»Ne pustite, da vam pesniki lažejo.« Misli o Trumpu


Marko-Luka Zubčić

 

Sobivanje znotraj moralnih pravil je velika človekova prednost; moralno zrela oseba ne zavrne podjetja sobivanja, čeravno ta ne ustreza njegovi lastni sporni sodbi o tem, kaj je najbolje.

Gerald Gaus

.

V zadnjih letih sem začel gojiti smešno navado, da na svojem Facebook profilu ob koncu leta objavim povezavo, ki bi lahko predstavljala zanimivo misel za prihajajoče leto. Te delno igrive »prerokbe«, delno pa šaljive metafizične novoletne zaobljube so nepomembne alternative albumom leta ali drugim objavam ob koncu leta, namenjene lastni zabavi. Večinoma zanimajo le mene.

Ob koncu leta 2015 sem objavil znan video, v katerem Björk opisuje, kako televizija deluje kot stroj in opozarja na »pesnike«, ki bi vam utegnili neodgovorno vzbujati strah pred televizijo kot strojem. Nekaj besed nameni oddajam, govori o televizijskih programih, ki jih je med božičnimi prazniki precej spremljala, predvsem pa govori o tem, kako zabavne in čudne so te oddaje. Nato odpre televizijsko škatlo z zadnje strani, da bi nam pokazala žice. Pravi, da se je spraševala o tehnični zgradbi televizije, ki ji omogoča ogled vseh teh nenavadnih oddaj. Opisuje, kako televizija deluje.

Zaključi s svarilom. Nek islandski pesnik ji je povedal, da človeški možgani težko uredijo vso stimulacijo, ki jo proizvaja televizija, zato programe spremljamo s premalo kritične zavesti. Televizija te hipnotizira, ji je povedal islandski pesnik, zaradi česar ne moreš več presojati vsebine medija in jo samo še vsrkavaš. Postalo jo je strah televizije. Vendar pa je pozneje, ko se je bolje podučila o tehničnem delovanju televizije, dojela »resnico« – to so žice v televiziji (Björk z zanjo značilno nagajivo, zaigrano naivno modrostjo uporabi izraz »znanstvena resnica«).

»Ne pustite, da vam pesniki lažejo,« zaključi in posnetka je konec. To je eden od najlepših videov, kar sem jih videl, in resnično ga občudujem, v zadnjem času pa me je tudi nekoliko presenetilo, kako dobro se je skladal s tem nenavadnim letom.

.

V zagovor glasovanju proti slabšemu – in zakaj je to zdaj manj pomembno

Ko sem po ameriških volitvah dobil vabilo k pisanju za Razpotja, sem razmišljal, da bi predelal neko staro, na pol dokončano besedilo v bran konceptu »glasovanja proti slabšemu«, ki je za kulturo demokracije mnogo bolj primeren kot koncept »glasovanja za najboljšega«. »Glasovanje proti slabšemu« predstavlja demokratično politiko kot trdo delo kooperativne pluralnosti. Je eden od mehanizmov, ki se nam je zdel primeren za zrelo politično ureditev pluralne družbe, z namenom poiskati konsenzualni minimum, ki bo imel najmanj škodljivega vpliva na naša življenja. Zato se zdi nekako primerno, da jo definiramo s tem, česar nihče od nas ne mara, in ne s tem, kar nam vsem ugaja. Seveda bi se nam lahko vsem zdela neka ideja dobra, a preprosta odločitev, da je neka ideja slaba, se mi zdi vsaj enakovredna.

Čeprav ta tema ohranja svojo težo, pa se v naših novih okoliščinah ni zdela ena od izstopajočih. Dejstvo, da je bil za vodjo največje svetovne vojaške sile izvoljen nekdo, ki spominja na klovna, zahteva nekoliko drugačen razmislek.

Tako v primeru Trumpa kot tudi Brexita gre za dve odločitvi, ki se zdita nespametni in ob katerih so postali očitni številni problemi. Kljub temu, da se lahko obe izkažeta za sprejemljivi in se svetu zaradi njiju še ni treba porušiti, pa se še vedno zdita izrazito napačni.

Razlog za to je deloma pomanjkanje zavzetosti volilnega telesa, da bi glasovalo proti slabšemu, ko bi moralo storiti ravno to. Deloma pa gre za zgrešen konsenz o retoriki, ki je v uporabi v naših političnih svetovih in ima raje čustveni spektakel, ki zagovarja in predstavlja vizijo, kot trezno in izčrpno dolgočasno politično debato. Lepo bi bilo videti spremembo te prakse.

A pri tem gre le za splošna opažanja, preveč splošna, da bi nas lahko naučila karkoli o specifikah Trumpa in Brexita. Čeprav verjamem, da politika entuziazma do neke mere slabi pluralno družbo, se mi zdi, da ta misel še vedno ne zmore zadovoljivo razčleniti, kaj je šlo narobe v britanskem in ameriškem procesu odločanja.

Ne gre le za to, da ljudje niso volili proti slabšemu – čeprav dejansko niso.

Veliko večji problem je, da pustijo, da jim pesniki lažejo.

.

Vzpon institucionalnega nihilizma

Kaj je torej tisto, zaradi česar sta Trump in Brexit tako slabi odločitvi? Katere sestavine v procesu odločanja vzbujajo domnevo, da je bila izbira, celostno gledano, napačna?

Pravzaprav s samo odločitvijo o izstopu iz EU ni nič narobe. Osebno se mi zdi to slaba ideja in mislim, da je Evropska unija še vedno projekt, na katerem je vredno delati. Vendar pa je težko pokazati, zakaj je ta odločitev sama po sebi nedvomno slaba, ne da bi se prevprašali o razlogih zanjo ali analizirali njene notranje zaveze. Enako velja za odločitev glede poostrenega nadzora nad priseljevanjem in nižjimi davki za bogate – to so politike, za katere bi lahko trdili, da so napačne in moralno sporne, vendar pa gre vseeno za predloge, ki so legitimni v katerem koli političnem svetu. Če na primer pogledamo na Trumpovo idejo o »izgonu Muslimanov« s trezno glavo, bomo videli, da ni le nesprejemljiva z vidika zdravega razuma, temveč tudi skrajno neumna tako v političnem kot tudi vojaškem in čisto tehničnem smislu.

Naj bom še bolj jasen – prepričan sem, da sta tako Brexit kot Trumpova politika napačna. Vendar pa mislim, da se soočamo s problemom večjih razsežnosti, kot je »le« napačna politika.

Od zdaj naprej se bom osredotočil na Trumpa, a ohranite ob branju v mislih tudi Brexit, saj menim, da zapisano lahko velja tudi za britanski izstop iz EU.

Eden najboljših opisov Trumpa je – demagog. Njegova nonšalanca do norm civiliziranega sveta, zlasti njegove grožnje svobodi govora in pravni državi, vzbujajo močne bojazni pred fašizmom; in sčasoma se bo pokazalo, ali je ta strah upravičen. Doslej je bil najbolj konsistenten v vlogi populističnega demagoga – nekoga, ki nariše sliko sveta, v katerem skorumpirane elite zavirajo krepostno ljudstvo. V osnovi gre za zanikanje načela javne politične debate – o ničemer se ne razpravlja resno, ni ne predlogov strukturnih ali institucionalnih reform, ne bolj ali manj sofisticiranih argumentov zanje. Ne gre za to, da se izvaja slabo, temveč za to, da se sploh ne. Populistični demagogi prikazujejo sliko nekakšnega nenaravno in skoraj neverjetno skorumpiranega sistema, ki pa ga ne poskušajo konstruktivno izboljšati. S tem, ko dajo glas »volji ljudstva«, obljubljajo nekaj, kar spominja na institucionalni nihilizem (nezmožnost, da bi prepoznali obstoj normativne kompleksnosti človeških družb in jo zadostno upoštevali znotraj političnih preskripcij) najbolj primitivne vrste. Prikazujejo svet, v katerem je reševanje velikih problemov skoraj trivialna naloga, ki jo lahko opravimo na najbolj preprost način, če se je le lotimo s pravo »ljubeznijo do domovine« (Trumpov stavek »Le jaz lahko to rešim!« je morda najbolj parodično šolski primer demagogije). Le če se bomo zanašali na te slabo definirane osebnostne lastnosti, se bodo stvari magično izboljšale. Ni potrebe po strokovnem znanju in natančni gradnji krhkih načrtov. Vse, kar je potrebno, je grob rez.

Seveda pa v resničnem svetu ni niti izključno skorumpiranih elit niti izključno krepostnega ljudstva. A to je trenutno nepomembno.

Bistveno je, da se je z izbiro Trumpa (in Brexita) demokratično ljudstvo izpostavilo nevarnosti, saj je izbralo slabo opredeljeno spremembo brez resnega načrta za ponovno vzpostavitev sistema, ki ga demagog namerava uničiti. Nekako se zdi, da so tako Američani kot tudi Britanci izbrali možnost, ki ne obljublja nikakršnih konkretnih korakov ali institucionalne zasnove. Hoteli so samo konec nekega nejasnega zeitgeista.

Konec česa točno si želijo? Menda si ne želijo konca nenavadno trpežne strukture, ki je omogočila, da svet deluje tudi po največjem gospodarskem zlomu, no, vseh časov? Menda ne konca konsenza o o zaščiti pravic posameznikov?

Številni komentarji opisujejo Trumpovo zmago kot izraz jeze in obupa nad razpadajočim neoliberalnim pristopom h globalizaciji (ki ga je očitno potrebno ponovno ovrednotiti) in kot izraz strahu pred kulturnimi spremembami spričo množičnih migracij (ki bodo z globalno podnebno krizo postale še intenzivnejše). Četudi gre za dve vsekakor pomembni poanti, menim, da je v razpravi umanjkal še en pomemben vidik situacij Trump in Brexit – ljudstvo je začelo upati.

Take odločitve so tvegane, situacija v ZDA in Veliki Britaniji, ne glede na to, kako težavna in mučna je (v to niti za trenutek ne bi podvomil), ali dejstvo, da svet potrebuje resne spremembe, pa takšnih tveganj ne upravičujeta. Ljudstvo je krhki institucionalni red, ki drži skupaj komaj delujoči svet, vzelo za samoumevnega.

Ko institucionalni red, ki nas varuje pred tem, da bi se med seboj žive požrli, postane obzorje naših pričakovanj, radi pozabimo, da sploh obstaja.

Čeprav se lahko Trump izkaže za povsem povprečnega republikanskega predsednika in se jedrska vojna ali uničenje svoboščin ne zgodita, pa so tveganja in upi ljudstva, ki živi v liberalnem demokratičnem redu (v najširšem smislu), po mojem mnenju razlog za resno zaskrbljenost. Ker institucionalnega reda ne vidimo, se nanj pretirano zanašamo in ker ga ne vidimo, ne razumemo njegovih potankosti, zato niti ne moremo videti, zakaj je avtoritarni voditelj nasprotje ravno tistega institucionalnega reda, ki nam omogoča, da ne vidimo njegove lastne vloge pri preprečevanju zdrsa v totalno vojno.

Morda Trump ni tako zelo avtoritaren. Vendar pa je, z vsem dolžnim spoštovanjem, že samo po sebi neumno staviti na kaj takega.

Bolj ali manj nevidni red, ki deluje tako dobro, da ga sploh ne opazimo, je postal samoumeven. Zdi se, da je treba ljudem osvežiti spomin na zastrašujoče scenarije, ki prežijo pod tem najmanj mučnim življenjem, ki ga omogočajo banalni kodeks mednarodnih odnosov, zapletena in odvratna naloga oblikovanja politik, nezadovoljiva dinamika samopopravljanja institucionalnega reda, krhka obljuba pravic posameznika, utrujajoče zapoznelo zadovoljstvo z življenjem v pluralni družbi ter izkazovanje kreposti, ki pa nam omogoča, da beguncev ne pustimo trpeti in umreti.

Meja med nepopolnim redom in popolno grozo je zelo tanka in jo je potrebno skrbno vzdrževati.

Ne pozabite – če se samo en igralec v zapornikovi dilemi odloči za izdajstvo, se povečajo možnosti, da se bodo za izdajstvo v nadaljevanju odločili tudi ostali igralci.

V tem trenutku so se nekateri od igralcev že odločili za izdajstvo.

Ali kooperativni red lahko vzdrži ta izdajstva, bomo videli v prihodnosti. Če se pokaže, da lahko, bo to le še en argument proti tistim, ki so ga izdali.

.

Prihod nereda pesnikov

Igrivost izjave »Ne pustite pesnikom, da vam lažejo!« se skriva v besedi »pustite«. »Pustiti« pesnikom, da lažejo, v nekem smislu sugerira, da se njihovih laži zavedamo in da smo sokrivi, ker jim jih vseeno dopuščamo. Mislim, da Američanov in Britancev niso pretentali – prepričan sem, da so uvideli, kakšen je »pesnik«, ga pretehtali skupaj z napačnim pojmovanjem institucionalnega reda (mislim, da je tu njihovo razmišljanje odpovedalo) in se odločili, da se bodo proti očitnim krivicam in hudodelstvom obstoječega reda postavili tako, da bodo pustili, da jim pesnik laže.

Moje poznavanje ameriške stvarnosti je vsekakor omejeno in ne temelji na neposrednih izkušnjah. Čeprav se zavedam, da lahko nenehno poudarjanje antagonizma med Rusijo in ZDA s strani Hillary Clinton upravičeno prestraši ljudi, se zdi, da gre pri Trumpu vseeno za pretirano reakcijo, za preveliko zamero.

Kooperativni red je nepopoln in potrebuje resne popravke. Toda popolna izdaja tega reda je še hujša – pomeni začetek dolgotrajnega obdobja medsebojnega nezaupanja med igralci in večje možnosti za izdajstvo, s tem pa, če zadevo obravnavamo v kontekstu, večje možnosti za vojno.

Vendar pa se izdaja, zdaj ko se je zgodila, vseeno zdi tako pričakovana. V svetu, kjer je družba polarizirana zaradi zmede, ki jo povzroča medijska krajina, in globokih ekonomskih strahov, smo si želeli samo to, da bi bilo vsega enkrat konec.

A lahko bi vedeli, da temu ne bo tako.

Če pozabimo, da je svet, ki ga ne preplavljajo vojne, lakota in uničenje pravic posameznikov, izjemno krhek, pozabimo tudi, da je ta neprijeten, zapleten, pogosto mučen in nezadovoljiv čas relativne oddaljenosti Zahoda od najhujšega možnega sveta redko razkošje v zgodovini človeškega rodu.

Četudi Trump ali Brexit ne bosta privedla sveta do groze, je razmišljanje, ki je botrovalo njuni izvolitvi, že samo po sebi preveč podobno izbiri vzpona groze. Ne glede na to, kakšne politične in družbene spremembe se obetajo, bo sama ideja o družbi vključujočega sodelovanja in cvetočega pluralizma ostala največji civilizacijski napredek, ki si ga je izmislila človeška vrsta. Varovanje tega šibkega semena, opravljanje trdega dela svobode, vsakodnevno zbujanje v izčrpavajoče življenje neskončnih pogajanj in pičlih nagrad v pluralni družbi je garanje, ki nudi komaj kaj zadovoljstva. Ne, iz vsega tega ne bo zrasel raj, ne bo ekstaze samoizražanja preko družbene stvarnosti sveta, ne vladavine vaših sprevrženih vrednot, ne življenja vaših sanj – edina tolažba bo v tem, da boste vi, vaši ljubljeni, vaši sosedje in soljudje nekega dne morda zaživeli v svetu miru, svetu brez revščine in svetu počasi naraščajočih svoboščin.

Vsi dobri in dostojni in razsodni ljudje na tem svetu, prosim, ne pustite, da vam pesniki lažejo.

.

Prevod: Meta Jesenko

.

Prispevek je bil objavljen v dvojni številki revije Razpotja, ki je izšla decembra 2016.