Izšla je 23. številka Razpotij. Tema: ZAROTA


13305252_1306218589392481_2394235875686930743_oUvodnik

Od kod priljubljenost teorij zarote? Ponujajo se trije navidez preprosti odgovori. Zarota rešuje dilemo, ki bega družboslovce: kolikšen je vpliv posameznih skupin na dogajanja, ki so vsota mnogih interesov? Teorija zarote udomači neznano in obenem identificira sovražnika, ki se mu lahko upremo ali se pred njim zatečemo v varni svet intime, z osvobajajočo zavestjo, da vemo, »kako stojijo stvari«. Je skrajni odraz moderne napetosti med »pristnostjo« in »sistemom«. V zapletenem svetu, kjer brezosebne silnice grozijo z razčlovečenjem, omogoča občutek osebne avtonomije, ki zakriva resnični strah: da trpljenje in beda nimata ne smisla ne krivca.

Nato je tu psihološka razlaga, ki je osnovana nase suče okoli pojmua grešnega kozla. Koncept je razdelal René Girard, ki je v njem odkril splošen mehanizem človeške interakcije: od opravljanja, ki nas poveže v občutku zarotniške solidarnosti, do politike, ki se definira v odnosu do nasprotnika. Girard je v grešnem kozlu videl nevaren antropološki vzorec, ki naj bi ga krščanska civilizacija presegla, a se vselej vrača kot ostalina arhaičnega mišljenja. Najbolj grozljivo v totalitarizmih 20. stoletja.

In že smo pri tretjem vidiku. Zarote so vseprisotna realnost množičnih družb, kjer je prav zaradi večje demokratičnosti potreba po propagandi večja kot v predmoderni dobi. Kjer je oblast odvisna od javnega mnenja, sta dezinformiranje in iskanje grešnega kozla pomembna vzvoda za ohranjanje konsenza. In tako kot so duševne bolezni pogost odziv na psihološko stisko, tako teorije zarote cvetijo v okoljih, kjer so takšne prakse najbolj razširjene. Denimo – kot nazorno pokaže Condellov članek o »primeru Pasolini« – v družbah s totalitarno preteklostjo in tedaj, ko je politični boj, kot v času hladne vojne, sploščen v spopad Dobrega proti Zlu.

Totalitarna gibanja so bila organizirane zarote proti družbi, ki so se legitimirale s sklicevanjem na zaroto Sovražnika. Boj proti njim – umazana vojna proti rdeči nevarnosti in množični pokoli v imenu antifašizma – se je prav tako skliceval na sovražno zaroto. Ko se danes, v bolj sproščeni politični kulturi in z boljšim dostopom do informacij, ozremo nazaj, ugotovimo, da smo živeli v svetu senc in prevar. To nas uči nezaupanja do »uradnih resnic«, hkrati pa v zaroti vidimo dejansko silnico zgodovine. Postmoderni teoretik zarote iz tega potegne sklep, da »stvari nikoli niso takšne, kot zgledajose kažejo«.

Smo ta nauk že kje slišali? Seveda: to je odmev moderne znanosti, ki odzvanja vse do začetkov zahodne filozofije. Platon v zgodbi o votlini ljudi predstavi kot ujetnike v svetu senc, iz katerega se lahko iztrgajo le izbranci. Alegorija se izteče v prosluli nauk: modreci naj ljudstvu, ki ne zmore uvideti resnice, vladajo s pomočjo »plemenite laži«. Od rimskih klasikov, prek Machiavellija, Rousseauja, Comta in Milla, vse do Lea Straussa je ta ideja zaznamovala zahodno misel. Dolgo, preden je postala ljudska modrost, je bila teorija zarote ideologija zahodnih elit.

Hitler je verjel, da Židje preprečujejo zmago močnejšega v rasnem spopadu; njegov intelektualni oproda Carl Schmitt je teorijo legitimiral, češ da vsaka politika potrebuje podobo sovražnika; komunist Gramsci je v boju proti fašizmu stavil na mit Partije; in liberalec Walter Lippmann je svaril, da lahko le inženiring javnega mnenja prepreči uspeh radikalnih ideologij.

Teorija zarote je plebejski odgovor na tezo o neukem ljudstvu, ki potrebuje in hoče laž. Poanto, ki se vije from Plato to NATO, obrne na glavo: elite so tiste, ki rabijo laž, da prek umetnih sporov ljudstvo držijo v suženjstvu.

Teorije zarote razkrinkujejo največjo laž zahodne tradicije: da si ljudje želijo laži. A hkrati utrjujejo prepričanje, da jo potrebujejo.

Luka Lisjak Gabrijelčič