Kurdsko žensko gibanje proti vojni mašineriji


Ilustracija: Adrijan Praznik

SAŠA HAJZLER, MATEJ KAVČIČ

Mnogim je nepredstavljivo, kako bi lahko živeli brez nacionalnih držav, ali pa jim sploh ni jasno, čemu bi o tem sploh razmišljali in jih glava niti ne boli preveč zaradi tega vprašanja. A tu so Kurdi, ki ne samo da de facto živijo brez svoje nacionalne države, temveč tudi v neizogibnem soobstoju s strukturami okoliških nacionalnih držav, ki nad njimi izvajajo smrtonosno vojaško ofenzivo in represivno notranjo politiko. Po drugi strani Kurdi s svojo organizacijo življenja resno prevprašujejo samoumevnost organizacijske forme nacionalne države. Svoje načine življenja so sistematizirali v paradigmo proti monistični državi, proti njeni strukturi in neučinkoviti obliki družbene organizacije, ki predvsem površno izključuje ljudi po principu »ena barva«, »en jezik«, »ena narodnost«, »ena vera« in podobno. A za razliko od mnogih drugih kurdsko gibanje ni šlo samo v reaktiven »proti«, temveč je na mizo porinilo nov predlog. Ta predlog temelji na ekologiji, feminizmu, samoupravljanju lokalnih skupnosti in je organiziran v obliki odprtih svètov, mestnih svètov, lokalnih parlamentov in večjih kongresov. Namesto državnih institucij so agenti tovrstne samouprave (združeni) posamezniki. Načelo federativne samouprave oziroma demokratičnega konfederalizma nima omejitev in deluje tudi čezmejno v večnacionalnih demokratičnih strukturah, v ospredju vsega pa so ženske. In če gre Kurdom in Kurdinjam za »demokratično civilizacijo«, gre njim nasprotni Turčiji za »centralizirano civilizacijo« v obliki perfidne nacionalne državne politike in vojaške mašinerije. Aktualni politični premiki O tem ne slišimo skoraj nič, a na kurdskih območjih severne in vzhodne Sirije ter južnega Kurdistana (severni Irak) turška vojska že več let krši mednarodno pravo z vdori in okupiranjem ozemlja ter sistematičnim izvajanjem umorov Kurdov in Kurdinj. Ekspanzionistična okupacijska politika Turčije pod vladavino konservativnih strank AKP in MHP očitno krši tudi načela nam skupne zveze NATO – še posebej z zadnjimi napadi na teritoriju Iraka, kar je že leta in leta pod drobnogledom organizacij za človekove pravice, a nekako spregledano s strani širše mednarodne javnosti. Za nas je, na primer, Turčija še vedno po večini zgolj turistična destinacija. A svetovne medije je nedavno razvnela informacija, da je Ameriška podpora Kurdom usahnila in mnogi so se zbali potencialnega genocida. Strahovi so se okrepili 23. aprila letos, ko se je ameriški predsednik Biden pogovarjal s turškim predsednikom Erdoğanom, ki naj bi takrat pridobil zavezniško zeleno luč za vojaško operacijo nad Kurdi. Ob tem odprtem oknu so se v noči na obletnico armenskega genocida, 24. aprila 2021, turški komandosi in bombe podali čez mejo in tako se je začela mednarodno-pravno sporna invazija teritorijev južnega Kurdistana (severni Irak). Operacija se imenuje »Krempelj – Blisk«. V luči te politično-vojaške poteze je pomenljivo tudi dejanje ameriškega veleposlanika v Turčiji Davida Satterfielda, ki je deset dni pred začetkom operacije na uradnem twitter profilu veleposlaništva sporočil, da je ameriško zunanje ministrstvo obnovilo staro ponudbo nagrade »za glave« oziroma za posredovanje informacij, ki bi vodile do prijetja dolgoletnih članov Kurdske delavske stranke (Partîya Karkêren Kurdistan – PKK) Cemila Bayıka, Murata Karayılana in Durana Kalkana. Skupna vrednost nagrad je 12 milijonov dolarjev. Preprost razlog za spremembo politične linije Združenih držav je najti v dejstvu, da na ta način Turčija vsaj nominalno ostane postojanka zavezništva NATO v regiji. Skoraj sedem desetletij po vstopu Turčije v NATO ostale države članice pakta mirno gledajo mimo kršitev človekovih pravic, vojaške agresije in naraščajoče avtoritarnosti turške države ter še naprej žrtvujejo Kurde v poskusu pomiritve vedno bolj neodvisnega in nezanesljivega nekdanjega zaveznika na Bližnjem vzhodu. Tudi ko je teroristična skupina Islamska država leta 2014 zasegla velike dele sirskega in iraškega ozemlja grozeč, da se bo razširila po celotnem Bližnjem vzhodu, Kurdov in Kurdistana niso ščitili NATO in ZDA – v prvih vrstah obrambe proti Islamski državi so stali Kurdi in Kurdinje s svojimi samozaščitnimi milicami ljudskih enot kurdskega osvobodilnega gibanja in oboroženimi silami PKK. Notranjepolitični pritiski Turčije Delavsko stranko Kurdistana, skrajšano PKK, Turčija že dolga leta preganja in uspelo ji je zlobirati tudi vpis PKK na seznam terorističnih organizacij, kjer še vedno ostaja kljub temu, da je belgijsko vrhovno sodišče to odločitev že izpodbijalo. Po drugi strani tako PKK kot tudi ostale kurdske asociacije problematizirajo pritiske, ki jih turška država kot članica NATA vrši nad evropskimi in drugimi državami, predvsem v zvezi s številnimi begunci, ki jih Turčija že vrsto let uporablja kot pogajalski adut, zlasti v pogovorih z Nemčijo. To dejstvo je tudi eden od upravičenih razlogov za dvom v turško retoriko o »odzivanju na teroristično PKK«, kot svoja stališča navzven zagovarjajo predstavniki vodilnih strank – Erdoğanova islamistična vladajoča stranka Stranka pravičnosti in razvoja AKP, skrajno desna turška ultranacionalistična in evroskeptična stranka MHP ter njihovi podporniki. Resnica je vsekakor bizarna: Turška politika pod AKP in MHP v četrtem letu po poskusu državnega udara domnevno »teroristično propagando« preganja vsepoprek, tarča preganjanja so tudi na družbenih omrežjih izražane kritike vladnega soočanja s pandemijo COVID-19, obtožbe terorizma pa zlorablja tudi za omejevanje pravic do svobode izražanja in združevanja. Uradnih številk o pridržanih ali obsojenih zaradi domnevnih povezav s PKK ni, čeprav je na podlagi podatkov iz preteklih let lahko sklepati, da gre za vsaj 8.500 ljudi, kar vključuje tudi izvoljene politike in novinarje. Po navedbah Ministrstva za pravosodje in notranje zadeve za julij 2020 so v Turčiji sodili 58.409 osebam v zadevah, povezanih z gibanjem Gülen, 132.954 pa so še vedno v preiskavi zaradi obtožb terorizma. Od tega jih je bilo 25.912 odpeljanih v pripor. Od maja do julija lani je bilo pridržanih vsaj 45 kurdskih aktivistk za pravice žensk, ki jim grozi pregon zaradi povezav s PKK. PKK navsezadnje vsebuje velik del ženskih bork – gre za politiko radikalne enakosti, ki ima svoje zametke v Zvezi svobodnih žensk Kurdistana, ki obstaja od leta 1993. Spomnimo se samo Sakine Cansiz – ene izmed ustanoviteljic PKK in Kurdistanske zveze za svobodo žensk (Yekitiya Azadiya Jinên Kurdistan -YAJK). Kot kurdska aktivistka je bila obsojena na enajst let zapora, leta 2013 pa ustreljena skupaj z Fidan Dogan in Leylo Saylemez v prelomnem trenutku represije nad PKK 9 januarja 2013 – in to v Parizu. To je bilo prvič, da je na evropskih tleh izvršen atentat nad tremi kurdskimi aktivistkami. Nedavno pa je svetovno javnost pretresla smrt kurdske aktivistke vodilne prokurdske stranke HDP Deniz Poyraz, ki jo je na sedežu stranke v Izmirju ustrelil član islamističnih neofašističnih Sivih volkov, organizacije povezane z nacionalistično MHP. Gre le za eno od nedavnejših eskalacij, saj Turčija že mnogo let goji represiven odnos do HDP. Glavni tožilec v Ankari je namreč 25. septembra 2020 izdal naloge za prijetje še 82 ljudi iz vrst stranke, letos pa je vložil razširjeno obtožnico, s katero se želi stranko zapreti. Mnogi na tem seznamu so bili tudi prej pridržani zaradi svoje vloge v protestih v Kobaneju 6. in 8. oktobra 2014. Če bi rekli, da ne gre za represijo nad Kurdi, se lahko samo vprašamo, kaj je tisto, kar tako moti predsednika Erdoğana in turško državno politiko. Jih moti, da je v HDP uveljavljen progresivni sistem sopredsedovanja, kjer sta na vseh pozicijah po en moški in ena ženska? Ali pa jih moti poraz ISIS s strani kurdskih borcev in bork v Kobaneju leta 2014? Ker je nekako ravno od takrat vlada tudi bolj agresivna do HDP. Nove aretacije med Kurdi in Kurdinjami zato ne morejo biti razumljene kot kaj drugega kot maščevanje Erdoğana zaradi poraza kolaboracionistične ISIS v Kobaneju. Zadeve gredo tako daleč, da je bilo od leta 2015 pridržanih približno 16.000 članov in prostovoljcev HDP, več kot 5000 pa jih je bilo kasneje aretiranih in poslanih v zapore. Nekdanji sopredsedniki HDP, poslanci v parlamentu, na desetine izvoljenih županov ter nešteto članov in upravnikov še vedno ostajajo za rešetkami. Erdoğanova vladajoča stranka z vsemi razpoložljivimi orodji promovira svojo konservativno ideologijo, obenem pa ji je uspelo utišati vse kritike, zdaj pa islamistična različica AKP prevladuje v vseh vidikih življenja po vsej državi. Tako torej Turčija »rešuje« probleme z opozicijo, za katero se sumi, da bi na prvih volitvah igrala ključno politično vlogo za demokratično prihodnost države, še posebej v času notranje gospodarske krize, ki nakazuje na propad zavezništva AKP-MHP. Nasilje nad ženskami Medtem ko uradni razčlenjeni podatki niso na voljo, skupine za pravice žensk poročajo, da je zaradi nasilja v družini letno ubitih na stotine žensk. Ob tem so konservativne skupine in nekateri vladni uradniki predlagali odstop Turčije iz Konvencije o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulska konvencija), ki jo je Turčija leta 2014 ratificirala med prvimi. Nad razvojem dogodkov v zvezi z Istanbulsko konvencijo se zgražajo tudi Združeni narodi, kurdsko gibanje za svobodo žensk Free Women’s Movement pa je že marca 2021 opozarjalo, da Erdoğanova razglasitev odstopa od Istanbulske konvencije utrjuje način mišljenja, ki tlači žensko kot človeško bitje in daje družini prostor za legitimacijo nasilja – umore žensk s strani partnerjev, bratov ali očetov družine pogosto javnosti predstavljajo kot samomor. Kurdinje izpostavljajo tudi, da takšno delovanje popolnoma institucionalizira fašizem ter koraka v izgradnjo patriarhalnih zavezništev: nenazadnje sta tudi poljski tako kot madžarski politični vrh napovedala izstop iz Istanbulske konvencije – poteza, proti kateri so se povzdignili glasovi žensk širom sveta, od Čila, Argentine, Maroka, Italije in Slovenije preko Poljske, Madžarske in Grčije vse do Gruzije in Turčije. Željo po odstopu od Istanbulske konvencije aktivistke širom sveta tolmačijo kot simbolični izraz hegemone in fašistične oblasti, saj konvencija vsaj na pravni in deklarativni ravni ščiti žensko pred nasiljem in femicidom. Morda na istanbulskih promenadah to ni tako razvidno, ampak femicid oz. umor žensk je steber turške državne politike že od nekdaj (skupaj z obrezovanjem deklic, poligamijo, družinskim in moškim nasiljem nad ženskami), a pod režimom AKP in MHP doživlja svoj vrhunec ne samo v Turčiji, temveč tudi zunaj njenih meja. Predvsem so problematični posnetki, ki so pricurljali v javnost in iz katerih je razvidno, da Turčija podpira različne džihadistične militantne skupine v svojih stalnih prizadevanjih, da bi si podredila Kurde in zasedla njihove avtonomne teritorije. Paravojaške sile, ki jih Turčija sponzorira, delujejo nekaznovano, posilstvo in izginotje žensk pa sta postala ključni značilnosti vojnega režima proti Kurdinjam. Kot je dokumentirano v poročilu neodvisne preiskovalne komisije Združenih narodov o Siriji iz avgusta 2020, je položaj žensk na turških okupacijskih območjih v Siriji grozljiv, saj sile Islamske države in Turčije na teh območjih plenijo, posiljujejo, spodbujajo prisilne poroke in mučijo lokalno prebivalstvo. Islamska država Iraka in Sirije je tako v mnogih ozirih vse manj izjema in vse bolj del splošne prakse v svetu zadnje čase, kar se tiče femicidov in sistematičnih napadov na ženske. Trenutne operacije turške politike kažejo tudi na to, da gre za širšo represijo od napada na PKK in HDP: gre namreč za napad na Kurde in Kurdinje tako kot na turške in vse ostale ženske živeče na turškem ozemlju ter na ozemljih, kjer Turčija sistematično vsiljuje svojo vojaško moč in politični nadzor. Nasilje turške države nad kurdskim prebivalstvom se neposredno tiče feminističnih gibanj, utrjevanje turškega državnega patriarhata pa je direkten napad na celotno kurdsko gibanje ter grožnja ženskam v vseh državah, ki paktirajo s Turčijo. Rožava Predvsem Kurdinje so v kontekstu kurdskega boja na področju preprečevanja nasilja nad ženskami, femicida in uvajanja žensk v javne sfere življenja naredile ogromno, kurdsko žensko gibanje pa ima svojo zgodovino. Najočitnejšo historično linijo kurdskega ženskega gibanja lahko potegnemo iz vidne vloge žensk znotraj PKK-ja, ki je nastala kot odgovor na zatiranje Kurdov v regiji. Tu izstopajo prve ženske gverilske enote iz osemdesetih, potem YAJK leta 1995, nato še Kurdistanska ženska delavska stranka (Partiya Jinên Kerkaran Kurdistan, PJKK) s konca devetdesetih, ki se od leta 2004 naprej imenuje Stranka svobodnih žensk v Kurdistanu (Partiya Azadiya Jin a Kurdistan, PAJK), zraven pa so še oborožene Enote svobodnih žensk (Yekîneyên Jinên Azad ên Star, YJA-STAR), politična fronta – Zveza svobodnih žensk (Yekitiya Jinên Azad, YJA) in Ženska mladinska organizacija (Komalen Jinên Ciwan). Vse skupaj deluje v konfederalni strukturi poimenovani Združenje žensk Kurdistana (Komalên Jinên Kurdistan, KJK). In tako prihajamo do bistva: čeprav je prvih nekaj desetletij delovanja tudi PKK v svojem delovanju prevzemala diskurz neodvisne nacionalne države, je na podlagi izkušenj svojih in tujih porazov ter predvsem zahvaljujoč vlogi ženskih gibanj v devetdesetih povsem spremenila paradigmo. To se je zgodilo postopoma, ko je PKK v svojih analizah neenakosti med spoloma spol zastavila ne kot postransko vprašanje, temveč kot glavno ideološko temo, ki na ključne načine izziva patriarhalne odnose tako v družbi na splošno kot znotraj same stranke. PKK je zgodovino civilizacije zastavila kot zgodovino zasužnjevanja žensk ter jo nadalje kritično obravnavala kot ideološko, kulturno, politično in ekonomsko suženjstvo. Ker ima vsaka medalja dve plati, je zgodovina »zasužnjevanja žensk« hkrati tudi zgodovina »prevladujočega moškega« in velja za temelj gospodarskega izkoriščanja, izključevanja ter počasnega oblikovanja centralizirane civilizacije, vojaške represije in posledično države. Vzporedno s tovrstno kritiko družbe se je žensko gibanje začelo zavzemati za udejanjanje drugačnih modusov moči in političnega bivanja, zapuščajoč ideje o državi, ki jo same označujejo kot podaljšano roko patriarhata. Tovrstno delovanje, razširjeno po iniciativi določenih figur Delavske stranke Kurdistana in Kurdskega ženskega gibanja, predstavlja osnovo za uradni preobrat PKK-jeve logike glede nacionalne države. Po tem obratu so Kurdi tudi večinsko začeli razumevati, da ne potrebujejo države, kjer bi elita neizogibno vladala nad večino, temveč da potrebujejo strukture, ki jih razredno in drugače opolnomočajo ter posamezno politizirajo do točke, ko imajo demokratičnost internalizirano in utelešeno v vsakdanu. Tako so Kurdi(nje) zakorakale k novemu modelu demokracije, ki ga pojmujejo skozi sistem decentralizirane samovlade. Ta funkcionira preko konfederativnih struktur svetov in kooperativ, osnovanih po principih ekologije, spolne enakosti, sobivanja, samoobrambe in komunalizma. Ta praksa političnega organiziranja se imenuje demokratični konfederalizem, ki kot sistem funkcionira v Rožavi (Zahodni Kurdistan). Za to prakso obstaja tudi pisna osnova v dokumentu Družbena pogodba, ki so ga spisali in podpisali prebivalci regije: Kurdi, Arabci, Asirci, Kaldejci, Aramejci, Turkmeni, Armenci, Čečeni in drugi. Družbena pogodba zagotavlja sekularnost političnega sistema, polno avtonomijo kantonov, minimizacijo centralizacije ter maksimizacijo vloge lokalnih svetov in kooperativ. Ta sistem sloni (poleg intenzivne politične reedukacije) tudi na principu kvot, ki zahtevajo vsaj 40% politično participacijo za moške in za ženske. Rožava je tudi primer feministične prakse samoorganiziranja, kjer so ženske ustanovile svoje vasi, sodišča, samoobrambne enote in aktivno ter enakopravno participirajo v krovnih političnih organizacijah, pogosto preko sistema sopredsedovanja. V Rožavi je prebivalstvo mozaik: Arabke, Asirke, Turkmenke in ostale živijo vpete v politične odnose, ki prečijo nacionalno ali etnično identiteto, svoje skupščine pa imajo tudi otroci, ki se tako kot ženske zoperstavljajo bazičnim hierarhijam, ki so večini ljudem samoumevne, a v resnici predstavljajo osnovo za širšo nepravičnost, zatiranje in eksploatacijo. Žensko gibanje je v zadnjem desetletju zgradilo avtonomne kooperative, svète, samozaščitne enote ter akademijo, kjer se poučuje ženska znanost oz. znanost o ženskah: »jineoloji«. Jineoloji za svojo izhodiščno točko jemlje kolonizirane razrede in zgodovinske izkušnje z namenom redefiniranja struktur in vlog mimo dominantnih struktur patriarhalne države. Kot temeljni znanstveni izraz za zapolnitev vrzeli, ki jih sedanje družbene vede niso sposobne narediti, jineoloji raziskuje lastno zgodovino in zgodovino samoumevnosti, ki ljudem krojijo vsakdanje življenje. In ko kurdsko (žensko) gibanje začne razkopavati, kakšni artefakti in najdbe se razgrnejo pri tem oranju zgodovine? Razgrnejo se temelji pripovedovane zgodovine, zgodovine, ki jo poznamo, zgodovine, ki poganja, ki premika svet, in ki je ključna pri ustvarjanju znanja na ravni mentalitete, ki utrjuje družino, državo, patriarhat. V tem raziskovanju in delovanju, ki mu sledi, gre za okrevanje zgodovine, ki ni zgolj kurdska, temveč je zgodovina človeštva, zgodovina ljudstev. Tam se nahaja prelom, iz katerega tečeta dve vzporedni realnosti: ena je »centralizirana civilizacija«, druga pa je »radikalno demokratična civilizacija«. Tako jineoloji indeksira in kartografira pozabljene ali očem skrite rešitve, temelje demokratične civilizacije, ki jih potem ženske poučujejo v kurdskih skupnostnih centrih po celotni Turčiji in Siriji. Tam se poleg politike, zgodovinskih osnov skupnostnega feminističnega organiziranja in ekologije, ženske seznanijo tudi z emancipacijo in samoobrambo, predvsem proti ubojem »iz časti«, posilstvi in nasiljem v družini, a tudi samoobrambo pred manipulacijo državnega aparata. Pravijo, da » … če je ta-pa-ta družina iz druge stranke, tudi če je iz stranke, ki je zelo proti nam, zelo povezana s slabo politiko, je treba organizirati zbor. Ker brez teh družin ni dialoga in brez dialoga naša občina ne more delovati.« In zakaj je o tem nujno pisati? Zato, ker je molk kolaboracija. Ne samo, da smo skupaj s Turčijo v vojaški zvezi NATO, temveč tudi zato, ker od smo od leta 2015 dalje v procesu povratka nacionalne države, ki pušča prosto pot multinacionalkam namesto multikulturalizmu, podpira transverzale z orožjem in trgovino z ljudmi namesto transmejnega feminizma, podpira drone in žice namesto prostega gibanja vseh. Na Bližnjem vzhodu je meje porazdelil sporazum Sykes-Picot, a ne glede na dejansko stanje, temveč glede na kolonialne interese. Arbitrarnost postkolonialnih namišljenih skupnosti v obliki nacionalne države je v tem smislu onesposobila organske, lokalizirane in konfederalno povezane strukture političnega in vsakdanjega življenja. Ker ukazana meja tako kot drugod po svetu ne reflektira dejanskega stanja na terenu in ker je patriarhalna zatiralska miselnost države v skladu s patriarhalno zatiralsko miselnostjo konservativnih družin, ki od spodaj reproducira to, kar država nalaga od zgoraj, gladko lahko podvomimo v t. i. demokracijo, ki jo država v teh mejah vzpostavlja: v zgoraj navedenem primeru Turčije je več kot jasno, da de-demokratizacija poteka vse bolj intenzivno, jasno pa je tudi, da država sama po sebi vsekakor ne pomeni osvoboditve potlačenih niti pravične ali etične družbe. Kurdske ženske kritiko, da je država struktura podrejanja, argumentirajo tudi z izpostavljanjem odvisnosti držav Bližnjega vzhoda od Kitajske, Rusije, Združenih držav in Evrope. Rožavo so ustvarili med drugim zato, da bi preprečili, da bi bili prepuščeni političnim odločitvam velikih sil, kot je to bilo po prvi in drugi svetovni vojni. Turčija se v odgovor Rožavi maščuje z vsemi orodji, ki jih kot nacionalna država ima na razpolago – od oborožene vojne, političnih pritiskov pa vse do prepisovanja zgodovine, ustvarjanja narativov ter zgodbljenja, ki opravičuje tlačenje v imenu, kakopak, »nacionalne in državne varnosti«. Zveni znano?

Prispevek je bil objavljen v Razpotja 44: Nacionalna država.