Porazdružbljenje


Martin Hergouth

Moderno družbo preči dvojnost. Po eni strani gre za družbo, ki se stabilno naraščajoče prepleta, in torej obstaja kot celota. V tem se izrazito razlikuje od predmodernih družb z večinskim kmečkim prebivalstvom, ki vsaj kratkoročno živi samozadostno, malodane kot del narave. Ves centralni aparat, ki je iz družbe šele napravil celoto, je bil tedaj le relativno majhen del, ki je slonel na tej osnovi. Moderna družba pa naseljuje vsak svoj del enako.

Po drugi strani pa je, presenetljivo, ta razvoj porodilo prav dejstvo, da je bilo bolj kot kdajkoli prej posameznikom zapovedano delovati individualno in omogočeno, da pozabijo na vsakršne predpostavljene hierarhije in fiksna mesta znotraj njih, ki so jim zapovedana. Moderna družba je torej razpuščena družba privatnikov, katere velika vrlina naj bi bila, da najbolj uspeva takrat, ko vsakemu posamezniku pusti, da se znajde sam, kot se zna najbolje. Ta dvojnost je navsezadnje dvojnost bourgeois in citoyen: skrite in zavarovane zasebne svobode na eni strani, na drugi strani pa možnost proste udeležbe pri občih zadevah.

Ta razcep je sicer latentno prisoten ves čas, toda obenem mu lahko pripišemo tudi določeno dinamičnost. Namreč, v normalnem toku reči je poudarjena plat bourgeois: ljudje so bolj trdno zasidrani v vsakdanja življenja in v odnose, ki jih bolj neposredno obdajajo in na podlagi katerih se preživljajo: vse jim kaže, da imajo to neko dejanskost. Toda v kriznih momentih – najčistejši primer tega je vojna – se perspektiva radikalno spremeni. Naenkrat je napadena neka družba kot celota in posamezniki so primorani, da se sebe zavejo kot njenih sestavnih delov; naenkrat nimajo nobenega od te skupnosti neodvisnega obstoja. To občutje je neodvisno od kakršnegakoli vnaprejšnjega nacionalističnega/militarističnega entuziazma, ki bi ga posameznik imel ali ne. Prej ali slej vsak na nek način izkusi, kako obstoj njega samega ali kateregakoli drugega posameznika ni nič dejanskega. Če to hočejo ali ne, totalna vojna ali podobno splošno pereča situacija državljane homogenizira, spoji jih v enoten soodvisen stroj.

Situacija virusne epidemije pa odločno zaplete to dilemo, ker gre njen učinek v obe smeri. Vsekakor je neko izredno stanje, ki učinkuje podobno kot vojna: ljudje se naenkrat zavedo svoje prepletenosti in soodvisnosti, vsakdanje življenje se ustavi, reči, ki so še prejšnji teden ali dan zdele absolutno pomembne, se naenkrat zazdijo irelevantne, na kocki je preživetje neke družbe, celo sam obstoj civilizacije, če smo malo nagnjeni k predajanju sublimnim občutjem ob skorajšnji apokalipsi.

Po drugi strani pa, drugače kot v vojni, situacija ne napeljuje k preprosti mobilizaciji: »stopimo skupaj in storimo, kar nam je treba.« Za razliko od vojne ali podobnih povsem eksternih ogrožajočih situacij epidemija nevarnost locira v sam družbeni stik. Socialno delovanje naenkrat sovpade z asocialnim delovanjem. Družba se mobilizira, toda mobilizira se v razpuščenost. Podružbi se na način, da razpade. Se porazdružbi.

Ni presenetljivo, da je bil prav to trenutek, ko je britanski premier posodobil uradno doktrino o družbeni ontologiji torijske stranke zadnjih štirih desetletij in ugotovil, da družba vendarle obstaja: ukrepi proti epidemji so trenutek, ko se mora družba začeti pretvarjati, da ne obstaja – očitno je torej morala obstajati.

To je problem reševanja ekonomske krize, ki jo povzroči epidemija: Ne gre za to, da je potrebno mobilizirati ljudstvo, ga na novo organizirati iz zatopljenosti v vsakdanjo zasebnost. Nasprotno, z izrednim stanjem je prej treba zagotoviti, da je stanje čim manj izredno: da se ljudje ponovno drznemo sestaviti se skupaj v družbeno strukturo, sočasno ko je bila ta suspendirana in speljana pod okrilje države.

***

Spomnimo se enega prvih in izjemno notoričnih ukrepov sveže krizne vlade: Ministri in državni sekretarji so dobili povišico oz. »bili razporejeni v višji plačni razred«. Obenem je vlada tedaj suspendirala izvajanje proračuna in blokirala 30 % sredstev, ki niso plače – to je bilo dovolj hitro prepoznano kot dejanje ciničnega koristolubja in vlada je potem hitro nekaj več skrbi začela namenjati PR podobi.

Toda, če hočemo ugotoviti, kdo ali kaj nam vlada, moramo biti naklonjeni interpreti in verjetno si ne smemo predstavljati, da se je po razglasu tega sklepa po sobi razlegel zloben hehet, niti da je zbrane prešinil sunek slabe vesti, temveč da jih prevel resen, a topel občutek vznesenosti in pomembnosti – tako rekoč so že nekaj naredili za državo!

Obstaja namreč neko razumevanje situacije, ki približno utemeljuje to držo, in sicer prav razumevanje trenutne krize po klasični strukturi vojnega stanja: družba mora strniti vrste, se odpovedati nepotrebnemu luksuzu, in seveda, dati prvoborcem še nekaj dodatne spodbudbe, saj so vendarle v prvih vrstah.

Problem te podobe je, da bistveno zgreši strukturo te krize. Natančneje, opravka imamo namreč z dve različnima krizama, naloženima ena na drugo. Poleg krize epidemije same, kjer gre res za neko vojno – vojno proti virusu – s svojo frontno linijo, sestavljeno predvsem iz zdravstvenih delavcev, imamo tudi sekundarno krizo, ki jo povzročijo ukrepi za zajezitev epidemije v katero smo vpoklicani vsi – in sicer vpoklicani v neizpostavljanje; družbena dolžnost vsakogar je, ostati čim bolj varen. Fronta in zaledje v tem momentu krize sovpadeta in nevarnost, ki tu grozi posamezniku, ni njegova smrt za skupnost, temveč možnost da bo v napovedujoči se ekonomski rekonfiguraciji iz te skupnosti izoliran izpadel.

***

V resnici smo se tukaj lahko naučili nekaj zanimivega o strukturi slovenskega političnega prostora. Primerjajmo to z ZDA ali Veliko Britanijo; tam so vsaj v prvih fazah epidemije desne oblasti izražal precejšen odpor proti kakršnimkoli izrednim ukrepom, ko je grožnja postajala vse očitnejša, se je dalo opaziti nekaj spogledovanja z malthusijanskimi rešitvami – pustiti tej »nekoliko smrtonosnejši gripi«, da opravi svoje. V Sloveniji je bilo, nasprotno, vsaj preden je epidemija v začetku marca udarila s polno akutnostjo, nekoliko bolj verjetno, da bo glas ležernosti prišel z levega pola.

To nam lahko pove, da še vedno obstaja neka cona udobja levoliberalne hegemonije, ali bolje, strah pred tem, kaj se zgodi, če je treba iz cone udobja izstopiti. Nekoliko bolj pričakovano se izkaže, da je po, drugi strani, vez slovenske desnice z liberalizmom in idejo avtonomije od političnega v resnici zgolj priložnostna – da je politična opcija, ki se bistveno bolj domače (morda preveč domače, da bi to delovalo splošno pomirjujoče) počuti v izrednih razmerah.

***

Obstaja dovolj natančno določljiva točka v zgodovini, ko se je branjenje avtonomije gospodarstva pred posegi države preselilo iz politične levice na politično desnico: to je točka, ko so države postale bolj ali manj demokratične. Potem, ko so se skrhale božansko utemeljene hierarhije starega reda, so se strukture moči začele legitimirati drugače: z načelno varnostno prepreko med suvereno močjo in gospodarstvom in svarilom »ne dotikaj«. Gospodarstvo proti državi nastopa kot trdna, realna, delujoča mreža družbene prepletenosti, v katero se ne gre vmešavati.

Korona kriza je v trenutku odpihnila to podobo trdne realnosti. Pokaže se, kako močno smo nagnjeni k temu, da verjamemo in razumemo tisto, kar nam najbolj pomaga pri neposrednem preživetju. Dolga leta je ta podoba realnosti gospodarstva, v odnosu do katere naj bi bila vsaka vrsta državne intervencije luksuz, motnja ali celo parazit, vselej učinkovito ovirala ideje agresivnejše davčne ali monetarne politike. Takoj, ko so bile razsežnosti posledic koronakrize približno jasne, so vsi v trenutku dojeli srž keynesijanstva. Še več, da je gospodarstvo treba ne le usmerjati in spodbujati, temveč celo rešiti pred njim samim.

Problem je dvojen: v zadnjih desetletjih se je gospodarstvo, gledano globalno in lokalno, preobrazilo s širjenjem mehanizmov fleksibilnosti, ki posamezna podjetja v normalnih razmerah ščitijo pred šoki: ekonomski model platform, prekerna delovna razmerja, vse je ukrojeno zato, da se lahko po potrebi prekine in razpusti. Toda kar je v normalnih razmerah sredstvo fleksibilnosti, postane v okoliščinah splošnega pretresa perforacija, po kateri se družba razlomi.

Obstaja še protipol te fleksibilnosti, namreč dolg. Zadolževanje pogosto razumemo kot izposojanje iz prihodnosti, kot da smo danes pojedli torto, ki jo bomo spekli jutri. Tega tudi najbolj sofisticirani finančni instrumenti ne morejo zares omogočiti – dolg je prej obljuba nekomu, da bomo jutri spekli torto. Močno zadolženo gospodarstvo tako ni nujno gospodarstvo, ki je »živelo prek zmožnosti«, je pa gospodarstvo, ki se je za daleč vnaprej domenilo o svoji prihodnosti. In jasno, niti to ni v njegovi moči: obstajajo dogodki, ki tako radikalno redefinirajo prihodnost, da vsa ta domenjenja postanejo nična; zasebne zaveze, prav zato, ker so povsod, postanejo javni problem.

***

Kapitalizem ima svojo javno legitimacijo in javno tajno legitimacijo. Prva ga predstavlja kot sicer neizprosen, toda navsezadnje pravičen in predvsem funkcionalen sistem, ki izkoristi egoistične vzgibe ljudi, s tem, da jih spelje preko zadovoljevanju potreb drugih: bolj ko si uporaben za družbo, več dobiš od nje.

Javna tajna pa je nekoliko bolj umazana: na neki točki v družbeno-politično igro vstopi tudi dejstvo, da so hierarhične strukture moči »dobre« same po sebi, »dobre« pa tu pomeni: imajo neko samostojno težno po vztrajanju, celo razširjanju, in to neodvisno od tega, ali čemu »služijo« – so. Dobro služijo tistim pri vrhu, še kar dobro tistim malo pod njim, tisti najbolj spodaj – no, ti bi pa se verjetno prvi znašli še na slabšem. To slednje je ključen pogoj stabilnosti struktur.

Torej, moč ima rada moč; predvsem kapitalizem se odlikuje po tem, da tu moč ni ljubosumna. Kapital ima rad državo in država ima rada kapital. V tem stabilizacijskem momentu se odvija večina tragične drame kapitalizma; Tu ne gre za hladno pravičnost trga, ki predpostavlja, da so ljudje egoistični posamezniki v borbi vseh proti vsem. Niso vsi proti vsem, natanko to zaplete zadevo, močni znajo (oz. znajo enostavneje) sklepati koalicije s sebi podobnim. Oziroma, mesta največje moči so zmožna mobilizirati največja sredstva v boju za ohranitev lasten pozicije.

Skratka državo, vsaj moderno socialno državo, si ponavadi predstavljamo kot protiutež trgu: trg neizogibno in nepredvidljivo vzpostavlja neenakosti, država ta gibanja nadzoruje, primerno kroti oz. lajša. Toda ko se temelji teh razmerij na trgu zamajejo, se država vse prej znajde v drugačni funkciji, ker sama ohranitev stabilnosti sistema zahteva – če se ne gre ravno socialne revolucije – da malo pozabi na pravičnost in pomoč razporeja koncentrično.

***

Po drugi strani pa vseeno vsaka krizna mobilizacija deluje izenačevalno. Kot denimo razloži Walter Scheidel v knjigi The Great Leveler, so najbolj nasilne katastrofe – za sodobni svet najbolj pomembno 2. svetovna vojna – najbolj učinkovito odpravljale neenakosti.

Zgolj del tega izenačevanja je vezano na fizično uničenje, ki po statistični logiki več vzame tistim, ki imajo več – tokrat to ne grozi. Nemara pomembneje je, da tovrstni krizni trenutki tudi nekako moralno izenačijo posameznike, s tem ko postavijo vse v podoben položaj eksistenčne ogroženosti – in to izenačenje daje zagon tudi ureditvi, ki se formira po katastrofi. Kapitalizem svoje strukture moči gradi v senci privatnosti; izredno stanje, ko kar naenkrat vse postane javna stvar, pa ustvari situacijo, v kateri neenakosti postanejo bolj vpadljive in manj znosne.

Konkretno pri nas: ko se je začelo razmišljati, kaj vse bo zaradi epidemije lahko šlo v družbi narobe in kako to rešiti oz. ublažiti, se je kot vodilo tega reševanja nekam vsililo načelo: vse in vsi ima pravico do preživetja. To se še ne sliši ravno revolucionarno; toda hitro se je dalo ugotoviti, da to pravzaprav ni pravica, ki bi veljala v normalnem času.

Za začetek se je takoj prikazalo, po kako različnih institucionalnih poteh si državljani v normalnih okoliščinah zagotovijo to pravico in se jih ukrep, ki bi zgolj zagotovil, da bodo izplačane vse plače, sploh ne dotakne. Takoj se je razbohotil seznam bolj robnih oblik obstoja, ki ostajajo nezaznavne za uradne institucionalne oblike preživetja; vlado se je (v času pisanja še neuspešno) poskušalo podučiti, kakšna dinamika honorarjev je v navadi v kulturi, kako se dejansko preživljajo študenti ipd. Slovenija bo morala v prebroditvi te krize šele ugotoviti, kako dejansko deluje.

Če in kolikor zares deluje. Sedaj, ko je realnost družbenega sveta suspendirana, je tudi trenutek za razmislek, kako vzdržna je pravzaprav ta realnost, katere strukture stabilnosti si sploh zares zaslužijo trud za ohranitev, in katere ne. Kako pomembno je res vztrajati pri, denimo spodbujanju turizma, panogi, ki se je nemara znašla najdlje od stanja normalnosti, in ima tudi sicer par vprašljivih učinkov na družbo, kot je airbnb ekonomija in cen nepremičnin? Ali: sedaj ko vemo, da nas obet eksponente rasti lahko pripravi k dovolj hitremu in radikalnemu odzivu , ko je enkrat jasno, da vsak dan šteje – zakaj uvida in primernega odziva z isto radikalnostjo ne ponovimo pri reševanju podnebne krize, kjer smo soočeni s podobno eksponentno dinamiko? Etc.

***

To so najokvirnejše koordinate situacije, s katero se soočamo. Ob predstavitvi prvega zakonskega koronapaketa je predsednik vlade svoj plan dela razložil s simpatično slikovito metaforo: govoril je o »zamrznjenih potnikih na vesoljski ladji«. Toda metafore, ki namesto iz narave ali vsakdanjega življenja črpajo iz znanstveno fantastičnih podob, so opazno manj pomirjujoče – vzbujajo nekaj manj zaupanja, ali je tisto, kar poskušajo ponazoriti, zares mogoče. (Niso še, kolikor mi je znano, izumili krioničnega postopka, ki ne bi uničil celic, posebej možganskih).

Skratka prav mogoče je, da se lahko status quo ante bellum ohrani/vrne le kot nekakšna umetna kopija. Ob tem je treba imeti v mislih, da smo v situaciji, ko si gredo lahko zahteve stabilizacije in zahteve pravičnosti kar najbolj navzkriž.×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 39: Hierarhije spomladi 2020.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.