Spolnost in trajnost


gorazd princicMarc Barnes

Seksualna revolucija je pričakovala, da bo odprava norm, tabujev, vrlin, slabosti in obledelih tradicij vodila v porast, v okrepitev spolne izkušnje, da nam bo razrahljala plašnice in nas odprla v to, kar je bilo do zdaj predmet ograjevanja, strogosti in nadzora. Ta mit so si delili oboji, podporniki in nasprotniki revolucije. Za tiste, ki so podpirali njene trende, bi se vrt spolnosti razrasel čez meje svojih kletk in skromnih gredic ter uvedel dobo vznemirljivih možnosti. Za njene nasprotnike pa bi naj ta vrt postal divji, neurejen in zaraščen. Dva različna odnosa, vendar ista hipoteza: konec krščanske seksualne etike bi pomenil rast, osvobojeno nadzora.

Ob pogledu nazaj težko skrijemo nasmešek. Sedanjost je pokazala, da sta bila tako upanje kot strah neupravičena. Seksualna revolucija je v vseh pogledih zmagala, v naš odnos do spolnosti je uvedla novo sproščenost in udobje, normalizirala in razširila je kontracepcijo, splav, ločitev, pornografijo in vse te nove in dovoljene spolne svoboščine, ki jih ima kalvinistični duhovnik vedno na zalogi, ko hoče obsoditi moderni svet na neizbežni pekel. Toda rezultat uspeha te revolucije ni bila nova utemeljitev svobode, temveč prej skrajni poudarek na nadzoru, pikolovsko in tehnično podkrepljeno urejanje vrta seksualnosti – obvladovanje in neizprosno gospostvo. Te trditve ni težko dokazati.

Za pornografijo so se ljudje po eni strani bali, da bo spremenila moške v posiljevalce in prešuštnike, v divje in neukročene zveri. Ne, so trdili njeni zagovorniki, pornografija prej ponuja normalen, zdravju koristen ventil. Moškim bo pomagala razviti njihovo seksualnost. V resnici ni iz njih naredila niti cvet zdravja niti podivjane zveri, temveč zdolgočasene, turobne zasvojence. Pornografijo se prejema v dozah. Njeni stranski učinki niso ravno podivjani: študija za študijo je pokazala, da so prej erektilne motnje, in ne razbrzdanost, da je prej nezmožnost spolnega odnosa zunaj varnosti in nadzora pornografije, in ne prešuštniška svoboda, da je prej zmanjšanje užitka, in ne njegovo sramotno povečanje resnični sad te razburljive, nove seksualne izobrazbe. »Spletna pornografija ubija spolno opravilnost mladih moških,« je nedavno poudaril dr. Carlo Foresta, vodja italijanskega Združenja za andrologijo in spolno medicino. Atrofija, in ne divja ali kakšna druga rast, je resnični rezultat dobe pornografije.

Za kontracepcijo so pričakovali, da bo ženske osvobodila od vsakršne zaveze, oziroma, po mnenju njenih zagovornikov, od njihovega »suženjstva lastni biologiji«; toda ti osvoboditvi sta se lahko, ne glede na stopnjo njune dejanske izpolnitve, zgodili le za ceno nekega novega suženjstva – namreč suženjstva farmacevtskemu podjetju, ki je z vzponom kontracepcije postalo eden izmed neobhodnih partnerjev v reproduktivnem življenju para. Feministične avtorice, kot je Holly Grigg-Spall, so hitro ugotovile, da rutina ustavljanja menstruacije ne pomeni svobode od nadzora, temveč prej neko novo, strožjo obliko kontrole, ki vrh vsega še škoduje zdravju.

Ljudje so prestrašeni opozarjali, da se bo s temi biološkimi, družbenimi in moralnimi spremembami spolna identiteta v celoti izmuznila vsakršnemu pomenu. Isti obet so z veseljem pozdravili tisti, ki so v »spolnih vlogah« in heterogenem spolnem izražanju videli spone nadzorstva. A čeprav je res, da so togi pojmi »moškega«, »ženske« in »družine« postali tuji našemu modernemu razmišljanju, odprava teh struktur nikakor ni odprla dobe svobodne, »osebno definirane« seksualnosti, temveč je razpela nad nami tako kompleksen in togo opredeljen sistem spolne identitete, da ga v svojih najhujših sanjah ne bi mogel domisliti niti kakšen sholastični filozof. V duhu najboljših sistematizatorjev sodobna teorija spolov in njeni popularnopsihološki zagovorniki razvijajo delitve, poddelitve in podpoddelitve »seksualnih identitet«, ki nas presenečajo s finimi razlikami med panseksualnim in omniseksualnim, aseksualnim in neseksualnim, med čustvenimi, psihičnimi in družbenimi dejavniki erotične ljubezni. Človeška izkušnja je postala tako znanstvena, da se lahko po mesecu resnega in racionalnega premisleka – in seveda s pomočjo raznih tabel iz interneta – okličemo za »biromantičnega, skladnega s svojim prirojenim spolom in homoseksualnega«, nato pa si še izmislimo lastno zastavo. Bistvo te pristne, živahne in osebno sprejete seksualnosti nikakor ni svoboda, ampak sprejetost v sistem. Leta 2009 so se tako pojavili pozivi, da bi aseksualnost vključili v uradno kratico možnih seksualnosti: LGBTQ je postala LGBTQA, ki se je spremenila v LGBTQQIAAP, ki se je podaljšala v LGBTTIQQ2SA. Upi v razrahljanje plašnic so se še enkrat iztekli v novo obliko togosti.

 

Upanje in razočaranje

Kar se je torej začelo s pričakovanjem svobode, še več, s pričakovanjem nove samozavesti in udobja v lastnem telesu, se je končalo z nadzorovanjem. Isti vzorec bi lahko pokazali tudi na primerih plastične kirurgije, splava, umetne oploditve ali zakonske razveze, ki se konča s pravnim nadzorstvom nad našimi otroki, imetjem, prihodki, časom in celo lokacijo. Povprečnega spolnega življenja ne zaznamuje divja in polno izkušena svoboda (čeprav morda obstajajo srečneži, ki dejansko ustrezajo življenju iz Jersey Shore), temveč togo nadzorstvo, panični strah pred različnimi »napakami«, odvisnost od strokovnjakov pri določanju naše identitete, izgleda, plodnosti, v primeru pornografije pa celo pri našem vzburjenju. V tem položaju nismo zares srečni. Celo ljudje s trdnim zaupanjem v omenjene tehnologije in prakse bodo priznali, da so, kot je leta 2009 pokazala Betsy Stevenson v študiji The Paradox of Declining Female Happiness, ameriške ženske manj zadovoljne z življenjem na repu seksualne revolucije kot na njenem začetku, da je spolnost bolj stresna ter da v večini primerov obljuba užitka in udobja ostaja neizpolnjena.

Rešitev, ki jo ponujajo zagovorniki revolucije, je preprosto večja in bolj prosvetljena raba istih tehnologij. Nobenega dvoma ni, da bomo šli prav po tej poti. Toda kljub temu obstaja alternativa, ne toliko za »svet« ali za »kulturo« kot za posamezno osebo, ki bo v tej alternativi našla smisel. Če nismo srečni z našo spolno eksistenco, če med njenimi obljubami – ljubeznijo, radostjo, zadovoljstvom, užitkom – in našim deležem obstaja neskladje, potem bodimo dovolj drzni in otročji ter se vprašajmo: »Ali delamo stvari na pravilen način?«

 

Spolnost in dežela

Za odgovor na to vprašanje potrebujemo kvečjemu nek kratek premislek o kmetijstvu, ki bo v veliki meri osnovan na dveh čudovitih esejih Wendella Berryja, Feminism, the Body, and the Machine in The Body and the Earth.

Seksualnost in dežela imata obe svoje lastno življenje. Dežela se kmetu predstavlja z življenjem izven njegovega nadzora. Ima svojo lastno zemljo, vreme, obliko in kraj, svoje življenje živali in življenje žuželk, skalnate zaplate, geografsko svojskost – previse, gričevje, močvirje in drugo. Tudi spolnost se nam predstavlja z lastnim življenjem. Ima krogotoke želje, plodnosti in menstruacije, ki jih nismo vzpostavili mi. Ima lastne gone, ki za svoje delovanje ne potrebujejo vedno našega pristanka. Ima lastno geografijo, določa našo obliko, denimo prsi, brado, boke, spolovilo in spolne značilnosti – je naša in hkrati ni naša. Vsa zadrega pubertete, tako smešna odraslim, ki so pozabili na njene nerodnosti, je pravzaprav boleče spoznanje dejstva, da je nekje v meni življenje, ki »se dogaja brez mene« – in mi pri tem še daje mozolje. To »dogajanje brez mene«, to »samostojno življenje« bomo imenovali »drugost« seksualnosti oziroma dežele.

Drugost seksualnosti je že lep čas vir sumničenja. Veličine stroge religioznosti in povprečni liberalni feministi se na tej točki strinjajo. Oboji vidijo v tej »drugosti« seksualnosti nekaj, kar se vtika v osebnost. Zagovorniki strogosti menijo, da se življenje seksualnosti vtika v življenje duha, da je seksualnost ločena zahteva grešnega mesa ali zadrega v naši notranjosti, ki jo moramo zatreti. Podporniki kontracepcije pa vidijo v krogotokih spolnosti in v plodnosti nekaj, kar se vtika v življenje dela in osebne izpolnitve, neko ločeno zahtevo »biologije« in neugodno okoliščino, ki jo je pač treba odpraviti. Prvi zagovarjajo odrekanje, trpinčenje in molitev, drugi – etinilestradiol. Oboje spreleti srh spričo tega paradoksa, da je namreč v nas nekaj, kar se dogaja brez nas in brez našega dovoljenja, neko življenje, ki pripada nam, ki pa mu vendarle – strašna misel! – pripadamo tudi mi. V tem je tudi razlog, zakaj je seksualna revolucija osebo naposled privezala k še več nadzorniškim oblastem, namesto da bi jo osvobodila od njih. Raba nadzora je naša edina metoda, s katero lahko temu, kar ima lastno življenje, slečemo vso njegovo drugost. To je še posebej jasno na primeru države. Totalitarna država nadzoruje svoje podanike in jim sleče življenje, ki se dogaja ločeno od nje, kar doseže s pomočjo različnih tehnik oblasti: skrivne policije, vohunov, propagande in podobnega. Njen glavni cilj je istovetnost državljana in države. Moderna spolna eksistenca, prestrašena pred življenjem zunaj svojega nadzora, prav tako uporablja tehnike oblasti: kontracepcijo, splav ali kirurške posege, s katerimi hoče seksualnosti sleči vso drugost in jo absolutno podvreči našim željam. Nadzorovanje spolnosti logično teži k temu absolutu. Transhumanisti sanjarijo o »koncu seksa« in »neizogibnem vzponu umetne maternice« (če omenim dva nedavna naslova), dobronamerni starši prepuščajo otrokom izbiro spola, zagovorniki kontracepcije pa se veselijo popolnega nadzora nad plodnostjo, ki bo s pomočjo vsadkov in materničnih vložkov ženskam omogočil, da bodo plodne samo na podlagi dokončne odločitve – vse, kar se predstavlja kot nekaj danega, kot možen vir presenečenja, se z oblastnimi tehnikami preoblikuje tako, da prične nastopati kot rezultat hotene odločitve.

 

Netrajnostna raba kot nespoštovanje drugosti

Toda bilo bi absurdno, če bi se kmet odločil za isti pristop in dejal: »Ta dežela mi pripada, a ima še vedno lastno življenje. To življenje bom zatrl in se s tem uveljavil kot edini gospodar dežele. Ne bom več suženj njeni ekologiji.« Očitno je namreč, da je drugost dežele natanko tisti dejavnik, zaradi katerega kmet sploh lahko kmetuje. Kmet zaseje seme v zemljo, ki je ni ustvaril, in to stori pod Soncem, ki ne sije po njegovem ukazu – kmet uporabi to, kar je dano, in uporabi ga lahko samo zato, ker je dano kot nekaj, kar se »že dogaja«. Njegovo delo je sodelovanje z deželo, in ne golo gospostvo nad njo. Še celo najbolj izrazito tehnološke prakse se v svojem temelju zanašajo na procese onstran kmetovega nadzora. Setev brez kolobarjenja ali pluženje brez ozira na geografske posebnosti ponižata svojevrstno življenje narave, njene krogotoke, ritme in svojskosti na enobarvno voljo človeka. To sta idiotski dejavnosti, ki se končata s prašnimi skledami in drugimi oblikami pustinje: kajti šele svojevrstno življenje dežele nam sploh omogoči njeno rabo. Netrajnostna raba ne upošteva drugosti tega, kar je rabljeno. Ta fenomen vedno izhaja iz skrajnega nadzora, s katerim zanikamo življenje, ki se dogaja ločeno od naše moči in želje, in nazadnje uničimo drugost, ki je sploh omogočila našo rabo.

Tudi netrajnostna raba seksualnosti uniči temelje, na katerih uživamo spolnost. V spolnem vzburjenju uživamo prav zaradi njegove drugosti, prav zaradi dejstva, da se naše telo odziva na ljubljenega in za to ne prosi dovoljenja. V tem je pustolovščina, presenečenje in nevarnost erotičnega občutka – ne moremo ga niti izsiliti niti priklicati z golo močjo izbire, temveč pride od drugega kot blagoslov in darilo. Lagodnost pornografije in samozadovoljevanja hoče narediti iz erotičnega občutka in spolnega užitka rezultat naše hotene odločitve in izbire. Masturbacija je vedno izbrana, storjena nad samim seboj, vnešena na kontroliranem času in prostoru, s popolno oblastjo nad njeno razpoložljivostjo: v popolnem nasprotju z naravo spolnosti, ki je usmerjena v drugost, torej tudi v nasprotju s spontanostjo in drugostjo erotičnega občutka. Z vzponom internetne pornografije je ta »kontrola« le še poudarjena: sedimo pred neskončno vrsto možnih dražljajev, povsem razpoložljivih naši izbiri. S pornografijo ne more tekmovati resnična oseba, ne zato, ker bi ji manjkala ta ali ona vznemirljiva poteza, temveč ker je resnična ženska neki drugi in ker torej presega našo vse večjo željo po nadzoru. Toda kaj je pravzaprav rezultat te netrajnostne rabe, ki zanika drugost rabljenega? Uničenje tistega temelja, na katerem smo sploh lahko dosegli užitek. Naša spolnost ne more vzdržati, če jo podvržemo popolnemu nadzoru, tako kot tudi zemlja ne more vzdržati enega samega, intenzivno naravnega pridelka. Pornografija postane dolgočasna, užitek se zmanjša in zmožnost spolne dejavnosti usahne, saj smo uničili prav tista sredstva, zaradi katerih smo sprva sploh uživali v pornografiji – naša erotična občutja in njihov buren odziv na nekaj drugega od nas samih.

 

Trajnostna raba kot sodelovanje

Trajnostna raba spoštuje drugost, ki ni nič drugega kot možnost rabe. Kmet si lahko še tako močno želi gojiti en sam pridelek, a vendarle ve, da bi s tem škodoval zemlji in uničil samo možnost prihodnjega kmetovanja; torej seje v harmoniji z življenjem, ki se dogaja brez njega, in se odloča za kolobarjenje. V zemlji ne vidi golega podaljška lastne volje, temveč prej utelešenje nekega svojskega življenja. Na podoben način tudi trajnostna spolna eksistenca spoštuje drugost seksualnosti, njeno edinstveno življenje. Kajti ni res, da je nadzor edini način soočanja z življenjem, ki se dogaja brez nas. Nadzor ali kontrola (iz contra, »proti«) nasprotuje drugosti tega, kar je rabljeno – toda lahko tudi sodelujemo, živimo v haroniji z njo. To ne pomeni, da podležemo življenju seksualnosti. Če sledimo vsakemu gonu, če živimo povsem določeni s spolno eksistenco, ki se dogaja v nas, drugost spolnosti uničimo zgolj na nek drug način. S togim nadzorom uničimo drugost spolnosti tako, da jo naredimo sinonimno naši želji. In če »podležemo« celotnemu seksualnemu življenju, uničimo drugost seksualnosti tako, da napravimo njen sinonim iz nas samih. V obeh primerih je raznovrstnost reducirana na istovetnost, možnost harmonije uniči prepričanje, da v resnici igra ena sama nota. Torej potrebujemo trajnostni odnos do svoje spolnosti, odnos, ki bi njeno drugost spoštoval, ne da bi ji hkrati tudi podlegel, odnos, ki bi deloval v harmoniji z njenim svojskim življenjem in vzpostavil vzajemno razmerje, v katerem bi jaz oblikoval svojo spolnost, ona pa bi oblikovala mene, tako kot kmet skrbi za zemljo, zemlja pa kmetu narekuje izbiro metode. Če se nam telo predstavlja kot neka težava, se ne smemo odzvati z oblastjo, z izbrisom te težave, temveč moramo s telesom sodelovati v skladu z njegovimi težavami: na ta način bomo vdrževali, in ne uničevali.

 

Spolnost in ekosistem

Še na eno stvar lahko opozorimo. Obstaja tesna povezava med dejstvom, da nam je nekaj tuje, in dejstvom, da je ta stvar vpeta v ekosistem. Ekosistem je zapleteno omrežje organizma v njegovem razmerju do svojega okolja. V širšem smislu obravnavamo neko stvar kot vpeto v ekosistem takrat, ko upoštevamo množico razmerij, ki jih ta stvar zaobsega. Toda če obravnavamo stvar kot središče mreže razmerij, poznanih ali nepoznanih, hkrati tudi pripoznamo drugost te stvari. Kako jasno je to pri srečevanju z drugimi ljudmi! Kdaj se prijatelj pokaže v vsej »svojskosti«, če ne takrat, ko premišljamo o množici njegovih razmerij, da je denimo odraščal pod očesom zahtevnega očeta, da mu je njegova babica pomenila vse, da je težko vzpostavil odnos do svoje sestre, da žaluje za svojim umrlim bratom? Šele tedaj, ko vidimo v osebi del ekosistema, ki presega našo moč in védenje, ko vidimo v njej središče zgodovine in pripovedi, sestavljene iz razmerij, ki ne bodo nikdar naša, zagledamo v njej nekoga nam »drugega«. Isto velja za deželo. Delo ekologije izpostavlja mrežo razmerij, v katero so vpete vse stvari, še zlasti tistih razmerij, ki presegajo našo moč in posebne cilje. Ribe niso samo naša hrana – so hrana medveda in orla, so filter vode, prehranjujejo se tudi same, nekemu plemenu priskrbijo religiozni obred, spet drugemu pa hrano za čez zimo. Spoštovati stvar v skladu z množico razmerij, tako poznanih kot nepoznanih, pomeni spoštovati stvar kot nekaj drugega, kot nekaj s svojim lastnim življenjem, z eksistenco, ki s svojimi učinki vpliva na resničnost povsem neodvisno od naših načrtov. Torej je sleherni trajnostni pristop ekološki, sleherna netrajnostna raba pa je nespoštovanje stvari kot biti-v-razmerju.

Če se nanašamo na svojo seksualnost na nadzorstveni način, delujemo protiekološko, kajti zanikanje drugosti stvari je obenem tudi zanikanje, da ta stvar obstaja kot vpeta v razmerja, ki presegajo naše posebne rabe. Da zaviranje plodnosti vodi zaviranje spolnega gona in želje, še zlasti pri ženskah, bi nas ne smelo nič bolj presenetiti kot dejstvo, da pretirano ribarjenje reke vpliva na druge živali v tem ekosistemu – v obeh primerih zanikamo celotno življenje neke stvari. Pretreseni odkrivamo, da kondomi ošibijo učinek navezanosti, ki se ustvari s spolnim odnosom, toda pretreseni smo le zato, ker zanikamo, da je seksualnost vpeta v razmerje z medsebojno navezanostjo ljudi v isti meri kot s človeškim užitkom in razmnoževanjem. Upiramo se študijam, ki kontracepcijske tablete povezujejo z rakom na dojki in krvnimi strdki, vendar le zato, ker spolnosti ne obravnavamo ekološko, kot nekaj bistveno povezanega s tako tujimi stvarmi, kot je na primer dojenje ali kardiovaskularni sistem, temveč jo obravnavamo le z ozirom na cilje, ki jih želimo in lahko nadzorujemo – namreč plodnost. Da ustno vnešena kontracepcijska sredstva dokazano vplivajo na privlačnost, ki jo ženska čuti do moških; da ženske v razmerjih »poročajo o znatnem zmanjšanju tekmovanja med spoloma,« ko uporabljajo hormonsko kontracepcijo; ali da so ženske, ki so uporabljale tabletke, po študiji iz leta 2011 »uživale nižjo stopnjo spolnega zadovoljstva in privlačnosti do partnerja, med razmerjem izkušale vse več spolnega nezadovoljstva in pogosteje same predlagale razvezo, če je prišlo do nje« (navajam po študiji Relationship satisfaction and outcome in women who meet their partner while using oral contraception) – vse te nenavadne in osupljive povezave ne bi smele presenetiti stališča, ki hoče doseči trajnost in spoštovanje drugosti ter ekološke narave naše seksualnosti, ravno na podlagi njene vpetosti v razmerja, ki se »dogajajo brez nas«.

Tega protiekološkega pojava nočem omejiti na našo rabo kontracepcije, ga je pa zato lažje izpostaviti, saj se je v zadnjih letih namnožilo študij na to temo. Prisoten je tudi v pornografiji, ki našo spolno eksistenco postopoma reducira na nabiranje udobij in užitkov spolnega gona; toda ker se v resnici naš spolni gon ne nanaša le na fizični užitek, temveč tudi na medosebno navezanost, končamo z odvisnostjo od pikslov. Prisoten je v razvezi: njena ekološka razmerja z ekonomijo, kulturo, otroško psihologijo imajo dolgoročne posledice. Prisoten je v splavu, kulturi bežnih spolnih razmerij in tehnologiji umetnega oplojevanja. Ali moramo biti užaljeni, ker nas seksualnost presega s svojimi razmerji, tako znanimi kot nepoznanimi? Nič bolj kot bi moral biti užaljen kmet, ker je dežela vpeta v mrežo razmerij, ki jih mora v skladu z lastno nalogo spoznati in vzdrževati, ne le zavoljo dežele, temveč tudi v svoje dobro in za svoj uspeh pri kmetovanju.

 

Svobodi naproti

Navzsezadnje je naša seksualnost lastna nam samim. Živeti v harmoniji s tem, kar je v spolnosti danega, v nasprotju z rabo seksualnosti za smotre, ki omejujejo, nadzorujejo in zanikajo njeno celotno življenje, pomeni preprosto živeti bolj celovito, integrirano eksistenco. Projekt trajnosti je težaven, in sicer prav zato, ker zahteva poglobljeno razumevanje stvari, ki jih uporabljamo, ker zahteva skrbno in spoštljivo držo do njihovega svojskega življenja in pripravljenost, da zanikamo sebe in svoje neposredne želje ter damo prednost višjemu dobremu – popolni integraciji naše spolnosti z našo osebnostjo. Toda radost zraste ravno iz teh težav, kajti tako kot harmonija in vzajmeni odnos ukineta potrebo po nadzoru, togosti in gospostvu v državi, družini in na kmetiji, tako tudi harmonija osebe z njeno spolno eksistenco odpre novo, osebnostno svobodo.

 

Prevedel: Aljoša Kravanja

Ilustracija: Gorazd Prinčič

 Članek je izšel v 18. številki Razpotij.

Angleški izvirnik

Avtor je predelano verzijo teksta objavil tudi na svojem blogu.

 

 

 

 

 

 

.