Solunska fronta


merkel-tsiprasMartin Hergouth

V času pisanja se je izhodiščni splošni entuziazem, ki je spremljal zmago Syrize na grških volitvah, že precej polegel. Sedaj je že jasno, da se je naskok Syrizinega solunskega programa nad Berlin zelo kmalu zaustavil in spremenil v mučno pozicijsko vojno (toda nova grška vlada zaenkrat vsaj še vztraja na okopih)

Ta prispevek ne bo bistveno več kot karseda koncizen povzetek situacije (to, da je grška situacija spet postala del rutinskega medijskega poročanja, ni okrepilo splošnega vpogleda v parametre problema, kvečjemu nasprotno). Syriza je nastopila na oblast s tezo, da je dolžniška situacija Grčije na dolgi rok nevzdržna – kar ni zelo šokantna ugotovitev, saj se je ta »dolgi rok« že pričel – in da bo naposled tudi na upniški strani potreben nek rez, namreč rez s situacijo, pripoznanje te nevzdržnosti, predvsem pa nekaj več maneverskega prostora za proračunske odločitve grške vlade.

Dejstvo, da po dobrega pol desetletja, ko se grška situacija v bistvenih potezah ni spremenila – vsaj ne v bolj obetavni smeri –, PR aparat evrorežima to situacijo še vedno uspešno prikazuje kot infantilno tečnarjenje Grkov, ki se hočejo izogniti grenkemu, toda nujnemu zdravilu varčevanja, je precej moreče. Monetarno moraliziranje še vedno utrjuje podobo varčevalne politike kot terapevtske vzdržnosti v odnosu do razsipne dekadence preteklosti.

To je nemara treba ponoviti neštetokrat: državni proračun ni isto kot proračun posameznika ali gospodinjstva. Pri njem ne gre za razmerje trošenja in dela, temveč za sestavni del krogotoka gospodarstva, edini del, nad katerim je možen strateški politični nadzor. Drakonske zahteve po primarnem (torej pred obrestmi) proračunskem presežku (do katerega se je, mimogrede, Grčija lani že dokopala) tako ne pomenijo nikakršnega asketskega, vzdržnega bogatenja držav; pomenijo le to, da mora država svoje milo rečeno zatikajoče se gospodarstvo, polno finančnih črnih lukenj – spodletelih bančnih kreditov, bega denarja v tujino – reševati tako, da mu doda še eno točko ponikanja denarja.

Zahteva Syrize je bila torej zahteva, da se ji omogoči na tej točki začeti na novo, brez gigantskega, akutnega bremena kredita in obresti, ki se ni v letih varčevanja niti malo zmanjšal – in nobenega razloga ni, da se kdaj bo. Vse to je natanko tisto, kar so vsi opazovalci evropskega reševanja krize ugotavljali že od njenega začetka: toda ti razmisleki nikakor niso našli poti do centralnih instanc, ki o vsem skupaj odločajo. To je razlog, da se je navdušenje oziroma vsaj odobravanje ob zmagi Syrize od pričakovanih levičarskih simpatizerjev razlezlo daleč proti politični sredini, in zato se je opazovalcu vsaj za en kratek trenutek zdelo, da se bo morda, po letih nerazumljivega oklepanja statusa quo, Evropa na najvišji ravni naposled soočila sama s sabo.

Toda s tem entuziazmom in zaslombo demokratične volje grškega ljudstva (ki je, kot smo videli, sicer vedno odprta za interpretacijo), se je pogajalski arzenal Syrize tudi izčrpal. Mediji se niso motili, ko so Varufakisu pripisali »strategijo norca« (ta porast zanimanja za teorijo iger je bil ena svetlejših točk medijske recepcije konflikta), kar nima toliko opraviti z njegovo strokovno provenieco, temveč več s tem, da je ta strategija edini adekvaten opis pogajalskega položaja Grčije v odnosu do evropskih institucij. Ker je za servisiranje dolga še vedno odvisna od vračajočega se svežnja evrov, bi vse, kar bi lahko dosegla, morala doseči tako, da bi s poudarjanjem svoje šibkosti in brezizhodnosti breme odgovornosti za situacijo prenesla na nasprotno stran: evropske insitutcije bi morale biti tiste, ki bi občutile strah pred posledicami neuspeha pogajanj. Toda ta strategija ima slabost: še vedno je strategija, torej njen akter vendarle ni norec – kar je toliko slabše, če je ta akter soočen z nasprotnikom, ki strategije norca ne igra, saj je pač dejansko norec. Syriza tu ni mogla zmagati, kajti ne glede na to, kako odločno je zatrjevala svoje stališče, je še vedno bila tista, ki je v tem soočenju nastopala kot subjekt političnega dejanja in odgovornosti, kar je že – prav to je nauk »strategije norca« – pozicija šibkosti. Problem je, da sogovornik, ki bi bi bil zmožen simetrične refleksije in zavesti o potencialni destruktivnosti nadaljevanj varčevalne politike, dejansko ne obstaja. Syrizi sedi nasproti samo vrsta evrobirokratov, ki lahko svojo gotovost vedno črpajo iz celotne arhitekture evrskega sistema, katerega spremembe ali prilagoditve si ne morejo – in ni jim treba – niti predstavljati. Skratka, tudi grški vladi bi prišla prav telefonska številka Evrope. In ko se hodi Cipras kurtoazno priklanjat Merklovi v Berlin, ko se od časa pojavi karikatura, ki Merkolovo primerja s Hitlerjem, je to samo na pol kritično razkrivanje oziroma pripoznavanje skrite resnice razmerij dominacije – na pol pa gre za izraz obupane želje, da bi res bili takšni.×

 

Komentar je bil objavljen v 19. številki Razpotij (pomlad 2015)

Ilustracija: elkokoparrilla