Množica, poljubnost, red sveta. Štiri slike iz New Yorka


Jordi Graupera

Če bi Alexis de Tocqueville hotel Demokracijo v Ameriki napisati danes, namesto leta 1831, bi ga poslal na Jones Beach. Predlagal bi mu, naj vzame vlak na Penn Station, v središču Manhattana, in z množicami deli 48 minut vožnje do Freeporta. Od tam bi ga avtobus peljal na drugo stran mostu, ki povezuje Long Island z otokom Jones Beach, ki je komaj kaj več kot 16 kilometrov dolga naplavina peska, kot dolga tanka črta s čopičem, ki vsako leto sprejme do šest milijonov newyorških teles, pripravljenih na praženje s pogledom na Atlantik. Če pa bi vztrajal, da gre z avtom, bi ga moral opozoriti na nelagodje, ki ga vzbudi misel na 15 tisoč parkirnih mest, zlasti, če so zasedena.

Ko bi se nastanila na mivki, bi ga opomnil na dejstvo, da so belci v izraziti manjšini in da prevladujejo mešane družine črncev in hispancev. Plaža je velikanska, a ni niti pedi proste zemlje, robovi XXL brisač se dotikajo in skupine sedijo v nepravilnih krogih po pet, deset in vse do petnajst oseb. Najbrž bi me pobaral po pohištvu: vsakdo ga prinese s sabo. Stoli, mize, senčniki, pručke, zložljivi naslonjači, parazoli, hladilniki, bobni in celo vodne pipe. Ta sladki dim turškega tobaka je cenjen, Alexis, ublaži vonj po cvrtem piščancu, pohanih rakcih, sončni kremi in marihuani. Zdaj dvigni pogled in se ozri na tisoče družin, spokojno zleknjenih pod soncem: Kaj še vidiš, Alexis?

»Vidim? Naj raje spregovorim o zvoku.« Prav. Pri vsaki gruči je zvočnik. Prevladujejo brezžični modeli znamke Bose, ki so prek bluetootha povezani z mobilniki, toda sem ter tja se vidi gromozanske starine, ki jih razumem kot vajo v nostalgičnem hrepenenju po časih kasetnikov in magnetofonov. Glasnost je povsod nabita do meja znosnega; pesek amortizira vibracije. Nihče, Alexis, se ni pripravljen odpovedati svoji individualni pravici, da predvaja glasbo po lastnem okusu. Da, Alexis, mešanica zvokov ustvarja nerazvozljivo kakofonijo. Kot pri svobodi, se zvok enih končuje tam, kjer se začenja zvok drugih. Ironija enakosti: večina pesmi je, bolj ali manj, različica istih ritmov, harmonij in besedil, brother.

Sliši se tudi jezik tega ljudstva, mešanica angleščine, ebonščine (črnskega narečja) in špangleščine: »Quieres un tan, nigger?« – »I ain tellin you no mo, nigazz is nigazz!« (»Želiš samoporjavitveno kremo, kolega afroameriške rase?« – »Ne bom ti več ponavljal, temnopolti smo že temnopolti.«) Ali pedagoški napor babice pet ali šestletne deklice, ki erotično ziblje ritko v ritmu glasbe. »Twerkaš? Nehaj, takoj! Premlada si, da bi se tako vlačila naokrog!« Edino, česar se ne sliši, je ocean. Vidi se ga tudi ne, skrit je za senčniki, ki zastirajo obzorje kot vrsta nebotičnikov. Zgleda, kot bi se ljudstvo v eksodusu za trenutek ustavilo sredi puščave.

Videl boš, da večina teles pripada temu, čemur pravimo delavski razred, kar so v praksi zaposleni v restavracijah, barih, trgovinicah, frizerskih salonih, delavnicah, parkirnih hišah in katerikoli storitvi, javni ali zasebni, ki potrebuje nizko kvalificirane delavce. Živijo daleč od Manhattana, gotovo v Bronxu, vzhodnem in severnem Harlemu, južnem in vzhodnem Brooklynu ali severnem in osrednjem delu Queensa. Živijo v tesnih stanovanjih z malo sobami, ki se poleti spremenijo v mikrovalovne pečice. Otroci nimajo šole, poletne kolonije so drage in trajajo le nekaj dni. Obstajajo mladinski domovi, ki jih varujejo čez dan, a le med tednom.

Statistike pravijo, da družine niso zelo stabilne, zato se bratranci, bratranci v drugem kolenu, sosedi in lažni sorodniki zberejo okoli babic, ki prenesejo vse in bi izšle kot zmagovalke iz vsakega spopada, besednega ali fizičnega. One so tiste, ki vladajo nad velikimi aluminijastimi torbami, polnimi piščancev, rakcev in riža. One izberejo mesto, kamor je treba postaviti pohištvo. One so tiste, ki pazijo, da se orbita, v kateri krožijo malčki, ne oddalji preveč od jedra gruče.

Jones Beach je povzetek ameriške demokracije, Alexis, osvojena pokrajina, nenadomestljivo razvedrilo množic, odraz njenih omejitev in njenih pravic, nezadržna mešanica, hrup, dim, igra. Sobivanje in mir, Alexis, a za vsak slučaj je prepovedano pitje alkohola.

***

Pogosto grem po ulici Linen, v Queensu. Na vogalu z avenijo St. Nicholas ulica spremeni ime in se imenuje Nancy Muniz Way vse do naslednjega vogala, z avenijo Cypress, od koder se spet imenuje Linden. Nancy Muniz je bila 45-letna gospa, ki je delala kot tajnica v gradbenem podjetju Landmark LTD. Bila je samska, s sinom po imenu Brian, ki je imel nekakšno težavo v razvoju, nisem uspel ugotoviti, kakšne vrste. Nancy Muniz – mnogi priimki s poangleženjem izgubijo ñ – je opravila težaj fizioterapije, da bi mu pomagala pri zdravljenju, in ko je umrla, je družina za New York Times izjavila, da je sin, ki je tedaj imel 8 let, lahko že brez težav hodil in je bil zelo brihten.

Nancy Muniz je živela na ulici Linden, na odseku med avenijama St. Nicholas in Cypress. Njena teta Ada Muniz ji je pomagala z otrokom, ko se je ona odpravila proti postajališču linije M in na poti na delo šla mimo nemške metodistične cerkve St. Johannes, male neogotske stavbe z začetka 20. stoletja, v kateri zdaj domuje hispanska binkoštna skupnost. Na vogalu je frizerski salon Alanee, v izložbi napis: »Tenemos la keratina«. Portoriške zastave na balkonih. Gotovo se je peljala na liniji M do Marcy in tam prestopila na J, ki se spusti v finančni distrikt. Peš do prostorne vhodne veže in z dvigalom do 82. nadstropja. Enajstega septembra 2011 je umrla v dvigalu, sklepajo.

Ulica Nancy Muniz je soime: izvirno ime ne izgine, ampak v dolžini enega stavbnega bloka si delita ulico. Na ta način počastijo spomin na ljudi iz četrti. V zadnjih 15 letih so jih postavili več kot 1500. Od tega so slaba tretjina imena žrtev in junakov (razlika ni vedno jasna: v kolektivnem spominu je žrtev, kot je Nancy Muniz, junak prekinjene normalnosti in tako dalje) 11. septembra. Od tega je polovica civilnih žrtev in polovica policistov, gasilcev in drugih javnih delavcev, ki so tistega dne zastavili življenje in ga izgubili takrat ali kasneje, pogosto zaradi bolezni, povezanih s prahom iz zrušenih stolpnic.

Soimena so ustvarila dvojni zemljevid New Yorka: prvi je tisti z vsem znanimi imeni, med katerimi jih večina pripada zgodovinskim likom mogočnikov ali lastnikov zemljišč, prek katerih so zarisali ulice. Da ne štejemo opisov – Broadway – in poimenovanj, povezanih z zgodovinskimi dogodki in prigodami. Večinoma so to seveda imena belcev. Nova soimena kakor nagrobniki na pokopališčih pomagajo razumeti priseljenske tokove, a so tudi razširitev pravice do časti, narcizma in bolečine. Potrebna je peticija s podpisi 75 odstotkov stanovalcev ulice, da ti jo posvetijo, zato mrgoli znanih osebnosti na mikroravni, mikroherojev, žrtev, ki bolijo, ker so bile bližnje, naše.

Leta 2014 se je mesto odločilo, da bo dodalo soime k odseku Ulice 204 v Queensu: Salman Hamdani Way. Mohammad Salman Hamdani se je rodil v Karačiju, v Pakistanu. Ko je bil star eno leto, se je družina preselila v Queens. Triindvajset let kasneje je diplomiral iz biokemije, delal je kot asistent v laboratoriju, vozil zdravniški kombi in bil vajenec na policijski postaji. Ko je v metroju prečkal most, ki povezuje Manhattan z Brooklynom, je zagledal dim, ki se je dvigal iz stolpnic, in se brez pomisleka usmeril tja. Niso ga več našli.

Ko se ni vedelo, kaj se je zgodilo z njim, je FBI posumil, da je bil eden izmed teroristov: pakistanski musliman, ki se je skušal infiltrirati v policijsko postajo? Zaslišali so družino, reporterji so obkrožili njihovo hišo, njegova fotografija se je znašla v medijih, na panojih, kamor so svojci obešali slike pogrešanih, pa so se pojavili anonimni plakati z njegovo podobo in napisom »Wanted.« Po nekaj tednih so identificirali njegovo truplo pod ruševinami, zraven je bila torba z materialom za prvo pomoč. Petinštirideset dni po njegovi smrti ga je kongres razglasil za »heroja«, njegovo ime je omenjeno v Patriot Act (zakonu, ki vladi daje vzvode za povečanje varnosti na škodo svobode) kot primer junaškega ameriškega muslimana. Tisti, ki hočejo iz njega ustvariti simbol, in tisti, ki se jim to zdi pretirano, se na spletu še naprej prepirajo.

***

Obilen, visok možakar zravnano stoji ob pultu, v roki drži napol prazen (ali napol poln) 750-centilitrski kozarec piva HB (iz Münchna), ki z gosto oranžnostjo večerne zarje neverjetno spominja na barvo njegovih lic. Očesne žile kot arterije. Koreografija, s katero vzdržuje ravnotežje, vključuje kratkotrajen prestop med nogama in nesilovit obrat vratu na desno in levo, z rahlo privzdignjeno brado, hrbtom, uvitim v lok, in trebuhom, ki štrli navzven. Zdaj se ogleduje po visokih pravokotnih mizah na dnu dvorane, zdaj po daljšem delu pulta na njegovi levi, zdaj po okroglem srbskem natakarju z lasmi, ki se svetijo od briljantine (vneto čisti hladilnik, da bi se izognil stiku), zdaj proti temnemu kotu, kjer za okroglo mizico sedi mlad par. Išče pogovor. Dekle se dvigne izza mizice, stopi do pulta in natakarju naroči kranjsko klobaso in krompirjevo solato. Ko se že obrne nazaj, ji fant zakliče: »Emily, in še eno pivo!« Obilni možakar oživi: »Emily! Tako je ime moji nečakinji!« Blondinka – dekle ima svetlo pobarvane lase, v slogu slovo od mladosti, utrujeno kožo in predortodontsko zobovje, kot bi stopila iz vzhodne Nemčije 10. novembra 1989 – se nemudoma vrne k mizi, kjer sedi njen fant – obrit, z dolgimi in širokimi zalizci, oblečen kot panker iz NDR – in možakarja pusti z nedokončano besedo. »Naša Emily je ravnokar diplom…,« reče hlastajoče. »Pomembna univer…,« še zasope. S povešeno brado: »Biokem…« Nazdravi v prazno in z velikim požirkom izprazni najmanj 125 centilitrov, z užitkom, vitalno, krepko.

Lokalu je ime Gottscheer Hall, kar pomeni, da lahko samogovoru pijanca sledimo vse do leta 1247. To je datum, ko je nadškof v Ogleju – na severu Italije – grofom iz Ortenburga – na jugu Avstrije – podaril kos »nenaseljene« zemlje v sedanji Sloveniji – na jugovzhodu, tik ob meji s Hrvaško. Podrobnosti ob strani, kraj so naselili Bavarci, leta 1471 je postal mesto (po milosti cesarja Friderika III.) in tako se je prebijalo med napadi Otomanov in svetim cesarjevanjem. Prebivalci mesta in deželice Gottschee (danes bolj znanega kot Kočevje, po slovensko), ki so si pod napoleonsko imperialno oblastjo izborili določeno avtonomijo, a so jih kmalu vrnili v naročje blagohotne brezbrižnosti habsburške uprave, so se konec 19. stoletja, kot vsi, začeli izseljevati v ZDA; tako množično, da jih je bilo v Ameriki kmalu več kot doma; po prvi svetovni vojni so postali neudobni Jugoslovani, dokler niso trčili s koncem zgodovine leta 1941. Nemci in Italijani so si razdelili območje in Gottschee je padel pod italijansko nadoblast. Ozemlje, se pravi. Ljudi, ker so govorili nemško, so preselili (prisilno, trdijo) v cono, ki je spadala pod Rajh; pred tem so na mikrofilme posneli celoten župnijski arhiv, da bi dokumentirali čistost svoje etnične posebnosti. Po koncu vojne in porazu nacistov so bili izgnani iz območja, kamor so jih nanovo naselili; v staro domovino se niso več mogli vrniti. Tavali so po begunskih taboriščih, se razkropili in kdor je imel srečo, so ga sprejeli bratranci, nastanjeni v Ameriki. Predvsem v Queensu, NY.

Njihovo srednjeveško nemško narečje še vedno poučujejo v prostorih nad barom. »Danes nas je v društvu okoli petsto, skoraj vsi ostareli,« mi pove možakar žarečih lic. Simptomov dekadence je več. Fotografija zadnje velike nogometne ekipe je iz leta 1963. Meri en kvadratni meter. Še večji je zemljevid izvorne domovine, z imeni naselij v nemščini; porumenel je, da je žalost. V kotu stoji vitrina s 43 pozlačenimi plaketami z imeni članov skupnosti, umrlih v Vietnamu. »Otroci odrastejo, odidejo študirat in se razpršijo po deželi. Moja sta v New Jerseyu, oba imata hišo z vrtom … Si misliš?« Društvo se preživlja tako, da velikanske jedilnice, ki so vsepovsod po stavbi, oddaja za svatbe, birme in obletnice. Večina strank je Ekvadorčanov in Mehičanov. Jukebox ponuja anglosaške uspešnice iz 70. in izbor nemške folk glasbe. En dolar, tri pesmi. Izberem šlager Marmor, Stein und Eisen bricht: »Marmor, kamen in železo se zlomijo – najina ljubezen ne.« Na hodniku so obešene fotografije miss Gottscheer od leta 1956 dalje. »Včasih smo jo člani društva izglasovali izmed članic, zdaj ni dovolj deklet in jo izbere vodstvo.« Med njimi so debelušne, suhljate, lepe, grde … Zdi se mi, da zrejo name s ponosom protagonistke, v katerega se je z leti pretihotapil sram. Z dna dvorane se zasliši zvok karibske bachate: »Quiero apoyarte contra mi pecho/ aunque no pueda llevarte al lecho.« (»Rad bi te naslonil na prsi, čeprav te ne morem odnesti na ležišče,« op. prev.)

***

Ko sem živel v Harlemu, sem se pogosto spustil do Central Parka, kjer so skupine Mehičanov ali mladih evrosnobov organizirale neformalne tekme. Kot da bi se vrnil v šolo: približaš se in vprašaš, če se lahko pridružiš igri. To, da si Barcelončan, pomeni imeti pedigre in od tebe pričakujejo vsaj vizijo igre in natančne podaje. Pritisk reprezentiranja. To so tekme, polne radosti v igri, brez očitnega namena, vendar prežete s tekmovalnostjo. Radost so nemogoče podaje, poskus izvesti rabono, nepričakovana virtuoznost pri driblanju. Tekmovalnost je vpitje, ko zgrešiš podarjeni gol, obupni napor, da bi prišel do žoge z brzino, ki je ne dosežeš niti, ko vidiš, da ti bo zbežal metro.

V Williamsburgu sem hodil v McCarren Park. Ob sobotah se je igrišče za ameriški nogomet pretvorilo v tri igrišča za evropski nogomet, kar počez. Iberoameričani proti hipsterjem, vsi tako slabi, da sem si v varljivi slavi aprilskega jutra, jaz, ki sem na dvorišču med šolskimi odmori bil nihče, prislužil: »Man, you’re Cristiano Ronaldo.« Tip ni razumel, zakaj sem se užalil. Zdaj, v Queensu, stopim do parka ob robu pokopališča, z novimi vrati in umetno travo, in gledam mladinske lige. Ob petkih zvečer skupine mladostnikov improvizirajo ljubiteljske tekme. Samo enkrat sem igral z njimi. Odlični so, izjemno hitri in zelo resni. Domov sem se vrnil ponižan, upehan in z bolečino v gležnju.

Rowan Ricardo Phillips ni katerikoli pesnik. Je človek, prilepljen na usnjeno žogo (ali iz česarkoli jih že delajo danes). In ima nebeški dar: je velik poet, ena od zvezd newyorške pesniške panorame po 11. septembru. Njegovi zbirki The Ground (2012) in Heaven (2015) sta krasni: »Stolpa sta držala sonce kakor pustni velikan / a nato se je zazdelo, kot bi z lahkoto popustila.« S pesnikom Melcionom Mateuom in skladateljem Alexisom Cuadradom so ustanovili Poetico, mešanico poezije – v katalonščini in angleščini (Phillips in Mateu se medsebojno prevajata) –, deklamacije in džeza, ki se sliši odločno bolje od stavka, s katerim sem pravkar opisal, kar počnejo. Pred kratkim so izdali ploščo.

Rowan igra nogomet in vrsto let je hodil gor in dol po mestu – z metrojem, busom, taksijem – v iskanju najboljših tekem. To je opisal v eseju o Ibrahimoviću, v katerem toži, da se je preselil v buržoazno četrt ter osnoval družino in ne more več tavati po mestu v iskanju poljubnih tekem, kjer se igra na vse ali nič. Nasproti njegove hiše stoji igrišče; starši stopijo v stik s trenerji, da bi sinove uvedli v profesionalno igro, tekme niso prepuščene poljubnosti. Pogreša kaos znotraj reda, tako, kot je na zadnjem svetovnem prvenstvu pogrešal Ibrahimovića. Nogomet iz radosti ulice počasi prehaja v ambicijo športa.

Prav Rowan Ricardo Phillips (kako uživam, ko naglas izgovorim njegovo ime: ritem, počasen na začetku, pospeši pri drugem imenu in priimek zabije gol) mi je povedal zgodbo, ki se širi iz ust do ust med lokalnimi nogometnimi navdušenci. »Nekoč so igrali eno tistih tekem iz otroške lige v Central Parku. Bolj kot prave tekme so izgovor, da se otroci natečejo, medtem ko jih starši spremljajo z varne razdalje. Tistega dne se sodnik ni prikazal. Nek tip, ki je prišel mimo, je rekel, da je sodnik, in starši so odvrnili, naj kar sodi, če želi. Med tekmo je občasno prekinil igro in govoril z otroki, da bi popravil njihove napake in jih naučil boljšega igranja. Starše je njegovo vedenje sčasoma razdražilo in so ga odslovili. Ime nesojenega sodnika? Pep Guardiola i Sala.«

Že nekaj časa se širi ta govorica in nisem je mogel preveriti (domnevni sodnik mi še ni odgovoril). Morda je bolje tako. Govorica odraža gibko mejo, ki v New Yorku še danes poteka med neredom radostnega nogometa in redom profesionalnega športa. Možnost, da bi se Guardiola nekega dne odpravil delat red v Central Park, se sliši tako poljubna, kot da bi se od igrišča do igrišča razširila govorica, da se je Olimp za trenutek spozabil, se spustil do vlažne trave radosti in otroka učil razumeti red sveta.

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič

.

Jordi Graupera i Garcia-Milà (r. 1981), je katalonski politični komentator, esejist in filozof. Od l. 2009 živi in dela v New Yorku, kjer končuje doktorat iz politične teorije na New School for Social Research in predava zgodovino filozofije na New York University. Je predsednik Catalan Institute of America. Pričujoče vinjete so izvorno izšle kot podlistek v barcelonskem dnevniku La Vanguardia. Avtorju se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.

.


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja XX: xxxxxx SSSS YYYY.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.