Nezdrava psihologija


Slika: Pixabay

Ana Reberc

V zahodni, individualni psihologiji, kjer dominira Ameriško psihološko združenje APA, opredelitev duševnega zdravja ne zajema zgolj odsotnosti duševnih motenj, temveč tudi duševno blagostanje: stanje, v katerem posameznik uresniči lastne sposobnosti, se je zmožen soočati z običajnimi stresnimi dogodki, zmore učinkovito delati in prispevati svoji skupnosti. Znana definicija Svetovne zdravstvene organizacije, ki duševno zdravje definira kot kombinacijo bioloških, okoljskih in družbeno-ekonomskih dejavnikov, je sicer v psihologiji vse bolj razširjena, toda najpogosteje ostaja zgolj na papirju oziroma jo najdemo v pavšalnih razlagah nepojasnjene variance v empiričnih raziskavah. Če izhajamo iz zgornje definicije, nam že groba analiza življenjskih pogojev večine svetovnega prebivalstva pokaže, da ne dosegajo pogojev duševnega blagostanja.

Psihologija ne upošteva družbenih, kulturno-zgodovinskih vidikov, ki pomembno vplivajo na samo konstrukcijo, dojemanje in doživljanje duševnega zdravja. Z individualizacijo skrbi za lastno dobrobit se strukturne razsežnosti neenakosti in posledične travmatiziranosti prikrijejo, rešujejo pa se zgolj na posameznika preložene. Odgovornost je na posameznika preložena dvakrat: družbena travma, ki jo doživlja in se nanjo odziva, se preobrazi v njegovo lastno patologijo; potem mora sam (ob psihološki, psihoterapevtski pomoči) delovati na svojo intrasubjektivnost, da travmo premaga.

Psihološka stroka se je na epidemijo koronavirusa in z njo povezanimi ukrepi odzvala z individualiziranim lajšanjem brezupne situacije. Očitneje kot se kažejo na psihologijo vezani problemi individualizacije, močneje se psihologija brani s premeščanjem učinkov družbene neenakosti v sfero individualne odgovornosti. Večino težav, s katerimi se soočamo, naj bi po priporočilih psihologinj in psihologov rešili z optimizmom, pozitivnim mišljenjem in prakticiranjem čuječnosti. Naredite urnik dela, pospravite sobo in se oblecite v fino obleko, vzemite si odmor in pojdite na sprehod. Psihoedukacija, infografike in podoben balast okupirajo naša socialna omrežja, zasledimo jih v objavah NIJZ, Vlade RS in psiholoških organizacij.

Priporočila so lahko učinkovita, a postanejo škodljiva, ko so ponujena kot rešitve stisk, ki imajo popolnoma druge vzroke kot individualno nepoučenost o konstruktivnih načinih organizacije življenja po vodilih produktivistične etike. Psihološka pomoč se je zaradi usmerjenosti v posameznika v času koronavirusa izkazala ne samo za neučinkovito, temveč v temelju škodljivo. Implicitno izjavlja, da gre za začasno situacijo, ki bo minila, predpisuje optimizem, čakanje konca, po katerem bo spet vse normalno, hkrati pa situacijo že prikazuje kot normalno in naše odzive nanjo, ki jih moramo individualno prilagoditi, kot patološke. Sprejemanje nasvetov poglablja občutke lastne krivde za težko situacijo, v kateri smo se znašli, dejansko sledenje nasvetom pa nikakor ne naslovi izvora stisk.

Ukrepi, vezani na koronavirus, so spremenili naša prepričanja in vedenje, spremenile so se norme, dojemanje časa in prostora, medosebni odnosi, način dela, komunikacija. Temeljitost psihološke spremembe dojemanja občutimo ob ogledu filmskega gradiva iz časa pred epidemijo, kjer pogled na prosto sprehajajoče se množice ljudi v bolnišnici vzbuja vsaj čudne občutke, če ne celo grozo zaradi nepremišljenega početja. Časa pred epidemijo si ne moremo več predstavljati drugače kot z nostalgičnim spominjanjem, medtem ko je predepidemsko načrtovanje prihodnosti samo še nesmiselno sanjaštvo.

Hkrati s spremembami, ki so temeljno predrugačile načine bivanja, nad nami bdijo stalnice, ki jih epidemija ni zamajala. Vztrajanje na učinkovitosti v šoli in pri delu, ki navidez nemoteno potekata, podpirajo psihološki nasveti, ki stremijo k temu, da si z individualnimi prilagoditvami omogočimo nemoteno opravljanje zadolžitev. Zahteve po učinkovitem delu in šolanju v času poglabljanja neenakosti, materialnih in duševnih stisk, zato da ohranjamo občutek normalnosti, so neživljenjske; zaradi stiske ne moremo biti učinkoviti, vztrajanje pri delu pa osebne stiske še poglablja.

Realnost je povsem drugačna, kot jo prikazujejo psihološki nasveti. Težave niso v slabi organizaciji, temveč v dolgotrajnem delu za računalnikom, izgubi materialne varnosti, stanovanjski problematiki, slabih bivanjskih pogojih, povečanem obsegu reproduktivnega dela, socialni izolaciji. Legitimni občutki nemoči in tesnobe so odziv na družbeno situacijo, a porajajoče se individualne težave, ki so posledica soočanja s situacijo, nimajo niti izvora niti rešitve v posamezniku. Ironično, prvi psihološki nasvet ob epidemiji je bil spremljanje zanesljivih virov, ki obveščajo o dogajanju, vendar pri nas ravno ti viri širijo idejo, da smo si sami krivi za naše težave v duševnem zdravju in da bomo situacijo rešili s sprehodi do meja občin, ne pa s temeljitim premislekom sistemskih razlogov za duševno nezdravje.×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 42: Meso pozimi 2020.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.