blaž kosovel


»Miren prenos oblasti«

Blaž Kosovel

Vsaka štiri leta smo 20. januarja okoli poldneva (po washingtonskem času) priča ustoličenju novega predsednika ZDA. Čeprav so volitve že v začetku novembra, se po stari tradicionalni maniri predsednik ustoliči šele dva meseca in pol kasneje. Po uradni prisegi, s katero izvoljeni posameznik tudi dejansko postane predsednik ameriške federacije, sledi še inavguracijski govor, kjer novi predsednik nagovori ljudstvo. Ta govor pa ni zgolj retorična formalna vaja v slogu. To je temeljni način funkcioniranja oblasti ZDA kot republike. Funkcioniranja republike kot različne do monarhije, hkrati pa tudi kot različne do Evrope.

Evropskim republikam se nemara to dejanje zdi malce čudaško, zastarelo, nesmiselno, a to ne moti ZDA, ki nimajo nikakršne pretenzije po reformaciji svojih osnovnih političnih institucij.


Goriško pokopališče – pozabljeni predhodnik Nove Gorice

Blaž Kosovel

Kot Novogoričana so me že od malih nog privlačili trije nagrobni kamni, postavljeni v malem parku med avtobusno postajo in spomenikom Edvardu Rusjanu. Trije nagrobniki; na enem je izpisano ime Michael Hertlein. Imeti nagrobnik z imenom sredi mesta – kako zanimivo! Zato sem tega Hertleina od nekdaj obravaval kot nekakšnega častnega meščana, kot osebo, ki jo vedno spoštljivo pozdraviš, ko greš mimo nje. Tako tudi nisem nikoli zares preizprašal dejstva, da se sredi mesta, meni nič tebi nič, nahajajo nagrobniki. Ko pa sem kasneje izvedel, da je mesto dejansko zgrajeno na pokopališču – poleg tega pa tudi na močvirju – mi nikakor ni bilo jasno, zakaj je ta podatek nekakšna javna skrivnost in zakaj se ga mnogi prebivalci dejansko sramujejo.


Postindividualec in potrošniška kultura

Od želje Drugega do Mona Lise

Blaž Kosovel

Beseda potrošništvo se (večinoma) povezuje z negativnimi značilnostmi kot je obsedenost z nakupovanjem, zaradi česar si ob njej največkrat predstavljamo velik nakupovalni center. A takšno razmišljanje je prekratko, saj se omejevanje potrošništva zgolj na možnost izbire znotraj supermarketa na koncu skoraj vedno izteče v kritiko nakupovanja in posledično kapitalizma. Na koncu tako pridemo do izbire ali kupovati v velikih nakupovalnih centrih ali v manjših trgovinicah oziroma trgih, ki prodajajo (lokalne) izdelke. Kot da je potrošništvo locirano le v trgovini. Ali drugače – ali sem lahko potrošnik, četudi nikoli ne stopim v nakupovalni center?