Izšla je 14. revija Razpotij s temo “Narava”


Uredniška beseda: 

Narava – »Kaj je v imenu?«

Neapeljski komik Antonio De Curtis, znan pod umetniškim imenom Totò, je kljub množični priljubljenosti šele po smrti doživel priznanje svojega ustvarjalnega genija. V neprestani denarni stiski je bil namreč primoran sprejeti vsako vlogo, ki se mu je ponudila – tudi v najbolj cenenih filmih. Med režiserji je bil priljubljen, ker je znal oživeti še tako zanič scenarij. Njegov adut je bila improvizacija. Soigralci so ga iz istega razloga sovražili. Nikoli namreč niso vedeli, kdaj bo iztiril iz zapisanega dialoga in začel nizati najbolj nore asociacije. Kot mojster italijanskega jezika je žongliral z različnimi slogovnimi, zemljepisnimi in zgodovinskimi plastmi, ki tvorijo njegovo bogato besedišče, in z njihovim prepletanjem ustvarjal nepredvidljivo bizarne komične učinke. Dinamika, ki poganja Totòjev humor, je nasičenost pomenov, ki izvira iz (pre)obilne tradicije; ta sicer služi kot neskončni vir ustvarjalnosti, a njene nosilce istočasno, paradoksalno, potiska v brezplodno izolacijo medsebojnega nerazumevanja. Izvrstna parabola kulturne stvarnosti sodobne Italije! Totò ustvarja absurd tako, da najrazličnejše potencialnosti jezika poveže v eno samo nekonsistentno celoto. S to brbotajočo jezikovno gmoto se nato najraje sooča s sogovorniki, ki uporabljajo suhoparni birokratski žargon ali malomeščanske floskule. Z njimi se spušča v zapletene, groteskne nesporazume, na katere se kopičijo novi in novi zapleti, ki se nikdar ne razrešijo. Totòjevi liki nikoli ne delijo istega sveta s sogovorniki. To jim omogoča anarhično svobodo, a jim istočasno preprečuje tvorno sodelovanje s soljudmi.

Kaj ima to skupnega z naravo? Precej. Naš pojem »narave« sestavljajo mnogotere plasti različnih jezikovnih rab: od grške filozofije do sodobne znanosti je dolga pot in na vsaki etapi nam je ostal košček nekonsistentnega semantičnega mozaika. Soočeni smo z zgodovinsko posredovanim preobiljem pomenov, zaradi katerega bodisi kakor Totò v isti sapi blebetamo povsem navzkrižne stvari ali pa se, kakor njegovi sogovorniki, zatekamo v osiromašeno scientistično latovščino. Banalen problem, če ne bi prav področje, ki ga tradicionalno imenujemo »narava«, postalo prvovrstno politično vprašanje. Če prav pomislimo, je to srhljivo. Politika je namreč področje, kjer zoperstavljene reprezentacije pogosto – praviloma – zasenčijo resnične probleme. »Resničnih problemov« se pravzaprav sploh ne da artikulirati mimo te igre, iz katere nihče ne pride cel. A tokrat si ne moremo privoščiti, da nam igra zrcalnih identifikacij, ki usmerja politiko, ujeto v logiko kulturnih bojev, zamegli pogled na realnost, ki na nas pritiska v obliki podnebnih sprememb ali potrebe po radikalnem premisleku ustreznosti pravnih orodij, ki smo jih podedovali od tradicije, glede nadzora nad genskim zapisom.

Ne glede na nianse je zahodni pojem narave vselej služil kot označevalec ločenosti – nečesa, kar je neodvisno od človeka, bodisi kot njegovo drugo bodisi kot njegova podstat – ter ustaljenosti. Danes se obe kategoriji pred našimi očmi drobita. Ali bomo kot kultura in kot civilizacija kos izzivom, ki so pred nami, je v veliki meri odvisno od tega, ali bomo znali ustrezno izkoristiti ogromno znanstveno in intelektualno dediščino, ki jo imamo na voljo. Toda pri tem se moramo najprej zavedati, da je ta dediščina razpršena, da je ne strukturira nobena dokončna vednost – in da nam prav to omogoča, da se je poslužujemo selektivno, s previdnim, pragmatičnim odbiranjem. Vsak poskus uniformirane vizije bi nas obsodil na nemočno shizoidno blebetanje.


Luka Lisjak Gabrijelčič

 

Vsebina: 

Tema – narava
Peter Lukan:
 Narava kot spremenljiva danost
Jernej Rejc: Konec modernega mita o naravi
Alan Kelher: Kako naravna je medicina?
Sanjay Seth: Družba, narava in bogovi: esej o konstituciji in omejitvah moderne vednosti
Erna Strniša: Moja družina in ostale živali
Matija Jančar: Pujsi, psi, konji in krave na zatožni klopi
Andrej Vončina: Odnos do živali skozi judovsko-krščansko prizmo
Jure Kralj: Svetost (ne)živega
Jaka Fišer: Podnebne spremembe in ideološke podmene sodobne ekologije
Bojan Dolinar: Zanikanje globalnega segrevanja – lažni skepticizem
Liam Heneghan: Ekologija medveda Puja

Komentar
Aljoša Kravanja: Nevarna leta
Miha Kosovel: Razočaranje in politika

Refleksija
Kaja Teržan: Zakaj imaš, narava, zelene lase?

Goriška
Miha Kosovel:
 Goriško tromestje – priložnost in nuja

Glosa
Aleš Maver: Modro-rumeni poker

Kavarna Evropa
Lena Scheidig:
Kde domov můj?

Kultura
Katja Perat: Dežela pesnikov in kmentov
Francesco Condello Televizijska serija – roman novega tisočletja

Recenzije
Renato Podbersič: Revolucionarno nasilje na Primorskem
Big Sur

Marginalije
Luka Lisjak Gabrijelčič: Anatomija neke dekadence – Državljanski eseji Alojza Ihana

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja