Prikazen revolucije

Vstop alternative desnice na politično prizorišče


Ilustracija: Katja Pahor

Andreja Cimprič

Minulo desetletje je bilo brez vsakega dvoma prelomno, če gledamo iz vidika politike in idej, saj je po eni strani predstavljalo zmagoslavje progresivnih idej, po drugi strani pa sunkovito reakcijo proti njim. Videli smo vzpon identitetnih politik, razširitev varstva manjšin, uveljavitev istospolnih porok v večini zahodnih državah, kritiko stereotipnih upodobitev manjšin znotraj popularne kulture, ipd. Obenem pa se je začela tudi reakcija proti liberalnemu konsenzu zahodnega sveta. Populistične in nacionalistične stranke so dobivale vse več podpore in marsikje prevzele oblast. Sledili so izvolitev Donalda Trumpa, migrantska kriza in izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije. Hkrati je geopolitično sliko desetletja zaznamoval radikalni obrat v Rusiji, ki se začela vse bolj oddaljevati od zahoda in modernosti. Lahko bi celo rekli, da prišla v krizo celotna modernost.

Mnogo razlogov za vnovično popularnost iliberalne desnice lahko najdemo v nelagodju sodobnosti, če uporabimo izraz kanadskega filozofa Charlesa Taylorja, ki je v istoimenski knjigi izpostavil tri poteze sodobne družbe, ki so posameznika iztrgale iz vkoreninjenosti v stabileni simbolni red: individualizem, odčaranje sveta in zmagoslavje instrumentalnega razuma. Taylorjev uvid je predvsem v tem, da je bil v predmodernih družbah človek zavezan nekemu skupnemu smotru in se je razumel kot del velike verigea bivajočega. Takšen pogled je omogočal, da je svoje mesto v svetu dojemal kot stabilno, »od boga dano«, na drugi pa je stvarstvo še zmeraj ohranjalo del svoje čarobnosti. Tovrsten pogled lahko sicer odpravimo kot oblastni diskurz, kar je navsezadnje tudi bil, a je hkrati bil tudi zagotovilo stabilnosti. In, kot smo videli v eseju »Prikazen reakcije. Intelektualna geneza alternativne desnice.« v Razpotja 38, je bila ravno izguba stabilnosti znotraj moderne veliki predmet razmišljanja reakcionarnih mislecev.

Toda od takrat se je razvoj nadaljeval in družba je vstopila v naslednjo epoho, ki jo lahko poimenujemo bodisi postmoderna po Lyotardu ali pa tekoča moderna po Baumannu. Lyotardova koncepcija postmoderne predvideva konec velikih zgodb in metadiskurza, kar se kaže v tem, da je sčasoma vse več ljudi začenjalo dvomiti o napovedih o koncu zgodovine, k čemer so močno prispevali dogodki od enajstega septembra do finančne krize leta 2008. Bauman pa je opozoril na vse bolj nomadsko naravo naše družbe, saj dandanes človek lahko prehaja med različnimi družbenimi pozicijami na fluiden način in lahko večkrat menja poklice, partnerje, politična prepričanja itn. S takšnim pristopom k lastnemu življenju se človek izključi iz tradicionalnih skupnosti, ki so nudile varnost, ampak se je hkrati tudi osvobodil omejitev in restrikcij, ki jih takšna omrežja prinašajo. Hkrati pa je zadnje desetletje z bliskovitim razvojem informacijskih tehnologij še pospešilo družbene spremembe in povezalo svet kot še nikoli v zgodovini.

Zakaj je to relevantno za nas? V svojem članku alternativne desnice ne bom obravnavala zgolj kot ozkega gibanja, zbranega okoli Richarda Spencerja, temveč se bom držala pristopa, ki ga je za preučevanje nemške konservativne revolucije ubral Armin Mohler, a brez apologetskih intenc, kot jih je vsebovalo njegovo delo. Zanimiva je namreč Mohlerjeva karakterizacija konzervativne revolucije, ki jo povzel s sledečimi besedami: »Stara struktura Zahoda kot sinteza klasične kulture, krščanstva in impulza ljudstev, ki vstopajo zgodovino, se je prvič sesula, nova forma pa se še ni pojavila. Mi stojimo v tem prehodnem obdobju, temu interregnumu, ki daje svoj pečat vsaki duhovni dejavnosti. Konservativna revolucija je tako zaznamovana z njim, kot tudi poskus preseganja tega stanja.« V nekem smislu lahko podobno dojemamo pojav alternativne desnice, čeprav nam še zmeraj ni prinesla dela, ki bi se lahko primerjalo denimo s Spenglerjevim Zatonom zahoda. Ne moremo pa ga razumeti, ne da bi vzeli v ozir razkroja tradicionalnih družb in naravo tekoče moderne. V tem smislu lahko potrdimo Alainu de Benoistu, ki je zapisal, da spraševanje o identiteti pomeni, da ta ni več samoumevna oz. dojeta kot taka. Alternativno desnico bi lahko opisali kot poskus ponovne vzpostavitve močne identitete večinske in privilegirane populacije. Cinično bi lahko rekli, da gre za ponovno iskanje smisla znotraj kapitalistične alienacije in odtujitve. Na tej točki pa lahko še omenimo, da je bil izraz alternativna desnica prvič uporabljen leta 2008 v predavanju paleokonservativnega misleca Paula Gottfrieda z naslovom The Rise and Fall of the Alternative Right. Gottfried je bil mentor Richarda Spencerja, ki je kasneje ustanovil časopis The Alternative Right in je postal vodja radikalnejšega krila istoimenskega gibanja.

Identitetne politike

Nestabilnost identitet in tradicionalnih okvirjev je povzročila tudi proces razkroja starih hierarhij in hegemonij, kar je odprlo možnost vse bolj množične formulacije manjšinskih identitet na političnem in družbenem prizorišču. Gibanja za državljanske pravice temnopoltih v ZDA, seksualna revolucija in vse večje zmage feminističnega gibanja so v veliki meri predrugačili razmerja med ljudmi. To sicer ne pomeni, da se spremembe še ne dogajajo in da je zadnji feministični val odveč; gre za to, da priznamo razsežnost sprememb. Hkrati smo bili priča identitetnim politikam, ki emancipacije niso videle zgolj kot emancipacije posameznikov, temveč tudi skupin. Ta ideja sicer ni nova, vendar je od šestdesetih let dalje začela pridobivati na pomenu. Eno izmed njenih najboljših formulacij najdemo že pri Simone de Beauvoir, ki je svoj pogled na ženske, ki so želele biti zgolj sprejete med moške formulirala s sledečimi besedami: »Ženska je prav gotovo tako kot moški človeško bitje: a to je abstraktna trditev; dejstvo je, da je vsako konkretno človeško bitje vedno posamezno situirano. Odklanjanje pojmov večne ženskosti, črnske duše, judovskega značaja še ne pomeni zanikanja, da danes obstajajo Judje, črnci, ženske: takšno zanikanje za prizadete osebe ne predstavlja nikakršne osvoboditve, ampak zgolj beg v neavtentičnost. Jasno je, da nobena ženska same sebe ne more brez izneverjenja situirati zunaj svojega spola.« Identitetne politike lahko torej dojemamo v okviru misli de Beauvoirjeve: njihov cilj je doseči osvoboditev brez izgube avtentičnosti, brez izgube lastne identitete. Pri tem pa velja spomniti na pronicljivo opazko Luke Lisjaka Gabrijelčiča iz uvodnika v številko Razpotij, posvečeno identitetnim politikam, in sicer da so že boj vseh narodov za emancipacijo oziroma uveljavitev, med njimi tudi slovenski nacionalni boj v habsburški monarhiji, že bili oblike identitetnih politik, čeprav je v današnjih fluidnih časih morda res prisotna potreba po globlji refleksiji identitete in njeni vlogi. Radikalne kritike oblasti in družbenih diskurzov so hkrati pripravile teoretsko podlago za formulacijo svojih zahtev. Kot smo lahko videli iz prelomnega dela Edwarda Saida, Orientalizem, so bili pogledi na Orient pogosto specifično zahodnjaški in namenjeni formulaciji drugosti, ki je pogoj za samo identiteto človeka oziroma skupnosti, saj človeštvo (če se znova vrnemo k de Beauvoir) vedno razmišlja znotraj dualističnih okvirov.

Manjšinske skupine so torej začele premišljevati svojo vlogo in izpraševati njihovo podobo znotraj dominantne kulture. Posledica je bilo rojstvo tako aktivističnih gibanj kot raznih akademskih in intelektualnih tokov, med katere lahko uvrstimo postkolonialne študije, queer študije, študije spolov itd. Te, sprva na akademske razprave omejene teorije so pridobile tudi družbeni vpliv prek intelektualne in medijske sfere. Sledile so kritike popularne kulture od upodobitve manjšin v filmih do vprašanja upodobitve žensk v videoigrah. Feministična kritičarka Anita Sarkeezian je, denimo, v svojih posnetkih na youtubu temeljito analizirala upodobitve žensk v igricah in ugotovila, da sledijo bodisi klasični narativi dame v težavah ali pa so namenjene zgolj »moškemu pogledu«. Takšne kritike so spodbudile tudi reakcijo, saj so se pripadniki dominantne populacije počutiti ogrožene ali bolje rečeno napadene. Tako so nastale prve teorije o »kulturnem marksizmu«, ki so prek alternativne desnice postale del mainstream besedišča, čeprav so bile prisotne že v »antidžihadističnemu« gibanju: švedski bloger Fjordman je že leta 2008 na spletnem časopisu The Brussels Journal objavil članek z naslovom Sweden: The Triumph of Cultural Marxism, kjer je progresivne politike švedskih socialdemokratov označil za kulturni marksizem, saj naj bi marksisti poskušali doseči revolucijo prek sredstev kulturne dominacije. A če je to takrat bil še obskuren internetni fenomen, je danes splošno znana fraza, ki se je poslužujejo tudi nekateri liberalci v svojih kritikah identitetnih politik. A da je do tega prišlo, se je morala pojaviti alternativna desnica.

Gamergate in oblikovanje alternativne desnice

Kot ključen moment pri vzponu alternativne desnice velja afera, ki je izbruhnila poleti 2014 in je po hashtagu na tviterju postala znana pod imenom #gamergate. Začela se je pravzaprav izredno banalno. Razvijalec videoiger Eron Gjoni je svojo partnerko Zoey Quinn obtožil, da ga je varala z Nathanom Graysonom, ki je recenziral videoigre za spletno stran Kotaku. Zadeva je kmalu eskalirala v nadlegovanje Zoey Quinn in drugih ženskih razvijalk ter prerasla v gibanje, ki je odpiralo splošna vprašanja glede recenzij videoiger. Pri tem so se odprla tudi vprašanja glede prisotnosti žensk, manjšin in feminizma znotraj videoiger, pri katerih se je pokazal mobilizacijski potencial mladih moških s spletnih forumov, kot sta Reddit in 4chan. Upor proti politični korektnosti je dal krila tudi poklicnim provokatorjem, kot sta Milo Yiannopoulos in Gavin McInnes. Pri tem se je zgodil izredno pomemben preobrat, saj je dobršen del desnice začel pridobivati novo, uporniško podobo, ki jo je zaznamovala raba novih načinov spletne komunikacije, s trolanjem in memi, ter agresivno kljubovanje vrednotam, ki jih je prevzel velik del liberalnega mainstreama. Radikalna desnica je sicer vedno tlela v določenih subkulturah in glasbenih zvrsteh, kot so npr. neofolk, industrial in black metal, A to so bili od nekdaj pojavi omejenega dosega, čeprav so bili povezani z določenimi zločini.

Drugi pomemben obrat je bil nastanek nove žrtvene narative, in sicer tako, da so poudarjali ogroženost večinske populacije zaradi identitetnih politik manjšin. V tem kontekstu so prevzeli omenjeni diskurz o »kulturnem marksizmu« in boj proti »politični korektnosti«. Predvsem pri slednji lahko mirne duše rečemo, da se je ponudila kot enostavna tarča, zlasti kar zadeva ekscese na nekaterih univerzah po zahodnem svetu. Številne humorne posnetke smešenja študentskih aktivistov lahko mirne duše označimo kot eno izmed medijskih zvrsti, ki so zaznamovale preteklo desetletje. A ta uporniška drža je mnoge vodila do vnovičnih razmišljanj o lastni identiteti, kar je pripomoglo k obuditvi koncepta belske identitete. Ta sicer v Ameriki ni nič posebno novega: konservativni publicist Ross Douthat je denimo opozoril na dejstvo, da je belska identiteta že dlje časa del agende Republikanske stranke.

Na istem valu je prišlo do vzpona gibanja za pravice moških oz. »moške sfere« (manosphere), ki se postavlja kot odgovor feminizmu. Paradoks je, da lahko na začetkih tega gibanja vidimo sodelovanje s feministkami, saj so oboji postavljali pod vprašaj spolne vloge: borci za pravice moških so sprva poudarjali, da so ženske opravile premislek o svojih spolnih vlogah, pri moških pa se to ni zgodilo, oboji pa so izpraševali patriarhalni sistem. A vendar se je kasneje zgodil premik, ko se je moška sfera izrazito zoperstavila feminizmu in kritičnemu mišljenju spola. Moška sfera se je tako obrnila v čaščenje tradicionalne moškosti. Sestavlja jo sicer precej raznolikih podskupin, ki gredo od gibanja »Moški, ki gredo svojo pot« (MGTOW), ki zagovarja prostovoljno ločitev od žensk, preko posameznikov, ki učijo umetnosti zapeljevanja, ki pogosto meji že na posilstvo, pa vse do najbolj fascinantnega fenomena, takoimenovanih incelov. Pod kratico za involuntary celibate (neprostovoljni celibat) se zbirajo predvsem mladi moški, ki so prepričani, da so zaradi svojega videza in razkroja razmerij med spoloma po zaslugi feminizma obsojeni na neprostovoljen celibat. Manosphere se poslužuje obskurnih teorij o »alfa« in »beta« samcih in o tem, da ženske želijo spati zgolj s petino najlepših in najuspešnejših moških. Tu lahko znova vidimo že omenjeni obrat k poziciji žrtve in konstrukcijo lastne identitetne politike, le da v tem primeru emancipacija pomeni reakcijo.

Vstop v mainstream

Na podoben način, kot ga lahko opažamo pri manosphere, se je belska identiteta začela odzivati in spreminjati kot odziv na vse večjo multietničnost ameriške družbe in vzpon gibanj, kot so black lives matter. Okrepile so se kritike afirmativne akcije in pobud, ki afirmirajo manjšinske identitete, kakršna je denimo mesec afroameriške zgodovine. Prav znotraj identitetnega diskurza belske rakcije je tudi najbolj viden vpliv evropske nove desnice na sodobno alternativno desnico. De Benoist je namreč mnogo svojih del posvetil ravno fenomenom etnične identitete, a s pomembno razliko: de Benoist je, pod močnim vplivom Carla Schmitta, glavnino svoje kritike usmeril proti liberalizmu in njegovi individualnosti ter univerzalnosti, alternativna desnica pa je, najverjetneje zaradi svojih ameriških korenin, ohranila večjo simpatijo do libertarizma in klasičnega liberalizma. Tu lahko zaznamo vpliv radikalnih libertarcev, kot sta Hans Hermann Hoppe in Murray Rothbard, ki so se pogosto spogledovali s skrajno desnico. To je zlasti očitno pri Hoppeju, ki v svoji viziji anarhokapitalistične družbe dopušča tudi obstoj etnično homogenih ozemelj na privatni lastnini. Pomembno vlogo so imele tudi ideje sicer zmernejšega libertarnega sociologa Charlesa Murraya o domnevno prirojenih razlikah v inteligenčnem kvocientu med rasami. Obsesija z inteligenčnim kvocientom je bila ključnega pomena pri navezavi libertarne misli na dediščino znanstvenega rasizma in evgenike. Napadi na »politično korektnost« in »postmodernizem« so pri tem služili kot način, kako se otresti kritik tovrstnega reakcionarnega scientizma.

Trumpova kampanja in njegova izvolitev na valu migrantskega vprašanja so dali alternativni desnici precejšen zagon. V Belo hišo je prišel človek, ki jim vsaj ni nasprotoval, če jih že ne odkrito podpira, njegovo kampanjo pa je vodil Steve Bannon, ki je popolnoma prestopil v alternativno desnico in kot urednik spletnega medija Breitbart dajal glas mnogim njenim predstavnikom. Istočasno je na stari celini demografska panika, ki jo je sprožila migrantska kriza, spodbudila vzpon podobnih gibanj po Evropi, med katerimi najbolj izstopa Generacija identitete, ki jo lahko štejemo za del alternativne desnice, saj je doživela vzpon v istem času in jo v marsičem druži isto nasprotovanje liberalnemu mainstreamu. Njihov manifest ima celo za podnaslov »Vojna napoved generaciji študentskih gibanj 1968«, čeprav prav študentskemu gibanju v strateškem vidiku marsikaj dolguje. Gibanje se je uspelo povezati s političnimi strankami po Evropi, tudi z SDS v Sloveniji, kar jim je dalo vsaj nekaj političnega vpliva. Lahko torej rečemo, da se je sredi desetletja zvrstil niz prelomnih trenutkov, ko se je alternativna desnica iz trolovskega gibanja prelevila v dejansko politično silo. S tem je uresničila metapolitični ideal nove desnice in svoj diskurz spravila v mainstream: ideje, ki so bile prej prisotne zgolj na obskurnih internetnih blogih, lahko danes slišimo tudi od nekaterih politikov na sredini. Dober primer je ameriški televizijski voditelj in komik Dave Rubin. Kljub temu, da ga ne moremo uvrščati k alternativni desnici, je mnogim njenim pripadnikom dal glas v svojih priljubljenih oddajah in jim s tem omogočil, da so razširili svoje občinstvo. Rubin dobro ponazarja pojav, ko liberalni individualizem najde skupen jezik z alternativno desnico pri nasprotovanju identitetnim politikam levice: čeprav ne nujno deli desničarskih klicev po obnovi močnih kolektivnih identitet na etnični ali tradicionalistični podlagi, pa z nesorazmerno kritiko manjšinskih identitetnih politik in zapostavljanjem identitetnih politik večine de facto promovira teorije alternativne desnice.

Vendar bi lahko rekli, da vzpon alternativne desnice kaže, da se globalizacija in individualizacija nadaljujeta. V tem dvojnem procesu daje alternativna desnica glas tistim poražencem globalizacije, ki sta jih tako mainstream kot tudi radikalnejša levica v zadnjih desetletjih puščala na cedilu. Šele v zadnjem času levica znova daje večji poudarek delavskim pravicam, denimo glede minimalne plače, a medtem je precejšen del prebivalstva dobil občutek, da nima več zaslombe ne v levici ne v zmerni desnici, saj sta bila oba pola (če pustimo ob strani radikalne intelektualce) precej nekritična do globalizacije. Vzpon alternativne desnice je tako dal glas frustracijam, ki jih je rojevala globalizacija. O tem denimo priča fenomen Jordana Petersona, ki je ravno s kanaliziranjem tovrstnih frustracij dosegel status intelektualnega zvezdnika. Peterson kljub svoji nominalni privrženosti klasičnemu liberalizmu še vedno močno poudarja pomen »zahodne civilizacije«, kar sicer ni samo po sebi napačno, vendar termini kot so »Zahod«, »zahodna civilizacija« in »evropska dediščina« pogosto služijo kot zavesa, za katero se skrivajo ideje o rasni večvrednosti. V zmedi tekoče moderne se nam vrnitev k tovrstnemu civilizacijskemu elitizmu kaže kot naslonitev na domnevno stabilno kolektivno identiteto. Podobno velja tudi za obsedenost z moškostjo, kakršno jo propagira manosphere. Že Umberto Eco je tako mačizem kot povzdigovanje pripadnosti skupini, ki je predstavljena kot večvredna, v svojem znamenitem eseju opredelil kot elementa prafašizma. Seveda se zavedam, da je tovrstna raba pojma »fašizem« problematična in da alternativna desnica vsebuje mnogo elementov, ki so zgodovinskemu fašizmu tuji, vendar lahko v njej vidimo podoben način soočenja z nelagodnostjo v modernosti, kakršno so ponujale radikalne desničarske ideologije dvajsetega stoletja, pa četudi prilagojeno novim, še bolj »kaotičnim okoliščinam«.

Praxis

Odgovori na fenomen alternativne desnice niso in ne morejo biti enostavni. Levica bi se morala zavedati, kako je s svojimi idejami o rušenju obstoječega konsenza in »radikalni kritiki vsega obstoječega« alternativni desnici dala intelektualna orodja za spodkopavanje liberalnega mainstreama, liberalni in konservativni pol pa se morata zavesti, da sta se v marsičem oddaljila od slehernika in njegovih strahov in tesnob. Naš čas ponovno kliče k resnemu premisleku. Slavoj Žižek je pred leti pozval, naj se ponovno vrnemo k izpraševanju in se osredotočimo na razmislek. Poleg krize povojnega reda, ki jo je razkrilo prejšnje desetletje, in smrti sanj o koncu zgodovine smo sedaj soočeni še s pandemijo, kakršne Evropa ni videla že mnogo desetletij in še dodatno ruši stabilnost sedanjega stanja. Samo resna refleksija (post)moderne družbe nam lahko omogoči soočanje z argumenti alternativne desnice, zapiranje v slonokoščeni stolp in kvaziaristokratski prezir do množic pa bosta le pospešila nadaljnji razkroj demokracije.×


Članek je bil prvotno objavljen v Razpotja 39: Hierarhije spomladi 2020.

Na spletu lahko preberete le manjši del člankov, objavljenih v reviji. Za sproten dostop do vseh člankov v obstojni, oprijemljivi in pozorno oblikovani tiskani obliki se naročite.