Izšla je 12. številka Razpotij s tematskim sklopom “Kulturni boj”


UVODNIK

Strategija resnice

Po mnenju nekaterih mislecev je izvorni greh in s tem temelj evropske civilizacije potrebno iskati v Platonovi politeji (ki jo bomo v želji po aktualizaciji spreobrnili v državo). Tam naj bi filozof prvič v zgodovini dopustil laž kot legitimno sredstvo za dosego pravične družbe. Svet modrecev, če si lahko tako dovolimo imenovati vladajoči sloj njegove sončne države, je edini, ki ima moč in možnost motriti svet, drugim preostane zgolj tisto, kar jim je bilo (od narave ali usode) položeno v zibko: repeticija. Ponavljanje tako na službenem področju, kot tudi na po- dročju znanja – komur pač ni dana veščina mišljenja, ta se mora (saj učenje je konec koncev vedno ponavljanje) učiti od drugih. Seveda Platon ni ustvaril nekega zarotniškega recepta za celotno zgodovino. Njegova želja je bila zgolj z razumom dospeti do najpravičnejše družbe. Poleg tega spet ne moremo trditi, da je Platon v družbo – v strukturirano človeško skupnost – uvedel laž in prevaro. Ne, ta je bila gotovo vedno prisotna. Njegova inovativnost je bila v tem, da je kot legitimno sredstvo v filozofskem dokopavanju do pravične družbe dopustil laž in s tem, v nasprotju s svojimi predhodniki in predvsem s svojim učiteljem Sokratom, vključil laž v pot doseganja dobrega, resničnega, lepega, enega.

Vendar da ne bi vse to pisanje izzvenelo v preveč znanem slogu, češ politika nas nateguje, je nujno, da problematiko postavimo v pravi kontekst. Rekli smo, da je Platonovo legitimiranje laži izvorni greh in s tem temelj celotne evropske civilizacije. S tem ne mislim izključno na ulično jadikovanje nad tem, da nas ta ali oni oblastnik zavaja in ohranja svojo moč z lažmi. Konec koncev je Platon svojo državo, ki ni nikoli dosegla svoje uresničitve, zasnoval kot upor proti krivičnemu stanju. Gre za pomembnejše vprašanje, koliko laži je že v vsakem političnem ali svetovnem nazoru, v vsakem boju, ki ga vidimo kot boj za boljši in pravičnejši svet, za boljši in srečnejši jutri.

Kaj pa sploh mislimo, ko govorimo o laži? Vrnimo se k Platonovi državi. Lahko bi rekli, da je njegovo razmišljanje stalo na dveh premisah. Najprej, da nekaj takega, kot je družba, kot je strukturirano bivanje posameznikov (oseb, ljudi, človeških bitij), sploh je, sploh biva. In posledično, da če ta družba obstaja, mora obstajati tudi njena resnična, (lepa, pravična, ena) oblika. V nasprotju s to gnilo in koruptno družbo, ki se pase pred našimi očmi, gotovo obstaja neka druga družba, družba, ki deleži na resnici, pravici, lepoti, enem. V nasprotju s heteronomno družbo interesov in podlosti moramo stremeti k idealnemu, avtonomnemu in organskemu redu sončne države.

Seveda, stremljenje k resnici spada k filozofovemu poslanstvu. Vendar v nasprotju z resnico trikotnika – ta namreč lahko počiva zgolj v filozofovi glavi, resnična družba pa je v svojem bistvu drugačna. Potrebno jo je namreč udejanjiti. In to lahko storimo samo prek (konkretnih) ljudi. Ker pa vsi ne morejo biti Platon – in kar se plete v filozofovi glavi, se ne plete v konjederčevi – je potrebno tistim manj umnim pomagati, čeprav po krajši poti. Ker je resnica zgolj ena in obča, jo morajo pripoznati vsi, pa četudi se bo za ta cilj potrebno poslužiti »plemenite laži«. Laž pa ni več laž, saj postane nujna pot do resnice. Postane strategija. Vendar če je ta resnica tako življenjsko odvisna od strategije, se kaj hitro dogodi, da strategija in resnica sovpadeta, da postaneta nerazločljivo povezani. Tako je pot do resnice tlakovana skozi laž, edini način, da jo dosežemo pa je, da si sistematično, na pravi način, lažemo.

Miha Kosovel, odg. ur.

 

VSEBINA:

tema: Kulturni boj
Luka G. Lisjak:  O čem govorimo, ko govorimo o kulturnem boju?
Aleš Maver: Drugačnost slovenskega kulturnega boja
Tomaž Ivešić: Seks kot objekt kulturnega boja
Piotr Wciślik: Prikazni preteklosti
Ferenc Laczó: Kulturnobojna prilastitev politike
Francesc Viadel: Španski nacionalizem in spopad med identitetami v sodobni španiji
Matija Potočnik Pribošič: Spor, ne spor, mesarsko klanje o spinozizmu

intervju
Vesna Čopič: »V slovenski kulturi nimamo kulturnih bojev, pač pa socialne.«

komentar
Aljoša Kravanja: Ovaduh, izdajalec, regular guy
Katja Perat: Delo osvobaja

škotska
Jernej Letnar Černič in Luka G. Lisjak: Neodvisna škotska?

kavarna evropa
Ilma Rakusa: Zakaj govorimo o domovini in ne o domovinah?

goriška – posvečeno Andreju Malniču (1961-2013) 
Branko Marušič: O andreju Malniču
Andrej Malnič: Dula vas? … a Gorizza

refleksija
Francesc-Marc Álvaro: Nekega 15. avgusta v Mauthausnu

glosa
Aleš Maver: Papež Barack

kultura
Luka G. Lisjak: Wait on Black. Uvodno razmišljanje o seriji The Wire.

recenzije
Pierre Bourdieu: Homo academicus
Nina Lončar: Kominform in tržaški Slovenci
Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela

Ilustracija na naslovnici: Istvan David

Na revijo se lahko naročite tukaj.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja