Mit o Novorusiji


jose ceanoKostjantin Skorkin

V razpravah o tako imenovani »Novorusiji«, nenavadnem konglomeratu piratskih republik, ki so nastale na vzhodu Ukrajine v letu 2014, med Ukrajinci prevladuje prepričanje, da gre za fenomen, ki je izključno rezultat ideološkega družbenega inženiringa s strani Kremlja.[1] Ni dvoma, da bi bila brez ruske podpore zmožnost preživetja Luganske in Doneške ljudske republike pod vprašajem, vendar bi se ustavili na površju, če bi fenomen novonastalih republik skušali pojasniti s tako preprostimi dejavniki. Gre za veliko globlje procese, ki so na vzhodu Ukrajine potekali ves čas ukrajinske neodvisnosti. Če teh procesov ne upoštevamo, prispevamo h krepitvi ukrajinofobnega mitologema o »Avstrijskem generalnem štabu«, ki naj bi svoj čas »izmislil« Ukrajino.[2]

Nastanek

Leta 1991 je Donbas na referendumu podprl razglasitev ukrajinske neodvisnosti.[3] Dejstva so neizpodbitna: v Doneški regiji je za neodvisnost glasovalo 83,9 % volivcev, v Luganski pa 83,8 %. Razlogi, zaradi katerih so se prebivalci Donbasa izrekli za neodvisno Ukrajino, pa so se močno razlikovali od razlogov ostalih Ukrajincev. Njihova odločitev ni izvirala iz čustvenih idealov o oblikovanju lastne države, temveč je slonela na čisto materialističnih temeljih. Japonski raziskovalec Hiroaki Kuromiya je v delu Svoboda in teror v Donbasu napisal: »Vodje narodnega gibanja so videli, da je rudarjem vseeno za njihove pobude in so jih zato začeli zmerjati s klobasarji. Nek rudar je namreč nekoč dejal: “Popolnoma vseeno nam je, v kakem jeziku govorimo, če bomo le imeli klobase.”« Isti raziskovalec navaja tudi značilno izjavo enega od vodij stavkovnega gibanja s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja: »Ukrajina je zelo bogata. Dežela ima velik potencial. Predstavniki Donbasa podpirajo suverenost in neodvisnost Ukrajine, če bo to gospodarsko smotrno.«

Prebivalci industrijske regije, ki je bila zelo pomembna za Sovjetsko zvezo, so se ponašali z dejstvom, da imajo celo vrsto strateških podjetij, ki so bila neposredno podrejena Moskvi. V takšnih okoliščinah osamosvajanja od umirajočega imperija so videli priložnost, da jim rezultatov svojega dela ne bo več treba deliti z »brati« in bodo tako lahko zares zaživeli ter v polnosti izkoristili svoj potencial. Toda zastarela donbaška industrija, ki je bila v veliki meri odvisna od subvencij v okviru velikega planskega gospodarstva, se je v novih pogojih perifernega kapitalizma izkazala za neučinkovito in je v reformah v 90. letih prejšnjega stoletja doživela demontažo. Barbarski ritem deindustrializacije je cela mesta privedel do tega, da so po zaprtju rudnikov in tovarn ostala brez možnosti za preživetje. Tako so se v obdobju prestrukturiranja premogovniškega sektorja v nekdanjem paradnem konju rudarstva, mestu Stahanov v Luganski regiji, zaprli prav vsi rudniki. Zaradi brezposelnosti je Donbas prekrila mreža ilegalnih rudnikov, imenovanih »kopanke«, ki delujejo pod okriljem organiziranega kriminala, da o vsaj minimalnih sledeh civiliziranih delovnih pogojev sploh ne govorimo.

Vsi ti pojavi so počasi podpihovali nezadovoljstvo in gnev prebivalcev Donbasa. Samooklicana donbaška elita, ki je obogatela na račun deindustrializacije (kriminalna privatizacija, demontaža proizvodnih obratov za odpadno kovino, nesmotrno tratenje subvencij, ki jih je država namenjala ustvarjanju novih delovnih mest) je ta družbeni gnev preusmerila na Ukrajino v celoti, saj naj bi ta z zavajajočimi parolami zvabila bogati Donbas v past ter ga prepustila na milost in nemilost sveta. Zaradi te porodne travme je nastal sumljivi mit, po katerem naj bi gospodarsko ogroženi Donbas »hranil« vse ostale pokrajine in bi vse gospodarske težave bile le posledica izkoriščanja Donbasa, vsiljenega od zunaj.

Lokalna elita se je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja skušala ločiti od Rusije, da bi si zagotovila možnost lastninjenja nekdanje »socialistične lastnine«. Pri tem je imela čudovite izhodiščne priložnosti za banalno kopičenje kapitala. Rusijo, v kateri so potekale radikalne tržne reforme, so dojemali kot grožnjo prevladi komunistične nomenklature. Že leta 1992 so v Donecku na oblast prišli »rdeči direktorji«, ki so z manipuliranjem delovnih kolektivov obrnili začetek privatizacije v svojo korist. Personifikacija tega procesa je bila figura direktorja, v konkretnem primeru Juhima Zvjagiljskega, lastnika doneškega rudnika Zasjadka, ki je bil pred tem poslanec v Doneški regionalni skupščini.

Zaradi teh dogodkov so se prebivalci Donbasa distancirali od sprememb, ki so po njihovih izkušnjah bile sinonim obubožanja in izgube temeljnih vrednot. Nekdanjo Sovjetsko zvezo oziroma Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko so začeli doživljati kot izgubljeni raj.

Naslednja dva pomembna elementa, in sicer izrecno materialistično dojemanje političnega dogajanja ter želja po distanciranju od sprememb, sta postala gonilo aspiracije, da bi se Donbas odcepil od Ukrajine, obenem pa sta postala osnovna zavora za razvoj regije, saj so bili temeljni vzgibi povsem v nasprotju z vzgibi večine prebivalcev države, ki so jih pri izbirah vodile določene idealistične utvare, predvsem pa želja po spremembah. Zato nikakor ne preseneča dejstvo, da je bilo leta 2013 število nasprotnikov ukrajinske neodvisnosti v Donbasu višje od števila njenih zagovornikov. Iz ankete, ki jo je izvedla družba Rating, bi svojo odločitev iz leta 1991 ponovilo le še 33 % prebivalcev Luganske in Doneške regije, v nasprotju s 57 % onih, ki so razglasitev neodvisnosti Ukrajine imeli za zgodovinsko napako.

 

Ideologija

Ideologijo donbaškega separatističnega gibanja bi zelo težko klasificirali s klasičnimi politološkimi termini, saj gre za svojevrstno sintezo levičarstva in desničarstva, šovinizma in internacionalizma. Etnični nacionalizem v Donbasu je težko dojeti, če ne razumemo sestave lokalnih prebivalcev, saj tu praktično ni avtohtonega prebivalstva: v obdobju osvajanja »divjih step« je namreč na tem območju nastal talilni lonec predstavnikov različnih narodov. »Za Donbas je bil značilen medsebojni vpliv ukrajinskih in ruskih skupnosti ob dejanski odsotnosti sloja humanistov in intelektualcev. Elitni sloj prebivalstva je tu predstavljala skoraj izključno tehnična inteligenca. V medosebnih odnosih so poglavitno vlogo igrali tehnični vidiki, saj je osnovni forum človeških interakcij bilo področje proizvodnje. Tako je nastala industrijska družba, v kateri ni bilo ločevanja po narodnostni pripadnosti, medtem ko je močna tehnokratska tradicija bila skupna vsem,« piše vodilni luganski sociolog Ilja Kononov v članku »Etnos. Vrednote. Komunikacija (Donbas v etničnih in kulturnih koordinatah Ukrajine)«.

Lokalno identiteto je ves čas zaznamoval ruski jezik, ki je bil lingua franca, zaradi česar so vsi poskusi ukrajinizacije regije naleteli na silovit odpor, saj so jih dojemali kot poskus rušenja temeljev lokalnega družbenega življenja. V kolektivni zavesti pa se nikoli ni jasno izoblikovalo mnenje, v čem naj bi bilo bistvo tega poskusa rušenja. V zvezi s tem najdemo zanimive ugotovitve v sociološki raziskavi Kijevskega mednarodnega inštituta za družbene vede z naslovom »Prepričanja in pogledi prebivalcev jugovzhoda Ukrajine. April, 2014«. V raziskavi je naveden podatek, po katerem 47 % prebivalcev Doneške in 44,2 % prebivalcev Luganske regije meni, da se Rusija upravičeno vmešava v notranje zadeve Ukrajine, saj ščiti rusko govoreče prebivalce. To so tudi najvišji zabeleženi deleži na celotnem jugovzhodu Ukrajine. Prebivalci Doneške (57,2 %) in Luganske regije (60,8 %) pa so obenem tudi priznali, da rusko govoreči državljani v Ukrajini ne doživljajo pritiskov.

Kolektivna zavest ni bila sposobna najti jasne identitete in je zato pristala na istovetenju s Sovjetsko zvezo. Precej dolgo, in sicer do leta 2004, je Donbas svojo politično zastopanost videl izključno v Komunistični partiji. Donbas se je štel za zadnji branik Ukrajinske sovjetske socialistične republike.

Zaradi tega se je izoblikoval tudi svojevrsten odnos do Rusije. Proruske organizacije, ki so v Donbasu nastajale od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, so do nedavnega bile precej obrobne, saj se lokalni prebivalci niso mogli poistovetiti z ruskim nacionalizmom. Obenem je bilo naklonjenost Moskvi, kot centru imperija, čutiti v vseh slojih družbe. Celo lokalna opozicijska manjšina se je lažje istovetila z ruskim liberalizmom kot pa z ukrajinskim projektom. Za Donbas se je kot najbolj sprejemljiva alternativa kazala neke vrste ponovna oživitev »zveze bratskih narodov«. Prav v Luganski in Doneški regiji živi največje število zagovornikov združitve Ukrajine in Rusije v eno državo, kar zagovarja 15,9 % prebivalcev Luganska in 12,4 % prebivalcev Donecka (po podatkih ankete Kijevskega mednarodnega inštituta za družbene vede iz leta 2014).

Dodaten pomembni element donbaške identitete je naklonjenost do avtoritarnih pristopov k družbenemu življenju. Lokalni ustroj življenja, v vsem povezan s ciklusi velikih industrijskih konglomeratov, je ljudi navadil na zanašanje na »močno roko«, ki bo »naredila red« in bo zagotovila normalno preživetje. V teh pogojih se demokracija dojema izključno kot kaos oziroma sovražen pojav, ki ga Zahod nasilno izvaža. Za Donbas je značilna disciplinirana enotna podpora politični sili ali vodji, ki v določenem trenutku uteleša idejo »trde roke«. Na začetku so to bili komunisti kot revanšistična sila, ki je zagovarjala ideale Ukrajinske sovjetske socialistične republike, kasneje pa so se ista pričakovanja prenesla na Viktorja Janukoviča in Stranko regij.[4] Po podatkih sociološke raziskave Centra Razumkova in sklada Demokratične iniciative (december 2013) je v Donbasu podpora avtoritarnemu načinu vodenja znašala 29 % v primerjavi s 36 % zagovornikov demokratične ureditve. Za primerjavo so prebivalci zahodnih regij Ukrajine izrazili 77 % podporo demokratični ureditvi.

V politični zavesti prebivalcev Donbasa se kaže navzven presenetljiva sinteza levičarstva in desničarstva. Želja po »pravični družbi« je nemoteno sobivala s skrajno zvestobo lokalni poslovni in politični eliti. Po zadušitvi stavkovnega gibanja rudarjev v sredini devetdesetih let prejšnjega stoletja ni bilo v Donbasu nobenega večjega poskusa državljanske vstaje. Samovoljo oligarhov in birokratov ter raven korupcije, ki je zatrla sleherno zasebno pobudo, so prebivalci Donbasa jemali kot nujno zlo, neločljivo od sistema. Ideja samoorganizacije je bila diskreditirana, svoboda »vodilnih« pa postavljena za absolutno vrednoto. Sleherna ideja o izgradnji »pravične« družbe je bila vsakič povezana z delovanjem zunanjih sil in vsiljevanjem načina življenja »z vrha«. Zaradi tega so bili vsi poskusi spontanega upora označeni za nekoristno ali celo škodljivo neposlušnost.

Doneški inštitut za družbene vede in politično analizo je v raziskavi vrednostnih usmerjenj prebivalcev Donbasa v začetku novega tisočletja prišel do zaključka, da se 37 % prebivalcev Donbasa drži izrazito zaščitniških prepričanj: po njihovem mnenju bi morala država v celoti prevzeti odgovornost za življenje in blaginjo človeka. Dodatnih 45 % anketirancev ima zmerno zaščitniška prepričanja, medtem ko jih le 17 % meni, da so sami odgovorni za svojo usodo in blaginjo svojih družin.

Na podlagi takšne lestvice vrednot ni nič čudnega, če se leta 2004 prebivalci Donbasa niso mogli poistovetiti z ljudsko vstajo na Majdanu ali se sploh dojemati kot subjekt sprememb ter so veliko raje sprejeli provladni mit o »kupljenih« protestnikih. Lokalne proukrajinske in proevropske sile so se ne glede na brezpogojno nasprotovanje utapljali v morju pristašev »edine pravilne izbire«. Leta 2014 se je zgodovina ponovila v še radikalnejši različici in porinila lokalne prebivalce v objem separatistov, sčasoma pa še zagovornikov ruske intervencije.

 

Elita

Veliko vlogo v oblikovanju donbaške ideologije je odigrala lokalna elita, simbioza stare komunistične nomenklature in kriminala. Ti krogi so imeli velik vpliv na oblikovanje vseh postsovjetskih elit, vendar se je v Donbasu njihova oblast pokazala v najbolj izpiljeni verziji.

Uradna politika donbaških elit je zavzeto ustvarjala ideološke himere, kot je na primer svojevrstno agresivni »antifašizem«, ki je pojave fašizma videl v absolutno vsem, kar je ukrajinskega (za njegovo aktivno promocijo pa so iz nekega razloga vabili ruske šoviniste), ali pa regionalni »donbaški patriotizem« kot antiteza vsedržavnemu nacionalnemu patriotizmu. V Luganski regiji se je za propagiranje ideje o »ruskem svetu« v Stranki regij specializirala tako imenovana »komsomolska skupina«: vodja poslanske skupine Stranke regij Oleksandr Efremov, vodja regionalnega sveta Valerij Golenko, nekdanji vodja regionalne državne uprave Volodimir Pristjuk – vsi trije so bili v času Sovjetske zveze na vodilnih položajih v regionalnem komsomolskem komiteju. Deset let so negovali in kontrolirali proruski radikalizem, dokler mu niso spomladi leta 2014 dali zeleno luč. V Donecku se je kot simbol protiukrajinskega radikalizma uveljavil Mikola Levčenko, sekretar mestnega sveta, kasneje pa poslanec v regionalni skupščini, avtor proslule »jezikovne ekspertize«, ki jo je javno predstavil leta 2007 na kongresu Stranke regij: »Ukrajinski jezik je jezik folklore. Ko bo ruščina znova dobila status uradnega jezika, bo potreba po rabi ukrajinščine preprosto izginila. To namreč ni jezik znanosti. Ruski jezik pa je jezik znanosti, jezik civilizacije.«

Na pripravo in ideološko utemeljevanje teh himer so se namenjala proračunska sredstva, za njihovo širjenje pa so si prizadevale javne medijske hiše in večina zasebnih. Luganski regionalni svet je podprl pripravo programa »Patriot Luganske regije«, ki je lokalni donbaški patriotizem postavljala kot nasprotje splošno ukrajinskemu. Eden od avtorjev programa, poslanec regionalnega sveta Valerij Filipov (nekdanji rektor Luganske akademije kulture in umetnosti) je prostodušno izjavil: »Od šolarjev ne bomo zahtevali, naj pojejo ukrajinsko himno. To se mi zdi slepa ulica. Tega ne razumem.« Namesto tega je Filipov v svojem programu predlagal, da se obnovi sovjetska vojaška igra Zvezda danica. Na stroške taistega Luganskega regionalnega sveta so se organizirali »antifašistični forumi«, na katere so bili povabljeni poslanci ruske Dume kalibra Konstantina Zatulina, ter šovinistični predavatelji in kremeljski politologi, kot je Sergej Markov.[5] Leta 2013 je prišlo do absurda: medtem ko je Stranka regij uradno podpirala pot evropske integracije, je vsakokratni zbor »antifašistov« potekal pod geslom »V Evropo brez fašizma«.

Vse to je ustvarjalo določeno podlago za propagando, ki je krepila tradicionalno donbaško vraževerje in lokalne prebivalce spreminjala v ubogljiv predmet manipulacije. Dejansko pa je ta politika donbaške elite ustvarjala brezizhodno situacijo. Na osnovi nenehnega ideološkega podpihovanja nasprotovanja vseukrajinskemu projektu oziroma integracije Donbasa vanj je vsak odmik od »splošne linije« lahko ubral le še bolj reakcionarno in ukrajinofobno smer. Posledično se je izoblikovala mračnjaška intelektualna krajina: javno razpravo je skoraj v celoti ugrabila Stranka regij s svojo protizahodno, prorusko retoriko, na obrobju pa so se medtem krepili komunisti-stalinisti, ruske Črne stotnije in Ukrajinsko kozaško gibanje, pristaši teorije zarote o reptiloidih in globalne zarote židovsko-prostozidarskih Rotschildov.[6]

Takšno vzdušje se je z vulkansko silo razširilo leta 2014 med tako imenovano »Rusko pomladjo«, ko se je nekdanja uradna ideologija zamajala skupaj z razpadom Stranke regij, s podzemlja pa so se na sceni začele pojavljati mračne in kalne figure, ki sedaj predstavljajo uradni diskurz Novorusije.

 

Mitologija

Mitologija Novorusije je eklektična, kar je ena od temeljnih značilnosti te umetne levičarsko-desničarske sinteze. Značilna primera te sinteze sta stranki Nacionalnih boljševikov v Rusiji in Bratstvo v Ukrajini.

Na čelu galerije herojev Novorusije stojita dve figuri: Stalin in Putin. In dejansko Putina dojemajo in prodajajo kot današnjega Stalina. V ideoloških koordinatah Luganske in Doneške ljudske republike imata ti figuri nedvomno pozitiven predznak. Gre za močna voditelja, ki nimata usmiljenja do notranjega sovražnika, kljubujeta Zahodu in skrbita za malega človeka. Ta lika utelešata večne donbaške sanje o pravičnosti, ki prihaja od zgoraj, od vsemogočne imperialne države. Veliko vlogo v tej interni mitologiji igra tudi radikalno desničarska interpretacija pravoslavja. V teh okvirih Jezus Kristus izgublja lastnosti univerzalnega odrešenika človeštva in se spremeni v posebnega »ruskega Boga«, ki blagoslavlja vojno proti nevernemu svetu zahodnih »brezbožnikov in izprijencev«. Posebno mesto v donbaškem panteonu je rezervirano za Lenina kot sakralnega ustvarjalca sovjetskega projekta »zlate dobe Donbasa«. Prav zaradi tega so novice o rušenju Leninovih kipov v Ukrajini povzročile posebno vznemirjenje med pristaši »novoruske« ideologije.

Skupni imenovalec vseh teh elementov je kult Vélike domovinske vojne. Zmago Sovjetske zveze v drugi svetovni vojni štejejo za glavni dokaz utemeljenosti donbaškega separatizma. Lokalna ideologija je novoruske aktiviste namreč povzdignila v sovražnike »fašistov«, ki branijo vrednote, za katere so se »borili naši dedi«. Pri tem se začenja delno izkrivljati tudi bistvo dogodkov druge svetovne vojne: glavni obraz sovražnika niso več »nemški fašisti« (med separatisti najdemo tudi pristaše Hitlerja), temveč ukrajinski nacionalisti, sovražniki Sovjetske zveze socialističnih republik in »ruskega sveta«. Proti tem se je namreč boril Stalin v preteklosti, Putin pa v sedanjosti. Frontna črta v boju proti tem osnovnim sovražnikom poteka prav prek Donbasa.

Seveda se od zunaj lahko te ideološke strukture zdijo povsem trhle in shizofrenične, z notranje strani donbaškega mita pa vsi ti elementi ustvarjajo logično in močno sestavljanko, na kateri temelji popolnoma zaprt sistem prepričanj. Prav obstoj te primitivne, a trdožive mitologije (Kristus-Lenin-Stalin-Putin, Zmaga je za nami!) izničuje sleherni poskus uspešne proukrajinske propagande v Donbasu.

Obstoj Donbasa v takšnem stanju zelo dobro opisuje teorija antropologa Franza Boasa, po kateri lahko ena in ista skupnost sočasno obstaja v različnih kronoloških obdobjih: del lahko obstaja v postmoderni razsežnosti, del pa se utaplja v tradicionalnih vrednotah. Danes je Donbas nenavadna mešanica elementov iz sovjetskega modernizma in arhaične skupnosti, ki živi in se razvija po lastnih zakonih, nesinhronizirano s preostalim delom ukrajinske družbe. Gre za pravo pravcato izmišljeno skupnost, ki se postavlja kot alternativa ukrajinskemu narodu. Poznavalec Donbasa, japonski znanstvenik Hiroaki Kuromiya je v delu Svoboda in teror v Donbasu zapisal: »V geografskem in simboličnem smislu je Donbas ločena skupnost, točno tako kot država, mesto ali vas. Gre za prostor ob meji, kjer so se notranje težnje k svobodi, divje izkoriščanje in vsakdanje nasilje borili med sabo za prevlado.«

V primeru »Novorusije« vidimo danes triumf vsakdanjega nasilja. V ideologiji donbaškega separatizma imamo opravka z resnično reakcionarno Utopijo, pri čemer vera vanjo prevlada nad zdravim razumom in blokira sposobnost kritičnega mišljenja. Prebivalci Donbasa, ki se pokorno podrejajo absurdnemu ustroju Luganske in Doneške ljudske republike, niso žrtve stockholmskega sindroma, ampak ljudje, ki so postali talci nevarne, kvazireligiozne psihoze, eshatoloških sanj o »rajski Novorusiji«.

 

Namesto zaključka

Morda se bo te opis donbaških idej in mitov lahko komu zdel preveč mračnjaški, drugim preveč površen, spet tretji pa bi ga, nasprotno, zlahka vpisali v črno-beli svet nasprotja med vilinsko Ukrajino in donbaškim Mordorjem. Avtor si za cilj ni zadal karikiranja in brisanja barvnih odtenkov niti podajanja želenega za realno. Da bi pa ukrajinska družba razumela, s čim ima opravka, se mora zazreti v prepad, pri čemer ne sme pozabiti, da bo v tem trenutku tudi prepad zazrl vanjo.

 

[1] Novorusija (Novorossija) je zgodovinsko ime za območja na današnjem jugu Ukrajine, ki jih je v 18. stoletju Rusija iztrgala Otomanskemu imperiju in njegovim tatarskim vazalom. Široka stepska področja so na novo poselili pravoslavni kolonisti iz Ruskega imperija in Balkana. Pod Katarino Veliko so nastala številna nova mesta, kjer so prevladovali judovski, grški, nemški in armenski trgovci. Sredi 19. stoletja so Ukrajinci predstavljali ok. 70 %, Rusi pa ok. 5 % prebivalstva. Kasneje je bilo območje podvrženo rusifikaciji, a je ohranilo multietnični značaj: pred prvo svetovno vojno je 56 % prebivalstva govorilo ukrajinsko, 21 % rusko, ostali pa jidiš, tatarsko, nemško, turško, grško, poljsko, armensko, bolgarsko in romunsko. Po oktobrski revoluciji so bila pretežno ukrajinsko govoreča območja nekdanje Novorusije vključena v Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko. V Leninovem času so neruske manjšine uživale kulturno avtonomijo, pod Stalinom pa so bile podvržene brutalni asimilaciji, ki se je s krajšimi prekinitvami nadaljevala do konca sovjetskega obdobja. Ime Novorusija so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja obudili privrženci velikoruskega ekspanzionizma, aktualno pa je postalo po majdanski revoluciji, ko so ga začeli uporabljati krogi, blizu ruskemu režimu, v namene ozemeljske destabilizacije novih ukrajinskih oblasti. (vse opombe so uredniške)

[2] Teorija zarote, po kateri naj bi Avstro-Ogrska in Nemčija spodbudili nastanek ukrajinske narodne identitete, da bi oslabili Rusijo.

[3] Donbas je rudarsko območje na vzhodu Ukrajine. Ime je okrajšava za »Doneški bazen«, imenovan po reki, ki teče skozenj. Konec 19. stoletja je postal eno najpomembnejših industrijskih središč carske Rusije in privabil priseljence iz vsega imperija. Kljub temu je pred prvo svetovno vojno večina prebivalstva še vedno govorila ukrajinsko, v Stalinovem obdobju pa je bilo območje rusificirano. Donbas obsega dve regiji: Lugansk (ukr. Luhansk) na severu in Doneck na jugu. Po majdanski vstaji l. 2014 so oblast v obeh prevzeli proruski uporniki.

[4] Stranka regij je ukrajinska populistična proruska stranka, ustanovljena tik pred parlamentarnimi volitvami l. 1998 pod imenom Stranka za preporod regij. Leta 2004 se je pod vodstvom Viktorja Janukoviča uveljavila kot glavna politična sila na jugu in vzhodu države.

[5] Konstantin Zatulin je ruski nacionalistični politik, ki se zavzema za priključitev rusko govorečih območij v državah nekdanje Sovjetske zveze k Ruski federaciji. Dr. Sergej Markov je ruski politolog in svetovalec predsednika Putina za vprašanja civilne družbe in človekovih pravic. Med l. 2009 in 2012 je bil član državne komisije, ki naj bi preprečevala »popačenje zgodovine v škodo ruskih interesov«. Med drugim je bil osumljen sodelovanja pri umoru nekdanjega agenta KGB-ja Aleksandra Litvinenka.

[6] Črna stotnija (Černaja sotnja) je rusko neonacistično gibanje, ki se navezuje na tradicijo ruskega skrajnega nacionalizma, monarhizma in antisemitizma z začetka 20. stoletja. Ukrajinsko kozaško gibanje je organizacija, ki združuje ultrakonservativno in prorusko krilo ukrajinskih kozakov in se zavzema za obnovitev Ruskega carstva.

 

Prevod: Peter Szabo

Fotografija: Jose Ceano / Reporteros Tercerainformacion

Kostjantin Jurijovič Skorkin (Lugansk, 1978) je ukrajinski zgodovinar in publicist. Sodeloval je v številnih projektih za valorizacijo kulturne in zgodovinske dediščine širšega območja Luganska, med katerimi je najbolj znan Kulturni zemljevid Luganske regije (2013)

Članek je bil prvotno objavljen v ukrajinski reviji Krytyka, ki je tako kot Razpotja članica evropske mreže Eurozine. Uredništvu Krytyke se zahvaljujemo za dovoljenje za prevod in objavo članka, ki je nato izšel v 19. številki Razpotij.