Dediščina razdeljenosti


Dediščina razdeljenosti

Vzhod in Zahod trideset let po padcu Berlinskega zidu

Luka Lisjak Gabrijelčič, Ferenc Laczó

Ko se je hladna vojna pred tridesetimi leti nenadoma končala, sta obe polovici celine družno razglašali namen, da presežeta dediščino medsebojne razdeljenosti. Vzhodnoevropejci so se zdeli neučakani, da svojo nedavno preteklost ritualno obsodijo, če že ne zares kritično raziščejo. Še zlasti navdušeni so bili pri zatrjevanju in dokazovanju svoje »evropskosti«. Tudi Zahodnjaki so hoteli, da bi se države nekdanjega vzhodnega bloka preobrazile in se potencialno absorbirale v razširjen in vse globlji projekt politične integracije. Vzajemno nepoznavanje in globoko zasidrane zmotne predstave, ki sta ju obe polovici celine gojili druga o drugi, so se zdele kvečjemu začasna ovira na poti združitve kontinenta.


Ni nujno res, kar pravi zemljevid

Trideset let po 1989 z otoške perspektive

Owen Hatherley

Spomnim se lahko treh točno določenih trenutkov, ko sem spoznal, da je obstajala neka posebna reč, imenovana »Vzhodna Evropa«, ki je ločena od »Zahodne Evrope«; dva izmed njih dokazujeta, da sem ravno dovolj star, da se lahko spominjam Sovjetske zveze. Prvič se je to zgodilo na božič 1989, v babičinem stanovanju na otoku Wight, ki je ustrezno premožna lokacija za to, da na BBC gledaš vstajo v Romuniji in usmrtitev Nicolaeja in Elene Ceauşescu, pri tem pa se naučiš nekaj novih besed, kot sta »diktator« in »strelni vod«. Enako pogosto se je pojavljala beseda »komunizem«, a moji trockistični starši so se raje kot za »komuniste« imenovali za »socialiste«, tako da me to ni skrbelo.


Ozir(anje) na 1983

Joachim von Puttkamer

Novembra 1983 je Milan Kundera objavil svoj znani esej z naslovom Tragedija srednje Evrope. V njem je spregovoril o Madžarski, Češkoslovaški in Poljski kot pozabljenih vzhodnih mejah Evrope, »un occident kidnappé« (»ugrabljeni zahod«, op. prev.), kot je pisalo v francoskem izvirniku. Danes se ta esej bere kot odmev nekih davnih časov, ko se je sovjetska moč zdela še trdno vkopana vzdolž Visle, Labe in Donave, Zahod pa je že zdavnaj pristal na železno zaveso, ki je takrat delila Evropo že skoraj štiri desetletja. Kundera se je zavzel za drugačno delitev Evrope: med katolištvom in pravoslavjem, med individualizmom in kreativnostjo Zahoda ter njegovo radikalno negacijo v ruski totalitarni družbi na Vzhodu.