Protikrhko, nestabilna knjiga


Nassim Nicholas Taleb: Protikrhko
Antifragile: Things That Gain From Disorder
Random House, New York 2012

Aljoša Kravanja

Nicholas Nassim Taleb je mislec, trader, filozof verjetnosti in intelektualni postopač. Po poreklu je Mediteranec, po temperamentu prav tako. Veliko pišejo o njegovih polemikah in politiki (njegove tarče in zavezništva so pogosto presenetljiva: nasprotuje IQ testom, včasih podpira Trumpa, vedno Asada, smeši Pinkerja in Dawkinsa itd.). Nekoliko manj pišejo o Talebovih knjigah – ta članek bo popravil to nesorazmerje. Taleb je pred kratkim znova izdal svoje knjige kot zbirko, imenovano Incerto. V tem članku bom pisal o eni od knjig v tej zbirki – Antifragile:_Things That Gain From Disorder oziroma Protikrhko: reči, ki uspevajo v neredu, prvič izdani leta 2012. Ker je knjiga zanimiva sama po sebi, se bom izognil daljšim uvodom. Najprej bom obnovil njeno osnovno idejo, namreč konceptualno razliko med krhkostjo in protikrhkostjo; v zaključnem delu bom prikazal svoj ugovor proti tej razliki.

Pojmovno ogrodje

Antifragile je žanrsko mešana knjiga. Vsekakor ni čisto znanstvena ali filozofska razprava. Taleb vanjo vključuje anekdote iz svojega življenja, pa tudi štorijo o dveh fiktivnih likih, Fat Tonyju in Neronu Tulipanu. Taleb je svojo profesionalno pot začel kot trader in veliko primerov, ki jih navaja, je res iz finančnega sveta; toda to nikakor ni ekonomska knjiga. Antifragile izhaja iz navdušenja nad nekim pojmovnim odkritjem, ki ga Taleb aplicira na razna področja, s katerimi je seznanjen kot fokusirani praktik (trader) ali kot mislec širokega razpona (bralec filozofije, romanov, zgodovine, psihologije itd.).

Osnovna zamisel Antifragile je, da do zdaj še nismo (intelektualno) dojeli pravega nasprotja krhkosti. Vzemimo nazoren primer krhkega predmeta, kot je porcelanast čajnik. Čajnik se ob večjem šoku – padcu ali udarcu – razbije. To v Talebovi govorici pomeni, da čajnik nima rad pretresov, naključnih dogodkov, fluktuacij ali, z eno besedo, volatilnosti. Čajnik ima rad mir v polici ali previdne (in ne preveč tresoče) roke babice. Zdaj pa se vprašajmo, kaj je nasprotje takšne krhkosti ali odpora do volatilnosti. Običajen odgovor bi bil, da je nasprotje krhkosti robustnost oziroma čvrstost. Se pravi, nasprotje krhkega predmeta naj bi bil tisti predmet, ki je indiferenten do šokov in udarcev; nasprotje čajnika bi bila vojaška menažka, ki pretrpi nespremenjena tudi plazenje po strelskih jarkih ali vožnjo v tanku. Toda ta odgovor je po Talebu napačen. Resnično nasprotje sovraštva do pretresov namreč ni neobčutljivost, temveč naklonjenost pretresom. Torej v resnici nimamo opravka z dvostavno opozicijo, temveč s »triado«, kot pravi Taleb. Poleg krhkosti in robustnosti imamo še »protikrhkost« oziroma antifragilnost. V razred protikrhkih stvari spadajo vsi sistemi, ki cvetijo šele tedaj, ko se izpostavljajo naključnim pretresom, šokom, volatilnosti.

Talebovi glavni primeri protikrhkosti so biološki procesi. Vzemimo odraščanje. Mladič preživi formativna leta tako, da se aktivno izpostavlja (ne preveč) hudim pretresom. Pretepi med mladiči (oziroma otroci) okrepijo fizične sposobnosti in socialno inteligenco; obolenja kalibrirajo imunski sistem; telesni napori ojačajo mišice. Mladič, ki se v formativnih letih ne izpostavlja šokom, pravzaprav ne doživi resnične formacije; kot individuum lahko doseže razcvet zgolj po zaslugi nepričakovanih srečanj in preizkušenj. Če preveč skrbni starši iz njegovega okolja odstranijo naključnost, mu torej ne naredijo usluge. Eliminacija naključnosti bi mu koristila samo, če bi bil krhek kakor čajnik; toda ker je živo bitje in zato protikrhek, mu ščitenje pred nezgodami kvečjemu okrni življenjske sposobnosti.

Protikrhki so tudi življenjski procesi višjega reda, kot je evolucija. Vrsta, ki bo (po svojih posameznikih) izpostavljena več naključjem, torej več šokom in smrtonosnim travmam, bo podvržena strožjim selekcijskim pritiskom. Razvoj vrst se potemtakem hrani z nezgodami. Podobno ljubezen do naključnosti najdemo po Talebu v gospodarstvu, ekosistemih, inženiringu, zgodovini idej – pravzaprav v vseh dinamičnih, živih sistemih. Podjetnik tvega izgube; brez njegovega dejavnega izpostavljanja šokom bi gospodarstvo otrpnilo. Manjša katastrofa, kot je lokaliziran požar, je koristna za ekosistem, saj mu omogoči obnovo na rodovitni prsti. »Random šraufanje« (oziroma »tinkering« pri Talebu) je gonilo novosti v inženiringu. Naključnost tem sistemom ne škodi; nasprotno, je njihovo gonilo.

Ilustrirajmo razliko med protikrhkostjo in krhkostjo še na enem primeru, na razliki med sončno in jedrsko energijo (primer je moj in lahko vsebuje kakšno netočno informacijo). Kot je znano, je tehnologija za pridobivanje energije iz sončne svetlobe v stalnem razvoju. Izkoristek fotocelic se postopoma izboljšuje, vendar še ni tako visok, da bi se državam ali korporacijam izplačalo obsežno investiranje v sončno energijo. Dodaten problem je shranjevanje presežkov sončne energije. To pomeni, da je področje sončne energije podvrženo izgubam – da pa hkrati obstaja strašanski razvojni potencial, ki bi ga lahko prinesla (naključna) tehnološka inovacija, recimo pri fotocelicah ali baterijah. Na drugi strani pa imamo stabilen, tehnološko izgotovljen sistem pridobivanja energije iz razpada atomskih jeder. Jedrske elektrarne v veliki večini delujejo varno. Skrajno redko – resnično izjemno redko – pa se zgodijo katastrofe z ekstremnimi izgubami, kot sta nesreči v Černobilu in Fukušimi. Sedaj pa poglejmo, kakšen odnos imata ti tehnologiji do naključnosti. Če bi v primeru solarnih tehnologij odstranili vsa naključja v svetu, bi industrijo zatrli v kali, saj bi jo obdržali na trenutni (podoptimalni) ravni. Solarna tehnologija potrebuje naključne dogodke, inženirska odkritja, »random šraufanje« ali presenetljive aplikacije že odkritih tehnik; več ko je naključij, verjetnejši bo razcvet te tehnologije. Jedrska tehnologija je v obratnem položaju. Za njeno dobro delovanje je bistvena minimizacija naključnih dogodkov, kot sta nepremišljenost sovjetskih tehnikov pri varnostnih testih. Z drugimi besedami, svet z najvišjo stopnjo naključnosti bi ustrezal solarni tehnologiji, saj lahko en sam čudežen dogodek (npr. odkritje baterij z boljšim izkoristkom) pokrije vse stroške drugih naključij in siceršnje podoptimalne ravni tehnologije; in nasprotno, izpostavljenost naključjem škoduje jedrski tehnologiji, saj lahko en sam skrajno izreden dogodek (nezaslišani potres) daleč izniči vse dobičke, ki jih je prinašala do zdaj stabilna jedrska elektrarna.

Kaj storiti?

Iz te razlike med krhkostjo in protikrhkostjo Taleb izpelje dve normativni priporočili (v resnici izpelje celo množico nasvetov in vodil, a jih lahko okvirno razdelimo na dve skupini). Prvič, če imamo na izbiro, se raje kot za krhke odločajmo za protikrhke sisteme – preprosto zato, ker je svet dejansko obljuden z izrednimi dogodki, absolutnimi naključji. Z drugimi besedami, po Talebu je vedno bolje živeti tako, da stavimo na izreden dogodek, kot pa živeti tako, da stavimo proti izrednemu dogodku. Še več, Taleb celo pravi, da se tega priporočila že zdaj držimo v vsakdanjem življenju, le da to počnemo implicitno, s pomočjo strategij, ki spominjajo na finančni pripomoček, imenovan »opcija«.

Talebovo drugo priporočilo je pomembnejše in je najbrž tudi glavni razlog njegove slave. To priporočilo se glasi takole: zaščita protikrhkih sistemov pred krhkostjo lahko vodi v katastrofalno krhkost. Vzemimo primer. Recimo, da bi večja skupina okoljevarstvenikov patruljirala po ruski tajgi in poskušala pogasiti vsak gozdni požar, ki bi ga zagledala. Nekaj časa, morda celo več let, bi bil gozd resnično varen pred ognjem (privzemimo, da bi bila patrulja res velika). Toda v tem času bi se nabirala gorljiva biomasa (npr. odmrla drevesa). Preden je patrulja začela z varnostnimi pohodi, so to biomaso sproti uničevali manjši, lokalni požari; toda zdaj so ti požari sproti pogašeni in gorljiva biomasa se kopiči v gromozanskih količinah. Torej bo naslednji požar absolutno katastrofalen – in vse teže ga bo preprečiti.

To opažanje lahko prepišemo v splošno načelo. Boljša ko so naša sredstva za preprečevanje tveganj, hujša bo katastrofa, ki se ji bo uspelo izmuzniti tem sredstvom. Podobno bo tudi politika, ki bo imela zelo dobre analitike in think tanke, uspešno zajezila manjša tveganja (lokalne upore). Zato bo lahko sprejemala odločitve, ki bodo imele vse večji obseg učinkov; na ta način pa bo naposled trčila ob možnost katastrofe, ki presega zmogljivosti njenih trenutnih blažilcev tveganj (na primer, doletela jo bo državljanska vojna).

Taleb je že dolgo pred ekonomskim zlomom iz l. 2008 opozarjal na prisotnost te škodljive dinamike na finančnih trgih. Njegova osnovna intuicija je bila ta, da posegi državnih regulatorjev, ki v dobri veri varujejo finančne trge pred lokalnimi tveganji, izpostavljajo finančni trg neki hujši, absolutni katastrofi – oziroma »negativnemu črnemu labodu«, rečeno v Talebovi terminologiji. Se pravi, tako kot skrbna patrulja gasilcev preprečuje lokalne požare in s tem izpostavlja tajgo absolutnemu požaru, tako tudi preprečevanje manjših borznih padcev pripravlja teren za globalno finančno katastrofo. Taleb naj bi že pred krizo predlagal nekaterim bančnikom »test protikrhkosti« – takrat sicer še ni izrecno uporabljal tega izraza. Test se je glasil takole. Vzemimo finančno družbo, kot je Fannie Mac, in preverimo s simulacijo, ali se ob večanju naključnosti v njenem okolju – recimo, z večanjem variabilnosti vrednosti delnic – njeno stanje slabša ali izboljšuje. Če se slabša, je dejal Taleb, potem je Fannie Mae očitno problematična – ali krhka. Toda običajni odziv regulatorjev na takšen test bi bil ravno ta, da bi hoteli Fannie Mac dodatno »zaščititi pred tveganji.« Z drugimi besedami, oddaljiti bi hoteli točko, na kateri se zlomi; povečati bi hoteli stopnjo variabilnosti, na katero je še odporna. V praksi pa to pomeni, da bi bil njen zlom toliko bolj katastrofalen; in to se je potrdilo leta 2008 (po Talebu se s povečevanjem kompleksnosti danega sistema slabi učinki, ki jih prinaša njegov zlom povečujejo eksponentno).1

Taleb potroši veliko energije za zmerjanje »fragilistov«, torej dobronamernih birokratov, ki – podobno kot patrulja ruskih gasilcev – preprečujejo lokalne zlome in nevede utirajo pot globalni katastrofi. Njegovi napadi so zabavni, ampak prekinejo tok njegovega pisanja in včasih zastrejo podrobnosti njegove argumentacije. Spomnimo se, denimo, zgornjega primera izpostavljanja naključjem v mladosti. Taleb pravi, da odraščanje otrok oziroma mladičev sledi logiki protikrhkosti, saj se hrani od (ne prehudih ) stresov. »Helikopterski starši«, torej starši, ki otroka varujejo pred naključji življenja, svojemu zarodu zgolj škodijo, saj mu onemogočajo dostop do prave snovi odraščanja, se pravi pretresov in preizkušenj. Na prvi pogled bi lahko sklepali, da obstaja med čuječnimi birokrati iz Zvezne banke ZDA in helikopterskimi starši analogija, saj oboji preprečujejo pretrese, dejansko pa prinašajo škodo. (Taleb za oba fenomena uporabi isti izraz, »iatrogenost«, ki pomeni škodljivost medicinskih postopkov; oboji hočejo zdraviti, a škodijo). Toda v resnici gre za dva dokaj različna mehanizma. Ko helikopterski starši odstranijo iz okolja stresorje, otroku vzamejo priložnost za krepitev in ga s tem naredijo občutljivega tudi za relativno majhne pretrese v odraslosti; ameriški regulatorji – ali ruski gasilci tajge – pa z umetnim ščitenjem sistema pripomorejo v večanju katastrofe, ki bo uničila ta sistem. V prvem primeru gre torej za nenačrtno krnitev zmožnosti absorbiranja šokov, v drugem primeru pa za nenačrtno povečevanje samega šoka. Sicer je res, da oba mehanizma z umetnim večanjem robustnosti prinašata škodo; toda vloga triade krhkost-robustnost-protikrhkost v teh mehanizmih ni enaka.

Poanta je torej ta, da Talebov slog pogosto zastre argumentacijske finese in natančne povezave med mehanizmi, ki jih analizira. Njegovo pisanje je polno anekdot in zmerljivk; piše »žmohtno« in to je lahko bralcu samo v veselje. Toda ta žmohtnost pomeni, da bodo njegove argumentacije manj prosojne. Helikopterski starši ne škodujejo na enak način kot »fragilisti« iz ameriške Zvezne banke. Zdi se mi, da je ta lastnost Talebovega pisanja še potencirana v njegovi zadnji knjigi, Skin in the Game (Tvegati lastno kožo: skrite asimetrije v vsakdanjem življenju, slovenski prevod je izšel 2019), kjer je še težje razkriti natančne povezave in analogije med razdelki knjige. Res pa je, da bi z večanjem teoretske prosojnosti Talebovim delom vzeli njihov čar in borbenost.

Črni labodi za enaindvajseto stoletje

Kakorkoli že, Taleb besni proti akterjem, ki z (dobronamernim) preprečevanjem tveganj prinašajo hudo škodo. Mislim, da se je ravno na tej točki Taleb zelo dobro dotaknil duha časa. Pomislimo na tri najpomembnejše dogodke v zadnjih desetletjih: na napade 11. septembra, zlom finančnih trgov v l. 2008 in na arabsko pomlad skupaj z vojno v Siriji. Brez večjega gnetenja dejstev lahko rečemo, da so vsi ti dogodki sledili podobnemu, talebovskemu scenariju. Prvič, ameriške obveščevalne službe so poskušale eliminirati tveganja na bližnjem vzhodu; zato so podpirale skupine, kot je Al Kaida. Začasno so jim te skupine morda koristile pri uveljavljanju stabilnosti, vendar za ceno absolutne nestabilnosti oziroma »negativnega črnega laboda« v obliki napadov na New York in Pentagon. Drugič, zavarovanje finančnih družb pred tveganji je povzročilo njihovo rast in zato toliko večji šok ob njihovem dejanskem zlomu leta 2008. Tretjič, arabski diktatorji so desetletja preprečevali menjave oblasti in sprotno reševanje konfliktov, zato so se l. 2011 in kasneje napetosti razodele v maksimalno eksplozivni obliki (k temu pa naj bi pripomogle tudi razne zahodne agencije, ki so v diktatorjih zmotno videle faktor stabilnosti).

Ti scenariji so si vzporedni na več točkah. Prvič, v njih se je razkrila nesposobnost strokovne vednosti (političnih think tankov, obveščevalnih agencij, Zvezne banke, vladnih svetovalcev ipd.) za predvidevanje izrednih dogodkov. Pravzaprav je ta formulacija trivialna. Nihče ne more predvideti izrednih dogodkov ali črnih labodov, kot sta napad na dvojčka ali nastop ISIS. Toda omenjene strokovne agencije so imele še dodatno slabost. S svojimi poskusi, da bi sisteme (finančne trge, diktature) varovale pred tveganji, so te sisteme dejansko izpostavile absolutnim katastrofam. Torej niso krive le zmotnega predvidevanja, ki je splošna človeška šibkost – dejansko so tudi pripomogle k črnim labodom: napadom 11. septembra, zlomu finančnih trgov in vojni v Siriji.

Novo stoletje nam je postreglo s tremi dogodki, ki pričajo o neobvladljivi, eksplozivni, kompleksni naravi človeških interakcij. Te črne labode je težko pojasniti z idejo zgodovine, značilno za 19. in 20. stoletje, ki si zadaja splošno družbeno in ekonomsko dogajanje zajeti s koherentno pripovedjo (npr. s štorijo o napredku demokracije ali razrednem boju). Napad na dvojčka, finančni zlom in vojna v Siriji so tri črne luknje smisla. Okoli njih kroži gromozanska serija posledic in sekundarnih katastrof – same po sebi pa so onkraj običajnih zgodb o smislu zgodovine. V njih se razodeva skrajna ranljivost kompleksnih sistemov človeških interakcij. Talebov dosežek je, da nam ponudi dobra pojmovna orodja za spoprijem s takšnim svetom. Racionalizira tudi gnev, ki ga čutimo do varnostnih, finančnih in obveščevalnih agencij, delno odgovornih za tri katastrofe. Taleb je, skratka, idealni mislec za kaotični čas. (Seveda je povsem mogoče, da ni naš čas nič bolj kaotičen od prejšnjih dob – in da ga izkušamo kot kaotičnega preprosto zato, ker še ni končan, in ker ga torej, v nasprotju s pogledom na prejšnje dobe, dojemamo še v optiki vseh možnih iztekov. V vsakem primeru pa nam Taleb nudi dobra orodja za pojasnitev tega izkustva odprte sodobnosti.)

Pruski protiprimer

Toda v paru krhkosti in protikrhkosti se skriva neka analitična zadrega. V sklepnem delu eseja bi rad skiciral to zadrego. Problem je naslednji: ker protikrhek sistem potrebuje krhkost elementov na nižji ravni, je Talebova razlika med krhkostjo in protikrhkostjo pogosto analitično neuporabna, skoraj vedno pa normativno nekoristna. Ta teza zveni abstraktno – pokažimo jo na konkretnih primerih. Vzemimo zgodovino idej. Recimo, da obstajata v Prusiji dva filozofa, Immanuel in Christian. Immanuel nenehno preizkuša nove ideje. Ko privzame nov mišljenjski sistem, ga najprej zanima, na kateri točki se ta sistem zlomi. Immanuel ljubi paradokse; resnično zadovoljen je takrat, ko mu uspe neko idejo spodkopati. Na drugi strani je Christian. Christian je v mladosti poslušal predavanja o Leibnizu. Mislec so ga očaral, a je s svojo pronicljivostjo odkril, da je Leibnizov sistem luknjav. Zato se je posvetil krpanju teh lukenj. Karieri naših filozofov sta se precej razlikovali. Christian je hitro zaslovel kot veliki rešitelj sistemov, njegov nauk je postal uradna doktrina Prusije. Immanuel je, po drugi strani, v družbi veljal za duhovitega, a še ni napisal – niti pri petdesetih – kakšne pomembnejše knjige. V precej pozni starosti pa je Immanuel, kot Abrahamova Sara, ugotovil, da nosi v sebi zametek lastnega filozofskega sistema. Spoznal je: Kaj pa, če bi izkušnjo uničevanja idej uporabil za osnovo lastne filozofske zgradbe, podobno, kot je pagoda zgrajena okoli možnosti potresa? In zares: Immanuel je napisal tri velike, celo odločilne filozofske knjige, imenovane »Kritike«. Beremo jih še danes. Njegov kolega Christian, sicer akademsko uspešen v svojem času, pa je v naših dneh pozabljen.

Kaj bi Talebova analiza rekla o Immanuelu in Christianu? Seveda: Immanuel je protikrhek, Christian je krhek. Immanuel je svoje ideje izpostavljal krhkosti in sčasoma maksimalno profitiral od njihovega rušenja, Christian je svoj sistem krpal in ga tako zapisal absolutni katastrofi: zastaranju, pozabi. Predpostavka te analize pa je, da je lastnosti krhkosti in protikrhkosti (ter robustnosti) mogoče aplicirati na dve različni ravni. Na prvi ravni se ta izraza nanašata na ideje, na drugi ravni pa na misleca, ki razvijata te ideje. Torej: Immanuel je protikrhek zato, ker izpostavlja svoje ideje krhkosti; Christian pa je krhek zato, ker hoče svojim idejam priskrbeti robustnost. In seveda, po Talebovi zgodbi bi morali tukaj dati prednost Immanuelu in njegovemu mišljenjskemu slogu. Ampak vzemimo, da gledamo na vprašanje iz višje perspektive. Vzemimo, da hočemo narediti iz Prusije filozofsko velesilo, ki bo pometla z drugimi filozofskimi kneževinami, kot je Jena. V tem primeru naš interes ne bo več usoda Immanuela. Nasprotno, spodbujali bomo situacijo, v kateri se bo (intelektualno) zlomilo čim več pruskih filozofov, saj bomo s tem večali gibkost in trpežnost filozofskega duha same Prusije. Torej: v razmerju do Prusije so individualni filozofi v enakem položaju kot individualne ideje do filozofov. To analizo lahko poljubno pomikamo višje. Kakšnemu nemškemu nacionalistu bo vseeno za usodo Prusije in se bo zavzemal za protikrhkost celotne nemške filozofije; zanj bo optimalno tisto stanje, v katerem bi bile posamezne kneževine izpostavljene filozofskim pretresom in bojem, saj bi to prispevalo k protikrhkosti Nemčije v celoti; in, nasprotno, nezaželeno se mu bo zdelo stanje, v katerem bi bile individualne kneževine čim bolj filozofsko robustne.

Poanta je naslednja. Vprašanje: »Ali dana filozofska strategija prispeva k protikrhkosti?« je neodločljivo, saj je odgovor nanj odvisen od tega, katero raven vzamemo za referenčno točko. Če me skrbi za usodo individualnega filozofa, bom dajal prednost Immanuelovi strategiji stalnega pretresa lastnih idej. Toda če me zanima usoda moje kneževine, bom dajal prednost tistim strategijam, ki izpostavljajo pretresom (in včasih zlomom) individualne filozofe. Protikrhkost ne more biti splošna, abstraktna količina, vredna sama po sebi; toda Taleb jo, vsaj v svojih slabših momente, prikaže prav kot tako.

Neodločljivost protikrhkosti

To neodločljivost lahko vidimo tudi na drugih področjih, ne le v zgodovini idej. Pomislimo na gospodarsko življenje. Podjetje, ki ne bo zaposlitveno fleksibilno, bo manj uspešno od podjetja z zaposlitveno fleksibilnostjo. Torej je v interesu podjetja »krhkost« zaposlitve njegovih zaposlenih: podjetje, ki zaposluje prekerno, bo »protikrhko«. Toda če stopimo korak višje, lahko vidimo, da gospodarstvo države, v katerem vladajo okostenela podjetja, ni zaželeno; optimalno je tisto stanje, kjer v nenehni konkurenci odmirajo stara in se rojevajo nova podjetja. Protikrhko je torej tisto nacionalno gospodarstvo, kjer že dlje časa rutinsko odmirajo stara podjetja: samo takšno gospodarstvo se bo lahko brez daljše krize prestalo recesijo. Torej je ob danem strateškem problemu znova neodločljivo, katera strategija bo dosegla večjo gospodarsko protikrhkost, saj je odgovor odvisen od tega, ali vzamemo za referenco zaposlenega, podjetje ali nacionalno gospodarstvo.

Talebov krovni primer, evolucija, je še zgovornejši. Dejali smo, da je z gledišča dolgoročnega uspeha individualnega primerka zaželeno, da se med odraščanjem izpostavlja (razumno odmerjenim) pretresom. Ampak problem se pojavi, če pomislimo, da preživetje vrste ni (nujno) usklajeno s preživetjem posameznika. Na primer: z vidika preživetja vrste je morda optimalno tisto stanje, ki vključuje krhkost posameznih primerkov. Vzemimo komarje. Individualni komar je skrajno krhek; toda ker vsaka generacija (1) vključuje strašansko količino komarjev, ki so poleg tega (2) absolutno krhki, bodo komarji kot vrsta nenehno izpostavljeni učinkoviti selekciji: skratka, kot vrsta bodo protikrhki, preživeli bodo lahko večje spremembe v okolju. Primerjajmo to z levom, tem domnevnim kraljem živali. Individualni levi so seveda robustni, težko uničljivi; toda v nasprotju s komarji potrebujejo kot vrsta skrb okoljevarstvenikov in dobrodelne bankete v Londonu in New Yorku.

Komarji kot vrsta so uspešni prav zato, ker so individualni komarji s pomanjkljivostmi hitro odstranjeni iz genskega spomina. Če pa bi takšni komarji (čudežno) ugotovili protikrhko strategijo za čim daljše individualno preživetje, bi kot vrsta izgubili gibkost in bi ob prvem večjem šoku kolektivno podlegli. Torej: protikrhka strategija, ki deluje na ravni individualnega primerka, je morda v navzkrižju s protikrhko strategijo, ki koristi vrsti.

Glavni problem Talebovega argumenta je v tem, da lastnosti »krhkost« in »protikrhkost« pripisuje strategijam nasploh, ne da bi direktno navedel referenčne ravni, na kateri dobijo to lastnost. Kot smo videli v primeru dveh filozofov, je Immanuel domnevno izbral protikrhko strategijo, ko je svoje ideje izpostavljal pretresom in brez pomislekov sprejemal rušenje metafizičnih idealov. A ta oznaka velja le s stališča njegovega nivoja. Z vidika razvoja pruske filozofije bi bilo bolj protikrhko, da bi spodbujali razvijanje množice filozofij Christianovega tipa. Podobno je v gospodarstvu. Podjetje, kot je Amazon, lahko s svojo fleksibilnostjo uspešno absorbira gospodarske krize. Toda morda bi bilo gospodarstvo v celoti bolj fleksibilno, če bi Amazonu spodletelo v konkurenci z drugimi dobavniki in knjigarnami. Nobenega jasnega argumenta ne vidim, kako bi lahko protikrhkost Amazona nujno pomenila tudi protikrhkost gospodarstva – ali človeške dejavnosti branja nasploh. In končno: strategija obnašanja, ki napravi individualnega komarja bolj trpežnega, lahko zavira protikrhkost komarjev kot vrste, saj manj učinkovito umika slabe gene iz dednega spomina. O splošni protikrhkosti neke strategije bi lahko govorili samo na tistih področjih, kjer se protikrhkost nekega posameznega elementa (Immanuela, podjetja, individualnega komarja) prevaja v protikrhkost višjega sistema (pruske filozofije, nacionalnega gospodarstva, vrste). Toda večina sistemov nima takšne harmonije.

Problem je torej naslednji. Taleb hoče razliko med krhkostjo in protikrhkostjo uporabiti za pojasnitev gospodarskih, bioloških in zgodovinskih procesov. Ampak v dani situaciji ni enoznačnega merila, po katerem bi lahko nek proces opisali kot protikrhek. Protikrhkost individualne mravlje ni v nujni zvezi s protikrhkostjo mravljišča, ta ni v nujni zvezi s protikrhkostjo mravelj kot vrste – in tako dalje. Zato je protikrhkost procesa odvisna od referenčne ravni. Če se vprašamo, ali nek gospodarski proces prispeva k protikrhkosti, lahko odgovorimo pozitivno za vsak gospodarski proces, saj je odgovor pač odvisen od ravni, s katere govorimo. Zato je Taleb posebej prepričljiv ravno takrat, ko govori o krhkosti na ravni globalnih sistemov. V primeru globalnih sistemov večanje krhkosti nujno pomeni skupno manjšanje protikrhkosti.2 Odvisnost od ravni, s katere govorimo pomeni, da Talebova ločnica postane neobvezujoča. Postane le še zanimiv terminološki par, s katerim lahko opišemo razne dinamične procese. Podobno velja za Luhmannovo ločnico med »sistemom« in »okoljem«, ki lahko poljubno opiše kot »sistem« (ali pa kot »okolje«) skoraj vsak biološki, družbeni, gospodarski itd. fenomen.

*

Toda Antifragile ni samo poskus razlage raznih objektivnih procesov. Je tudi zbirka strategij in nasvetov, ki naj bi jih po Talebu privzel individualni, človeški akter – se pravi, njegov bralec. Tu se pokaže močna plat knjige. Seveda, tu zablestijo tudi Talebova bojevitost, ljubezen do anekdote in tkanje zavezništva z bralcem, ki spominja na Nietzscheja in Nabokova. Ko dá Taleb jasno vedeti, da se protikrhkost, o kateri govori, nanaša samo na posameznega, človeškega akterja, dobi ta izraz enoznačen pomen. Ne pomeni več samo abstraktne sistemske kvalitete, h kateri lahko prispevata bodisi moje preživetje bodisi moja smrt. Nasprotno: gorišče protikrhkosti je tedaj moje individualno preživetje, moj uspeh v svetu, moje uživanje sveta.


  1. Dodatna premisa v Talebovem sklepanju je ta, da se s povečevanjem kompleksnosti danega sistema eksponentno povečujejo slabi učinki, ki jih prinaša zlom tega sistema.