Normalni populizem


Martin Hergouth

Že nekaj časa vemo, da živimo v izrednih časih. Sredinski konsenz se razkraja, z vseh strani mu, se zdi, grozijo razne jezne radikalne ideje ljudi, ki se v sistemu ne znajdejo prav.

Nemčija je bila zadnja od velikih sil Zahoda, kjer politični sistem ni doživel večjih pretresov in so normalne sredinske stranke ohranile hegemonijo. Tudi koronaodziv ostaja med uspešnejšimi. Toda prav v Nemčiji se je konec avgusta pripetil eden vpadljivejših protestov v zvezi s koronakrizo – 31. avgusta so protestniki naskočili kar Reichstag. Pozornost je vzbudilo predvsem dejstvo, da je bila večina najbolj zagretih odeta v dovolj sumljivo rdeče-bele-črno barvno kombinacijo (sicer razporejeno v zakonsko še dopustne vzorce cesarske zastave).

Toda poudarjanje vloge očitnih neonacistov pri dogodku je v tem primeru uspavalno: »vse je v redu, zgolj divjanje radikalcev«. Berlinska množica je bila večdesettisočglava, sestavljena iz čisto navadnih ljudi, protest je organiziral povsem liberalno usmerjen think-tank. Torej tudi v najbolj delujoči evropski državi ob koronasituaciji spodaj močno vre, do te mere, da se splošno nezadovoljstvo gladko prelije v naci huliganstvo.

Podobno sredinsko radikalizacijo smo lahko v v mesecih koronazatišja spremljali v Sloveniji. Z ohlajanjem panike in spričo rahlo kontroverzne vlade sta se nezadovoljstvo in skepticizem nad nadaljnjimi ukrepi raztezala daleč med mainstream državljane. Kar nekaj slavnih osebnosti, ki jih nismo vajeni na tveganemu področju političnih vprašanj, je situacija opogumila, da uprizorijo herojski disenz z dobrimi možnostmi, da poženejo splošno odobravanje.

Koronavirus ni presenetil samo našega vsakdana, temveč tudi vse standardne smerokaze, ki usmerjajo posameznikovo politično opredelitev – torej, ni zelo jasno, kaj je tu levo in kaj desno. Glede vprašanja, kam lahko gre in kaj si lahko privošči državna oblast, imata konec koncev tako levica kot desnica notranjo dilemo oziroma bolj ali manj priložnostno ustvarjeno mnenje – odvisno kdaj in odvisno kdo. Sama debata pa pokaže, kako oddaljena je sodobna politika od uspešnega reševanja problema kolektivne discipline.

Tu se osnovni sodobni politični tendenci v resnici ujemata. Politika liberalnega konsenza s preloma tisočletja ljudstva ni potrebovala: državljanom je le prijazno predlagala, naj počnejo svoje (po potrebi več in bolje), skupne pa stvari prepustijo ekspertom. Ko je ta režim nakopičil dovolj nezadovoljstva, se je odprla priložnost za populistične izzivalce. Tem niti ni bilo treba ponuditi bistveno več – le dovoljenje, da ljudje svojo osamljeno jezo in frustracije izrazijo naglas. Popolnoma tuja našemu času pa je politika, ki bi lahko od državljanov z legitimnostjo zahtevala, da postanejo nekaj drugega, kot so, da spremenijo svoja življenja (razumljivo, saj ne obstaja nobena določna vizija prihodnosti, ki bi v normalnih časih lahko upravičevala kaj takega).

Mitu o pridni poslušnosti navkljub Slovenci kolektivne prilagoditve obnašanja v resnici težko razumemo drugače kot podreditev. Ko je v akutnih momentih epidemije to vseeno postalo nujno, je prilagajanje nujno spremljal tudi splošen duh ovaduštva in tožarjenja. To je treba razumeti kot obrambo pred strahom, da ne bomo slučajno edini, ki trpimo udarec dostojanstvu, ki ga predstavlja pridnost. Pa niti ne gre le za individualno psihologijo; v času predaha od splošne panike, je stroga koronaprevidnostna drža zahtevala kar zoprne napore in tveganje, da socialno izpademo paranoiki ali tečneži.

Ni se treba pretvarjati, da je problem enostaven: potrebujemo prilagoditev delovanja družbe novi grožnji na ravni navad in spodobnosti. Toda kolektivnega potlačevanja misli na razne katastrofične scenarije prihodnosti, da se prebijemo čez vsakdan, smo že vajeni. Sumničavost do abstraktnih navodil od zgoraj pa je civilizacijsko globoko usidrana v medosebne odnose. Koronakriza tako razkriva, da se ne delimo na racionalne (privilegirane?) liberalce in jezne (odrinjene?) skrajneže, v resnici smo vsi – jezni liberalci.

Za neuspeh protivladne opozicije – parlamentarne in kolesarske (sicer dovolj upravičene: med pravila nove spodobnosti bi lahko sodilo tudi, da se vlada za čas trajanja nevarnosti odpove vsem drznejšim nepovezanim projektom in posegom) – lahko štejemo, da v tem vmesnem času ni zares posvojila drže obvladovanja krize, temveč je njena kritika ostajala razmeroma histerična.

Paranoično je meniti, da ima ta vlada ambicije totalnega predpisovanja in nadziranja družbenega življenja. Manj paranoično pa je ugotoviti, da v zaostrenih razmerah sama sebi marsikaj odpusti (cf. afere z zaščitno opremo), da očitno uživa v spektaklih policijskih ur in zmagoslavnih preletov letal in da tarče ukrepov v paniki najprej išče tam, kjer se zdi, da je najmanj za izgubiti, na marginah, v obskurnih sferah noči in kulturnega sektorja. Brezglavo kljubovalno uporništvo je s tako oblastjo v zoprni simbiozi.


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 41: Praznina jeseni 2020.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.