Komu učiteljska zbornica?


Foto: Pixabay

Objavljamo odprto pismo treh učiteljev ob njihovem izstopu iz Učiteljskega združenja Slovenije.

Jana Bučar, Andrej Jelen, Andreja Vetrih Humar

Namenoma se ne sprašujemo, čemu učiteljska zbornica, saj bi vprašanje sugeriralo, da bomo iskali smotrnost in dobrobit institucije v podporo učiteljem. Kar smo kot aktivni člani Učiteljskega združenja Slovenije (UZS) do sedaj zaznali in premislili ob prizadevanjih različnih akterjev za njeno ustanovitev, je mogoče predvidevati, da bi zbornica bila le še ena interesna, strankarsko profilirana institucija, ki ne bi dajala učiteljem ugleda, temveč ravno obratno, pokrivala bi polje šolstva, ki je sedaj avtonomija učiteljev.

Ob zadnjih dogodkih v UZS, zaradi katerih smo se odločili, da odstopimo kot člani izvršilnega odbora in izstopimo iz združenja, je prav, da podamo naš pogled na pobude za ustanovitev učiteljske zbornice, ki se v zadnjem času kar vrstijo. Naivno se učiteljem zdi, da se bodo njihove težave čudežno uredile, ko bodo pridobili institucionalno politično veljavo. A že pogled na institut predsednika države, katerega glavni poudarek je podoba na Instagram računu, bi nas lahko streznila, da se mora institucionalna vloga srečati s prepričljivo etično držo.

A pojdimo k začetku. Učiteljsko združenje Slovenije je leta 2015 nastalo kot društvo v zanesenosti jezikoslovnih učiteljev s spojem skoraj da osamosvojitvene ideje učiteljske zbornice. Upravna enota statuta društva sprva ni sprejela, saj so bili v 3. členu kot cilji združenja navedeni zgolj cilji zbornice. Ustanovna skupščina je cilje popravila, a dejstvo ostaja: združenje je bilo sredstvo, zbornica je bila cilj. Tako je spet danes.

Pod taktirko prve predsednice UZS smo nekateri učitelji razumeli, čemu je potreben glas učitelja izven sindikalnih kontekstov – da se nasprotno, v kolikor smo na ulicah le na poziv sindikata, ugled učitelja le slabša. Združenje je bilo od svojega nastanka zelo dejavno in dobrodošlo v različnih medijih. Morebiti najuspešnejše je bilo organiziranje javnih razprav o nevzdržnosti anonimnih prijav v šolstvu, kar je neposredno vplivalo na splošno javno mnenje o problematiki in je posledično pripeljalo tudi do prestrukturiranja šolskega inšpektorata.

Požrtvovalnost peščice dejavnih učiteljev v združenju je bila izjemna. A prostovoljnost se izčrpa. Naslednja ekipa (pretežni del tu podpisanih) smo zato prostovoljne moči zapregli v aktivacijo večjega števila kolegic in kolegov učiteljev. Sprejeli smo načela – skupnostno, zbornično, avtonomno, politično samostojno in nevtralno delovanje, organizirali okroglo mizo o šolanju na daljavo ter načrtovali srečanja, predavanja in razprave o aktualnih in temeljnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja z namenom spodbujanja učiteljev za delovanje in soustvarjanje šolske politike s preizpraševanjem prejetih navodil in lastne prakse poučevanja – najprej znotraj svoje šole ter nato širše v slovenskem javnem prostoru.

Pred javno objavo stališča združenja, zapisa člana ali učitelja smo se o tem pogovorili in sklenili konsenz. Pluralnost aktivnih članov je bila temeljni koncept, zaradi katerega smo bili v primerjavi s prejšnjim vodstvom bolj konzervativni. A žal je bil naš staž kratek, zato nismo dosegli želenega preboja. Kar naenkrat so vladni, medicinski ukrepi postali ednino merilo vzdržnosti pedagoškega izražanja združenja. Preden nas je skupščina povozila, smo obsodili nepremišljeni napad na sindikat s strani predsednika združenja, ki ne skriva članske izkaznice politične stranke, ter preprečili organizacijo konference o učencih tujcih ob 30. obletnici plebiscita Slovenije(!). Še več, v sedanjem ožjem idejnem vodstvu združenja je tudi ustanovni član, ki javno, brez zadrege govori o rasnem IQ.

Ali se torej čudite, kam je Slovenija v zadnjem letu zajadrala? Mi se ne. Banalnost zla smo z združenjem doživeli na lastni koži. V zadnjih mesecih smo v skladu s statutom združenja do izčrpanosti preprečevali samovoljo enega. O tem smo člane združenja sproti obveščali. V pomoč smo pozvali tudi kolegice in kolege učitelje šol, ki so se v zadnjih mesecih izpostavili z ogorčenimi pismi nad družbeno-političnim stanjem v državi. Brez odziva. A da se godi nekaj tako elementarno napačnega, je „kriva“ družbena percepcija konflikta kot nečesa najslabšega, kar se lahko zgodi. Družba „lepih duš“ zamiži na obe očesi, da ne vznemiri svojega ljubega miru.

Strnimo, torej. Učiteljska zbornica je projekt desnice kot proti utež SVIZ-u. A ne samo to. Desnica ima tudi svoj nacionalni program, katerega del ste lahko razbrali že iz tega zapisa. Na drugi strani pa levica sploh ne razume, čemu sploh potreba učiteljevega glasu v javnem prostoru. Zanjo so učitelji le delavci, ki morajo biti sindikalno organizirani. Edino polje levičarskega boja na področju šolstva je tako spodbijanje teženj po privatizaciji šolstva, pri čemer je višina subvencioniranja privatnih šol za levico edino kar šteje, slepa pa je za vsakodnevno šolsko prakso, kjer se koncepti korporativizma, menedžmenta in podjetnosti uvajajo znotraj javnih šol, začenši z javnim vrtcem. Na koga torej staviti? Na stroko?

„Šolsko politiko naj ustvarja stroka. Učiteljsko združenje je strokovno združenje. Vztrajati moramo na strokovnosti in šolski odločevalci nas bodo poslušali,“ trdijo člani. S temi premisami temeljnega nesporazuma sklepajo, da večanje strokovnosti učitelja povečuje njegov ugled. A takšno prepričanje mrtviči vsakršno delovanje. Kajti pedagoška strokovnost kot tehnika poučevanja se le naključno ujema z etičnim zadržanjem, ki je predpogoj odločanja. UZS bi tako moral biti združenje strokovnjakov pedagogov, ki se zaradi državljanske odgovornosti – v zavzemanju za dobre pogoje vzgoje in izobraževanja – izpostavljajo javnosti. Javno priznanje učitelja ga torej ne bo doletelo zaradi suverenosti, ki jo lahko izkaže za štirimi stenami učilnice, temveč se bo moral izpostaviti. In tvegati razkritje lastne prepoznavne resnice. Ne zase – za bodočnost prihodnjih rodov.

Naloga angažiranih učiteljev tudi ni iskanje predlogov za boljše šolstvo, saj poleg tega, da že imamo strokovne in politične službe, ki to profesionalno počno (oz. naj bi), to ni in ne sme bita naša vloga in poslanstvo. Ali nam ni dovolj državljanska dolžnost, da bdimo nad odločitvami ministrstva za izobraževanje in strokovnega sveta, nad smernicami zavoda za šolstvo, RIC in CPI, nad splošno družbeno klimo in dejanskim delovanjem šole ter do vsega navedenega zavzemamo stališča? Ob vsaki spremembi na škodo učencev, dijakov ali študentov, moramo zato pedagogi, ki izobražujemo in vzgajamo generacije otrok in mladih, to jasno in glasno demonstrirati. In prav tako moramo zmoči spregovoriti o že sedaj nespodbudnih stanjih in zgrešenih procesih v šolstvu.

Preseči moramo protislovje tako imenovanega pedagoškega miru. Zgoraj navedene institucije nas učitelje namreč s pravilniki, odredbami, predvsem pa s projektnimi novostmi neprestano pehajo izven „cone udobja“ – kjer ni prostora ne časa za razmislek o temeljih vzgoje in izobraževanja – v kreacije učinkovitejših tehnik poučevanja za poklice, ki še ne obstajajo. Priseči moramo na pedagoški nemir, saj nam nič ne bo podarjeno. Ne bojimo se distopične prihodnosti, po kateri učitelje zamenjajo stroji. Ne. Sami bomo postali stroji, če dovolimo, da šola postane le še služba za usposabljanje „človeških virov“.

Učiteljska zbornica se nam tako zaradi porazne politične kulture v državi in zadržanosti, če ne celo bojazljivosti učiteljev do šolske politike, kaže bolj kot trojanski konj kakor pa resnična pridobitev za slovensko šolstvo. Zato za tu podpisane učiteljska zbornica ni prioriteta. Je pa bilo zato prvo načelo združenja v našem mandatu vzpostavitev zborničnega, skupnostnega delovanja. Verjeli smo, da vztrajna prisotnost učiteljstva v javnem prostoru lahko temelji samo na neomajnih etičnih načelih in ne na barantanju s političnimi strankami. Morda razmišljamo naivno, a prepričani smo, da iz slabega lahko le po naključju nastane nekaj dobrega. Kot državljani in kot učitelji pa ne stavimo na naključja, temveč na vztrajnost in naravnanost za dobro.