Netflix, smrt romantične komedije in pop-revolucija – Film v drugem desetletju 21. stoletja

Tina Poglajen

Čeprav bi težko rekli, da ima film zadnjega desetletja skupno prepoznavno estetiko – tako, kot jo je imel na primer film sedemdesetih let prejšnjega stoletja – se je v drugem desetletju 21. stoletja v filmski industriji vseeno zgodilo mnogo premikov, celo gibanj, ki so film, če že ne izrazito estetsko, zaznamovali v smislu tehnologije, načinov distribucije in gledanja, pa tudi v smislu večjega vključevanja manjšin in deprivilegiranih skupnosti v filmsko produkcijo in v najvplivnejše mehanizme distribucije in nagrajevanja.

Netflix

V prvem desetletju novega tisočletja smo govorili o prestižnih televizijskih serijah, pri katerih je prednjačil HBO, tesno za petami pa so mu sledili drugi ameriški ponudniki kabelske televizije in za njimi še spletne platforme videa na zahtevo, ki so začele poleg ponudbe vsebin drugih tudi same producirati vsebine.


Vabilo k pisanju – Razpotja 44: Nacionalna država

Uredništvo

Kje smo danes z nacionalno državo? Zdi se, da v nekakšnem zgodovinskem pregibu. Nazadnje, ko smo vedeli, kje smo z zgodovino – namreč, da je je konec –  je nacionalna država še štela med reči, ki so ta konec preživele; toda ne na način, da bi se jo še smelo jemati preveč resno. Razumeli smo o jo bolj ali manj kot najmanj vsiljiv okvir političnega življenja, sicer pa naj bi svoje pristojnosti zlagoma preložila navzdol in navzgor: na nepolitične tržne in civilnodružbene institucije, ter na institucije mednarodnih povezav. 

Kot še toliko drugih stvari, danes vsega tega ne vemo več tako trdno. V preteklem desetletju so se vrstili upori, uperjeni proti transnacionalnemu globalnemu redu, ki so se sklicevali na nacionalno državo – Brexit, Trump, vrsta drugih bolj ali manj uspešnih populističnih evroskeptičnih projektov – ideja močna nacionalne države je ponovno našla mesto na desnem političnem polu.


Dušan Pirjevec in film

Aljaž Škrlep

‘V začetku je bila Beseda.’ Zakaj je temu tako, očka?
~ Mali mož v filmu Žrtvovanje (1986) Andreja Tarkovskega

Zakaj – film?

O filmu je Dušan Pirjevec napisal eno samo razpravo z naslovom Kriza, ki jo je objavil leta 1973 v filmski reviji Ekran. Vprašanje je torej, zakaj se lotiti teme, ki ji je sam avtor posvetil zgolj eno samcato sedem strani dolgo razpravo in torej ni zasedala omembe vrednega mesta v Pirjevčevi bibliografiji. Eden izmed razlogov je gotovo ta, da je ta članek nastal kot osnova za simpozij o Dušanu Pirjevcu, ki se je zgodil junija 2017 v Kromberku. In ko govorimo o Pirjevcu, smo seveda v mislih vedno tudi v Novi Gorici, takratnem Solkanu, torej na samem obrobju slovenskega ozemlja.


Črna kraljica, iztrgana mitu

Daniela Dvořáková
BARBARA CELJSKA: ČRNA KRALJICA
Prevod: Andrej Rozman
Celjska Mohorjeva družba
Celje, 2019

Luka Lisjak Gabrijelčič

Čeprav so njihove zvezde invocirane v slovenskem grbu, zgodovina Celjskih grofov pri nas še vedno ni zasidrana v javni zavesti. Kljub bogati historiografiji (med klasiki omenimo Milka Kosa, med sodobniki Petra Štiha in Rolando Fugger Germadnik) je zgodba o njihovem vzponu in padcu še vedno zavita v mit – bodisi pozitiven bodisi negativen. Knjiga Barbara Celjska. Črna kraljica (1392–1451). Življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice, ki je nedavno izšla pri celjski Mohorjevi družbi, utegne pomembno prispevati k preseganju te vrzeli.


Goriška kuga v 17. stoletju

Naslovna stran rokopisa Poročilo o goriški okužbi z risbo goriškega
gradu. FOTO: arhiv avtorice

Martina Delpiccolo

Vsaka kuga ima svoje mesto. Epidemije, ki so zaznamovale človeško zgodovino, so se še posebno rade spravljale na urbana središča, torej kraje z največjo gostoto prebivalstva in največ možnostmi za stike in širjenje, pa tudi s slabimi higienskimi razmerami, tako da so po mestih pogosto tudi dobile imena. Epidemiji iz leta 1348 zato rečemo tudi firenška kuga, tisti iz leta 1630 pa milanska. Kuge smo poimenovali tudi po slavnih pisateljih, ki so pisali o njih. Tako je firenška kuga postala znana kot »Boccacciova«, milanska pa kot »Manzonijeva kuga«.


»Komaj rojen, že goriš v ognju večera«

Zoran Smiljanić in Ivan Smiljanić
ČRNI PLAMEN
Založba ZRC SAZU
Ljubljana, 2020


Bojan Albahari

Niso vsi dogodki iz zgodovine tudi zgodovinski dogodki. Preteklost je namreč podobna dolgi ploski premici, ki jo le tu in tam prekinejo določena dejanja in dogodki, ki dotedanji vektor pomembno spremenijo in zaznamujejo kasnejše dogajanje. A šele ko stroka in zainteresirana javnost te dogodke označita za pomembne ali prelomne, postanejo ti dogodki tudi zgodovinski dogodki. Eden takšnih dogodkov je, vsaj za slovensko narodno skupnost, požig slovenskega Narodnega doma leta 1920 v Trstu.

Risarja in soscenarista Zorana Smiljanića poznamo kot vnetega kronista in reprezentatorja takšnih (pa tudi bolj banalnih, a nič manj pomenljivih) zgodovinskih dogodkov.


Nezdrava psihologija

Slika: Pixabay

Ana Reberc

V zahodni, individualni psihologiji, kjer dominira Ameriško psihološko združenje APA, opredelitev duševnega zdravja ne zajema zgolj odsotnosti duševnih motenj, temveč tudi duševno blagostanje: stanje, v katerem posameznik uresniči lastne sposobnosti, se je zmožen soočati z običajnimi stresnimi dogodki, zmore učinkovito delati in prispevati svoji skupnosti. Znana definicija Svetovne zdravstvene organizacije, ki duševno zdravje definira kot kombinacijo bioloških, okoljskih in družbeno-ekonomskih dejavnikov, je sicer v psihologiji vse bolj razširjena, toda najpogosteje ostaja zgolj na papirju oziroma jo najdemo v pavšalnih razlagah nepojasnjene variance v empiričnih raziskavah.


Valtònyc – »Sem drugi najbolj osovražen človek v Španiji, za Puigdemontom.«

Luka Lisjak Gabrijelčič

»Ne izgledaš kot terorist,« so besede, s katerimi ga pozdravim na dogovorjenem kraju v bruseljski četrti Schaerbeek. Toda prizemljeni mladenič, ki mi smeje odzdravi v nezamenljivem naglasu svoje rodne Majorke, je pravnomočno obsojen za terorizem. Pred letom dni se je s pobegom, vrednim filmskega scenarija, iz Španije zatekel v Belgijo. Oblasti so za njim izdale zaporni nalog, ki pa so ga belgijska sodišča zavrnila. Petindvajsetletni raper Josep Arenas, znan pod umetniškim imenom Valtònyc, se je tako znašel v pravnem limbu: v prestolnici EU živi kot svoboden državljan, vendar ne sme zapustiti Belgije; v Španiji velja za zločinca najnevarnejše vrste.