Naji: »V Iranu je hiphop oblika boja.«


Miha Blažič N’toko

Naji je iranski hiphoper, ki trenutno kot prosilec za mednarodno zaščito živi v Ljubljani. Preganjan zaradi svojih besedil, v katerih kritizira iranske oblasti, njihovo avtoritativnost in spreženost z islamskimi postavami, je bil prisiljen zapustiti državo. Svojo glasbo pod umetniškim imenom širi preko spleta, kjer ga spremlja nekaj stotisoč sledilcev. Do sedaj je posnel sedem albumov, aktivno pa je vključen tudi v slovenske hiphoperske kroge. Prav tako sodeluje pri upravljanju samoorganiziranega prostora Second Home v Rogu in izvedbi glasbenih delavnic ter deluje v DIY studiu. V intervjuju pripoveduje o svojem življenju, Iranu, glasbi, ki jo ustvarja, Sloveniji in prtljagi, ki jo s sabo prinese begunstvo.

.

Večina Slovencev ob omembi Irana pomisli na Khomeinija, pokrite ženske in mošeje. Verjetno si malo ljudi predstavlja, da v tej državi obstaja tudi hiphop scena. Kdo so bili prvi iranski reperji, kako so jih ljudje spoznali? Verjetno ne prek radia in televizije?

Hiphop v Iranu obstaja kakšnih petnajst, morda dvajset let. Pravzaprav pa so bili prvi reperji zelo slabi. Zares zelo zelo slabi. Ko jih poslušam danes, v meni vzbudijo gromek smeh. Tudi moja besedila so bila slaba. Prvi iranski reper je bil Surosh: on je tudi prvi začel govoriti o socialnih problemih – govoril je o dogajanju na teheranskih ulicah, o politiki, o revnih in bogatih – vendar ni bil popularen. Ljudje so imeli strah pred to glasbo; govorili so nam, naj tega ne poslušamo. In seveda ničesar takega ni bilo na televiziji ali radiu – vse skupaj se je začelo v parkih. Srečevali smo se na hiphop druženjih in repali, nekako po vzoru ameriških uličnih battle rap scen. Samo da se nismo spopadali, bolj smo repali, pripovedovali drug drugemu. Tako se je najprej širila beseda o nas, šele potem smo lahko začeli ustvarjati podlage z glasbeniki, snemati komade in jih širiti prek spleta. Ker nismo imeli možnosti, da bi, tako kot na zahodu, svoje stvaritve naložili na YouTube in Facebook, smo morali vse narediti sami. Nekdo ti je naredil anonimno spletno stran, kamor si nalagal glasbo, nato pa se je ta širila od prijatelja do prijatelja. Tako smo postali slavni, skupaj smo se uveljavljali tako reperji kot glasbeniki in oblikovalci. Najprej so nas mnogi kritizirali zaradi jezika – rekli so, da je to ameriška glasba in da v farsiju ne zveni dobro. Na začetku sem se celo strinjal – če poskušaš v farsiju repati o istih stvareh kot Američani, zveni grozno. Sicer imam rad na primer Dr. Dre-ja ali Ice Cuba, ampak njuna besedila so sranje – repati v Iranu o istih stvareh kot onadva, je brezveze.

.

V tem pogledu je bilo podobno tudi v Sloveniji in drugje. Vsi smo poznali rap iz Amerike, vendar njegovo posnemanje zveni zlagano.

Ja, treba je najti svoj način. V Iranu ljudje ne marajo pripovedovanja na prvo žogo v ameriškem stilu. Če hočeš recimo povedati, da v družbi nekaj ni v redu, tega ne poveš neposredno. Poiskati moraš neko prispodobo. Na primer, krivične islamske zakone kritiziraš skozi zgodbo, ki jo preseliš v gozd, islamskim voditeljem in ljudem dodeliš vloge različnih živali, in iz tega zgradiš svojo pripoved. Takšno pripovedništvo je ljudem všeč.

.

V Sloveniji ima hiphop precej manj romantično zgodovino. Prvi znani reperji niso bili ravno fantje iz parka, ki govorijo o politiki. V bistvu so bili slovenska smučarska reprezentanca z »včasih smučam hit’, včasih pa počas.« Res je bilo slabo, ampak kmalu po tem sta prišla Klemen Klemen in Ali En, pa smo dobili občutek, da lahko tudi v slovenščini naredimo nekaj zanimivega. Ni pa mogoče posnemati ameriškega gangsta rapa.

Ne, ni mogoče. Mi smo se zelo trudili. Nekateri raperji so celo dobesedno posnemali ameriške komade; prevedli so Eminemove pesmi v farsi in jih posnemali zlog za zlogom. Saj so zasloveli s tem, ampak je bilo slišati zelo zanič.

.

Kaj pa pravzaprav pomeni, da v Iranu nekdo zaslovi? Verjetno ne moreš imeti uspešne kariere, nastopati, se pojavljati na televiziji in služiti denarja?

Ne, nič od tega ni mogoče. Lahko samo postaneš znan in dobiš spoštovanje ljudi. In mislim, da zaradi tega delamo res dobre stvari. Pišemo dobra besedila, nekateri imajo pravo filozofsko širino, ki je nekaj posebnega. In mislim, da bi se morali danes Američani učiti od nas. Ne samo od Irancev, tudi od drugih – poslušam veliko francoskega in drugega rapa in mi je zelo všeč. Zdi se mi, da je vsaj v Iranu hiphop oblika boja. To je tisto, kar me je na začetku navdušilo in zaradi česar sem začel. Ne vem, zakaj si pa začel repati ti?

.

V bistvu nisem vedel, da bom to počel zares. To glasbo sem imel rad, ampak najprej sem začel repati, ker sem znal dobro angleško in nihče drug iz mojega kraja ni znal tega početi tako prepričljivo. Pozneje sem hodil na hiphop dogodke in ko sem poslušal druge, sem si mislil: »To lahko počnem bolje od tega človeka, na tem odru bi moral stati jaz!« Tako sem postal precej lačen in sem veliko tekmoval.

Jaz sem bil isti. Vem, veliko ljudi pravi, da ni dobro razmišljati o slavi, ampak jaz sem veliko razmišljal o tem. Nikoli nisem hotel umreti neznan. Rad bi, da si ljudje zapomnijo moje ime, da si me zapomnijo kot človeka, ki je nekaj naredil. Bedno se mi zdi, da bi imel samo normalno življenje in kar tako umrl. In ko sem poslušal druge reperje in primerjal moja besedila z njihovimi, sem vedel, da sem boljši in da se želim uveljaviti.

.

Če bi te ljudje poslušali in ne bi vedeli, da si iz Irana, bi rekli, da razmišljaš na tipično ameriški način. Da je treba postati slaven.

Kdo pa si na začetku ne želi postati slaven? Kateri mlad človek si ne bi želel prepoznavnosti in želje po njegovem avtogramu? Repati sem začel, ko sem jih imel 16, 17 – seveda sem si želel postati slaven. Šele pozneje, ko so prišle izkušnje, sem začel razmišljati tudi o drugih stvareh.

.

Torej je z večjim številom poslušalcev prišel tudi občutek odgovornosti.

Zgodilo se mi je veliko hudega in hotel sem govoriti o tem. Bil sem jezen, hotel sem bogatašem, ki nimajo pojma, kaj se dogaja na ulici, povedati resnico. Ampak potem ugotoviš, da ti govoriš o svojem težkem življenju, bogati razvajeni froci pa to poslušajo na svojih žurih, plešejo in fukajo. Vse to me je zelo jezilo. Pozneje sem začel repati o politiki, o tem, kaj se zaradi politike dogaja meni in drugim mladim ljudem. Če si bogat, lahko počneš marsikaj, revnejši pa teh možnosti nimajo. Če si bogat, lahko recimo izpustiš služenje vojaškega roka, drugi pa izgubimo dve leti svojega življenja. V vojski se ne naučiš ničesar, dve leti čistiš tla kot totalen bedak.

.

Si bil celi dve leti v vojski?

Ne, prej sem pobegnil. Imel sem veliko težav, tudi zaradi svojih besedil. Vojsko sem služil v Kurdistanu, skupaj s Kurdi in Turki. Turki so bili dominantni in so se ves čas znašali nad nami. Jaz sem bil najnižji na lestvici, vso umazano delo je padlo name in nekoč sem se sprl s komandirjem, potem pa sem zaradi tega, ker sem ga napadel, leto dni preživel v zaporu. Moja družina je zastavila hišo, da so me izpustili, a bi moral potem še štiri leta služiti podaljšan vojaški rok. Medtem sem napisal veliko protivladnih besedil, ampak nihče ni vedel, da sem to jaz. Bil sem anonimen, ljudje niso poznali mojega obraza in vedno sem zanikal, da je ta glasba moja. Nekega dne pa so našli moj zvezek z besedili in me dokončno povezali s to glasbo. Takrat sem vedel, da moram pobegniti. Moja družina ima zdaj zaradi vsega tega velike težave.

.

Ti pa si se znašel v Sloveniji, in to v času, ko vlada neka splošna panika okoli beguncev. Vsak dan na poročilih poslušamo »Begunci prihajajo!« in nenadoma se vsi obnašajo, kot da ste največja grožnja na svetu. Verjetno nisi pričakoval toliko problemov oziroma si nisi niti mislil, da boš pristal tu.

Nameraval sem v Veliko Britanijo, tam poznam precej ljudi in bi bila situacija morda lažja. Ampak vmes se je v Evropi vse spremenilo, zavladala je panika, meje so se zaprle in potovanje je postalo nemogoče.

.

Lahko bi dolgo govorila o tem, kako se je mejni režim zaostril, kako so postali ljudje rasistični in tako naprej, ampak po drugi strani pa sem opazil še nekaj zanimivega – zavladala je neka fasciniracija nad begunci. Tisti bolj medijsko izpostavljeni ste pri tem postali predstavniki celega Bližnjega vzhoda. Že veliko ljudi mi je reklo: »Hej, sem slišal da poznaš enega reperja begunca!« Ob tem pomislim, kakšen občutek mora to biti zate – dejansko jih namreč ne zanima tvoja glasba, ampak dejstvo, da si begunec. Kaj pravzaprav naredimo s tem, ko nekoga okličemo za reperja begunca? Če iz tega naredimo tvoj trademark, hkrati sporočamo, da si drugačen in da nikoli ne boš zares enak ostalim članom družbe. Včasih se pogovarjamo o tem, da celo podporniki beguncev, aktivisti in prostovoljci, nenamenoma poudarjamo ločnice med ljudmi, čeprav z dobrimi nameni.

To res sovražim! Zato sem tudi zavrnil precej koncertov in medijskih nastopov. Ljudje sicer hočejo dobro; pomislijo: »On je reper in begunec, potrebuje pomoč,« ampak ne vidijo me kot človeka ali umetnika – v prvi vrsti me vidijo kot begunca. Jaz pa to nalepko res sovražim. Številnim, ki izhajajo iz bednih razmer, iz zajebanih krajev, tistim, ki pred tem niso vedeli veliko o preostalem svetu, zdaj pa so v Evropi, je morda vseeno, če jim rečeš »begunec«. Za njih je življenje v Evropi vseeno korak navzgor. Spet za druge pa je to boleče. V Iranu sem bil nekdo, zdaj pa sem padel po lestvici. Biti »begunec« v Evropi pomeni biti manj kot nula. Samo mesto Ljubljana, modernost in odprtost tukaj so zame sicer korak navzgor, ampak jaz osebno sem padel nižje.

.

Ker tega ne moreš uživati.

Izgubil sem vse, kar sem imel. V Iranu sem imel svoje ime, svoj stil. Ko ti stopiš v lokal, te ljudje poznajo – si N’toko, imaš svoje ime in svoj stil, zato te spoštujejo. Jaz sem svoje ime izgubil.

.

Okoli naziva »begunec« imamo v naši organizaciji (Delovna skupina za azil oz. Second Home, op. ur.) veliko debat. Po eni strani je logično, da se skuša begunec, ko pride enkrat v Evropo, otresti te identitete, se oddaljiti od drugih beguncev in se zliti z novim okoljem. Spet po drugi strani pa mnogim to ni omogočeno. Strukturno so v drugačnem položaju, so brez denarja, jezikovnih kompetenc in (priznane) izobrazbe, s težkimi emocionalnimi težavami ali odvisnostmi – družba jih ne bo sprejela in razviti morajo druge preživetvene taktike. Čisto politično gledano, begunci zato potrebujejo en drugega, potrebujejo to skupno zavest, da si lahko priborijo pravice, tako kot so se potrebovali, da so skupaj v velikem številu podrli meje. V naši migrantski skupnosti ves čas čutim ta protislovja.

To je res. In čeprav jo preziram, moram priznati, da mi beseda »begunec« daje tudi moč. Ko se te drži nek žig in veš, da si v zajebanem položaju, ti ne preostane drugega, kot da se boriš. S tem se strinjam. Ampak razumeti moraš, da je, ko si enkrat v Evropi, s tem žigom težko živeti. Včasih naredim poskus. Med spoznavanjem novih ljudi se pogosto zapletem v prijetne pogovore. Čez nekaj časa me običajno vprašajo, kaj počnem v Sloveniji. Če jim odgovorim, da sem begunec, hitro najdejo izgovor in se poslovijo. Zato včasih preprosto odgovorim, da sem glasbenik, ki pač živi v Sloveniji, ki mi je zelo všeč. Takrat je drugače – ljudje ne odidejo. Vse je isto: jaz, oseba, s katero se pogovarjam, kraj, kjer ta pogovor poteka; vendar pa beseda »begunec« spremeni vse. Zato sem pravzaprav vesel, da ne bom dobil statusa. Obljubil sem si, da ne bom več repal, če mi bo na izkaznici pisalo »begunec«. Resnično, če me bodo ljudje do konca življenja klicali »begunec«, se raje umaknem z oči javnosti. Mojo glasbo sodeč po razširjenosti posnetkov posluša osemdeset milijonov Irancev, ki niso begunci; zakaj bi jaz sprejel ta naziv? Ampak saj očitno tako ali tako uradno ne bom postal begunec.

.

Slovenija te hoče vrniti na Hrvaško.

Radi bi me deportirali, in to brez kakršnega koli razloga. Prišel sem v Slovenijo skupaj s pol milijona drugih, ampak peščico nas po čisto naključnih kriterijih zdaj vračajo nazaj po Dublinski uredbi. Trenutno je moj primer na sodišču.

.

Zdi se mi noro, kako si evropske oblasti predstavljajo prerazporejanje beguncev. Dejansko mislijo, da bo vsak mirno ostal, kjerkoli mu bodo pač določili. Kateri mlad človek, ki ima pred sabo celo prihodnost, in mu določijo, da mora v Bolgarijo, bo rekel: »Aha, ok, lahko bi bil v kakšni bogati državi, kjer so službe in priložnosti, kjer imam prijatelje in družino, ampak jebiga, bom pač do konca življenja ostal v temu taborišču v tej mali vasi, ni panike.« Kdo na svetu razmišlja tako? Zakaj na druge ljudi projiciramo mišljenje, ki ga sami nikoli ne bi sprejeli?

Ljudje mislijo, da smo popolnoma drugačni. Deloma jih razumem. Razumljivo je, da so nekateri tujci navdušeni, ko vidijo deloma razgaljene punce, ker tega niso videli v svojih državah. Navdušeni so, ko vidijo alkohol v trgovinah, ali pa da lahko žurajo na Metelkovi. Razumem jezik in slišim, kaj se pogovarjajo. Ampak vseeno, zakaj zdaj Evropejci mislijo, da smo jih prišli posilit ali oropat? Takoj zdaj ti lahko pokažem deset kretenov iz Irana, lahko ti pa pokažem tudi deset kretenov iz Slovenije. Isti so. Ni pomembno, od kod ali katere veroizpovedi si – če si kreten, si kreten. Ampak ljudje mislijo, da smo mi čisto drugačni, da nas lahko preprosto vtaknejo v neko hišo z nekaj drobiža na mesec in bomo pač tiho in mirno živeli do konca življenja. Ampak stvari ne delujejo na ta način.

.

Ja, ko razlagaš o tem, da hočeš v Veliko Britanijo, zveniš prav tako kot moji slovenski prijatelji. Ogromno jih je odšlo tja, ali pa sanjarijo o tem, da bi šli. Ker so boljše službe ali pa bolj zanimivo življenje, boljša glasbena scena. In ne morejo razumeti, da tako razmišlja še kdo drug.

Ja, zelo smo si podobni. V resnici pa je Slovenija podobna Iranu tudi v tem, da je zelo zaprta. Ni država, v kateri bi si človek želel ustvarjati prihodnost. Slovenci so zelo zaprti v tem smislu, da sprejemajo samo druge Slovence. Ta nenaklonjenost tujcem se vidi povsod, tudi v odnosu med moškimi in ženskami. Celo v primeru Srbov in Bosancev: imate veliko skupnega in zelo podoben jezik, ampak na koncu jim še vedno pravite »čefurji«. Ne maram, da države tako žigosajo ljudi.

.

Ampak to počnejo vse države.

Jasno, tudi Iran. Pri nas smo recimo ožigosali Afganistance. Ampak v Sloveniji mi je težko, ker tukaj res ni veliko Irancev. V Londonu jih je veliko. Seveda ne bi želel živeti prav v »iranskih« predelih, saj sem hotel zapustiti Iran. Kar hočem reči, je, da v Londonu Iranci niso označeni na isti način kot tukaj – ljudje so nas bolj vajeni.

.

Razlika s Slovenijo je očitna, velika večina tu je belska in zato vsi drugi zelo izstopajo. Ampak vseeno, ko se pogovarjam z begunci, ki imajo za sabo več let selitev iz države v državo, jih veliko reče, da je Slovenija za njih bolj ugodna. Zajebano je to, da res zelo malo prosilcev mednarodno zaščito sploh dobi in da je mesečna žepnina izredno nizka, je pa po drugi strani nekoliko lažje tukaj ravno zaradi majhnega števila beguncev. Več je pozitivne pozornosti in, primerjalno gledano, manj rasističnih napadov. Nekoliko lažje je kot begunec preživeti v mestu, ki ima le dvesto prosilcev za mednarodno zaščito, kot pa v mestu, ki jih ima na tisoče.

Se strinjam. Težko je, če je v mestu veliko beguncev in te ljudje zaradi tega gledajo postrani. Začnejo se dogajati huda rasistična sranja. Če bi bilo v Sloveniji na tisoče beguncev, si verjetno ne bi upal hoditi po ulici. Zdi se mi logično, da si begunec želi živeti nekje, kjer ni veliko beguncev. Ne pravim, da je Velika Britanija manj rasistična – v resnici je noro rasistična. Ampak Iranci smo tam prisotni že dolgo, še od časov izpred revolucije, zato mislim, da na nas ne gledajo kot na begunce.

.

V Sloveniji pa biti Iranec vedno pomeni biti le begunec. In enako se godi Sircem, Iračanom ali Afganistancem.

Ja, z vsemi je isto. Poznam ljudi, ki so v Sloveniji že mnogo let, pa se niso uspeli iztrgati iz svoje skupnosti. Nimajo slovenskih prijateljev, samo druge Arabce ali Irance.

.

To je nekako razumljivo; tudi ko sem jaz odraščal v ZDA, moji starši niso imeli veliko stika z Američani. Družili smo se samo z drugimi Jugoslovani. Moja mama ni govorila jezika. Integracija je težka še posebej za starejše. Meni in mojemu bratu je bilo na primer lažje, hodila sva v šolo in se družila z različnimi ljudmi, zato nisva imela zares občutka, da sva Slovenca.

Tak občutek bi rad imel tudi jaz! Da me vidijo kot mene, da grem lahko z ljudmi normalno na pijačo in se pogovarjam normalne stvari. V resnici me zdaj rešuje samo hiphop. To je moja edina vstopnica v družbo, ki mi omogoča, da me ljudje vsaj približno jemljejo kot enakovrednega.

.

To je tvoj kapital. Zaradi svojega talenta izstopaš in ljudje te spoštujejo.

Ja, brez tega se marsikdo sploh ne bi pogovarjal z menoj. Velikokrat vidim, da se ljudje pogovarjajo z mano samo zato, ker so me videli na odru, ali pa zato, ker se družim z drugimi znanimi ljudmi. Priznam, izrabljam to. Ko sem prišel v Evropo, sem si najprej govoril: »Bodi tiho, ne izpostavljaj se kot glasbenik.« Ko pa sem uvidel, kakšen bo moj položaj tukaj, sem spoznal, da se moram še naprej ukvarjati z glasbo.

.

Zdaj si si ustvaril nek svoj krog znancev in prijateljev. Vsaj v določenih krogih, na hiphop sceni in v Rogu, te ne poznamo kot begunca, ampak kot človeka, ki pomaga pri upravljanju Second Home-a, ki snema v studiu in tako naprej.

Raje se spoznavam z ljudmi preko tega, kar počnem. In ko mi danes nekdo reče: »Ti si jebeni begunec!«, mu lahko odgovorim: »Ja, ampak sem na odru z mikrofonom. Kaj pa s svojim življenjem počneš ti?« To je preprost odgovor, ki ga razume vsak. Morda počasi prihajam nazaj na tisto ničto stopnjo, kjer sem podoben drugim ljudem.

.

Kako gledaš na tiste, ki so prišli v Evropo, pa se ne morejo vzpostaviti na podoben način, kot si se ti? Za marsikoga je situacija zelo zajebana. Ali se kdaj vprašaš: »Kako za vraga bo ta človek preživel?«

Če si danes begunec v Evropi, moraš biti zelo pameten. Če nisi zelo pameten, si boš zapravil življenje. Dobro se moraš znajti, se naučiti govoriti z ljudmi. Ko sem prišel v Evropo, je bila moja angleščina zelo slaba, vendar sem vseeno govoril v svoji polomljeni angleščini. Nihče ne bo sam prišel do tebe in se začel zavzemati zate, sam moraš narediti korak in spoznati ljudi. Jaz sem stopil do vas v Rogu, šel sem do producentov in drugih ljudi. Za marsikoga pa me je res strah. Nekateri znajo slovensko bolje od mene, vendar ne poznajo nikogar. Če bi jaz govoril tako dobro slovensko kot nekateri drugi, bi bil prijatelj s pol Ljubljane. Veliko bolj bi hodil naokoli in verjetno manj v Second Home. Second Home je sicer super, respect. Ampak žalosten sem zaradi ljudi, ki nimajo iti kam drugam, za katere je to edini prostor pod soncem … Ne vem, včasih sem tudi sam eden od njih – družim se z drugimi tujci v Second Home-u in potem grem nazaj v azilni dom. Rad bi šel s slovenskimi prijatelji tudi kam drugam in se pogovarjal o različnih stvareh. Beguncu v Evropi nihče ne bo nič dal. Zato moraš biti, če bi rad imel normalno življenje, prijatelje in finančno stabilnost, pametnejši od Evropejcev.

.

Kako se vse to, kar si doživel v zadnjem letu, odraža v tvoji glasbi? O čem pišeš zdaj?

Moja glasba se je precej spremenila. Prej sem večinoma govoril o iranski politiki, ob prihodu sem pa sem se začel soočati s problemi, ki jih bom, tudi zaradi dejanj vlade, imel v Evropi, zato sem začel pisati širše. In to je dobro. Zame se je začelo novo življenje – sicer zajebano življenje, ampak novo.

.

Intervju je bil objavljen v dvojni številki revije Razpotja 25/26, ki je izšla decembra 2016.