Ob stoletnici koroškega plebiscita

Slika: Wikimedia Commons

Tomaž Ivešić

Konec prve svetovne vojne je globoko zarezal v slovensko narodno bit. Črno-žolta monarhija je seveda imela svoje težave glede zagotavljanja enakopravnosti narodov in Slovencem je dala številne razloge za nezadovoljstvo, toda Avstro-Ogrska je bila vendarle politično-državna tvorba, v kateri so živeli vsi Slovenci. Konec vojne pa je prinesel izgubo tretjine slovenskega narodnostnega ozemlja kot posledice medvojnih zavezniških dogovorov, pariške mirovne konference in dvostranskih dogovorov v letih po vojni. Med letošnjimi stoletnicami velja omeniti tri za Slovence usodne dogodke: julijski požig Narodnega doma v Trstu, ki je napovedoval intenzivnejše preganjanje in italijanizacijo Slovencev pod fašizmom, in novembrsko Rapalsko pogodbo, ki je po tridnevni konferenci dokončno rešila vprašanje zahodne meje ter italijansko priznanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.


Prikazen revolucije:Vstop alternative desnice na politično prizorišče

Ilustracija: Katja Pahor

Andreja Cimprič

Minulo desetletje je bilo brez vsakega dvoma prelomno, če gledamo iz vidika politike in idej, saj je po eni strani predstavljalo zmagoslavje progresivnih idej, po drugi strani pa sunkovito reakcijo proti njim. Videli smo vzpon identitetnih politik, razširitev varstva manjšin, uveljavitev istospolnih porok v večini zahodnih državah, kritiko stereotipnih upodobitev manjšin znotraj popularne kulture, ipd. Obenem pa se je začela tudi reakcija proti liberalnemu konsenzu zahodnega sveta. Populistične in nacionalistične stranke so dobivale vse več podpore in marsikje prevzele oblast. Sledili so izvolitev Donalda Trumpa, migrantska kriza in izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije.


Globalne politične implikacije ljubljanskega heglovstva

Ilustracija: Saša Kerkoš

Jernej Kaluža

Po ulicah Beograda so ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih letih strašile trenirkarske dizelaške mafijske tolpe. V istem času so v podalpskem raju, čigar osamosvojitev je morda bolj kot katerikoli drugi politični projekt povezana s filozofijo (kar sicer ne pomeni, da je ta povsem nepovezana z mafijo), potekali povsem drugačni spopadi; spopadi med heglovci, heideggerjanci, postmodernisti, marksističnimi silami kontinuitete, itd. Z današnjega gledišča, ki ga zaznamuje post-vsebinska piarizacija javnega, družbeno-političnega prostora, se zdijo tovrstne sektaške identitarne delitve, ki so se oblikovale glede na pripadnost določenemu filozofskemu sistemu, povsem nadrealistične.


Razpotja 40: Hegel

Ilustracije naslovnice in tematskega sklopa: Saša Kerkoš

Uredništvo

Uvodnik

Zabava

Filozofija mora predvsem zabavati – ali vsaj vznemirjati. To ne bi smelo biti tako presenetljivo stališče, saj enako pravzaprav velja za vso znanost. To morda ni očitno le zato, ker se resnost neke znanosti meri po tem, kako osrediščen in discipliniran je njen sistem vznemirjanja: določanja, katere izjave so dolgočasno trivialne, katere usodnega pomena in katere tako škandalozne, da nujno zahtevajo odziv.

Filozofija kot akademska disciplina v tem oziru ni posebej osrediščena. Zoprna posledica je, da v notranji ekonomiji sodobne znanosti (igra objav, točk in zasedanja stolov) obstajajo realni ekonomski pritiski k varnim strategijam gojenja specialistično zamejenih vrtičkov, ograjenih z ogradami nezanimivosti navzven; ljubosumna privatizacija vznemirljivosti, tako rekoč.


Obris otoka

Paul Cézanne, Les Grandes Baigneuses

Ana Svetel

I.

Sedim na topli, položni skalici na Visu, gledam, deček v plitvem priobalnem pasu dela stoje, »Tata, gledaj me,« kliče proti plaži. »Tata, gledaj me,« pravi. Deček se ne vidi, a si predstavlja, da je kaj videti, da nekaj zna, da bi ga vendar moral kdo pogledati, pa ne kdor koli, ne na primer neka punca, ki iz svoje skalice spremlja vsak njegov obrat, »Tata, gledaj me.« Oziram se proti skupinici odraslih, ki poseda po brisačah in je družabna. Kdo izmed njih je tata malega plavalca? Zakaj se ne odzove? Starši govorijo eden čez drugega, ženske so negovane, lepe, smejijo se dovtipom svojih partnerjev in s kotičkom pozornosti registrirajo zagorela telesca otrok v morju.


Vabilo k pisanju za Razpotja 41: Praznina

Slika: Popotnik nad morjem oblakov, Caspar David Friedrich, priredba David Bokeh, http://davidbokeh.com

Uredništvo

Zdi se, da je mnogo stvari v našem vsakdanjem življenju prežetih s praznino, da pa se posebnostim teh praznin kar nekako izogibamo. Zato se je treba vprašati, o kakšnih in katerih prazninah sploh govorimo? So tank za gorivo, mesto, duša ali želodec enako prazni? Kaj sploh določa praznino? V katerem trenutku ali stanju rečemo, da je nekaj prazno ali pa izpraznjeno? Mar takrat, ko jo nujno potrebujemo, da se nam neka celovita ali vsaj zaključena predstava o svetu izpolni? Gre preprosto zgolj za rob nekega mišljenja ali zaznave?

Kaj se s praznino dogaja v času?


Demarginalizacija trasha in njegova samoparodija

Ilustracija: Enej Gala

Robert Kuret

Trash in vzpostavitev koordinat

Območje trasha lahko zarišemo znotraj dveh nasprotij: namernost/spodletelost, margina/center. Če lahko prvo razširimo v namernost/spodletelost bodisi producenta bodisi režiserja, lahko drugo razširimo v margino/center finančnega zaledja, dostopa do publike, pozicije v kulturnem polju … Prav v teh razširitvah se nakazuje več vzporednih polij, ki soobstajajo in ki jih radi ubesedimo kot visoko in nizko kulturo. Rečeno drugače: film, knjiga itd. ima lahko visok proračun, honorarje, medijsko pokritost in dostop do publike, a še vedno ostaja na periferiji (ali pa še to ne) kulturnega imaginarija oz.


»This machine kills fascists«

Foto: John Gillespie / Flickr

Igor Bijuklič

Let je trajal 8 ur, brez posebnosti. Potniki so bili mirni. Reguliran zrak v kabini ima manj kisika, to se čuti. Vsak od nas je imel pred seboj svoj zaslon in večina se je kmalu zatopila vanje, potem so pocepali. Tako bo kmalu tudi v avtomobilih, ko bodo ti postali samovozeči. Gledam skozi okno. Na desetih kilometrih višine to nima kaj dosti smisla. Nerazločna belina. Dan pred odhodom sem pred trafiko srečal znanca, ki mi je povedal, da na določenih linijah letalsko osebje naroči potnikom naj zastrejo okna, in sicer zato, da lahko nemoteno spuščajo chemtrailse, s katerimi pasivizirajo prebivalstvo. Naročil mi je, naj v takem primeru ne ubogam in zadevo slikovno dokumentiram.