Izšla je 9. in 10. številka revije Razpotja. Tema: Pozaba


Uvodnik:

Spozabiti se – politično

V stvareh politike je vedno najlažje razmišljati v binarnih opozicijah, ki si stojita naproti in si nasprotujeta. V napetih razmerah, v katerih je Slovenija praktično že od začetka njene samobitnosti in ki občasno še posebej izbruhnejo, daje takšna binarnost izgled nečesa empirično realnega ter preko dodatne zaostritve dobi skorajda eshatološko razsežnost.
Binarno razmišljanje kroji našo politično sceno vsaj od samostojnosti, ko se je Slovenija razdelila na podlagi »partizanstva« in »domobranstva« ter na teh temeljih vzpostavila levico in desnico. Ta delitev je bila seveda globoko antipolitična ali celo predpolitična, klanovska. V njej ni bilo programov, konkretnih političnih aktov, temveč zgolj utemeljitev pravice do prestola.
Ko je naša država sproducirala nekaj novih doktorantov in se je ta delitev izpela, se je iz zatohlega duha slovenskega zmerjanja rodila delitev na komunjare oz. »strice«  in neoliberalce. Ironično je očitek vsake strani proti drugi bil popolnoma enak: preko ustvarjanja nemogočih razmer v državi želi druga stran vzpostaviti ekonomsko hegemonijo.
V tem ozračju zmerjanja, nezaupljivosti, ovajanja in političnega paktiranja se nenadoma zgodi Maribor. To mesto, tam nekje na pozabljenem delu Slovenije, ki je bilo znano zgolj še po propadli industriji, nogometu in folklornem sovraštvu do prestolnice, je nenadoma spremenilo diskurz. Dejalo je nekaj tako zdravorazumskega in enostavnega in zaradi tega tako močnega in političnega. Dejalo je Gotof si, ker si kradel in ker nisi pošten. Pika. Prebivalci so povedali svojemu županu, da ga bodo kaznovali, ker je deloval proti pravilom. Pika.
Vendar še preden so zadnji protestniki uspeli oni dan oditi s Trga svobode na zaslužen počitek, so pišoče glave že ustvarjale novo delitev, novo binarno opozicijo, med tiste, ki bodo gotofi, to so politiki, in nami, ubogimi malimi ljudmi.
V stvareh politike je res vedno najlažje razmišljati v binarnih opozicijah. Ampak žal globoko napačno. Binarna opozicija je vedno pozicija dobrega (malega, nedolžnega človeka ali skupnosti, ljudstva, naroda) proti zlu (utelešenem v klikah, institucijah, sili ipd.).
V takem stanju nismo zato, ker bi nas neka skupina, neki politiki, ne da bi mi – mali ljudje – vedeli ali imeli moč to preprečiti, privedla do tu, temveč zato, ker smo to aktivno ali pasivno dopuščali. Ker smo v mislih raje živeli v drugih, zanimivejših časih – v 89, v 68, v 41. Ker smo več dali na politično ortodoksnost govorov kot na realno stanje v državi. Ker nas ni zanimalo niti kako deluje politični proces, kaj šele, da bi v njem participirali. Ker nam je bilo vedno več do spletkarjenja kot do iskrene izpostavljenosti. Ker nismo bili budni in kritični ter smo raje bili kritizerski navijači, vedno razočarani potrošniki politične arene.
A smo se za to borili? Retorično vedno znova sprašuje razočarani državljan. Ne, mu lahko odgovorimo. Cilj nove politične stvarnosti je bil v vzpostavitvi enotnega političnega telesa, v katerem posamezniki, preko orodja demokracije med seboj izbirajo in nadzirajo svoje predstavnike. Pozaba tega cilja, te zaveze, ki smo si jo zadali, ko smo stopili na demokratično pot, nas je pahnilo v trajno državljansko vojno.
Naj bo trenutno državljansko vrenje zato obravnavano brez cinizma ali navdušujočega trepetanja. Prst, ki kaže proti drugemu, bomo v enem trenutku morali obrniti tudi do samih sebe in priznati sokrivdo za nastalo situacijo.
Pot zakonodajne moči pa je seveda znana: gre zgolj skozi proces volitev. Ali preko puča.

Miha Kosovel

Na revijo se lahko naročite tukaj.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja