Izšla je 6. številka revije. Tema: Potrošništvo


V decembrski številki revije Razpotja smoobravnavali temo potrošništva.

Iz uvodnika:

Obglavljeni kapitalizem

Kar nekako samoumevno se nam zdi, da koncept potrošništva povezujemo s konceptom kapitalizma. Prav tako se nam zdi samoumevno, da ob tem zavzamemo nekoliko kritiško in pravičniško držo – bog ne daj, da bi zagovarjali katerega od teh pojmov! Vendar ta samoumevnost ni tako nujna, kot se zdi.
Oba fenomena sta pokazala, da znata živeti svoje življenje. Kapitalizem devetnajstega stoletja ni potreboval potrošniške logike. Prav tako pa v zadnjem času lahko opažamo potrošništvo, ki se dogaja izven ali celo proti tržnim logikam, predvsem na svetovnem spletu. Tako si lahko porabniki izmenjujejo datoteke preko peer-to-peer omrežij, si naložijo prostodostopne odprtokodne programe ter preko forumov in strani dostopajo do bolj ali manj bistroumnih videov, slik in razno raznih domislic, ki večinoma nimajo znanega niti avtorja in za katere prav tako težko rečemo, ali so original ali kopija.
Na časovni liniji sta ta dva fenomena povezana z vznikom in zamrtjem neke pošasti – znamenite pošasti komunizma, ki je strašila po Evropi. Zdaj jo lahko zasledimo še kje v formalinu na univerzah, je pa v zgodovinski dialektiki imela pomembno vlogo, ki je pripeljala do premika iz enega pojma v drugega.
Najprej smo izgubili staro dobro ponudbo in povpraševanje. Namesto nje je zrasla kirurška študija podzavesti potrošnika. Korporacije, kot so Disney, sploh ne ponujajo več risank, temveč od otroštva naprej detajlirano  preučujejo način, kako potrošnika navaditi na konzumacijo določenih dobrin. Sodobna podjetja so bolj kot tovarni podobna laboratorijem, namesto produktov pa nastopajo posameznikove iracionalne fantazme.
Nato smo izgubili stari dobri „šiht“. Osemurni delavnik, ki nam je omogočal, da smo bili odtujeni od svojega dela. Nov način dela zahteva, da dihamo, jemo, pijemo, zjutraj vstajamo in zvečer hodimo spat za podjetje. Docela se moramo z njim poistovetiti.
Mogoče je najusodnejša izguba izguba kapitalista. Tistega, ki je poleg svoje podjetne vizije in celo pustolovske naravnanosti do življenja še zadnji razumel, kaj pomeni biti višji razred in kakšne dolžnosti k temu spadajo. Kot na primer Levi Strauss, ki je obogatel s prodajo blaga za kavbojke in vendar pripomogel k vzpostavitvi večine kulturnih in izobraževalnih ustanov v San Franciscu. Ali naš Žiga Zois, ki je podedoval fužino, vendar je cel svoj prosti čas posvečal mineralogiji, velik del svojega denarja pa namenjal slovenskemu jeziku in kulturi.
Pošast je odgriznila glavo. Namesto kapitalista sta prišla menedžer in delničar. Namesto „avtonomnega posameznika“ pa masa.
Sprememba obleke, ki je nekoč pomenila prehod v višji sloj, je nosila tudi družbeno breme – predpostavljala je tvojo odgovornost.
Sedaj se ne menja oblek, menja se samo njihova cena. Bogastvo pa ne predpostavlja odgovornosti, temveč obratno, možnost infantilnosti – veselja nad konzumacijo in zavistjo drugih.

Miha Kosovel

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja