Kako postati (boljši) Slovenec


Miha Kosovel

Si predstavljate enega tistih mučnih trenutkov, da ste na obisku pri zakonskem paru, ki se vam je vedno zdel nekoliko zadržan in miren, a vendar lep, urejen, skorajda idiličen, in se že pri aperitivu začneta med seboj žolčno prepirati in se obmetavati z najbolj intimnimi in vulgarnimi očitki? Vi pa sedite za mizo in ne veste, kam bi se dali.

Čez čas čutite, da bi mogoče morali kaj izreči, vendar veste, da bi si z vsako, še tako enostavno in zdravorazumsko opazko nakopali zamero enega od njiju. Ali mogoče celo obeh. Najprej bi vam poudarila, da sploh ne razumete, kako pri njiju stojijo stvari, nato pa bi sledila še kakšna obtožba, češ kaj pa se ti vtikaš v pogovor, saj si sam še slabši, saj si vendar to pa to, kaj pa si počel takrat in takrat, ko si se družil s tem pa tem …

Si predstavljate? No, nekaj podobnega občuti tistih nekaj norih tujcev, ki so se odločili naučiti slovenskega jezika in se s tem vključili v slovensko javno krajino. Da teh norcev le ni tako malo, priča število študentov, ki se se vpisujejo na študij slovenistike po svetu – trenutno je npr. na Poljskem več študentov slovenščine kot pri nas. Če tem prištejemo še tečajnike na obmejnih območjih Avstrije in Italije ter pomislimo na slovenske osnovne in srednje šole v Gorici, Trstu ali Celovcu, kjer je že skoraj polovica učencev pripadnikov večinskega prebivalstva, dobimo za naše razmere zavidljivo število govorcev slovenščine, ki naenkrat berejo naše komentarje, novice, bloge, tvite – torej posameznikov, vključenih v slovensko javno sfero.

Vsi ti, ki so se odločili porabiti nekaj let svojega življenja in nemalo truda, da bi se naučili slovenščine, verjetno zato, ker so v Sloveniji videli prelepo in urejeno deželico miroljubnih, pragmatičnih, dobrih ljudi, ki so se elegantno izognili balkanski moriji, naenkrat opazijo, da so se znašli sredi domačijskega spora, v plamtečem osebnem prepiru, ki se nadaljuje in stopnjuje v neskončnost.
Problem tega neskončnega spora pa je ravno v tem, da v prvi vrsti ni političen, temveč je v prvi vrsti spor – in da je tako moteče oseben. Ena stran mora nujno, skorajda iz inata, zagovarjati popolnoma nasprotna stališča od druge.
Michael Manske, eden tistih norih tujcev, ki so si dovolili vtakniti nos v naš prostor in spregovoriti o nas, vidi v tej neskončni sprtosti, ki je prisotna od mikroravni medsosedskih razprtij do psevdoideoloških konfrontacij, glavni razlog, ki Slovencem onemogoča, da bi »zavladali svetu«. Manskejeva satirična radijska oddaja Kako postati Slovenec, neke vrste avdio-učbenik slovenstva, namenjen predvsem domačinom, elegantno razkrinka samoumevnosti našega vsakodnevnega občevanja: opozarja na neumestnost koncepta hlapca, se norčuje iz našega strahu pred mrzlimi nogami, opozarja na grozljivo vožnjo naših samozavestnih voznikov in tujcem priporoča, naj se s Slovenci raje ne pogovarjajo o politiki. Pravi balzam za možgane v deželi, ki nenehno ponavlja klišeje o sami sebi in kjer so glede tega največje reference razni mazziniji in ihani.

Manskeju se je uspelo »vtakniti« v našo družbo, mnogo drugim pa je bilo to onemogočeno. Ko si je Erica Johnson Debeljak nekoč drznila izpostaviti neverjetno amerofobijo v naših medijih, so jo hitro utišali, češ, kako si ona, Američanka, hegemon, sploh drzne govoriti. Ko je Primorski dnevnik nedavno objavil javno pismo Italijanke v zagovor dvojezičnosti v Furlaniji – Julijski krajini, je komentariat hitro presodil, da bi bilo bolje, če bi se ukvarjala z nerazčiščeno fašistično zgodovino v Italiji. Ker pravilo je, da smo lahko v slovenskem prostoru samo mi, ker samo mi razumemo koordinate našega kreganja. Samo mi razumemo, kako potekajo stvari v Sloveniji. In ko sprašujemo tujce tisto vedno isto, zlajnano vprašanje »Kako se vam zdita Slovenija Slovenci?« že pričakujemo in celo zahtevamo takšen odgovor, kot ga želimo.
Mogoče pa bi si lahko priznali, da naša stvarnost ni ne tako kompleksna niti tako enodimenzionalna, kot se nam, odvisno od počutja, dozdeva. Da je povsem normalna, kot povsod drugje. In da tujci niso takšni, kot smo si jih naslikali v medijih.

Takrat bi si lahko dovolili prisluhniti, kaj imajo res za povedati o nas. Španski socialist bi se verjetno čudil, kako lahko kakšen naš levičarski intelektualec v isti sapi zagovarja delavce, protestnike, sumljivo obogatelega politika, vodjo obveščevalne službe nedemokratičnega režima in povojne likvidacije. Italijan bi lahko pokazal, da tudi mi, tako kot oni, še zdaleč nismo razčistili s svojo zgodovino. In da je vzklikanje Trst je naš! podobno neumno kot borba proti njegovi dvojezičnosti. Poljak nam bo lahko povedal, da v njegovi »klerikalni državi«, kot jo mi radi poimenujemo, v parlamentu sedita tako odkriti gej kot transeksualec, medtem ko pri nas izgleda, da so vse javne osebnosti heteroseksualne. In Bosanec Mehmedalija Alić, rudar, ki je vodil izkopavanje Barbarinega rova, nas je moral soočiti z dejstvom, da to, kar se je zgodilo v Hudi jami, ni stvar debate, tako kot ni stvar debate tragedija v Srebrenici, kjer je izgubil večino družine.
Kdaj pa kdaj morajo sprti zakonci medse sprejeti tudi tretjo osebo, ki jim pomaga, da navajene kategorije skozi pogovor ponovno postavijo na njihovo mesto.

Komentar Mihe Kosovela, odgovornega urednika revije Razpotja, je objavil tudi časnik Delo.

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja