Razpotja 46: Vesolje


Ilustracija: Manca Krošelj

Uredništvo

Prostor za razmislek

Načeloma vemo, da je tam zunaj vesolje – načeloma. V vsakdanjem življenju na to v resnici pogosto pozabimo. Sonce in Luno vidimo »višje« ali »nižje«, nad sabo vidimo »obok« zvezd. Treba se je zares uleči na tla, poskusiti pozabiti gravitacijo in si predstavljati, da ne gledamo navzgor, temveč predse v daljavo, v največjo možno daljavo. V črnini med svetlimi točkami vidimo dobesedno do konca vesolja – namreč, vidimo, da v tisti smeri ni pretežno ničesar.

Ta, iz središča izmaknjen pogled v vesolje, ki je naenkrat izgubil vsako jasno orientacijo, vsako zmožnost razlikovanja med zgoraj in spodaj, je bil tisti pogled, ki je določil novoveško dojemanje sveta in človeka. Tudi če iz tega pogleda ne potegnemo direktno ateističnih sklepov, religiozno verovanje v tem razsrediščenem prostoru, ki mu ni videti konca, ni moglo biti več ravno ista zadeva, kot je bilo v hierarhično urejeni in zamejeni nebesni krogli.

Pogosto pravimo, da je imel ta novi, znanstveni pogled na naravo učinek razčaranja in poplitvitve. Toda ko gre za pogled v nebo, je bil učinek pravzaprav nasproten: če kaj, je nebo postalo globlje in to v vseh smislih, tudi duhovnem. Premaknjen iz položaja samoumevnega centra stvarstva je človek sedaj zavzel bolj dvoumno in skrivnostno vlogo. Namesto poslednjih smotrov se je nad nami razpel neskončen prostor za spekulacije o alternativnih možnih obstojih – in s tem za spekulacije o nujnosti in naključnosti našega lastnega obstoja.

En tak razmislek je t. i. Fermijev paradoks: nezemeljskega življenja, kaj šele inteligentnega življenja, še nismo odkrili. Iz znanstvene perspektive, po kateri ne bi smeli predpostavljati, da smo ljudje nek poseben dogodek v vesolju, to v resnici ni samoumevno in pričakovano stanje stvari. Že zgolj naša galaksija je zelo velika in obstaja že dolgo časa. Lahko, da zgolj še nismo pogledali dovolj dobro, toda pomislimo: ljudje smo zaenkrat za preostanek galaksije morda precej neopazni, a storjeni so bili prvi koraki v nebo in zdi se vsaj predstavljivo, da bomo v prihodnjih stoletjih ali tisočletjih tja stopili odločneje. Če za to obstaja realna možnost, bomo to skoraj gotovo storili in tedaj bi slej ko prej, s širitvijo in kolonizacijo novih osončij in planetov, za galaksijo postali nespregledljivi. Toda stoletja in tisočletja so za galaksijo trenutek in lahko se vprašamo, kako to, da ni tega nekje storila že neka druga nezemeljska vrsta pred nami? Kako to, da že ne vidimo znakov obstoja galaktične civilizacije med zvezdami? Ponovno, tu imamo opravka z zares velikanskim statističnim vzorcem: če je nekaj vsaj približno realistično možno, je v takem vzorcu skoraj nujno. Kar se lahko zgodi, bi se nekje verjetno že moralo zgoditi.

Ena možna razlaga paradoksa je, da v tem zamišljenem razvoju od bakterije do medzvezdne civilizacije vendarle obstaja neka stopnja, ki je skoraj neprekoračljivo težka, celo v galaktičnem merilu: t. i. »veliki filter«. Optimistična možnost je, da smo to nemogočo točko že prešli in smo enostavno prvi; nemara sta vznik življenja samega ali pa inteligence tisti najtežji in najredkejši premik. Druga možnost je bolj zaskrbljujoča: (inteligentno) življenje ni redko, toda galaktičnim civilizacijam nemara (trajen) obstoj preprečuje ovira, ki je še nismo premagali. Lahko se, denimo, izkaže, da je medzvezdno potovanje vendarle prevelik tehnološki napor, lahko pa gre za kaj bolj zloveščega – morda so tehnološko razvite civilizacije nujno nestabilne, ker se nekje na svoji razvojni poti brez izjeme sabotirajo in samouničijo, denimo z uničenjem planeta pod svojimi nogami. Morda nek tak scenarij že preizkušamo in na nas je, da dokažemo, da se vesolje s svojo nemostjo tukaj moti!

Martin Hergouth

Vsebina

vesolje
ANDREJA GOMBOC | Nastanek in razvoj vesolja
SAŠA HAJZLER | Vesolje, 1961–2021
NATALIJA MAJSOVA | Končno konec začetka? O (ne)dogodkovnosti poletov v vesolje iz perspektive 21. stoletja
BLAŽ KOSOVEL | Astrologija – iskanje lastne usode na nebu
IGOR HARB | Vesolje kot politični oder v znanstveni fantastiki
BOJAN ALBAHARI | Gradnja sveta in gradnja vesolja. Primer založbe Marvel
DIMITRIJ MLEKUŽ VRHOVNIK | Vesolje, ekumena neljudi

komentar
MATEJA KURIR | Cukrarna in njena praznina
ALJOŠA KRAVANJA | Odpuščanje in kultura kenslanja

intervju
PETER KARBA | Blaž Križnik: »Južno Korejo opisujejo kot plutovinast zamašek, ki ga potapljajo,a vedno znova izplava na površje.«

nihil humani
JAŠA VESELINOVIČ | Organski internacionalist o imperializmu in dolgi poti v socializem
LUKA LISJAK GABRIJELČIČ | Adriano Sofri se vrača domov
PETER J. VEROVŠEK | Kriza slovenske demokracije: nove patologije ali sistemski problem?

slovenija 30
BOŠTJAN UDOVIČ | Tri desetletja slovenskezunanje politike

ex libris
LEA KUHAR | Vse duše njenega telesa
ANJA ZIDAR | Pregled leposlovja

goriška
EVA SUŠNIK | Prostorske meje somestja

kavarna evropa
TOMASZ KAMUSELLA | Jezik, ki je pozabil samega sebe

in memoriam
IGOR BIJUKLIČ, ANDREJ MARKOVIĆ, PRIMOŽ TURK | Tonči Kuzmanić (1956–2021)
TONČI KUZMANIĆ | Humanizem in postkapitalizem

zadnja stran
PETER KARBA | O litiju


RAZPOTJA, številka 46, letnik XII, zimska številka
IZDAJATELJ: Društvo humanistov Goriške, XXX. divizije 13a, 5000 Nova Gorica | ODGOVORNI IN GLAVNI UREDNIK: Martin Hergouth | UREDNIŠKI ODBOR: Bojan Albahari, Peter Karba, Blaž Kosovel, Miha Kosovel, Aljoša Kravanja, Lea Kuhar, Luka Lisjak Gabrijelčič, Katja Pahor | IKOVNA UREDNICA: Katja Pahor | ILUSTRACIJE TEMATSKEGA SKLOPA IN NASLOVNICE: Manca Krošelj | FOTOGRAFIJE: Wikimedia Commons | LEKTURA: Bojan Albahari, Peter Karba | NAKLADA: 1.000 izvodov | LETO IZIDA IN NATISA: december 2021 | TISK: Cicero | CENA: 7 EUR | ISSN 2232-2582
Revija je vpisana v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod številko 1607. www.razpotja.si | urednistvo@razpotja.si | info@razpotja,si | +386 70 141 723