Javni interes samozaposlenih v kulturi


Članek je bil napisan marca 2020.

Gibaanje števila samozaposlenih v kulturi 2008-16 inrazporeditev po področjih 2020. Vir: Register samozaposlenih MK, Asociacija, Pod črto

Tomaž Zaniuk

Začasna odprava in ukinitev javno-kulturnega življenja zaradi soočanja s pandemijo COVID-19 bo na celotnem področju umetnosti in kulture pustila daljnosežnejše posledice od samega trajanja izrednih in začasnih ukrepov za zajezitev širjenja okužb, saj tako povrnitev občinstev kot obuditev kulturnega trga ob vnaprej gotovem zastoju gospodarstva, povečani brezposelnosti in posledično manjšemu javnemu financiranju vendarle tudi v državi Sloveniji nista povsem samoumevna. Da smo namreč prišli, kjer smo pred pandemijo bili, so bila potrebna leta aktivnega razvoja občinstev, producentov, projektov in programov ter popularizacije raznolike in številne poklicne kulturne ponudbe. Države se z izzivi, ki jih omejevanje posledic takšne pandemije prinaša na področje umetnosti in kulture, soočajo individualno, iz prioritet vsake od njih in še posebej vsebine predlaganih interventnih ukrepov pa je v prvi vrsti razvidno, kako in če sploh nosilci politične moči razumejo ekonomsko stvarnost, v kateri je večina zaposlenih, samozaposlenih in drugih posameznikov, ki poklicno delujejo v kulturi izven sistema plač javnega sektorja.

(Ne)razumevanje področja kulture

Že ob prvih napovedih smernic interventnih ukrepov tretje vlade Janeza Janše je bilo jasno, da bo posebne obravnave deležno gospodarstvo, Zakon o interventnem ukrepu delnega povračila nadomestila plače se osredotoča na ohranjanje proizvodnje in delovnih mest v podjetjih, minister za kulturo Vasko Simoniti pa je apel Asociacije, društva nevladnih organizacij in posameznikov v kulturi, po sprejemu interventnega zakona za kulturo zavrnil, češ da bo vse urejeno v krovnem proti-korona paketu. Brez odziva so ostali tudi pozivi neformalne skupine Pomoč samozaposlenim v kulturi v času Covid/19.

Posebnega razumevanja realnosti tega sicer številčno majhnega sloja poklicno delujočih v kulturi niso obetale niti smernice z naborom ukrepov za omilitev epidemije za državljane in gospodarstvo, ki jo je Vladi pomagala pripraviti politično uravnotežena skupina podjetnikov in ekonomistov pod vodstvom Mateja Lahovnika, na kar je s »Pozivom k enakopravni obravnavi kulturnikov, nevladnega sektorja in samozaposlenih« predsednika vlade, ministra za kulturo in poslanke ter poslance 25. marca 2020 opozorilo 39 krovnih združenj s področja kulture in pozvalo k oblikovanju ukrepov, s katerimi bo kulturnemu sektorju, ki je v danih razmerah med najbolj prizadetimi, omogočeno, da bo iz krize lahko prišel s čim manj posledicami. Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 je Vlada predstavila na delovno nedeljo 29. marca, ker pa gre predvsem za omilitev posledic za državljane in gospodarstvo, se na delujoče v kulturi nanaša zgolj posredno. Neodvisni producenti, društva, zavodi in ustanove so, tako kot pred pandemijo vse nevladne organizacije, v očeh Finančne uprave ali Zavoda za zaposlovanje obravnavani enako kot vsi ostali delodajalci, čeprav imajo malo zaposlenih in bolj pogosto sodelujejo s samozaposlenimi v kulturi, ki dejavnost opravljajo na podlagi Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi. Do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka so upravičeni po enakih merilih kot verski uslužbenci registrirane cerkve ali verske skupnosti in vsi samozaposleni, med katerimi veliko večino predstavljajo kmetje, samostojni podjetniki in obrtniki. Skupaj je bilo konec decembra 2019 v državi 92860 samozaposlenih oseb in med njimi 66620 samostojnih podjetnikov ter 19676 kmetov, 6564 pa je bilo oseb, ki so kot samozaposlene opravljale poklicno dejavnost. Ob samozaposlenih v kulturi, ki jih je bilo v razvid pri Ministrstvu za kulturo marca 2020 vpisanih 3228, se sem štejejo še zasebni športni delavci in samostojni novinarji.

Samozaposleni v javnem interesu

Samozaposleni v kulturi so kot osebe, ki samostojno kot poklic opravljajo kulturno dejavnost in so registrirane v posebnem razvidu, opredeljene v zakonu, ki določa javni interes za kulturo, organe, ki so zanj pristojni in odgovorni, ter mehanizme za njegovo uresničevanje. To je interes za ustvarjanje, posredovanje in varovanje kulturnih dobrin kot kulturnih proizvodov ali storitev, ki so namenjena zadovoljevanju človekovih potreb na področju kulture na državni in lokalnih ravneh, ter se uresničuje z zagotavljanjem pogojev zanje. Toda pogoji avtorskega dela se za 61 specializiranih poklicev v kulturi, med katerimi se za deficitarne, ki jih je zaradi kadrovskih potreb v kulturi treba posebej podpirati, štejejo poklici kinooperater, realizator lutkovne zasnove in kritik oziroma recenzent, zelo razlikujejo, saj nekateri poklici, kot so na primer oblikovalci in arhitekti, svoje avtorsko delo lažje prodajo na trgu, kot pa poklici, kot so denimo kiparji in intermedijski umetniki. Dodatna težava za razumevanje položaja samozaposlenih v kulturi je tudi dejstvo, da predpisi ne razlikujejo med poklicem umetnika in drugimi specializiranimi poklici v kulturi, ki so za umetnost podpornega značaja, kot so na primer producenti, pa čeprav med njihovimi pogoji dela obstajajo temeljne razlike, saj slednji pogosteje redno in v daljših časovnih obdobjih sodelujejo s posameznimi naročniki kot pa umetniki z večinoma enkratnimi projektnimi angažmaji, eno razstavo, eno predstavo oziroma eno umetnino.

Sam vpis v razvid pri MK je sicer dokaj enostaven, v skladu z Uredbo o samozaposlenih v kulturi je pogoj, da posameznik na podlagi predloženega življenjepisa, bibliografije oziroma seznama del ali umetniških dosežkov, kritik in objav v strokovni literaturi, iz katerih sta razvidna tudi obseg in kakovost njegovega dela v zadnjem petletnem obdobju, dokaže, da ima ustrezno izobrazbo oziroma da z dosedanjim delom izkazuje, da je usposobljen za samostojno opravljanje specializiranega poklica na področjih kulturnih dejavnosti. Ob vlogi za vpis v razvid lahko samozaposleni v kulturi zaprosi še za pridobitev pravice do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje ter za starševsko varstvo in za zaposlovanje od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, toda le v primeru, da njegovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih ali ko gre za deficitarne poklice, če njihovo delo v zadnjih petih letih pomeni prispevek k razvoju področja poklica. Pravico je potrebno obnavljati vsakih 5 let, o zahtevah za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi in za priznanje pravice do plačila prispevkov odloči minister na predlog strokovne komisije, ki presoja zahtevani obseg in kakovost dela. V letu 2019 je ministrstvo za kulturo za okoli 2300 samozaposlenih, s priznano pravico do plačila prispevkov, namenilo 9,6 milijona evrov, a brez drugih podpornih in medsektorskih ukrepov to samo po sebi še ne zagotavlja njihove socialne varnosti, ki je še naprej večinoma odvisna od tekočega projektnega, programskega in drugega javnega financiranja kulture. Ne glede na to pa samozaposleni v kulturi pravico do kritja prispevkov izgubi, če povprečje njegovih prihodkov v zadnjih treh letih preseže cenzus, ki je za leto 2020 postavljen točno na 20051,28 EUR. Od preostale velike večine samozaposlenih so ti na podlagi javnega interesa v kulturi upravičeni še do dnevnega nadomestila do vključno 30. delovnega dne zaradi zadržanosti z dela zaradi bolezni, toda le v primerih, ko ta traja najmanj 31 delovnih dni in največ enkrat v posameznem letu. Dnevno nadomestilo dodeli ministrstvo za kulturo, višino za tekoče leto pa določi Vlada do 31. januarja in ta v letu 2020 znaša 25,00 EUR za delovni dan bolezni. Samozaposlenim, ki so ob vložitvi zahteve za pridobitev pravice do plačila prispevkov iz državnega proračuna dosegli starost najmanj 55 let in imajo to pravico v skupnem trajanju najmanj 20 let, pri čemer se v to obdobje všteva tudi čas zaposlitve v javnih zavodih s področja kulture, pa se pravica do plačila prispevkov prizna trajno do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Položaj samozaposlenih pred epidemijo

Še pred nastopom izrednih razmer in zamrtjem kulturnega življenja, katerega dogodki in produkcije so edini redni vir preživetja za veliko samozaposlenih v kulturi, je bilo težko priti do veljavnega podatka, kolikšen odstotek jih živi pod pragom tveganja revščine. Podatki, ki so na voljo iz analiz, opravljenih v preteklih letih, kažejo, da je bila pred epidemijo stopnja tveganja revščine med samozaposlenimi v kulturi med 25 in 30 odstotki, toda ti so izračunani na podlagi predpostavke, da vsi samozaposleni v kulturi živijo v enočlanskih gospodinjstvih. Raziskave o položaju samozaposlenih pa potrjujejo, da jih velika večina živi v neki obliki partnerske skupnosti in da so v njihovih gospodinjstvih pogosto tudi otroci in drugi vzdrževani člani. Iz Analize o položaju samozaposlenih v kulturi v Sloveniji s predlogi izboljšav (Nacionalni svet za kulturo, december 2016) izhaja, da bi bilo za izračun dejanske stopnje tveganja revščine med samozaposlenimi v kulturi ob podatkih o njihovih prihodkih v prihodnje upoštevati še vsaj informacijo o sestavi njihovih gospodinjstev, prihodkih preostalih članov in koliko otrok ter drugih vzdrževanih članov je v gospodinjstvu. Glavni vir prihodkov večine samozaposlenih v kulturi pred uveljavitvijo Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi na javnih shodih in javnih prireditvah ter drugih krajih v Republiki Sloveniji ni bil trg, ki za številne specializirane poklice v kulturi tako ali tako sploh ne obstaja, ampak programi nacionalnih in lokalnih javnih zavodov, ki jih še zdaleč ne zagotavljajo zgolj zaposleni, ter javni kulturni programi in projekti, ki jih izvajajo neodvisni producenti.

Čeprav enoletni javni razpisi za izbor kulturnih projektov na področjih umetnosti, ki jih vsako leto sofinancira Ministrstvo za kulturo, predstavljajo osnovni mehanizem kulturne politike in dostop do sofinanciranja iz naslova javnih sredstev tudi za vse samozaposlene v kulturi in druge fizične osebe, ki delujejo na razpisnih področjih, so že zaradi zahtevanih lastnih sredstev za sofinanciranje praviloma v večji meri uspešnejši prijavitelji nevladne kulturne organizacije in javni zavodi na področju kulture, ki jih ministrstvo ne financira neposredno, a razpolagajo z lastnimi prostori in infrastrukturo. Prijavitelji v vlogi fizične osebe so sicer še v bistveno slabšem položaju, ker lahko zaprosijo izključno za avtorski honorar, ki vključuje morebitne stroške poti in bivanja, kar pomeni, da so – za razliko od zaposlenih v nevladnih organizacijah ali javnih zavodih na področju kulture, katerih stroški poti ter bivanja so upravičen projektni strošek – avtorsko obdavčeni tudi vsi stroški produkcije, organizacije in promocije projekta.

Neposredne podpore

Še bolj neposredne oblike podpore iz javnih sredstev za samozaposlene v kulturi so delovne štipendije in prvi avtorski projekti ter razpisni podpodročji mednarodnega sodelovanja in rezidenčnih udeležb, ki pa so običajno razpisane za uprizoritveno, glasbeno in intermedijsko umetnost. Prvi avtorski projekt je sicer namenjen zgolj mladim s statusom samozaposlenega v kulturi, ki do sedaj še niso prijavili projekta, ki bi bil na posameznem razpisnem področju sofinanciran iz proračuna RS. Na vseh področjih umetnosti najbolj pogosta oblika neposredne podpore je sofinanciranje delovnih štipendij samozaposlenih v kulturi, toda po posameznih področjih in razpisnih letih obstajajo velike razlike tako glede same višine bruto sofinanciranja in skupnega števila podeljenih štipendij kot tudi glede dodatnih omejitev pri prijavi za posamezno delovno štipendijo. Kljub temu da je namen delovne štipendije spodbujanje ustvarjalnega, raziskovalnega in samoizobraževalnega dela ter s tem povezane mobilnosti posebej nadarjenih ustvarjalcev – brez odvisnosti od neposredne izvedbe konkretnih projektov, saj ni namenjena neposredni umetniški produkciji – je iz Analize stanja v kulturi: Nedomišljenost obstoječega kulturnega modela na primeru enoletnih projektnih razpisov v letih 2009-2019 (Asociacija, februar 2019) razvidno, da so na posameznih področjih umetnosti, še posebej pogosto na področju intermedijske, pa tudi na področju vizualne oz. likovne umetnosti, delovne štipendije starostno omejene in s tem namenjene samo mladim ustvarjalcem do 36. oziroma 35. leta starosti, na področju glasbe pa so denimo razpisane brez starostnih omejitev. Vsa razpisna področja sicer poznajo omejitev, da se lahko za to podporo potegujejo le samozaposleni, ki v zadnjih dveh ali na posameznih področjih tudi treh letih niso bili prejemniki delovne štipendije Ministrstva za kulturo ali štipendije iz naslova knjižničnega nadomestila. Generalno gledano so se ne glede na gospodarsko okrevanje in rast v obdobju 2009-2019 zmanjšali tako višina bruto sofinanciranja v okviru posamezne delovne štipendije kot tudi skupen znesek sofinanciranja in število podeljenih štipendij na vseh razpisnih področjih. V okviru zadnjega Javnega razpisa za dodelitev delovnih štipendij za samozaposlene v kulturi, ki jih bo v letu 2020 iz proračuna za kulturo sofinancirala Republika Slovenija, se je skupno število sicer bistveno povečalo, saj bo podeljenih 53 štipendij, toda le v višini 3000,00 EUR bruto, kar je manj kot prejšnja leta, ko je na področjih vizualne, intermedijske in glasbene umetnosti štipendija znašala 5000,00 EUR bruto, še v letu 2011 pa je bila ta v okviru enoletnega projektnega razpisa določena na 12500,00 EUR bruto. Skupno je bilo največ sredstev za delovne štipendije razpisanih v letu 2010, ko je bilo podeljenih 30 delovnih štipendij, in sicer 255000,00 EUR, najmanj sredstev, samo 40000,00 EUR, je bilo za delovne štipendije namenjeno leta 2014, ko so bile v višini 8000,00 EUR bruto razpisane zgolj 3 za vizualno umetnost in 2 na področju glasbe, le deset tisoč evrov več pa je bilo za ta ukrep neposredne podpore skupaj namenjeno v letih 2015, 2016, 2017 in 2018.

Nacionalni program za kulturo

Tako kot pri urejanju položaja samozaposlenih je tudi pri sprejemanju drugih predpisov, ki lahko vplivajo na stanje kulture in njen razvoj, potrebno upoštevati javni interes za kulturo, ki je določen z zakonom in nacionalnim ter lokalnimi programi za kulturo. Kljub prizadevanjem treh prejšnjih ministrov za kulturo, Antona Peršaka, Dejana Prešička in Zorana Pozniča, se je zadnji v Državnem zboru potrjeni Nacionalni program za kulturo iztekel leta 2017, od takrat naprej pa je država brez zakonsko določenega strateškega dokumenta razvojnega načrtovanja države, ki postavi cilje in prioritete kulturne politike tudi na področju samozaposlenih v kulturi. V tem zadnjem NPK, ki so ga kritiki sicer razglasili za spisek želja brez pripadajoče finančne podlage, je bil ta javni interes opredeljen kot spodbujanje vrhunske umetniške ustvarjalnosti in deficitarne kulturne dejavnosti ter omogočanje samostojnega poklicnega opravljanja kulturnih dejavnosti, v ospredju pa je skrb za izboljšanje pogojev delovanja samozaposlenih v kulturi, spodbujanje mladih k samozaposlitvam v kulturi, primerljivo vrednotenje dela za poklice v kulturi, večjo mobilnost in vključevanje samozaposlenih v projekte in programe javnih zavodov ter zasebnega sektorja. Kazalnik predvidene uspešnosti ukrepov je bil, da se bo število samozaposlenih v kulturi do konca obdobja povečalo za najmanj 10 odstotkov, cilj in prioriteta kulturne politike Nacionalnega programa za kulturo 2014-2017 pa je, da je zaradi vpliva številnih dejavnikov še posebej občutljiv položaj samozaposlenih v obstoječem kulturnem modelu nujno izboljšati in prenoviti. Toda kljub zapisanemu ukrepu, da se v celovitih spremembah ZUJIK sistemsko uredi položaj samozaposlenih, do tega ni prišlo, število samozaposlenih in njihovih težav pa se kljub temu povečuje.

Celovito urejanje položaja samozaposlenih?

Glede na pomanjkljivo sistemsko ureditev in nerazumevanje posebnega položaja samozaposlenih znotraj ciljev in ukrepov za razvoj celotnega področja umetnosti in kulture ne preseneča, da so bile še pred #ostanidoma karanteno osnovne težave samozaposlenih v kulturi vezane na slab materialni položaj, pomanjkanje naročnikov, prekarne delovne pogoje in glede na zaposlene v kulturi neprimerljiva plačila oziroma vrednotenja njihovega dela. Tisti, ki jim je priznana pravica do plačevanja minimalnih prispevkov s strani Ministrstva za kulturo, bodo ob upokojitvi revni, s pokojninami pod pragom revščine, prav tako minimalni pa so tudi ostali socialni transferji, do katerih so upravičeni, saj karierna dinamika po vzoru napredovanja pri zaposlenih, ki jim plače in prispevki rastejo, ni predvidena. Dnevno nadomestilo za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni jim pripada le enkrat na leto in samo v primeru, če bolezen traja več kot 30 delovnih dni. To je 25,00 EUR dnevnega nadomestila, skupaj 750,00 EUR za mesec in pol brez drugih prihodkov, toda poškodbe, tudi pri delu, ne štejejo. Kljub temu, da so bolezni, kot so bolečine v križu, vratu in hrbtu, očesna obolenja in drugi zdravstveni zapleti, najpogosteje povezane s težavnimi delovnimi pogoji, se redni pregledi samozaposlenih v kulturi pri zdravnikih specialistih medicine dela sistematično ne izvajajo. Dohodkovni cenzus ni drsen ampak absoluten, določen je na cent natančno, njegovo izpolnjevanje pa se na podlagi povprečja dohodkov iz preteklih zadnjih treh let ugotavlja za vsako tekoče leto. Če ga samozaposleni v kulturi preseže, ministrstvo zahteva povračilo v tem letu plačanih prispevkov. Ob vse bolj bornih delovnih štipendijah, do katerih na posameznih razpisnih področjih starejši niso upravičeni, je za samozaposlene v kulturi velika težava tudi pomanjkanje dodatnih možnosti javnega financiranja in vključevanja skozi druga, izvenproračunska sredstva z uvedbo različnih spodbud in mehanizmov, kot so denimo davčne olajšave za vlaganja v kulturo in nakup umetniških del, izvajanje sheme deleža za umetnost od javnih investicijskih projektov, možnost plačila davka v obliki umetnostnih del in druge sheme, ki bi lahko sprostile trg dela za samozaposlene v kulturi.

Celovito urejanje položaja samozaposlenih, ki to so na podlagi javnega interesa v kulturi, bo ob preklicu izrednih ukrepov zaradi epidemije in prepovedi zbiranja na javnih krajih in dogodkih počakalo na nov NPK, ki ga, tako kot predhodniki, napoveduje tudi aktualni minister za kulturo Vasko Simoniti. Strateški dokument razvojnega načrtovanja države, ki postavi cilje in prioritete kulturne politike, potrebujemo, saj je tudi pri sprejemanju drugih predpisov, ki lahko vplivajo na stanje kulture in njen razvoj, potrebno upoštevati javni interes za kulturo, kot je splošno opredeljen in določen prav z Nacionalnim programom za kulturo. Do takrat pa bodo razmere za samozaposlene in zaposlene na področju umetnosti in kulture izven sistema plač javnega sektorja narekovali interventni ukrepi za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane ter gospodarstvo. Ti pa ne upoštevajo vseh razsežnosti in specifik poklicev samozaposlenih v kulturi. Projekti samozaposlenih lahko trajajo tudi več mesecev, preden za njih dejansko prejmejo izplačilo, v primeru, da je naročnik država, je rok plačila šele 60 dni po tem, ko je posamezen projekt v celoti zaključen. Svojo časovno logiko imajo tudi prihodki od subvencij, razpisi so pozni, izplačila pa se pogosto zamikajo. Za samozaposlene v kulturi izredna pomoč in temeljni mesečni dohodek, ki je pogojen z upadom prihodkov, ni ustrezen ukrep, saj bodo številni ostali brez te podpore. Toda za to ni zaslužno le širše družbeno nerazumevanje, kaj javni interes v kulturi je in zakaj bi bilo z javnimi politikami sploh potrebno izboljšati slab položaj samozaposlenih in drugih posameznikov v kulturi. Zdi se namreč, da smo z interventnimi ukrepi zaradi epidemije ob javnem zbiranju začasno suspendirali tudi izvajanje javnega interesa v kulturi, saj bi se v nasprotnem namesto samo o rešitvah za gospodarstvo pogovarjali tudi o univerzalnem temeljnem dohodku ali nadomestilih za obdobje, ko so samozaposleni, ki to so na podlagi javnega interesa v kulturi, ostali brez naročil za plačano delo.×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 39: Hierarhije spomladi 2020.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.