Slovenščina v obmejnem prostoru


Branko Marušič

Lahko je le slučaj ali pa tudi ne, da sem ta prispevek o javni rabi slovenščine na pobudo revije Razpotja  napisal prav tistega dne, ko slavimo dan maternega jezika. Ob posebni pozornosti, ki naj bi jo tega dne namenili slovenščini, nehote tudi pomislimo na  izumiranje jezikov. Sodim, da slovenskemu jeziku ne preti izumrtje tudi zato ne, ker povsem izpolnjuje in presega standarde, ki jih UNESCO (Atlas svetovnih ogroženih jezikov) predstavlja kot pogoj za to, da nek  jezik ne bi izginil v neugodnih razmerah časa.

 Kot že nekajkrat pred tem, se v razpravi o slovenščini v javnosti znova vračam k problemu mesta slovenskega jezika v zahodnem slovenskem obmejnem prostoru ali natančneje ob italijansko-slovenski državni meji, ob razmejitvi, ki ni istovetna s slovensko narodnostno/jezikovno mejo. Na obmejnem pasu ima slovenščina trojno vlogo in sicer: 1. kot jezik Slovencev, ki žive na slovenski strani državne meje, 2. kot jezik Slovencev, ki žive v Italiji in  3. kot jezik, ki služi za komunikacijo med Slovenci iz matice in obmejnim italijanskim prebivalstvom.  Svojo pozornost namenjam tretje navedenemu sklopu, to je mestu slovenskega jezika v komunikaciji med slovensko in italijansko govorečimi.

Že pred stoletji so poznavalci razmer ugotavljali, kako prebivalci Gorice  govore v treh jezikih ( Anton Muznik: „Civitatis incolae triplici sermone loquuntur...“). Ta trojnost, ki je poleg slovenščine in italijanščine vključevala tudi nemščino, ob očitni podrejenosti slovenskega jezika, je v Gorici in na Goriškem  pa tudi drugod na Primorskem ohranjala svojo moč do konca prve svetovne vojne. Kar hitro je potem poniknila nemščina in slovenščina je nato doživela nasilje nacionalističnega pritiska italijanskih sosedov, da je lahko v jugoslovanski/slovenski državi po drugi svetovni vojni dobila svoje pravo mesto, ne pa tako v Italiji  za tamkaj živeče Slovence.

Čez poldrugo leto bo minilo šestdeset let od podpisa videmskega sporazuma o maloobmejnem prometu (1955). Sporazum je omogočil po skoraj desetih letih svobodnejše prehajanje meje za prebivalstvo obmejnega pasu. Obnovilo  ali točneje  začelo se je novo sožitje in čezmejno sodelovanje. Vanj so se vkjučevali ljudje iz vrst Slovencev v Italiji in iz vrst večinskega italijanskega  naroda, prav tako pa tudi ustanove od gospodarstva do kulture. V stikih z manjšino seveda ni bilo jezikovnih ovir. Drugače so se ti stiki razvijali z Italijani, ki so jih še posebej omogočali Slovenci, z bolj ali manj veščim znanjem italijanščine. Odprta meja je ustvarila sodelovanje, ki je imelo že tedaj, pred šestdesetimi leti, mnoge in različne vsebine. Poznavanje slovenščine se je pri Italijanih v razponu šestdesetih nekoliko, a ne dovolj spremenilo, kljub temu, da je tudi slovenski jezik danes eden izmed štiriindvajsetih uradnih jezikov Evropske zveze.

Raba slovenščine oziroma italijanščine ima v obmejnem prostoru več plati in namenov. Ostajam pri lastni izkušnji. Poklicno delo na polju domoznanstva mi je narekovalo in omogočalo, da so bili stiki s Slovenci in Italijani ob meji – tako je  ostalo tudi še danes – desetletja del mojega vsakdana. Pri tem se je pokazalo, da se moramo Slovenci, zaradi zmožnosti komunciranja, tako v osebnih stikih kot v javnem nastopanju, znova podrejati jezikovnemu neznanju italijanskih sobesednikov in med njimi tudi tistim, ki bi morali zaradi strokovnosti in verodostojnosti njih dela poznati tudi slovenski jezik. Na javnih nastopih na tleh Italije, zlasti na strokovnih srečanjih, so zadrego sporazumevanja in razumevanja od časa so časa reševali prevajalci. Bilo pa je veliko več takih primerov, da smo Slovenci na simpozijih v Italiji največkrat prebrali naša besedila napisana v italijanskem jeziku, kar da naj bi je bilo za italijanske gostitelje nekaj samoumevnega. Zagotovo pa ni bilo obratno, da bi kdo izmed Italijanov na slovenskih tleh  prebiral svoje predavanje v slovenskem jeziku. Bili so tudi primeri, da so bili Slovenci izzvani, da naj bi na strokovnih srečanjih na tleh države Slovenije  za navzoče italijanske poslušalce govorili v italijanščini. Nastopi Italijanov v Sloveniji se običajno niso prevajali v prepričanju, da jih Slovenci razumejo (zadnji primer predavanje na gradu Kromberk, 5. 11. 2013). Italijanski gostje pri tem niso niti čutili kako zadrego. Na državni ravni pa so pravo pot pokazala  sestajanja italijansko-slovenske kulturno-zgodovinske komisije v letih 1993–2000, ko je bila jezikovna enakopravnost slovenščine in italijanščine eden izmed pogojev delovanja.

V obmejnem slovensko-italijanskem prostoru, omejujem se na čas od leta 1955 dalje, je imela in še ima slovenščina podrejeno vlogo. K temu največ prispevamo Slovenci sami. Nepremišljeno smo se uklanjali, to delamo še danes, zahtevam in pravilom igre, ki nam jih je samodejno postavljal sosed z daljšo civilizacijsko tradicijo, močnejšo jezikovno izkušnjo in žal tudi podcenjevanjem. Toda mesto, ki ga ima danes slovenski jezik v evropskih  odnosih in v delovanju mednarodnih ustanov, mora postati izhodišče za utrjevanje njegovega položaja tudi v obmejnem sodelovanju. K temu je pripomogla v zadnjem desetletju tudi italijanska manjšinska zakonodaja. Vsem lepim obetom in dosežkom navkljub še nismo dosegli stanja, da ne bi časnikarka Katja Munihova v pregledu kulturne ponudbe, ki jo ponuja italijanskim sosedom Nova Gorica, zapisala: „jezik je še vedno edina meja“ (Primorski dnevnik,  29. 12. 2013). Lepo upanje je vzbudilo Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS/GECT) saj je kot izhodišče svojega delovanja postavila dvojezičnost: „vsi organi EZTS poslujejo dvojezično v slovenskem in italijanskem jeziku.“ Zdi pa se, da se to načelo težko uresničuje in da naj bi postala angleščina

jezik sporazumevanja med sosedi. Kot lingua franca naj bi nadomestila nemščino, ki je pred prvo svetovno vojno mnogokrat posredovala v sporazumevanju med obmejnimi Slovenci in Italijani.

Ob zahodnih slovenskih mejah je Slovencem in Italijanom usojeno, da žive neposredni soseščini. To sožitje traja stoletja, v njem se zrcalijo mnogotere značilnosti in učinki, tudi taki kot so manjši premiki narodnostne meje v škodo Slovencev ali pa boljše poznavanje italijanskega jezika pri Slovencih kot slovenskega pri Italijanih/Furlanih . Veliko je razlag s katerimi skušamo spoznavati prave razloge za te značilnosti in učinke. Kaj nas je reševalo pred izginotjem in s tem tudi izginotjem jezikovne istovetnosti? Reševal nas je splet okoliščin, med njimi, tudi odločenost, da živimo in vztrajamo na zemlji naših prednikov, da iz roda v rod gojimo in prenašamo njih navade, da spoštujemo naš jezik in da smo vselej budni ne le pri ohranjevanju dediščine, temveč tudi, da znamo trezno in preudarno prisluhniti znamenjem in izzivom časa. Take odločnosti pa še nismo v večji meri kazali in tudi še vedno ne kažemo, da bi zlasti na slovenski strani državne meje uveljavili naš jezik kot enakovredno sredstvo sporazumevanja v stikih z italijansko/furlanskimi sosedi.

Živimo v času, ki bolj kot kdaj zavezuje, da enakovredno gradimo tvorno sožitje. Pri tem pa je treba doseči najvišjo raven spoštljivosti in razumevanja drug do drugega. Istovetnost v duhu nekakšnega poenotenja mišljenja in dejanj je v sedanjem svetu vabljiva, a vendar temelji v primeru, ki ga ponuja zahodni slovenski obmejni prostor, tudi na obojestranskem poznavanju jezika soseda. Pasivno znanje slovenščine in italijanščine pri obmejnem prebivalstvu, zlasti pri Italijanih, vsaj za začetek zato ne more biti oddaljen sen pač pa zelo resen izziv za bližnjo prihodnost.  Slovenci moramo na takih izhodiščih vztrajati in premagovati jezikovno podrejenost, ker zanjo ne moremo imeti nobenega razloga in opravičila. Prakso, ki jo uvaja občasno Kulturni dom v Gorici in se predstavlja kot „pasivna dvojezičnost“ (ob nastopu italijanskih in slovenskih govorcev se jezika ne prevajata), je treba na obeh straneh meje posnemati in utrjevati.

Foto: Wikipedia


Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Ena misel o “Slovenščina v obmejnem prostoru

  • Pregovori Slovenski Jezik

    Članek odpira precej pragmatičnih vprašanj in vzpodbuja k ozaveščenosti, učenju ter strpnemu sobivanju. Malo v razmislek pa glede zadnjega odstavka – vsekakor je razumevanje tujega jezika brez prevoda lep dosežek, vendar pa bi tudi tolmačenje v oba jezika to razumevanje lahko le še povečalo, mar ne? Konec koncev se vsi ne učimo enako hitro, med govorci tujega jezika so tako starostne razlike kakor najbrž tudi razlike v pogostnosti stika s tujim jezikom. Edino kar ostane od netolmačenja v primerjavi z doslednim tolmačenjem v OBA, je škoda za prevajalce, ki naenkrat niso več potrebni, pa morda tudi za tiste, ki bi se iz tolmačenega besedila naučili kaj novega. Tolmačenje pasivnega razumevanja ne more okrniti, temveč ga lahko le krepi. Ali pa je tu kakšen spregledan dejavnik?