. Po zaslugi tega sodnika in sistema, ki mu to omogoča, Trump ne more biti Trump. Mar ni to čudovito, se vam to ne zdi prekrasno? No, res je, da je to odvisno tudi od perspektive: ko na te reči pogledate iz perspektive Damaska, so stvari videti zelo slabo. Podobno je, če jih gledate iz Pécsa ali Budimpešte. Ali pa iz perspektive Caracasa. Le da imam jaz težavo s tem, da se vsi zgražajo nad Madurom, ki je smešen kamionist, ki je po zaslugi napake v sistemu postal to, kar je, vse premalo pa se zgražajo na Orbánom, ki je prav tako postal to, kar je, po zaslugi napak v sistemu, a mu vendar uspeva izvajati vse tisto, česar tovornjakar Maduro ne zmore.×


Intervju je bil prvotno objavljen v Razpotja 40: Hegel poleti 2020.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.