Svoboda informacij?


S tretjo številko revije smo stopili v nov letnik, kar je pomenilo tudi spremembo formata, večjo naklado in novo obliko.

Na voljo je v digitalni obliki, na zalogi pa imamo še nekaj tiskanih izvodov.

Ob izbruhu WikiLeaks smo obravnavali svobodo informacij.

Iz uvodnika:

O informacijah, ki jih skrivajo, in tistih, ki same skrivajo
Pred kratkim so bile na sosednjem Madžarskem največje protivladne demonstracije po letu 1989. Ljudje so šli na ulice zaradi spornega zakona, ki bi  oblastem dovoljeval omejevanje posredovanja informacij s strani medijev. Argument vlade je bil, da zakon ne omejuje informiranja, temveč da ga želi politično uravnotežiti. Kazni za »enostransko« ali »žaljivo« informiranje segajo tja do 700 tisoč evrov. Kritika nekaterih držav EU (predvsem zahodnih ter in Češke in ter Poljske) in velik obisk demonstracij s strani državljanov Madžarske, kaže na to, da je svoboda informiranja ena temeljnih vrednot današnjega sveta.
Seveda informacija ne more biti bolj ali manj uravnotežena. Lahko je bolj ali manj popolna, lahko je pravilna ali ne in seveda je lahko všečna ali boleča. V kolikor politično »uravnotežimo« informacijo, sama ne bo bolj objektivna, saj objektivnost ne temelji na kompromisu aktualnih političnih struj. Kaj hitro se zgodi, da takšna informacija postane dezinformacija.
Vendar pa, ko so se nekoč (in ponekod na določenih krajih našega sveta še danes) zaradi večjega dostopa do informacij dogajale revolucije, se v našem času in prostoru, in tu imam v mislih cel demokratični in »“razviti«”  svet, dogaja ravno obratno. V vseprisotni poplavi informacij se posameznik sploh več ne znajde in ne more več razlikovati, katera informacija je tehtna in katera ne. Zdi se, da več informacij kot jih bo posameznik imel informacij na voljo, manj bo informiran in posledično manj aktiven.
Stanje medijev (predvsem internetnih) v naši deželi k razjasnitvi ne prispeva nič. Nekaj dni pred izidom te revije nas je doletela novica (v bistvu je priletela iz Velike Britanije), da je eden izmed naših evropskih poslancev prejemal podkupnino. Mediji so to zgodbo povzeli in potem poročali še o politikovi izjavi, kot da bi bili njegovo opravičevanje in posnetek inkriminatornega dogovarjanja dve informaciji na isti ravni.
Delo novinarjev, ki naj bi sestalo iz informiranja ljudi, se je kot kaže spremenilo v posredovanje informacij. Na nas pa je padlo breme ugotavljanja, kaj se res dogaja in kaj ne. Upam, da vam bodo prispevki v tej številki pri tem pomagali.

Miha Kosovel

 

Dodaj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja