Razpotja 39: Hierarhije


Ilustracije naslovnice in tematskega sklopa: Leon Vidmar

Uredništvo

Uvodnik

Nelagodna vertikalnost

O hierarhijah marsikdo razmišlja kot o dediščini krivičnejših dob. Po drugi strani se zdi, da je naš čas – z vseprisotnimi Top 10 seznami, nagradami in rangiranji – z njimi naravnost obseden. Redkokdo pa pomisli, kako globoko so vpisane v naš vsakdan. Vsakdo od nas živi na naslovu, ki ga določajo kraj, ulica, hišna številka, stopnišče. Samoumevno se nam zdi, da so državni zakoni nad občinskimi uredbami, in v pravdah vselej računamo na možnost pritožbe na višjo stopnjo – vse do Strasbourga, če je treba! Na oddelku, ki je del fakultete, ki je del univerze, so nas naučili poglavja diplomske naloge označiti z 1.1, 1.1.2 … z njo smo si pridobili izobrazbo na lestvici, ki ima skoraj toliko stopenj, kot je nebeških sfer.
Vse to se nam zdi samoumevno. Težko bi si zamislili drugačen svet. In vendar bi se še renesančnemu človeku takšna vseobsežna piramidalna ureditev v najboljšem primeru zdela kot satira, v najslabšem kot neznosen despotizem. Sto let kasneje bi razsvetljeni umi v njej videli nedosegljiv ideal racionalno urejene družbe. In dejansko je velik del našega vsakdana (hišne številke, državna birokracija) dediščina novoveških reform, ki so hotele družbo ukrojiti po potrebah moderne vojske, z njeno strogo verigo poveljevanja. Ni naključje, da vojaške čine še danes imenujemo z imeni francoskega izvora – uradnega jezika »dobe razuma«. A zaroko med racionalizmom in hierarhičnostjo so razdrle revolucije 18. in 19. stoletja. Odtlej je moderni čas v paradoksnem razmerju do ideje hierarhije. Zanos francoske revolucije je odpravil hierarhije starega režima, a državo v isti sapi preobrazil v vzorno piramido, ki so jo – z njenimi departmaji, prefekti in podprefekti – nato posnemali po vsem svetu. Z Napoleonom, ki se je ponašal, da se v torbi vsakega njegovega vojaka »skriva maršalska palica«, sta se navidez nespravljiva pojma enakosti in hierahičnosti spojila v meritokratskem idealu.
Ni težko videti, zakaj je med pojmi, ki označujejo oblike neenakosti – privilegij, elita, avtoriteta – prav »hierarhija« tista, na katero se najpogosteje sklicujejo sodobni kritiki egalitarizma. Od »drevesa življenja«, ki visi v učilnici biologije, prek direktorijev na osebnem računalniku, pa vse do revije Razpotja, z njenimi rubrikami, članki in podnaslovi – uvid racionalistov 17. stoletja, da je učinkovita organizacija povezana s hierarhizacijo, izkušnjo modernega človeka zaznamuje globlje, kot so hierarhije določale vsakdan Dantejevega sodobnika (če ni šlo ravno za klerika). Naše hierarhije so mobilnejše, a zato bolj razčlenjene in vseprežemajoče. Kljub temu – ali ravno zato – ideja hierarhije vzbuja nelagodje. Povsod vidimo napore po njeni problematizaciji, vse pogosteje pa tudi obratne poskuse, da bi ji povrnili ugled (pomislimo na jastoga).
Ti paradoksi so se zgostili v svetu, ki smo ga podedovali od baby-boomerjev. Generacija ’68, ki se je uprla modernim hierarhijam (denimo leninističnemu »demokratičnemu centralizmu« na Vzhodu in paternalistični državi blaginji na Zahodu), nam je s tehnološkimi preboji – osebni računalnik, internet, Jobsova iPhone revolucija – in idejami spontanega reda zapustila svet, ki ga je Friedman zmagoslavno označil za »ploščatega«. Ni čudno, da je naslednja generacija kritiko usmerila v trdoživost vertikalnih hierarhij (rasnih, spolnih, gmotnih) kot dokaza o zlaganosti »neoliberalnega« horizontalnega projekta. Hkrati pa se je v iskanju alternative vrnila k idealu moderne države – najbolj totalne oblike hierarhične organizacije v zgodovini človeštva. Naš namen, kot vedno, ni razrešiti paradoksov našega časa, temveč jih razumeti.

Luka Lisjak Gabrijelčič

VSEBINA

hierarhije
VOLTAIRE | Filozofski slovar
LENART J. KUČIĆ | Družbena milnica
KAROLINA BABIČ | Hierarhije med enakimi
SIMON MALMENVALL | »Bog in Rim«
LUKA G. LISJAK | Nehierarhični politični imaginarij Zahoda
MANCA G. RENKO | Monopol nad plemenitostjo
BLAŽ KAVŠEK | Priznati, čemu pisati
ALJOŠA KRAVANJA | Hierarhije jastogov in hierarhije ljudi
SAŠA HAJZLER | Pogovori o kompostu ali oda minljivosti

koronapaket
FRANCESCO CONDELLO | Zrno peska v kolesju sistema
MARTIN HERGOUTH | Porazdružbljenje
RADKA DENEMARKOVÁ | Živi smo in ta planet si delimo z drugimi
VEČ AVTORJEV | Pogovori v karanteni: kuga

komentar
ALJOŠA KRAVANJA | Premislimo Saula
DANIJELA TAMŠE | Veš, bralec, svoj dolg?

nihil humani
LUKA LISJAK GABRIJELČIČ | Črna kraljica, iztrgana mitu

desetletje razpotij
ANDREJA CIMPRIČ | Prikazen revolucije

ex libris
ANA GERŠAK | Opraviti z delavskim telesom

goriška
RENATO PODBERSIČ ML. | Bili so med nami: plemstvo na Goriškem včeraj in danes

kavarna evropa
ERIC UŠIĆ | W! (Po)vojni grafiti in spomin Reke

omreženi um
ALJAŽ POTOČNIK | Baader-Meinhof in kozmično nezavedno našega časa

kultura
TOMAŽ ZANIUK | Samozaposleni na podlagi javnega interesa

na tej skali
ALEŠ MAVER | Sedem argentinskih let

jezik
SIMONA ŠKRABEC | Kako razbiti zid molka

razzven
MIHA ZADNIKAR | Poslušanje kot aktivizem (2)

zadnja stran
PETER KARBA | O miru


RAZPOTJA, številka 39 letnik XI, pomladna številka

IZDAJATELJ: Društvo humanistov Goriške, XXX. divizije 13a, 5000 Nova Gorica
ODGOVORNI IN GLAVNI UREDNIK: Martin Hergouth
UREDNIŠKI ODBOR: Bojan Albahari, Peter Karba, Blaž Kosovel, Aljoša Kravanja, Lenart J. Kučić, Luka Lisjak Gabrijelčič, Katja Pahor, Danijela Tamše
LIKOVNA UREDNICA: Katja Pahor
ILUSTRACIJE NASLOVNICE IN TEMATSKEGA SKLOPA: Leon Vidmar
FOTOGRAFIJE: Wikimedia Commons, Flickr
LEKTURA: Bojan Albahari, Peter Karba, Aljoša Kravanja, Danijela Tamše
NAKLADA: 1.000 izvodov
LETO IZIDA IN NATISA: april 2020
TISK: Caligra
CENA: 7 EUR
ISSN 2232-2582