Jezik device Marije, ki se je sprehajala po plaži


Kirmen Uribe

Ko sem se pomladi leta 2007 mudil v New Yorku, sem na domu obiskal prijateljico Carmenchu Pascal. Carmenchu je po izvoru iz baskovskega San Sebastiána, a je bila po koncu španske državljanske vojne prisiljena zapustiti rojstni kraj in se skupaj z materjo naselila v velikem jabolku. V življenju je opravljala številne poklice (bila je celo pilotka poštnega letala v Portoriku), danes pa dela v Brooklynu kot prevajalka iz španščine za zvezna sodišča. V domači knjižnici ima veliko zbirko knjig, ki obravnavajo baskovske teme. Ko sem brskal po njenih knjižnih policah, sem naletel na knjigo antropologa Julia Cara Baroje in jo nemudoma začel prebirati. Julio Caro Baroja, nečak znamenitega romanopisca Pía Baroje, je avtor temeljnih del s področja baskovske etnografije. Mojo pozornost je pritegnila ena izmed legend, ki jih je Caro Baroja popisal v svoji knjigi.

To je bila zgodba o devici Mariji in grboglavki. Ljudska legenda pripoveduje o tem, kako je grboglavka (riba, ki je v španščini znana pod različnimi imeni: zapatero, palometa ali joputa) nekega dne srečala žensko, ki se je sprehajala po morskem nabrežju. Grboglavka se je zaljubila v prelepo mladenko in jo je vprašala po imenu. Imela pa je to nesrečo, da ji je vprašanje zastavila v španščini. Ženska se je razhudila in ribi odvrnila, da ni nihče drug kot devica Marija, ter jo poučila, da se je nanjo potrebno obrniti v baskovščini in ne v španščini. Za njen spodrsljaj jo je kaznovala s prekletstvom in grboglavka je od tedaj najgrša med ribami. Tako je torej grboglavka dobila sedanji izgled, ki s svojim izbočenim zobovjem in očmi nekoga, ki se že dolgo ni pošteno naspal, izdaja, da nima ravno mnogo prijateljev. Uboga grboglavka, sem pomislil. Kako bi lahko vedela, da devica govori ravno baskovsko?

Nisem poznal te legende. Zdi pa se mi, da ni pretirano starodavna. Prav tako dvomim, da obstaja mnogo podobnih legend. Gre za zgodbo, ki je nastala v obdobju nazadovanja baskovskega jezika in naporov za njegovo obrambo. V obdobju, ko so se mnogi bali za usodo baskovščine. Nauk zgodbe je jasen: Baski bi morali ohraniti jezik device Marije, to svojo čisto in nebeško govorico, in ne bi smeli ravnati kakor grboglavka, ki je postala tako grda, ker je govorila špansko.

Ena najbolj zanimivih podzvrsti semantičnih tabujev so imena živali. Pogosto se uporablja evfemizme za poimenovanje škodljivih živali ali tistih, ki naj bi prinašale nesrečo. Med najbolj značilnimi je primer podlasice. Profesor José María Cuesta pravi, da spada podlasica med neizrekljive vrste: zato jo pogosto poimenujejo z imeni nenavadnega izvora. V Aragoniji je tako znana kot peniquesa, v italijanščini kot donnola, v francoščini kot bellette, v galicijščini kot doniña, v baskovščini pa jo poznamo kot erbinude. Njena nesrečna slava izvira iz antičnih tekstov. Elijan o njej piše kot o malovredni živali in opisuje, kako leze na mrtva trupla, da bi jim izgrizla oči. Morda gre tudi pri grboglavki za semantični tabu. Grboglavka, nemara zaradi svojega izgleda, ni priljubljena med ribiči. Imajo jo za nezanesljivo ribo. Na trenutke se zdi, da je vseprisotna, nato nenadoma izgine. Preveč je pametna, pravijo.

Ko že govorimo o neizrekljivih tabujih, mi dovolite, da povem anekdoto. V prvih mesecih življenja sem bil brez imena. Rodil sem se konec leta 1970 in moja mati se je seveda odpravila do sodišča, da bi me prijavila matičarju. Uradnik je vprašal po mojem imenu. »Kirmen,« mu je odgovorila. Uradnik je zatrdil, da to ime ne obstaja, in ga ni hotel vpisati v register. »Gospa, zakaj ga ne poimenujete José María ali kaj podobnega, tako kot vsi?« Moja mati je odvrnila, da mi je ime Kirmen, in vztrajala, vse dokler mojega imena niso vpisali v matično knjigo. Vsak teden je šla na sodišče in vedno znova so jo zavrnili. »Kaj pa, če bi mu dali ime Kirmen María?«, ji je nekega dne predlagal uradnik. »Večja možnost je, da bodo sprejeli ime, če bo imelo vsaj nekaj španskega.« Uradnik je na koncu popustil in tako mi je ime Kirmen. Zgolj Kirmen. Anekdota ponazarja težavno situacijo, v kateri je nekoč živela baskovščina. Šla je skozi težke čase, ko se je govorila izključno znotraj štirih domačih sten. Preživela je po zaslugi vztrajnosti številnih posameznikov, ki je niso prenehali govoriti in so se trudili, da bi se njena raba razširila v vse segmente družbe. In seveda po zaslugi množice ljudi, ki so se potrudili, da bi se je naučili.

15. aprila 2007 sem sodeloval v programu na radiu WBAI, ki ima svoj sedež na Wall Streetu, št. 120. Gre za eno najbolj naprednih radijskih postaj v New Yorku. Tja sem prišel na povabilo pisateljice Janet Coleman, kot gost njenega kulturnega programa. Z menoj v studiu je bila tudi kanadska pesnica Yerra Sugarman. Sugarmanova, specialistka za literaturo v jidišu, je s seboj prinesla pesniško zbirko neke judovske pesnice z začetka 20. stoletja. Njene poezije so bile presunljive. Govorile so o eksplicitnem seksu. Janet Coleman je bila osupla, da lahko obstaja pisateljica, ki v jidišu piše o takšnih stvareh. To je tudi povedala v eter. Sugarmanova ji je odvrnila: »Pesnica govori o svojem življenju. Takšno je bilo njeno življenje, pa čeprav v jidišu.« Med večerjo sva se pogovarjala o predsodkih, s katerimi se morajo spopadati številne književnosti. Yerra mi je pripovedovala, da je med obiski v Evropi pogosto naletela na ljudi, ki so jo gledali postrani zaradi njenih judovskih korenin, kakor da bi jo obsojali zaradi kršitev človekovih pravic, ki jih izraelska oblast izvaja nad Palestinci. Yerra tega ni mogla razumeti. »Pa saj tudi sama nasprotujem dejanjem izraelske oblasti,« jim je nejeverno odgovarjala. Tudi baskovščina je morala prenašati številne predsodke na svoj račun. Še danes se zgodi, da baskovskega pisatelja vprašajo o povezavi med baskovsko kulturo in nasiljem. Sprašujejo ga, ali ne čuti omejenosti, ko piše v tako majhnem jeziku.

Claudio Magris zase pravi, da je obmejni pisec. Prihaja iz tradicije, v kateri sobivajo številni jeziki. Tudi sam se imam za obmejnega pisatelja. Rad sem del te raznolikosti. V svoji knjigi Utopia e disincanto (Utopija in streznitev) je Tržačan zapisal: »Vsaka manjšina – nacionalna, kulturna, religiozna, politična ali spolna –, ki je v bližnji preteklosti doživela marginalizacijo, vsaj na začetku teži k ekshibicionističnemu narcisizmu; dokler se ga ne reši in se ne nauči sproščeno živeti svoje posebnosti, ne da bi ji posvečala pretirane pozornosti, dokazuje, da jo v njeni globini še vedno preganja občutek manjvrednosti.«

Všeč mi je Magrisov stavek, ko pravi, da ne bi smeli »posvečati pretirane pozornosti lastni posebnosti«. Pisati sproščeno, sproščeno živeti v baskovščini. Brez histerije in brez občutka, da smo pod nenehnim pritiskom nujnosti. Od anekdote o moji materi na sodniji je minilo več kot štirideset let. Baskovščina je med tem prešla iz zasebne v javno rabo. Po zadnjih sociolingvističnih podatkih se je v zadnjih dveh desetletjih število njenih govorcev povečalo za dvesto tisoč. Kmalu bomo dosegli število osemsto tisoč govorcev. Obstaja tisk v baskovščini, imamo svoje medije in razvejano literaturo. Akademija baskovskega jezika bo kmalu praznovala stoletnico ustanovitve. Res je, da nas čaka še mnogo dela. Še vedno smo daleč do dejanske dvojezičnosti. Toda dosegli smo znaten napredek.

Ne mislim, da pisanje v majhnem jeziku predstavlja kakršnokoli oviro. V svojih knjigah pišem o ljudeh, ki jih poznam, ki jih vsak dan srečujem na ulici. Kljub temu sem opazil, da te zgodbe zanimajo tudi svetovnega bralca. »Vsaka endogamija, vsaka pretenzija po čisti identiteti, sčasoma postane dušeča in incestuozna,« trdi Magris. »Irsko bomo dosti prej vzljubili z branjem Joycea, ki jo je zapustil in jo divje kritiziral, kot pa s prebiranjem vseh tistih bukoličnih irskih romanov, v katerih rdečelase dekline poskakujejo po zelenih travnikih. Drobec lahko v sebi skriva cel svet, toda le, če ni zgolj drobec, temveč ves svet.«

Razmišljam o devici Mariji in o grboglavki. Rad bi verjel, da bi danes oba ravnala drugače. Da bi grboglavka devico nagovorila v baskovščini in da bi ji ta brez težav odgovorila v španščini. Mirno, sproščeno. In prav to se danes dogaja v Baskiji.

Kirmen Uribe je baskovski pisatelj. Leta 2009 je za svoj roman Bilbao – New York – Bilbao prejel špansko Državno nagrado za literaturo. Pričujoči prispevek je nekoliko spremenjena različica kolumne, objavljene v dnevniku El País novembra 2009.

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

Foto: Monmar Comunicació/flickr/CreativeCommons

Članek je bil prvotno objavljen v dvojni številki revije Razpotja v rubriki Kavarna Evropa.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja