»Ni prostora za starce« Smo se nehote znašli v tem filmu?


Pia Fekonja

ni-prostora-za-starce-marko-ropHiša, ki jo kot v vsem dobro poznanem stereotipu obdaja bela ograja. Na dovozu parkiran nov športni terenec. Velik bazen, ki v sopari avgustovskih dni omogoča hlajenje razgretih teles. Pozitivna finančna bilanca. Kariera, ki bi si je želel vsak vsaj približno motiviran posameznik. Življenje, obogateno s počitnicami v eksotičnih letoviščih, ljubečim partnerjem in domala popolnimi potomci. Fasada vsesplošne harmonije, predmet sosedske zavisti. Cena, ki jo je potrebno plačati v zameno za omenjene dobrine so neprespane noči, prezahtevni nadrejeni in računi, ki jih je konec meseca hočeš nočeš treba plačati. Dobro gre z roko v roki s slabim, a vendarle nihče ne pomisli, da to dobro v kakšnem trenutku ne odtehta spremljajočih nevšečnosti. Ko uspeš, meniš, da imaš svet na dlani. Uspešna kariera pomeni zadostna denarna sredstva, ta pa je predpogoj za posedovanje materialnih dobrin, ki nam jih vsiljuje današnja družba.

Ko tako naivno sanjamo o predmetih, ki bi v določenih aspektih lahko obogatili naše življenje, ugotovimo, da ti predmeti sčasoma izgubijo na svoji vrednosti. V trenutku, ko pričnemo pešati in se zavemo, da na proces izginjanja mladosti nimamo neposrednega vpliva, se zavemo, da kot posamezniki hrepenimo po nečem višjem. Mladost postane predmet naših želja, ker je tako zelo zmuzljiva. Četudi smo bili vse življenje uspešni in smo zastavljene cilje dosegali kot za šalo, se bomo enkrat znašli na mestu, ki nam je navkljub družbeni neenakosti in različnim življenjskim borbam skupno – ni važno, kdo ste, kaj ste in zakaj ste, vse nas bo načel zob časa. Mladost bo minila, ostala pa bosta hrepenenje po njeni vrnitvi in grenko zavedanje, da je ob svojem odhodu kupila enosmerno letalsko vozovnico.

Sprejeti dejstvo, da je posmrtno življenje morda le farsa in da sta umrljivost ter staranje še kako prisotna, je v kulturi, obsedeni z večno mladostjo, vsekakor zelo težko, čeravno se zdi, da je ravno zavedanje, da ne bomo prisotni večno, tisto, ki v življenju poskrbi za večji fokus in intenzivnost doživljanja. Še več, prav iz tega zavedanja izvirajo trendna razmišljanja tipa »Carpe diem« (užij dan) in »YOLO« (živi se le enkrat). Staranje ljudje tesno povezujemo z vsesplošnim upadom življenjskih moči, ki se zrcali predvsem v zmanjšanju fizičnih in mentalnih sposobnosti. Kar pomislimo na mladega človeka – na vrhuncu svojih moči se zateka k ideologijam, goji goreča prepričanja in srčno verjame, da lahko spremeni svet. Tak človek v toku časa izpili svoje argumente, izostri se njegov čut za medosebne odnose, estetiko in vrednote, hkrati pa si venomer postavlja nove izzive in cilje, ki jih želi doseči zavoljo takšnih in drugačnih vzgibov. Zdi se, da z leti razmišljanje o aktualnih dogodkih postane prenaporno, potreba po razumevanju novih tehnologij in idej pa popolnoma odveč. Je to trenutek, ko človek naredi korak k stanju senilnosti in se popolnoma preda spoznanju, da se stvari jutri ne bodo več odvile kakor se že morajo, temveč bo morda časa za njihovo razrešitev preprosto zmanjkalo? V poplavi člankov, ki polnijo stolpce dnevnega časopisja, je moč zaznati vzorec, ki nas neprestano opominja, da se s trenutkom, ko se naša biološka starost približuje strašljivi številki trideset, počasi postavljamo v vlogo tistih, od katerih se pričakuje, da bodo naredili prostor za mlade, ki na vrhunec svojih moči šele prihajajo. Pompozni naslovi, ki uspeh enačijo z rosnimi leti, so marsikoga, ki je glede na trenutne družbene razmere v Sloveniji preklopil na panic mode, potisnili na rob obupa in prerano prisilili k načinu razmišljanja, za katerega ob uporabi zdrave kmečke pameti ugotovimo, da je precej banalno in neprimerno. V bivši Jugoslaviji so naši starši po uspešno končanem izobraževanju brez večjih težav našli bolj ali manj zadovoljiva delovna mesta, starostna meja povprečnega posameznika, ki je bil situiran v smislu, da je imel lasten dom, kredit ali dva ter urejeno zasebno življenje, pa občutno nižja kot danes. V poplavi delodajalcev, ki izkoriščajo poceni delovno silo, imenovano tudi slovenska študentarija, v vnetem iskanju lukenj, s katerimi se izogiba obdavčenim oblikam dela, ter fiktivnimi razpisi za prosta delovna mesta se je pojavilo vsesplošno prepričanje, da smo proti lastni volji postali izgubljena generacija. Če je bila mladost nekdaj tesno povezana s pojmom hedonističnih vrednot, zrelejša obdobja v življenju posameznika pa s statusnimi ter nadalje moralnimi in etičnimi vrednotami, se je, kot kaže, cikel postavil na glavo. Naša generacija je prisiljena razmišljati o tem, kako v teh težkih časih parirati opevanim mladim poslovnežem, ki so že pred petindvajsetim letom ustvarili profit, dvajset-in-nekaj letnikom, ki so uspešno prevzeli vodenje največjih svetovnih korporacij in mladim intelektualcem, ki so si na prestižnih fakultetah pri rosnih letih prislužili doktorske nazive. Mladost, ki je bila nekdaj zaznamovana s procesom samoodkrivanja in osebnega napredka, je postala sužnja nuje po uresničevanju za te čase nerealnih ciljev. Če sta bila še nedavno tega osebnostni in duhovni razvoj zvesta sopotnika človeka v zrelih letih, so se vloge dokončno zamenjale. Ker hedonizem že po svojem prvotnem smotru s pojmom zrelosti ne sovpada povsem, saj prvotni smoter človekovega življenja in s tem tudi intrinzično dobro vidi v užitku, ga je v povezavi z mladostjo zamenjal čisti antihedonizem, ki mlade bremeni in peha v lov za morda nedosegljivimi cilji. To pomeni, da se mladi ne prepuščajo brezskrbnosti, ki naj bi jo prinašala mladost, temveč so preobremenjeni s tempom, ki ga narekuje družba. Posledica pretirane karieristične naravnanosti so stres, višanje odstotka prebivalstva, ki mora za shajanje v sivem povprečju vsakdana še pred dopolnjenim tridesetim letom kompenzirati z jemanjem antidepresivov in ogromno materiala za rumene časnike. Vsi smo prebirali zgodbe o zvezdah svetovnega merila, ki so zaradi preranega izstrela na zvezdniško nebo zamudili priložnost izživljanja mladostniških vragolij, posledično pa so se zatekali v objem droge in drugih sredstev za omamljanje. Morda sprva kaže, da je zatekanje k prepovedanim substancam samo še en način iskanja užitka in zatorej del teženja k hedonizmu, vendar natanko v trenutku, ko konzumacija opojnih sredstev postane nuja, ugotovimo, da užitek zamenjuje golo zadovoljevanje posameznikovih potreb. Nekateri se iz začaranega kroga uspejo izvleči, spet drugi se še naprej borijo z demoni, ki jim preprečujejo soočenje z realnim svetom, prav tako pa ne manjka primerov, ko prezgodaj sklenejo življenjsko pot. Na vrhuncu slave, višku mladosti, ki jim ju tako radi zavidamo in ki nas opominjata, da smo sami morda zgolj nesposobneži, ki pri isti starosti še vedno živimo s starši.

»Forever 27«, tragični klub večne mladosti

Ljudje radi rečemo, da gredo ta boljši najprej, v zgodovini zabaviščne industrije pa usodno izstopa številka sedemindvajset. Jim Morrison, pevec skupine The Doors, in izjemna vokalistka Janis Joplin sta umrla pri sedemindvajsetih; prvi je umrl v do danes nepojasnjenih okoliščinah, Joplinova zaradi predoziranja s heroinom. Ravno toliko sta bila ob svoji smrti stara kitarist Jimi Hendrix ter soustanovitelj in vokalist zasedbe Nirvana, Kurt Cobain. Skupina The Gits iz Seattla je triindevetdesetega leta izgubila svojo pevko, Mio Zapata, kdo ji je odvzel življenje v cvetu mladosti pa do danes ostaja neznanka. Julija bo že četrta obletnica smrti nagrajenke z grammyji, pevke Amy Winehouse, ki jo tudi prištevamo v tragični Klub 27. Prav vsi izmed naštetih so in še veljajo za izjemne umetnike, ki so nedvomno pustili svoj pečat in jih bodo poznale tudi prihodnje generacije. Skupna so jim bila ekscentričnost, izjemna nadarjenost, hkrati pa tudi labilnost in hitro dosežena slava, ki jih je ne nazadnje v cvetu mladosti pahnila čez rob. Bi si upali trditi, da so ti velikani dejansko doživeli bistvo mladosti? So imeli možnost užiti radosti, ki jih ta prinaša, ali so zaradi pritiskov sistema preskočili sila pomembno obdobje samoiskanja ter spoznanja sebe kot posameznika?

Življenjska modrost – vrlina z omejenim rokom trajanja

Težko je razumeti bistvo mladosti, saj jo je kot tako težko umestiti na pričakovano starostno premico. Meja, ko se po mnenju družbe postaramo, se iz leta v leto viša. Višanje meje mladosti je v tesni povezavi s širitvijo post-sekundarnega izobraževanja in promocijo le-tega zavoljo večje družbene mobilnosti. Dvig meje mladosti je aktivno promoviran s strani vlade, delodajalcev in izobraževalnih ustanov z obrazložitvijo, da bi mladi še po dopolnjenem tridesetem letu starosti morali vlagati v svoj akademski napredek in s tem potencialno povečali možnosti za zaposlitev. Čeravno je ideja same teorije sila romantična, pa pri soočenju s trenutnim stanjem v naši državi ugotovimo, da je argument za potrebo po višanju meje mladosti šibak skupek nezadostnih premis. Končni izid je tako pomanjkljiv, hkrati pa namiguje na to, da do širitve takšnih teorij prihaja zato, ker družba preprosto ne ve, kam z vsem svojim potencialom. Občutek da smo po slovesu od dvajsetih let zamudili zadnji vlak ostaja in družba nas ne glede na poskuse upravičevanja dviga meje mladosti na to neprestano opominja. Kako potemtakem pojasniti paradoks po katerem sodeč bi že ob napolnjenem tridesetem letu morali prestopiti na stran tistih, ki se morajo učiti od mladih? Kakšne so naše možnosti za uspešen razplet, ko pa imamo občutek, da smo ob prvem sivem lasu opredmeteni kot živilo s pretečenim rokom trajanja?

Problem, ki ga omenja marsikateri človek v srednjih letih, je hiter napredek znanosti in tehnologije, katerega razumevanje s tem, ko vztrajno obračamo liste življenja, zahteva prenekateri napor, ki se kaže v, če citiramo Michaela Foleyja (The Age of Absurdity), metafizični nepotrpežljivosti. To občutje narašča skupaj z zavedanjem, da časa ni na pretek in da tudi sami kaj hitro nismo več zanimivi, če ne pokažemo določene mere zanimanja za stvari. Kolektivistična prepričanja družbe delujejo nekako v smislu relevance in namenskosti posameznika; kakor hitro um ne zmore držati koraka s trendi izgubi svoj namen in je zatorej le še v napoto. Še več, če smo se nekoč po nasvete obračali k starejšim in jih spoštovali zaradi posedovanja ivljenjske modrosti, se zdaj zdi, da jih nehote potiskamo na družbeni rob. Nekdaj so menili, da je resnično vredna tista modrost, ki jo nabiramo skozi življenje in nekoč posredujemo zanamcem. Zaradi spremembe težišč v procesu družbenega pojmovanja se je tako razumevanje modrosti popolnoma izgubilo. Dandanes znanja ne enačimo več s pojmom modrosti in ga razumemo v povsem instrumentalnem smislu, ki z napredkom novih predhodne tehnologije pojmujejo za zastarele in kot take neprenosljive. Skladno s takim pojmovanjem tudi starejša generacija mlajši dandanes nima ničesar ponuditi. Ko otroci odrastejo, postane odvečnost njihovih staršev samoumevna. Kakor hitro zapustijo domača gnezda se, čeravno se sliši obskurno, smoter delovanja staršev zabriše. Starejša generacija svoje modrosti ne doživlja več kot nečesa, kar bi nesmrtnost doseglo v potomstvu, zato imajo težave pri pričakovanem umiku mladim. Preprosto odveč so, upokojitev pa ofenzivni termin novega veka. Težišče pomembnosti in relevance je naredilo dramatični premik: kar je bilo nekoč spoštovano in je v sebi nosilo neko vrednost, zdaj več ne igra te vloge.

Christopher Lasch v svojem delu Kultura narcisizma postavi v tesno korelacijo pojma iracionalnega strahu pred starostjo in narcisistične osebnosti kot prevladujočega tipa strukture osebnosti v sodobni družbi. Ker so narcisove notranje rezerve pičle, pričakuje, da bodo njegov občutek sebe potrjevali ljudje okoli njega. Zanj je nujno, da ga drugi občudujejo zaradi lepote, privlačnosti, vplivnosti in moči, vse to pa prištevamo k lastnostim, ki sčasoma izzvenijo in zbledijo. Ker človek, ki je narcisistično naravnan, ni sposoben sublimacije v obliki ljubezni do bližnjega in dela, se zave, da se število alternativ, ki ga bodo notranje potešile po tem, ko bo mladost minila, nezadržno krči. Prihodnost ga tako zaradi statusa, ki ga ima starajoče se prebivalstvo, ne zanima pretirano, zato se na vse pretege oklepa mladosti. Ker prihodnost in naš glas v svetu po našem življenju ne nosita posebne vrednosti, človek ne razvija sposobnosti za zanimanja po tem, ko bo mladost minila, temveč se vneto poslužuje sredstev, ki mu naposled omogočijo ohranjanje mladostnega videza.

Visoka cena eliksirja mladosti je odporna na recesijo

Po tehtnem premisleku lahko iz rokava stresemo kar nekaj razlogov, zakaj bi se v današnji družbi morali v širokem loku izogniti pretirani obsedenosti z mladostjo. S tem, ko vztrajno določamo mejnike, v okvirju katerih bi bili primorani doseči vidne uspehe, smo centralizirali idejo starosti, ki tako ni več zgolj in samo številka, temveč nekaj, s čimer istovetimo lastno identiteto. Pritiski se kažejo v naglem porastu stresa, bajnih zaslužkih farmacevtskih korporacij in kozmetične industrije ter dolgih vrstah pred ordinacijami plastičnih kirurgov. Ta strupena mentaliteta je vidna predvsem v Združenih državah Amerike, kjer cena eliksirja mladosti, kakršenkoli že je, sploh ni pomembna. Botox, Viagra, imenujte ga, na razpolago vam je – vse zavoljo karseda poštenega boja z generacijami, ki prihajajo za nami. Ivanka Trump, nekdanja žena ameriškega mogotca Donalda Trumpa, se je nekoč na račun ohranjanja mladosti kar malce sarkastično pošalila in rekla, da bo njen (tedanji) mož vsako leto z veseljem vlagal v njen mladosten izgled, le tega ne sme pozabiti, da se bo cena te mladosti iz leta v leto naglo višala. Kako torej rešiti družbo iz krempljev ideologije, ki kot kaže dela občutno več škode kot koristi?

Eksperimentiranje – predpogoj za dosego samoosvoboditve?

Pomembno je, da imajo mladi v svojih dvajsetih svobodo mnogih alternativ, tako slabih kot dobrih izbir. Ne nazadnje je to tisto desetletje po adolescenci, ko bi naj bili upravičeni do napačnega ravnanja, slabih odločitev; torej obdobje, ko naj bi se razvijali in eksperimentirali. Pojem eksperimentiranje že sam po sebi vsebuje predpostavko, da se vse potencialno ne bo izteklo po načrtih, kar pa ne pomeni, da od spodletelega poskusa ne bomo odnesli prav ničesar. Prav tako bi se morali ogibati občutkom nezadovoljstva, če nam pod pogoji, ki so nam ponujeni do nerealnega mejnika tridesetih let, ne uspe veliki met, ter pogledati na svetlejšo plat situacije – zaradi večih spodletelih poskusov bomo razvili določeno mero odpornosti, prizemljenosti in s tem posledično tudi zrelosti, ki nam bo koristila v trenutku, ko ugledamo luč na koncu tunela in uspemo uresničiti svoj življenjski smoter. Ogromno ljudem, poznanim v svetovnem merilu, je veliki met uspel šele po tridesetem letu. Vzemimo kot primer Van Gogha, ki ni pričel slikati vse do poznih dvajsetih let, širši javnosti poznan pa je postal šele leta kasneje. Hollywoodski igralec Harrison Ford je led v zabaviščni industriji dodobra prebil šele, ko je pri petintridesetih nastopil v blockbusterju Star Wars, podobnih primerov pa je še veliko. Zdi se, da osvoboditev od starostnih limitov, ki si jih postavljamo tako sami, kot to dela tudi družba, prinaša veliko mero samoosvoboditve, hrati pa omogoča naraven potek dogodkov.

Vse kaže, da ima družba, ki sledi zahodnim vplivom, naslednjo izbiro: lahko sprejmemo, da se staramo in da morda nikoli ne bomo dosegli uspeha vrstnikov, ter se navkljub temu, da naša biološka ura glasno tiktaka, osredotočimo nase in izkoristimo čas, ki nam je na voljo, ali pa še naprej zaskrbljeno zremo v vse starejši odsev v zrcalu in se prikrajšamo za srečo, ki morda le ni tako nedosegljiva. Ob zadostnih finančnih sredstvih in napredka tehnologije se mladosti resda lahko oklepamo še za trenutek dlje, kot je bilo to mogoče v primeru predhodnih generacijah, a kdo pravi, da je to resnično najboljši način spopadanja z življenjem? Na ravnanje družbe in odnos, ki ga ima do minljivosti, ne moremo vplivati, lahko pa spremenimo način, kako se z njim soočamo sami. Na koncu bo izid za vse tako ali tako popolnoma enak.

Prispevek je bil prvotno objavljen v 19. številki Razpotij (pomlad 2015).

Ilustracija: Marko Rop