Ob stoletnici koroškega plebiscita


Slika: Wikimedia Commons

Tomaž Ivešić

Konec prve svetovne vojne je globoko zarezal v slovensko narodno bit. Črno-žolta monarhija je seveda imela svoje težave glede zagotavljanja enakopravnosti narodov in Slovencem je dala številne razloge za nezadovoljstvo, toda Avstro-Ogrska je bila vendarle politično-državna tvorba, v kateri so živeli vsi Slovenci. Konec vojne pa je prinesel izgubo tretjine slovenskega narodnostnega ozemlja kot posledice medvojnih zavezniških dogovorov, pariške mirovne konference in dvostranskih dogovorov v letih po vojni. Med letošnjimi stoletnicami velja omeniti tri za Slovence usodne dogodke: julijski požig Narodnega doma v Trstu, ki je napovedoval intenzivnejše preganjanje in italijanizacijo Slovencev pod fašizmom, in novembrsko Rapalsko pogodbo, ki je po tridnevni konferenci dokončno rešila vprašanje zahodne meje ter italijansko priznanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V vmesnem času, med julijem in novembrom 1920, pa se je rešilo tudi vprašanje severne meje, ki se v primerjavi z zahodno mejo ni spremenila niti po drugi svetovni vojni (z izjemo popravka pri Libeličah). Oktobra 1920 je o njej odločil koroški plebiscit.

Pariška mirovna konferenca

Usoda Evrope in preostalega sveta se je po koncu prve svetovne vojne krojila v Parizu. Predstavniki antantnih sil (ZDA, Velika Britanija, Francija, Italija, Japonska itd.) v nasprotju z dunajskim kongresom 1815, ki se ga je udeležil tudi predstavnik postnapoleonske Francije, k mizi niso pritegnili poraženk. Glavne naloge pariške mirovne konference so bile podpis mirovnih pogodb s poraženkami, razdelitev oz. razmejitev njihovih ozemelj in vzpostavitev svetovnega mehanizma, ki bi zagotavljal nadaljnji mir. Mirovne pogodbe so bile podpisane v letih 1919 in 1920. Prva, versajska, je bila podpisana z Nemčijo junija 1919, saintgermainska z Avstrijo septembra 1919, neulijska z Bolgarijo pa novembra 1919. V drugem valu sta bili podpisani še trianonska pogodba z Madžarsko, in sicer junija 1920, avgusta istega leta pa še sevreška pogodba s Turčijo. Slednjo je zaradi kaotičnih razmer na ozemlju nekdanjega otomanskega imperija in predvsem grško-turške vojne nadomestila lozanska pogodba leta 1923, ki je zaključila desetletne »cikle nasilja« z izmenjavo prebivalstva med obema državama.

Ozemlja poraženk, zlasti Nemčije in osmanskega imperija, so si zmagovalke razdelile med seboj po tako imenovanem sistemu mandatov, prek katerega so nadzorovale nekdanje kolonije poraženk pod »budnim« očesom nove svetovne organizacije, zadolžene za mir in imenovane Društvo narodov. Na mirovni konferenci je eno ključnih vlog odigral ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki se je v francosko prestolnico odpravil s programom 14 točk, ki ga je pred ameriškim senatom razkril že januarja 1918. Wilsonove točke so poleg ustanovitve Društva narodov predvidevale tudi samoodločbo narodov, ki bi npr. na ozemlju Avstro-Ogrske dobili pravico do »avtonomnega razvoja«. Da pa bi se »samoodločba« lahko uresničila, je bilo ključno določiti zaokrožen narodni teritorij, kjer bi se lahko izpeljala.

Boji za severno mejo

V negotovih tednih in mesecih po koncu vojne se je nekaj sto vojakov, zavednih Slovencev, organiziralo v prostovoljne enote pod vodstvom Rudolfa Maistra, Franja Malgaja in Alfreda Lavriča, s ciljem, da zavzamejo teritorij na severu nove Države oz. Kraljevine SHS, kjer so živeli Slovenci. Maistrove zgodbe z razglasitvijo Maribora in spodnje Štajerske za del nove slovanske države so znane, kakor tudi njegova razorožitev nemškega Shutzwehra. Malce manj znane so morda poteze mladega majorja Malgaja, ki je z bliskovito akcijo že novembra 1918 prodrl do Labota in Velikovca. Vojaške akcije slovenske strani so sprožile vojaški odpor na drugi strani, kjer so se lokalne nemške elite organizirale v enote »branilcev Koroške«: njihov Abwerkampf, boj proti »slovanski agresiji«, bo postal sestavni del avstrijsko-nemške zgodovinske naracije na Koroškem.

Po tem, ko je bil Malgaj poslan v zaledje, je leta 1919 slovenska vojska pod Milanom Bleiweisom po neuspeli ofenzivi izgubila precej ozemlja in se je bila med protiofenzivo Avstrijcev primorana umakniti na desni breg Drave. S srbsko pomočjo, pod poveljstvom generala Krste Smiljanića, je skupna slovensko-srbska vojska do poletja 1919 zasedla celotno slovensko Koroško do Gospe Svete. Komaj štiriindvajsetletni Malgaj pa se je smrtno ponesrečil maja 1919, ko se je ob sestopu z drevesa, na katerega se je povzpel pri Tolstem vrhu, da bi bolje videl premike sovražnih enot, sprožila ročna granata.

Razmejitvena komisija

Američani so imeli že v začetku leta 1919 na Dunaju nastanjeno študijsko komisijo pod vodstvom harvardskega zgodovinarja Archibalda C. Coolidgea, katere del je bil tudi v Zagrebu nastanjeni podpolkovnik Sherman Miles. Coolidgeeva pristranskost v korist Avstrije se je skozi čas pokazala kot ključna, kakor tudi pristranskost predstavnikov drugih antantnih sil. Francoski predstavniki v študijski komisiji so bili denimo vnaprej naklonjeni ohranitvi ozemeljske enotnosti Koroške, saj so se bali oslabitve Avstrije, ki bi zaradi zamer do antantnih sil utegnila zopet pasti v nemški objem. Kljub temu je francoska delegacija na konferenci uradno podpirala jugoslovanske zahteve, zlasti proti italijanski diplomaciji, ki se je izkazala za najodločnejšo nasprotnico zunanjepolitičnih interesov nove jugoslovanske države – zase je zahtevala celo »jeseniški trikotnik« z Bledom vred, da bi tako ohranila železniško zvezo med Trstom in Koroško prek Bohinjske proge. V tem nenaklonjenem kontekstu je postajalo vse bolj jasno, da se bo »kompromisni predlog« med obema skrajnostma zelo odmaknil od jugoslovanskih maksimalnih zahtev, ki so se ustalile na stari jezikovni meji severno od Celovca.

Podpolkovnik Miles je odigral ključno vlogo že januarja 1919, ko je med slovensko in avstrijsko stranjo v Gradcu posegel s predlogom, da prepotuje Koroško s predstavnikom obeh sprtih strani in preveri naklonjenost lokalnega prebivalstva eni ali drugi strani in tako pomaga določiti demarkacijsko črto. Miles je iz Gradca prek Radgone odpotoval v Maribor, kjer je govoril tako z Maistrom kakor s predstavniki nemške strani. Nato je za nekaj dni odšel v Zagreb, da bi se konec januarja spet vrnil v Maribor in nato na Koroško. Mariborski Nemci so bili prepričani, da velja Milesov ponovni obisk Maribora izkoristiti, da bi dokazali nemški značaj mesta. V ponedeljek, 27. januarja 1919, so zato organizirali velik protest, ki se je izrodil v nasilje. Po povzetkih slovenske strani naj bi poveljnika policije zbili na tla, in ko je nekdo iz množice streljal proti vojakom, so ti pričeli brez ukaza streljati v demonstrante, med katerimi je bilo več smrtnih žrtev. V zgodovinopisju se je dogodek zapisal kot »krvava mariborska nedelja« (Marburger Blutsonntag), avstrijska stran (ki jo z veseljem občasno povzemajo antinacionalno nastrojeni, levo usmerjeni slovenski novinarji in zgodovinarji še danes) pa je krivdo za dogodek pripisala neposredno Maistru, češ da je sam ukazal streljanje ali da so vojaki streljali brez razloga, ker so pač protestirali Nemci. Toda Milesovo poročilo Coolidgeu, vir iz prve roke, je jasno: Maister za dogodke sploh ni vedel, ampak je zanje izvedel hkrati z Milesom, saj sta bila tedaj skupaj na kosilu.

Miles se je nato v težkih zimskih razmerah podal na Koroško, kot slovenski predstavnik pa se mu je pridružil duhovnik dr. Lambert Ehrlich, Korošec iz Kanalske doline in profesor na celovškem bogoslovju. Po desetdnevni turi se je Miles odločil, da so, ne glede na narodnostno in jezikovno mejo, najbolj primerna razmejitev med Avstrijo in Jugoslavijo Karavanke. K temu ga je prepričala ekonomska enotnost Celovške kotline. Zaključki Milesovega poročila so nato ves čas konference ostali načelna uradna pozicija ameriške delegacije. Avstrijska stran je večkrat predlagala kompromisno črto na Dravi, vendar je to povezovala z vsem njenim tokom, kar bi pomenilo priključitev Maribora in Ptuja novi avstrijski republiki. Zavezniška stran se je glede tega postavila na jugoslovansko stran in zlasti Angleži so vztrajali, naj tudi Mežiška dolina pripade Kraljevini SHS, tudi zaradi ekonomskih interesov v tamkajšnjih rudnikih svinca. Jugoslovanska delegacija s Pašićem na čelu se je nagibala k temu, da bi na Koroškem sprejela razmejitveno črto na Dravi, vendar so temu nasprotovali tako njeni slovenski člani kakor tudi ameriška delegacija. Plebiscit, ki bi odločil o usodi Celovške kotline, se je zato vse bolj izrisoval kot najbolj smiseln izhod iz zagate, še zlasti, ker so plebisciti postali priljubljena rešitev tudi pri določanju novih meja nemške države. Poleg tega je zamisel o plebiscitu ustrezala Wilsonovi ideji demokratične samoodločbe evropskih narodov.

Tako je padla odločitev, da se na južnem Koroškem, iz katerega so bili izvzeti Mežiška dolina, Dravograd in Jezersko, izvede plebiscit. Sporno ozemlje je bilo razdeljeno na dve coni. Cona A, ki je bila ozemeljsko naslonjena na Kraljevino SHS in je torej morala glasovati prva, je obsegala okrožja Rožek, Borovlje, Velikovec in Pliberk. V njenem okviru so se tako znašli celotna Podjuna in Rož, južna pobočja Svinške planine ter hribovje med Dravo in Vrbskim jezerom, znano kot Gure. Na zahodu je meja potekala med Baškim jezerom in Bekštajnom, tako da je celotna večinsko slovenska spodnja Zilja ostala zunaj plebiscitnega območja. Tudi ob morebitni jugoslovanski zmagi v obeh conah bi železnica med Trbižem in Beljakom tako ostala Avstriji, kar je bila zahteva Italije, ki je hotela ohraniti neposredno prometno povezavo med Trstom in Avstrijo.

V primeru jugoslovanske zmage v coni A bi se drugi del plebiscita izvedel še v coni B, ki je obsegala Celovec in jezikovno mešane kraje severno od Vrbskega jezera, vključno z Gosposvetskim poljem in Krnskim gradom, ki imata tako velik simbolni in zgodovinski pomen za Slovence. Izrazita nemška večina v coni B je puščala le malo upanja, da bi se to ozemlje prostovoljno pridružilo Kraljevini SHS. Hkrati pa je meja med conama potekala le dober kilometer južno od Celovca, tako je bil denimo Vetrinj, ki je danes del celovške mestne občine, že v coni A. Strah pred odrezanostjo od Celovca je postal eden od ključnih vidikov plebiscita. Tega ni pozabila poudarjati avstrijska propaganda, ki se je razvnela hkrati s slovensko takoj po umiku jugoslovanskih oz. slovenskih čet s plebiscitnega ozemlja, da ne bi vplivale na rezultat glasovanja.

Ostali plebisciti

Koroški plebiscit ni bil edini, ki je potekal po prvi svetovni vojni. Prvi se je odvijal v današnji vzhodni Belgiji, na nemško govorečem področju Eupen-Malmedy, kjer se je glasovalo javno. Tisti, ki so bili proti priključitvi Belgiji, so morali formalno registrirati svoj protest, kar je storilo zelo malo prebivalcev. Sledil je plebiscit v pokrajini Schleswig na severu Nemčije, kjer se je določala meja z Dansko. Podobno kot na Koroškem so tudi tu ozemlje razdelili v dve coni (I. in II.). Na februarskem plebiscitu leta 1920 je v I. coni (severni del, bližje Danski) 74,9 % prebivalstva izrazilo željo, da se vrnejo pod okrilje danske krone, medtem ko je marca istega leta prebivalstvo južnega dela v II. coni z 80 % odločilo, da ostane v nemški državi. Propaganda obeh strani je bila zelo podobna kot na Koroškem. Nemci so poudarjali tisočletno pokrajinsko identiteto historično zaokroženega ozemlja, medtem ko so Danci igrali na karto narodnosti.

Največji plebiscit glede na število volivcev se je odvil julija 1920 v vzhodni Prusiji na področju Allensteina (Olsztyn) in Marienwerderja (Kwidzyn) oz., po poljsko, na zgodovinskih področjih južne Varmije, Mazurije in spodnje Visle. Danes so vse tri pokrajine del poljske države, a poleti 1920 je več kot 90 % prebivalcev glasovalo za to, da ostanejo del Nemčije. K takšnemu rezultatu naj bi najbolj prispevalo dejstvo, da je bilo področje pod nemško začasno vlado, da naj bi se dogajali pregoni Poljakov, na drugi strani pa je bil sam obstoj novonastale poljske države pod vprašajem zaradi vojne z ruskimi boljševiki. Tudi tu je, podobno kot v Schleswigu in kasneje na Koroškem, nemška stran poudarjala pokrajinsko identiteto in večstoletno pripadnost teh ozemelj k Prusiji. Nezanemarljiv pa je bil tudi verski vidik, saj je bila velika večina poljsko govorečih prebivalcev Mazurije luteranske veroizpovedi.

Koroški plebiscit: propaganda in realnost

Datum za plebiscit na Koroškem je bil določen za 10. oktober 1920, kljub temu da ga je avstrijska stran želela preložiti. V mesecih pred plebiscitom se je odvijala silovita propaganda z obeh strani. Glavne teme so bile: identiteta, državni oz. regionalni okvir, vojska, gospodarstvo. Slovenska stran je poudarjala narodnostno identiteto, medtem ko je avstrijska izpostavljala koroško pokrajinsko identiteto, utemeljeno na tisočletni zgodovini. Svarila je pred razbitjem Koroške kot gospodarsko zaokrožene enote, češ da kmečko zaledje gravitira h koroškima središčema, kot sta Celovec in Beljak. Prvi je bil, kot rečeno, del cone B in le redkokdo je verjel, da bi se tamkajšnji prebivalci prostovoljno odločili za priključitev h Kraljevini SHS; drugi je sploh ostal zunaj plebiscitnega območja, a so bili številni deli cone A gospodarsko povezani z njim, zlasti v gornjem Rožu (Rožek, Št. Jakob, okolica Baškega jezera), ki je tudi upravno spadal pod beljaški politični okraj.

Avstrijska stran je poudarjala prednosti republike pred monarhijo, opozarjala, da je novi jugoslovanski kralj pravoslavne veroizpovedi, da je Avstrija ekonomsko precej bolj razvita od nove južnoslovanske tvorbe, da v Avstriji ni treba služiti vojaškega roka (pomemben argument po koncu vojne!), da bodo koroški kmetje v jugoslovanski državi navadni reveži, ki ne bodo zmogli konkurirati kmetom v plodni Vojvodini, itd. Slovenska stran pa je sprva igrala zgolj na narodnostno karto; šele tik pred plebiscitom je načela tudi gospodarska vprašanja in začela izpostavljati finančno stanje v Avstriji, ki so jo bremenile vojne reparacije, ter prednosti zemljiške reforme, ki je bila medtem uvedena v Jugoslaviji in je številna veleposestva razdelila kmetom. Pomembno je poudariti, da je propaganda obeh strani potekala v slovenščini. Z uporabo slovenskega jezika je avstrijska stran želela pokazati spoštovanje do enakopravnosti jezikovnih pravic in dvojezičnosti Koroške. Hkrati je zlasti z rabo narečja namesto knjižne slovenščine spretno izkoriščala resentiment proti Kranjcem in s tem že nakazala nastavke za bodočo vindišarsko teorijo, po kateri naj bi koroški Slovenci ne bili Slovenci, temveč Vindišarji, ki govorijo zmes med slovenščino in nemščino.

Preden se posvetimo rezultatom plebiscita, se za hip postavimo v vlogo preprostega polnoletnega Korošca (ti so namreč imeli volilno pravico). Če je bil kmet, je njegov oče ali stari oče postal svoboden šele pred dobrimi 70 leti, ko so revolucionarne zahteve leta 1848 prinesle konec fevdalizma in prve volitve v frankfurtski ter dunajski parlament, toda še tedaj le za premožne (oblikovali so se volilni razredi glede na višino plačanih davkov); povrh vsega se poslanci niso volili neposredno, temveč prek elektorjev oz. volilnih mož. Do konca 19. stoletja si je v Avstro-Ogrski sledilo več manjših volilnih reform, toda šele leta 1907 je prišlo do splošne tajne volilne pravice za vse polnoletne moške, ki so bivali vsaj šest mesecev v svoji občini; v deželnih volitvah pa je bil ohranjen sistem kurij, torej glasovanja na podlagi plačanih davkov in stanovske pripadnosti. Od uvedbe splošne volilne pravice do plebiscita je torej minilo zgolj 13 let. V vmesnem času so bile državnozborske volitve le leta 1911. Štiri leta so bila vojna, takrat je bila uvedena stroga cenzura, politično življenje pa je bilo pod strogim nadzorom vojaških oblasti. Preprosti ljudje so imeli torej premalo priložnosti za to, da bi sodelovali v demokratičnem procesu in da bi se zavedali moči svojega glasu. Povrh vsega leta 1920 ni bilo več »presvitlega cesarja«, izbranega »po milosti božji«. Vladar, dan od Boga, o katerem se ni nikoli dvomilo, je izginil. Leta 1920 so na plebiscitu torej volili Korošci, naši rojaki, po tem, ko se je njihov svet obrnil na glavo. Po nedolgem obdobju splošne volilne pravice, večstoletnem vladanju Habsburžanov, se je zdaj od njih pričakovalo, da se odločijo, v kateri državi, v kakšnem političnem sistemu in pod katerim vladarjem – ali republiko – želijo živeti.

Ob naštetih dilemah in intenzivni propagandi z obeh strani se je 10. oktobra 1920 za Avstrijo odločilo 59,1 % Korošcev oz. 22.055 posameznikov znotraj cone A, čeprav je po zadnjem avstrijskem popisu kot slovenski občevalni jezik navedlo okoli 70 % prebivalstva. Za Kraljevino SHS je večinsko glasovalo 18 občin, v glavnem tiste bližje Karavankam, medtem ko je slovenska stran največ slovenskih glasov izgubila v okolici Velikovca in krajih, ki so najbolj gravitirali k Celovcu. Po plebiscitu je avstrijska oblast posegla v sestavo koroških občin, da bi si podredila tiste kraje, ki so se večinsko odločili za Kraljevino SHS. Danes večina občin, ki so glasovale za Jugoslavijo, tega statusa nima več.

Zaključek

Izid plebiscita je določil potek severne meje, ki se do danes ni spremenila kljub temu, da so slovenski partizani takoj po koncu druge svetovne vojne za kratek čas zasedli Celovško kotlino. Izjema so Libeliče, obmejna vas, ki je leta 1922, po dveh letih protestiranja in sabotaže meje, uspela izsiliti priključitev k Jugoslaviji. Žal se avstrijska stran svojih obljub po plebiscitu ni držala. V mnogih ozirih se je pričelo preganjanje Slovencev na Koroškem in njihova germanizacija v sklopu prej omenjene vindišarske teorije. Teorija je postala popularna še pred vzponom nacizma, vendar je ravno pod njim doživela razcvet. Po letu 1946 je bila oznaka »vindiš« tudi zakonsko odpravljena oz. prepovedana, kar pa ni prineslo miru za Slovence na Koroškem, saj se je začel dolg (do neke mere še danes trajajoč) boj za dvojezičnost krajevnih tabel. Na tem področju se je v zadnjih letih naredilo kar precej pozitivnih korakov naprej, vendar pa je plebiscit ostal nekakšen madež ne samo med Korošci in matico, ampak tudi med samimi Korošci. Ne samo, da so se po plebiscitu zvrstila obtoževanja, kdo je kako glasoval, še do danes se to predaja iz roda v rod. Mnogi Korošci bodo še danes znali povedati, kako je glasoval njihov »stari ata«.×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 41: Praznina jeseni 2020.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.