Milenijsko branje


Anja Zidar

Ne glede na to, kako se skušamo izogniti govoru o milenijski generaciji, bolj nas dejansko preganja. Milenijska generacija je generacija, ki je stara nekje od 18 do 33 let in trenutno predstavlja okrog četrtino celotnega prebivalstva. Če gre verjeti monologom raznih internetnih uporabnikov, je to tudi generacija, ki je uničila tradicionalna oziroma do zadnjih let veljavna prepričanja o skorajda vsaki bolj ali manj relevantni temi, od koncepta oblačil (npr. hlač) do nepremičninskega trga. Sem spadajo tudi debate v okviru kulture memov, o tem, kako si milenijci ne morejo privoščiti svojih stanovanj, ker denar porabijo za svojo fair trade kavo oziroma avokado sendviče, ki posplošujejo težave, ki jih ima dotični starostni segment znotraj sodobne družbe. V pričujočem sestavku bomo govorili zlasti o literaturi kot enem izmed najverodostojnejših opisov same generacije.

Medtem ko na slovenskih lestvicah najbolj branih in prodajanih romanov že več mesecev kraljuje Bronja Žakelj s svojim avtobiografskim romanom Belo se pere na devetdeset, na tujih lestvicah kraljuje Sally Rooney, milenijski literarni čudež z Irske, so si enotni kritiki. Romana Pogovori s prijatelji (Conversations with Friends, 2017) in Normalni ljudje (Normal People, 2018) sta postala tako del širšega izbora za nagrado Man Booker, kakor tudi seznamov znotraj revij tipa Cosmopolitan z naslovi 30 stvari, kaj lahko kupite svoji dragi za rojstni dan. Dela deklarirane marksistke so na portalu Refinery29 označili za magične ravno zato, ker uspejo v nič kaj slutečo bralsko publiko zaviti »težko politiko in levičarske teorije«, medtem ko predstavlja generacijo, ki je le redkokdaj del seznamov prodajnih uspešnic. Milenijci veljajo namreč za generacijo, ki naj ne bi brala, kaj šele pisala in ki se tudi ne zanima za politiko v tem smislu, da bi se ponosno udeleževala volitev ali političnih shodov določenih strank. Pa vendar se obe deli omenjata kot velika teksta prav o tej generaciji, sam način govora o njiju nam sporoča, da nam bo kolektivno lažje razumeti same sebe, če ju bomo prebrali. Toda že zaradi zdravorazumskega premisleka o prejšnji trditvi dvomimo – dvom bo torej nekakšno metodološko orodje za branje dveh romanov, ki sta v zadnjem času dobila neverjetno pozornost.

Toda še preden se lotimo samih romanov in pisateljice, je treba spregovoriti o sami bralni kulturi znotraj te generacije, saj je ta bistveno povezana tudi s pisateljsko produkcijo. Za eno izmed pikrejših opazk pa je nedavno poskrbel kultni ameriški pisatelj Bret Easton Ellis, ki je v intervjuju za Sunday Times izjavil, da milenijci itak ne pišejo knjig o sebi (svoji generaciji), ker jih niti ne berejo. O milenijcih, med katere sicer spada tudi njegov partner Todd, v svojem najnovejšem delu, ki je zbirka esejev White, piše celo kot o »generaciji mevž« (generation wuss). S svojo izjavo je dvignil nemalo prahu, četudi se je mnogo odzivov vprašalo,ali ne gre nemara za še eno izmed avtorjevih poz. Kakorkoli, dejanske raziskave o bralnih navadah te generacije se z njim ne strinjajo – od milenijcev berejo več zgolj baby boomerji (generacija, rojena tik po drugi svetovni vojni), ki ima kulturo še vedno za eno izmed ključnih vrednot. Kar prav tako nasprotuje Trditvi Breta Eastona Ellisa, nasprotuje tudi obstoj kar velikega števila pisateljev iz te generacije – že v uvodu smo omenili Sally Rooney, poznamo pa še Catherine Lacey, NoViolet Bulawayo, Kristopher Jasma in druge. Seveda te piske in pisci še nimajo izjemnega, že kritiško apropriiranega opusa, s katerim bi se lahko pohvalili (kot Ellis), temveč roman, pesniško zbirko, v najboljšem primeru dve, toda obstajajo pa že. Ne le, da ta s tehnologijo obsedena generacija rada bere, ampak celo najraje bere na klasičen način, torej knjigo v njeni knjižni obliki. Očitno torej obstajajo tako mladi pisatelji kot tudi publika, ki omogoča recepcijo, toda kaj je v romanih Sally Rooney takšnega, da smo celo v Sloveniji dobili prevod njenega prvenca zgolj dve leti po njegovem izidu?

Svoj prvi roman Pogovori s prijatelji je Sally Rooney pisala vzporedno s svojo magistrsko nalogo, ki jo je zagovarjala na Trinity Collegeu v Dublinu. Letos je izdala svoj drugi roman Normalni ljudje in vsaj trenutno velja za največjo zvezdo ne le svoje generacije, temveč tudi širše. Njena dela kritiki v največji meri povezujejo z milenijsko generacijo in novimi vrednotami ter ideali, ki jih ta generacija uvaja. Njeno pisanje je privlačno, ker je preprosto, v njem ni prostora za velike metafore, bolj kot recimo v Varuhu v rži (s katerim se njene romane pogosto primerja) se pojavljajo tropi in motivi, ki jih ne le mladi, ampak tudi starejši prepoznavajo kot tiste, ki se pojavljajo v resničnosti: strah pred izgubo prihodka, stanovanja, intimne potrebe, prek družbenih omrežij … V vsem tem se da prav prikladno izgubljati in potem govoriti o tem, kaj vse ti romani kažejo na ravni mapiranja mentalitete neke generacije, dela prebivalstva, toda le malokdo se je vprašal o povednosti nekaterih vzorcev, ki se kažejo znotraj teh romanov.

Velik del teh vzorcev povezanih s samim odnosom mladih do intime. O tem, kakšen naj bi ta bil, je bilo že veliko napisanega, razprave o tem gredo večinoma v dve smeri: da mladi ne priznavajo ustaljenih oziroma tradicionalnih partnerskih vzorcev (in se zato poročajo kasneje) in da so mladi veliko bolj nagnjeni k uporabi spletnih aplikacij za (hitre) zmenke od svojih starejših kolegov. Obe trditvi sta sicer resnični, obenem pa preveč posplošujoči glede na dejansko stanje. Edina statistika, ki jo ponuja Statistični urad RS je ta o številu porok lani (7256), na nek način pa zgornja stereotipa potrjuje povprečna starost ob poroki in sicer za 32,6 let za ženina, in 30,5 let za nevesto. Hkrati pa je nemogoče zanemariti vse več člankov, ki opozarjajo na manjšo spolno aktivnost med mladimi – četudi smo lahko padca najstniških nosečnosti veseli (in je ta v veliki meri povezan z večjo dostopnostjo kontracepcije in celovitejšo spolno vzgojo v osnovnih in srednjih šolah), je upad spolne aktivnosti alarmanten, ker hkrati sovpada s povečano pogostostjo masturbacije tako pri dečkih kot pri deklicah.

Obe deli sta romana. Kljub vsemu literarnozgodovinskemu in teoretskemu razvoju slednji ostaja najbolj celovita literarna zvrst za predstavljanje realnosti v vseh svoji pestrosti, če nekoliko povzamemo Bahtina. Za podrobno raziskovanje miselnosti trenutne generacije mladih nekoliko reprezentativnejši, saj znotraj svojih pripovedi naslavljata stereotipe in fantazme, ki so se okoli njenih likov, nje in njenih sovrstnikov spletli v zadnjih letih. Hkrati pa sta prvi deli izpod peresa neke milenijske avtorice, ki sta dobili toliko pozornosti ravno zato, ker govorita (naj bi govorili) o specifičnih problemih te generacije.

Pogovori s prijatelji je torej izšel leta 2017, protagonistki pa sta najboljši prijateljici, nekoč par, Frances in Bobbie.Nuni osebnosti sta, seveda, diametralno nasprotni. V tandemu organizirata pesniške večere vizualne poezije in na enem od teh večerov spoznata fotografinjo Melisso in njenega moža Nicka. Že same osnove romana so torej možnosti za nek menage-a-quatre, ki se potem dejansko uresniči, hkrati pa za sabo povleče nekakšen razvojni narativ protagonistke Frances, ki je razvojen ravno znotraj perspektive intime, torej odnosa na eni strani do sebe, na drugi pa do Bobbie oziroma do Nicka. Njen razvoj poteka od introspektivnega opazovanja razmerij do točke, ko se zavestno odloči za razmerje z Bobbie in hkrati za udejanjanje še enega razmerja, s poročenim Nickom.

Sam potek med prvo in zadnjo točko dogajanja ni tako pomemben kot analiza protagonistke, saj se v tem razvoju skriva ne toliko sled bildungsromana kot aluzija na tezni roman, pri čemer bi bila teza tega romana pisanje o sodobnih razmerij. Prvo razmerje, s katerim se sreča Frances, je razmerje med njenim očetom in materjo: njena starša sta se ločila po letih verbalnega nasilja, posledice tega pa Frances, kot se zdi, nosi še v teku zgodbe. Četudi je oče znal biti prijazen, prijeten in pravi oče, pa je bil hkrati tudi grobijan, pijanec in zapravljivec, pri čemer alkohol ni bil vedno edini faktorspremembe iz ene v drugo pozicijo. Drugo razmerje je bilo tisto, ki ga je imela z Bobbi, pri čemer roman zelo jasno pokaže njeno pasivnost znotraj tega odnosa. Torej, Frances ni bila sposobna dajanja resne iniciative, vedno se je nekako držala svojih ustaljenih vzorcev delovanja, katerih skupna točka je bil beg v samoto, ko postane dogajanje preveč napeto. Tretje razmerje je tisto, ki ga zasluti med Melisso in Nickom, ki imata bolj ali manj odprt zakon. Težave za Frances ne predstavlja torej ujetost v neke tradicionalne forme razmišljanja o ljubezni, ampak je težava na veliko bolj osebni ravni, torej odnosu posameznika do njegove intime. Proti koncu romana Frances namreč izve, da ima endomentriozo, bolezensko stanje ženskih reproduktivnih organov, to razkritje pa sproži zanimiv spin znotraj lika, saj se je ne glede na odprto okolje, v katero je postavljena, ni sposobna z diagnozo soočiti in ostaja s svojo diagnozo sama. Pri tem ne gre za kakšno očitno feministično sporočilo stoičnega prenašanja diagnoze, ampak bolj za grozo nad nezmožnostjo nadzorovanja lastnega telesa. Simbolično si uspe to kontrolo povrniti s tem, da na koncu (to pot) zavestno vstopi v razmerje z Nickom, jasno zavedajoča se vseh posledic, ki jih bo to prineslo.

Pa vendar je v tej razrešitvi nekaj plehkega, idealističnega, kar roman vsebinsko poveže s koncem romana Normalni ljudje. Marianne je soočena z dejstvom, da jo bo Connell zagotovo zapustil, ker je dobil mesto na programu Master of Fine Arts na newyorški univerzi. Četudi je bilo celotno dogajanje v romanu »zatravmirano« s tem, kako se glavna lika nista mogla ujeti, je sedaj eden izmed njiju prepričan, da bo ponovno odsotnost lahko prenesel . V obeh situacijah je očitno temeljno pomanjkanje samozavedanja, strah pred sabo – Marianne se zateka v BDSM odnose in prevzema različne vloge znotraj svojih številnih razmerij, Frances pa živi v nenehnem zanikanju, da ima kakršne koli probleme. Nobenemu od glavnih likov ni mogoče očitati, da ne izvajajo samoaktualizacije, da so pasivni in ne napredujejo, saj so protagonisti obeh romanov študentje na eni izmed elitnejših univerz, na Trinity Collegu v Dublinu, poglabljajo pa se v svetovno politiko, literaturo, zgodovino, pri čemer je večkrat poudarjeno, da so med vidnejšimi v svoji generaciji. Težava ni v tem, da se za svet okoli sebe ne zanimajo, ker se, ker so dejansko odvisni od njega, od ritualov (dejanskih in takih, ki so vezani na druge like), ki jih vzpostavijo na način, da okrog njih nastaja nekakšna mentalna varna hiša. Intima teh likov dejansko ni povezana s tem, kako pogosto so spolno aktivni, ali imajo partnerja ali neko bližnjo družbo, na katero se lahko zanesejo. Intima je nadzor nad samim sabo, torej to, kar smo opisali z metaforo varne hiše. Čim nimajo več nadzora nad svojo varno hišo (Frances izve, da ima endomentriozo, ki ni odvisna od nje; Marianne izve, da jo Connell vsaj deloma zapušča), se celotni sistem poruši. Konca obeh romanov se zato zdita kot vrnitev na začetek, pri čemer se ni nič zares spremenilo, razen da je prišlo do nekakšnega sprijaznjenja, da bolje pač ne bo nikoli. Jalovi poskusi nekakšne izolacije in tretjeosebnega pristopa do sebe namreč ne zagotavljajo kvalitetnih in uporabnih obrambnih mehanizmov, ampak zgolj mehanizme preživetja. Prav zato tudi prijateljstvo v obeh romanih deluje nekoliko nenavadno, saj nobeno zares ne sodi pod definicijo tega, kar naj bi prijateljstvo bilo. Prijateljstva so bolj dominacije enega lika nad drugim. Oba naslova dajeta vtis, da bo prišlo do razjasnitve pojma prijateljstvo ali pogovor, pa vendar do tega ne pride zares. V pogovorih znotraj romanov vedno eden izmed likov dominira nad drugim, pa naj bodo to razgreta politična razprava, ali pa zasebni razgovor med ljubimci – na eni strani je ljubosumje, na drugi pa nek strah, oboje pa nekako proizvaja neiskrenost.

Zato se upravičeno postavi vprašanje, ali je to tisti tekst, ki smo ga čakali za konkretnejši razgovor o tem, ali je milenijska generacija res posebnejša od drugih. Temu na nek način odkimava tudi sama avtorica, ki je pritrdila kritikom, ki so njene romane označili za viktorijanske romane v sodobni preobleki – oboji se na neki širši ravni ukvarjajo s problematiko medčloveških odnosov znotraj ustaljenih družbenih vzorcev. Četudi romana dejansko prikazujeta več kot eno težavo, s katero se soočajo sodobni mladi, pa vendar ni mogoče reči, da je podana tudi kakršna koli omembe vredna resolucija. Torej, vsi so obsedeni s tem konstruiranjem varne hiše, v katero se lahko v stresnih obdobjih vrnejo, toda nihče se noče zares ukvarjati s samo rigidnostjo te strukture. Prav zato jih je najverjetneje tako prijetno brati in celo na mah prebrati, ker delujejo podobno, kot na otroka delujejo pravljice, torej dajejo potrditev, da je svet v svoji neurejenostivendarle urejen . Bistveni namen literature seveda ni vzgajanje bralcev, tako kot tudi roman po definiciji ne vsebuje didaktičnega momenta, toda težnja literature in romana znotraj nje je zaznavanje nekih premikov. Zato so romani Sally Rooney dejansko podobni viktorijanskim romanom bolj kot se sprva zdi, saj zgodbo razrešujejo tako, da nihče izmed likov ni zares oškodovan in vsi lahko nemoteno nadaljujejo svoje življenje, ker so dokazali, da imajo potrebne vrednote za (pošteno) življenje.

Če sta Normalni ljudje in Pogovori s prijatelji reprezentativna teksta svoje generacije, je treba obenem poudariti, da sta reprezentativna zgolj za del te generacije, del, ki je imel stik z univerzitetnim življenjem. Zaradi kompleksnosti izkušnje sveta vsakega znotraj te generacije je ta bolj kot prejšnje je ta sposobna proizvesti veliko več kot enega ali dva reprezentativna teksta. Ne da njihovi starši ali stari starši ne bi bili imeli dostopa do svinčnika in papirja za pisanje, toda nemalokrat so bili omejeni s svojim spolom, družbeno pripadnostjo ali premoženjem, zaradi česar svojih del niso mogli zares izdati. Bolj kot osrednja točka za razpravo o sodobni intimi, kar je največkrat zapisana pohvala za pisanje Sally Rooney, bi lahko pričujoči romani služili kot vstopna točka za pisanje o sodobnem odnosu do intime in medosebnih odnosih.×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 37: Intimnost jeseni 2019.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.