Levica in desnica?


Četrta številka je bila prva v vrsti posebnih številk. K sodelovanju smo povabili deset znanih profesorjev, publicistov, politikov, … in jim zastavili vprašanja o levici in desnici. To odmevno številko prelistajte na spletu.

Iz uvodnika glavnega urednika številke:

Levo, desno ali kaj tretjega?

Zakaj se danes sploh spraševati po nečem takšnem kot je vprašanje politične levice in desnice? Mar ni to nekaj že stokrat prežvečenega in zlajnanega, nekaj, kar poslušamo že cele dneve? Ali res? Mogoče res poslušamo o levičarjih in desničarjih, o levi in desni opciji, nikoli pa se ne pojavi neposredno vprašanje kaj levica in desnica sploh sta. Kaj ta delitev ponazarja in zakaj jo še vedno uporabljamo. Ideja za pričujoči sklop izhaja ravno iz te neverjetne lahkotnosti, s katero se ti pojmi uporabljajo v našem prostoru, še posebej v medijih, ki potem večini ljudi narekujejo načine razmišljanja. Prej kot o nekem premišljenem izrekanju in pisanju lahko govorimo kratko malo o blebetanju. Kako je sicer mogoče, da lahko zadnja tri leta nenehno poslušamo o nekem »levem trojčku«, da navedem le en primer? Večina ljudi se zadovolji s površno uporabo besed in zato vidi filozofijo, ki se želi spraševati o samem pomenu, kot prazno čvekanje.
V četrti številki Razpotij, ki prihaja ravno na začetku poletja in ob dvajsetletnici obstoja države Slovenije, smo se zato odločili, da se vprašamo ravno o tem – kaj je levica in kaj desnica. Odgovore bi lahko podali tudi sami v uredništvu in njegovi ožji okolici, vendar se nam to ni zdela prava smer. Pomembnejše se nam je zdelo, da o tem
spregovorijo tisti, ki že dalj časa tako ali drugače delujejo v slovenskem prostoru. Še posebej zato, ker razmerje med levico in desnico ni nekaj, kar obstaja na veke vekov, temveč nekaj, kar je odvisno ravno od akterjev samih. Zato smo se odločili, da se o tem izjasni deset priznanih intelektualcev iz različnih področij oziroma okolij. Tako so na naša vprašanja odgovarjali tisti, ki se ukvarjajo s filozofijo, sociologijo, zgodovino, literaturo, ekonomijo, ne manjkata pa niti predsednik Inštituta Jožeta Pučnika in predsednik Liberalne akademije.

Vsem smo dali na razpolago enaka vprašanja:
Kako bi opredelili levico in kako desnico?
Kaj danes pomeni biti levičar in kaj biti desničar?
Kako ta binarna opozicija deluje v Sloveniji, kako pa drugod po svetu?
Ali je za vas ta delitev sploh še relevantna?
Če ne, kaj jo nadomešča, oziroma kaj je prišlo na mesto te delitve?

Pisci so imeli proste roke ali bodo odgovorili na vsa vprašanja, le na nekatere ali pa bodo napisali tekst, ki se nanje le nanaša. Z dvema smo opravili intervju, ostali so odgovorili v pisni obliki. Rezultat tega je na naslednjih straneh, pri čemer je potrebno poudariti, da naš namen ni bil podati neke slovarske oziroma »objektivne« definicije pojma levica in desnica, temveč predstaviti deset različnih stališč desetih različnih posameznikov, ki bi morali imeti izdelano stališče o tem. Deset zapisov, ki naj odprejo razmislek o tem, kje smo pristali po dvajsetih letih ureditve, za katero v prvem členu ustave piše, da je demokratična republika. Odgovori, ki smo jih dobili, so prav zato tudi tako različni: nekateri opozarjajo, da ni prave levice, drugi da ni prave desnice, spet tretji, da ta razlika sploh ni ključna, oziroma da so postale pomembnejše druge. A ravno ta različnost stališč nam najboljše kaže naše trenutno stanje. Zadnje čase lahko v medijih večkrat zasledimo koga, ki govori, da je Slovenija v krizi vrednot. Sam menim, da je nekaj takega kot kriza vrednot možna ravno zato, ker nimamo razčiščenih osnovnih pojmov, oziroma še huje, ker nas kaj takega sploh ne briga. Vendar le s prespraševanjem osnovnih predpostavk, s postavljanjem pojmov v kontekst lahko iščemo nove možnosti in začnemo nekaj takšnega, kar bi lahko poimenovali napredek.
Naj vas zato Razpotja, ki jih držite v rokah, spomnijo, da ni le ene same poti nujnosti, saj se lahko vedno znajdemo na razpotju, a le v primeru, da se tega tudi zavedamo.

Blaž Kosovel

 

Iz uvodnika:

Pred nekaj stoletji je filozof G. W. F. Hegel v kratkem sestavku »Kdo misli abstraktno?« kritiziral obče prepričanje, da naj bi bila filozofija preveč abstraktna in zato ne dovolj tehtna na področju realnega, konkretnega, vsakodnevnega sveta. Nasprotno pravi, je ravno filozofija tista, ki je konkretna, vsakodnevno mišljenje slehernikov pa abstraktno. Kot prikaz takšnega abstraktnega mišljenja je podal primer branjevke, ki ji stranka izrazi dvom o svežosti njenih jajc. Branjevka to razume kot osebni napad in se ne postavi v bran svojim jajcem, temveč stranko napade, češ da ne živi spodobnega življenja, da ne skrbi za svojo bolno mater itd. Nauk, ki ga poda Hegel, je jasen: premnogokrat nam je v vsakodnevnem življenju lažje in bolj naravno zatekati se v abstraktne in nedoločene formulacije, kot da bi trezno in razumno poskušali razmisliti o konkretnem problemu in uvideli konkretne rešitve.
Bolj kot kjerkoli bi lahko ta problem videli v razmerju do politike. Najlažje (in seveda s kar najmanj državljanske odgovornosti) je reči, da so vsi politiki »ena banda lopovska« in da je politika »cenena prostitutka«. S tem smo se komaj dotaknili problema, rešitve pa nismo ošvrknili niti z daljnogledom. Vendar se podobno dogaja tudi z navidez konkretnejšimi opredelitvami, kot so levica, desnica, klerikalizem, liberalizem, kapitalizem, socializem ipd. Marsikateri od teh terminov je star tudi več kot dvesto let in vprašanje je, ali oziroma, na kakšen način v novi stvarnosti sploh še obstaja.
V dobi vsesplošne politične krize, ki smo ji priča danes, predvsem v Evropi in preostalem mediteranskem svetu, je potreba po miselni treznosti in intelektualnemu trudu po konkretizaciji toliko pomembnejša. Navijaško skandiranje parol bo to krizo zgolj poglobilo, hkrati pa bo pognojilo zemljo za rast populizmov.
Čeprav se lahko na videz zdi drugače, vsaka politična moč temelji na (tihem ali eksplicitnem) pripoznanju državljanov. To nam dokazuje tudi nenadni propad avtoritarnih sistemov v arabskem svetu, za katere se je zdelo, da so zaradi moči tajnih služb in preostalih represivnih organov, praktično neuničljivi.
Kaj šele pri nas v demokratičnem svetu! Mi smo v primerjavi z našimi arabskimi brati pol poti že naredili. Naša odgovornost pa ostaja enaka. Saj veste, kako gre tisti rek: narod si bo pisal sodbo sam.

Miha Kosovel

 

 

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja