Izšla je 16. številka Razpotij s temo Nietzsche


fb_profile

Uvodnik revije: 

Čas in njegov čas

So zgodovinska obdobja, ko se zdi, kot da smo se znašli na robu prepada in da bomo strmoglavili vanj, če v tem trenutku česa ne ukrenemo. Lahko bi rekli, da od časa do časa »pride čas, ko ni več časa«, kot se je zapisalo Danetu Zajcu nekaj desetletij nazaj in postalo moto letošnjih protestov, ki jih je skupina državljanov organizirala, ko je bil na zaporno kazen obsojen eden vidnejših slovenskih politikov. In enak moto, čeprav neizrečen, je obvladoval lanske proteste neke druge skupine državljanov.

Ta »čas, ko ni več časa« ima dve poglavitni lastnosti. Prva je ta, da je zaprt. Kaže se kot nemoč. Kot nemoč, da bi znotraj obstoječega stanja stvari lahko dosegli neko boljšo ureditev ali neko dobro. Kot frustracija, ki jo posameznik občuti, ko napake in krivice še vedno inertno obstajajo. Njegova druga lastnost je, da se kaže kot mejni čas. Zdi se, da smo tik pred pravo radikalno spremembo, če le stopimo skupaj in vztrajamo na njej.

Ali je takšno doživljanje sočasnosti ustrezno, ni na meni, da sodim. Če toliko posameznikov tako čuti, je gotovo nekaj na tem. Konec koncev, nikomur ni zares všeč stanje, v katerem smo se znašli v dobrih dvajsetih letih po osamosvojitvi.

Pred dobrim letom, ko smo ravno delali na številki na temo Evrope, me je znanec – tudi sam aktiven v vstajniških krogih – vprašal, celo izzval, zakaj ene od številk ne posvetimo spremembam, ki bodo (ali bodo morale) nastopiti.
Zdi se mi, da je ravno samoumevna zahteva, da moramo vsi delati za te spremembe, tista sprememba, ki si je ne želimo. Spremembe namreč nimajo vrednosti same po sebi. Spremembe hočemo tam, kjer nam je omejeno ali celo onemogočeno udejstvovanje, kjer vidimo, da ni doseženo potencialno dobro, kjer nekdo uživa na krivični način pridobljene privilegije. Zato v pravem pomenu ne more obstajati koalicija med tistimi, »ki si želijo sprememb«, temveč le med tistimi, ki želijo določene spremembe na konkretnem področju.

Zahteve po novih obrazih, po novih politikah, po večji zastopanosti žensk, mladih, izobraženih v politiki, po bolj neposredni demokraciji ipd., čeprav so morda dobrodošle, niso po sebi nikoli garant, da bo prišlo do dostopnejšega zdravstva, kvalitetnejšega (visokega) šolstva, večje in pestrejše kulturne ponudbe, boljšega zaposlovanja, hitrejšega izplačevanja honorarjev, višjih plač … Lahko trikrat obrnemo svet na glavo in nikakor ne bo nujno, da bo svet postal boljši, če ne bomo natančno vedeli, kakšni so konkretni cilji, ki jih hočemo doseči na posameznem področju, in jih seveda znali tudi na pravilen način implementirati.

Razpotja obstajajo že peto leto, v nezavidljivih pogojih, vendar še vedno z istim ciljem: vnesti v slovenski prostor kvalitetno in tehtno diskusijo o vprašanjih, ki se tičejo kulture, humanistike, politike in družbe, in glede teh tem senzibilizirati čim širšo javnost, brez žaljenja inteligence bralcev, brez zatekanja v propagando in brez vnaprejšnje politične diskreditacije. Naše delo za spremembe se konec koncev tu konča.

Saj je vsak čas, ki je čas sprememb, tudi čas resnega premišljevanja. Če ne drugače, pa vsaj tako, kot se rado dogaja, ko se ne moremo in ne moremo spomniti imena kakšne ulice ali tega, kje smo pustili ključe. Največkrat pomaga, da jih vsaj za nekaj časa nehamo iskati, da bi jih lahko našli.

Spremembe, brez širšega in globljega razmisleka o zadevah, ki se tičejo človeka, rade pripeljejo do ponavljanja istih napak, ki smo jih kot človeštvo že naredili. In to ni tisto večno vračanje istega, ki ga zagovarja Nietzsche …

Miha Kosovel, odgovorni urednik

ilustracija naslovnice in tematskega sklopa: Istvan David

 

Vsebina revije: 

tema: Nietzsche
Aljoša Kravanja Nihilizem: izkustvo neprekoračljivega
Erna Strniša O življenju polipa
Luka Lisjak Gabrijelčič Nietzsche kot prijatelj
Mirt Komel Nietzsche pianist ali kako filozofiramo s klavirskimi kladivci
Steffen Dietzsch Nietzschejevo zadnje vprašanje
Janko M. Lozar Nietzschejeva rešilnost

intervju
Marcus Pučnik: »Nasprotujem nacionalizmu kot konceptu.«

komentar
Luka Lisjak Gabrijelčič O politični kulturi – nekoliko drugače
Leon Marc Slovenija, odprta v svet

evropa
Jordi Graupera Konec španske usode?
Áron Coceancig Orbánova vlada na tehtnici

svet
Jernej Letnar Černic Kolumbija – dežela nasprotij

ameriški diner
Blaž Kosovel Zakaj ni račun nikoli točen? Kaj nam napitnina pove o družbi ZDA?

goriška
Majda Nemec Anton Sever – letalec prekomorec

refleksija
Aljoša Kravanja Nekromantika stvari. O duhovnem bistvu hipsterstva

glosa
Aleš Maver Varšava, daljna in sama

kultura
Jan Mozetič Disconnect in Ona. Nova čustva – stari človek

recenzije
Grand Budapest Hotel
Hannah Arendt: O nasilju
Johan Huizinga: Jesen srednjega veka

 

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja