Med kliki in kriki: Ekspedicija v svet šaha


Honoré Daumier, Šahista; Wikimedia Commons

Danijela Tamše

Gotovo poznate tisto obrabljeno šalo, da je najhujša poškodba pri šahu izpah čeljusti zaradi zehanja. Šala ni samo neumna, ampak je tudi faktično povsem napačna. Najprej zato, ker naj bi bilo zehanje v njej posledica dolgčasa – šah pa nikakor ni dolgočasen. In drugič zato, ker zna biti vzdušje na šahovskih turnirjih prav vroče in so kakšne drugačne poškodbe še kako mogoče.

O šahu v resnici ne vem veliko. Vem, kako se po igralni plošči razporedijo figure, vem, kako se premika katera izmed njih, vem, da obstajajo nekakšne standardne otvoritve in standardne končnice. Tudi mi je približno jasno, kako se igra, če ostaneta na šahovnici poleg kraljev po ena trdnjava na vsaki strani. V New in Chess namesto poročil s turnirjev in analiz iger preberem kratke intervjuje s šahovskimi velemojstri na zadnji strani, novice o Hou Yifan in pa longreade, ki imajo več skupnega z družbeno-politično situacijo nekega časa in prostora kot pa s šahom.

Skratka, moje šahovsko znanje je povsem povprečno, pa vendar sem v zadnjem času pristala na štirih šahovskih turnirjih; na prvem kot spremljevalka s knjigo v torbi in idejo o nakupu nekaj nujnosti v bližnji trgovini v glavi. Pa nisem ničesar prebrala niti ničesar kupila, ampak sem se nekako lenobno in nehote presvaljkala v antropološko opazovalko. Kmalu mi je namreč kapnilo, da je šah odličen teren za spoznavanje pomena nenapisanih pravil, za katere se predpostavlja, da jih vsi poznajo, in po katerih se vsi ravnajo; newbie, ki jih ne pozna, ali nesramnež, ki se po njih ne ravna, v to ritualizirano okolje vnese neravnovesje in kaos, saj ostali udeleženci ne vedo, kako reagirati na njegovo obnašanje.

***

Vzemimo prvo teh pravil. Spremljevalec posameznega šahista (npr. jaz ali pa – na profesionalni ravni – kakšen second) naj, če želi spremljati igre te osebe, ob gledanju stoji za njegovim hrbtom. Tako se vsaj načeloma prepreči sugeriranje potez. Znan je primer bolgarskega velemojstra Topalova in njegovega menedžerja, ki naj bi mu med nekim pomembnim turnirjem sporočal poteze iz občinstva, kjer se je nervozno prestopal in se praskal po obrazu. S posnetka vsakdo z malo zdrave pameti takoj razbere, da je možakar zgolj resnično na trnih; še več, opazi, da se nekateri ostali ljudje okoli njega veliko intenzivneje prestopajo, si popravljajo pričeske, grizejo nohte, se praksajo, božajo, kašljajo in smrkajo. Domnevne nepravilnosti niso bile nikoli ugotovljene in skoraj gotovo jih tudi ni bilo, se je pa zaradi takšnih in podobnih primerov uveljavilo zgoraj zapisano pravilo. To sicer na ljubiteljskih hitropoteznih turnirjih, kjer praviloma občinstva sploh ni in vsi igrajo drug proti drugemu, ne pride tako do izraza; na »mojih« turnirjih sem bila tu samo jaz, ki sem zmedeno gledala vse in nič hkrati. Pravilo sta udejanjala zgolj oče in njegov najstniški sin, redna obiskovalca ljubljanskih turnirjev, ki pravilo strogo upoštevata.

Naslednje pravilo pravi: šahist mora na gumb šahovske ure vedno pritisniti z isto roko, kot je prestavil figuro. Ura odšteva čas, ki ga še ima na voljo vsak od igralcev; včasih ga tudi dodaja, odvisno od časovne kontrole. Sistem 5 min + 2 s tako pomeni, da se odštevanje začne s petimi minutami, vendar pa se igralcu ob vsakem pritisku na gumb dodata dve sekundi. To hipotetično pomeni, da bi lahko, če bi vsako potezo opravil v dveh sekundah, igral v neskončnost (ampak res hipotetično, saj bi igralca, ki igra tako hitro, nasprotnik kaj kmalu matiral). To pravilo pušča kar precej prostora za razburjanje in vnašanje napetosti. Prvič, ni vseeno, na kateri strani je ura. Če igrata dva desničarja, bo imel prednost tisti, ki ima uro na svoji desni. Zato o poziciji ure odloča šahist, ki bo igral s črnimi figurami in bo zato vsaj v začetku v slabšem, defenzivnem položaju. S tem naj bi se nekoliko zmanjšala prednost belega. Drugič, ni povsem jasno, še posebej pri hitropoteznem šahu, kaj naj bi bila najprimernejša reakcija naprotnika goljufivca, ki gumb pritiska z drugo roko. Če začne klicati sodnika, izgublja dragoceni čas. Zato igra naprej in se hkrati razburja na nasprotnika: »Ne moreš igrati tako!«, »Ej, to ni po pravilih!«, »Dej, nehi ga srat!«, »Pa zakaj delaš to?« Nasprotnik ugovarja: »Pa kaj, saj ni bilo nič«, »O čem pa govoriš?«, »Ni res, prestavil sem z isto roko.« In ko potem vseeno izgubi, se v razburjenju začne dreti: »Ti si nula!!! Iz tebe ne bo nikoli nič!!! Ne morem verjeti, s kom to igram! Na čas igraš! Če bi bil to počasni šah, bi premagal vse!!!« Zagrabi figuro in jo skoraj zabriše na tla, pri tem ga ustavi posmeh drugih, ki so navajeni takšnih reakcij z njegove strani. Morda tudi zato spregledajo, da je prekršil še eno pravilo: svoj poraz bi moral priznati s ponujeno roko zmagovalcu. Vsaka igra se prične s stiskom roke in z njim se mora tudi končati.

***

Na splošno je šah, vsaj na ljubiteljski ravni, presenetljivo glasna igra. Najprej je tu dejstvo, da posebno atmosfero ustvarja že nenehno pritiskanje gumbov, medtem ko hkrati potekajo igre na deset ali več mizah. Klik. … – … Klik. … – … Klik. … – … Klik. Pritiskanje se z minevanjem časa pospešuje. Klik. … Klik. … Klik. … Klik. Še minuta. Klik. Klik. Klik. Klik. Še pol minute. Klik-klik-klik-klik. Zadnje sekunde. Kl-kl-kl-kl … »Ja, pa pizda!!!!!« Naprotnik, ki sta mu ostali še dve sekundi, z nasmeškom pokaže na uro. In tu je še eno pravilo. Ura nič ne piska, utripa, se ne sveti; če zmanjka časa, je na to dolžan opozoriti nasprotnik. Če ne, lahko tisti, ki mu je časa zmanjkalo, brez prekrška mirno igra naprej. Eden od mojih informatorjev mi je pripovedoval, kako je zaradi nekega znanca, ki tega pravila ni poznal, izgubil zmago. Ker ni takoj opazil, da je nasprotniku zmanjkalo časa, tega tudi ni takoj rekel – bi pa gotovo opazil ob eni od naslednjih potez, ko bi preveril svoj čas. Prijatelj mu je želel pomagati, zato je rekel: »Zastavica mu je padla.« S tem je bila igra razveljavljena in morala sta jo ponoviti. Moj informator je ponovljeno igro izgubil.

Glasnost ur in bojnih krikov med igro pogosto dopolnjujejo komentarji o zamujenih priložnostih in dobrih potezah. Ali pa o stilu igre: »To je igra bum bum. Bum bum. Bum bum,« je momoljal neki starec. (Ob tem sem se spraševala, če je tudi on prebral tisti za lase privlečen prispevek o Magnusu Carlsenu v nekem slovenskem časniku, kjer si je novinar izmislil, da Carlsena kličejo Bum Bum.) Tu je tudi prigovarjanje: »Ne ne, moji kmetje se ne bojijo, ničesar se ne bojijo.« Vsemu temu se pridružujejo zvoki, ki jih igralci proizvajajo z živčnim tresenjem nog, puljenjem las, praskanjem po glavi, cmokanjem ob odkimavanju in brundanjem ob prikimavanju. Ne nekem turnirju je igral tudi starec, ki je ves čas žvižgal. Nisem uspela ugotoviti, ali je to kakšna dejanska nevrološka motnja in žvižga nezavedno ali pa samo računa na to, da mu bodo vsi verjeli, da si ne more pomagati, in gre v resnici za provokacijo, s katero bi zmedel nasprotnike. Kakorkoli že, čisto na začetku vsakega kola je bilo, včasih še preden je sploh začel, slišati: »Nehaj žvižgat, Kačur (ime je izmišljeno, pravega hranim avtorica, op. a.)!«

Deske, ki igrajo dlje, imajo to nesrečo, da se okoli njih nagnetejo igralci, ki so že končali z igro, spremljajo dogajanje in ga pogosto tudi komentirajo. V nekem trenutku, na turnirju, na katerem je bilo kar trideset igralcev, ki so ob tem ustvarili neponovljivo zvočno kuliso, me je imelo, da bi vsemu skupaj nekaj dodala, in komaj sem se ustavila pred spontanim vriskanjem. K vsemu skupaj je precej pripomogel arbiter, ki je na glas čez cel prostor spraševal igralce po rezultatih, da bi jih vpisal. Arbiter je institucija zase. On ima dostop do računalnika. Pri njem se registriraš. On upravlja s švicarjem, programom, ki določa pare. Včasih se igralci postavijo pred platno in navijajo, da bi igrali po sistemu, ki jim najbolj ustreza. Ali jim bo uspelo ali ne, je odvisno od trdnosti arbitra in vztrajnosti šahistov.

***

Ti se med seboj kljub stereotipni predstavi o zgrbanih starcih v resnici precej razlikujejo. Drži sicer, da v skoraj sto odstotkih govorimo o moških. Od 89 igralcev na štirih turnirjih je bila samo ena ženska. Seveda ne gre za 89, ampak približno 35, 40 različnih igralcev, ki bolj ali manj krožijo; in tudi šahistka je bila vedno enaka. Verjetno me je prav zaradi skoraj ničelne zastopanosti mojega spola neki starec na enem od turnirjev večkrat nagovoril, da moram igrati tudi jaz. In v resnici me je imelo, da bi se jim pridružila, pa me je na srečo ustavil strah pred lastno tekmovalnostjo; poraze, ki bi bili v tem primeru zagotovljeni, v strateških igrah težko prenašam. Da se vrnem – ne drži, da gre pri šahu samo za starce, pa tudi ti niso nujno zgrbljeni. Tu sta že omenjena najstnik in njegov oče poznih srednjih let. Kar precej igralcev je starih med 30 in 40; ti so bodisi že dovolj popili in prežurali, bodisi imajo naslednji dan službe in družinske obveznosti, pa si tega ne morejo več privoščiti in so tako odkrili popoldanski šah. Številni so tudi igralci med 50 in 60, ki se jeseni življenja šele približujejo. Eno najpresenetljivejših odkritij pa je bilo, da je R., ki sem mu pripisovala kakšnih 62 let, v resnici star že v 76. Drži se strumno, njegov obraz je premišljen in odločen. Niti sledu o zamorjenosti ali zgrbljenosti.

Izjemno različni so si igralci tudi po karakterju. Nekateri so večne žrtve, ki nenehno izigravajo pravila, iščejo izgovore in računajo na to, da jih bodo ostali tolerirali. To se res zgodi, ker večina igra iz veselja in se ne želi zapletati v konflikte. Nekoč sem prebrala tvit, da snežaki niso narejeni iz snega, ampak iz veselja. Tako nekako tudi večina ljubiteljskih šahistov v obisku turnirja vidi sprostitev in zabavo ter priložnost za razvijanje dela inteligence, ne pa priložnosti za nepotrebne spore. Drugi igralci so skrajno resni, njihovi obrazi so nepremični, koncentrirano gledajo predse, nekje globoko v sebi odpirajo škripajoče predale, v katerih se skrivajo zaprašene figure turnirja izpred let, kjer so odigrali tisto krasno potezo, samo se je zdaj nikakor ne morejo spomniti. Spet tretji na vse reagirajo z nasmeškom. Zmagajo – nasmešek. So poraženi – nasmešek. Naprotnik je pred turnirjem jedel česen – nasmešek. Nekdo preklinja – z nasmeškom preklinjajo isto kot on, da bi ga tako spravili ob živce. Tu je tudi znani, nekoliko skrivnostni brezdomec, dober šahist in, kolikor sem izvedela, eden najprijaznejših na sceni, ki manj izkušenim kolegom zelo rad pomaga in jih uči. Šahovski kolegi so mu ponujali pomoč pri urejanju statusa, pa jo je zavrnil. Nek upokojenec v opravi iz 19. stoletja po vsaki igri iz notranjega žepa suknjiča povleče beležnico in si nekaj zapiše: verjetno ime nasprotnika, rezultat in otvoritev, ki jo je igral. Nekdo ima z belim povojem povite noge, drugi ima bele slušalke – pa morata kljub temu oba vsako drugo partijo igrati s črnimi.

***

Po koncu turnirja vlada nenavaden mir. Prostor se sprazni, šahovnice in ure izginejo. Mize v ravnih vrstah obnemijo. Obešalnik je spet prazen. Portreti s sten nemo bolščijo. Zdi se, da je to naravno stanje. Da je bil turnir samo hipen pretres, ponavljajoča se napaka v elektromagnetnem polju.

Isaac Asimov, znani pisec znanstvene fantastike, v delu Golo sonce svojemu detektivu Baleyju položi v usta modrost, da so roboti logični, vendar ne tudi pametni. Znajo razmišljati znotraj kode, brez napak izračunajo vse kombinacije, permutacije in kar je še tega – nasploh jim ni para v tovrstnem logičnem razmišljanju. Vendar to še ne pomeni, da so pametni, saj v njihovem delovanju ni prostora za hevristiko, kot jo poznamo ljudje, zato ne morejo predvideti in izpeljati nekaterih ugotovitev ter ravnati v skladu z njimi. To je prvi odgovor na vprašanje, zakaj je premagljiva tudi umetna inteligenca računalniških šahovskih programov. Drugi odgovor je bolj karnalen in ima več opraviti z občečloveško potrebo po nepredvidljivem, neutečenem – umetna inteligenca v šahu ne bo prevladala zato, ker bodo goljuf, brezdomec, avtist, žvižgač, šahistka, Bum Bum, R., najstnik in njegov oče, Arbiter in upokojenec večno gonilo napak v njenem sistemu.×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 30: Katalonija pozimi 2017.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.